Ko sem se letos kot državni selektor znašel pred pisanim šopom tekstov, ki so sestavljali izbor t.i. seniorskih piscev, se me je loteval občutek, podoben tistemu, ki zajame otroka pred darilnim paketom. Pričakovanje, hlastno seganje po tekstih, branje, tudi pozno v noč …
V letošnji beri je rahlo prednjačila poezija pred prozo in začetni občutki so pustili prostor zgodbam in literarni moči tekstov, ki so vsak po svoje pustili kakšno znamenje. Eni večje, drugi manjše. Vsi pa so se prikazali kot pristni prenašalci sporočil, iskanj, hotenj in želja. Z velikim veseljem sem ugotovil, da je izbor, ki so ga opravili cenjeni kolegi na regionalnem nivoju, res kvaliteten, saj so izbrali tiste pisce, katerih pisanje, namenjeno kratkočasenju, je pustilo prostor idejam in včasih tudi poskusom, da bi se prešlo zgolj memoaristično noto, ki je bila pri seniorjih vedno v ospredju.
Pisci v glavnem še vedno prisegajo na klasične ustvarjalne paradigme, v glavnem linearnega pripovednega toka (predvsem v prozi) in večkrat zajemajo snov iz lastnih spominov. Čutiti pa je, da so tudi spomini podvrženi literarnemu preoblikovanju, kjer služijo kot siže in niso (več) sami sebi namen.
Prav gotovo je večletni trud, ki ga JSKD namenja ne le izobraževanju odraslih piscev, temveč tudi možnostim njihovega izražanja, razlog za vedno bolj jasno napredovanje in kvaliteto, ki preveva vsakoletni izbor srečanja V zavetju besede.
Vsebinska raznolikost tekstov sega od osebno-izpovednih do socialno-kritičnih. Osebna izpoved je domena predvsem poezije, kjer pa prevladuje pesniško občutje, ki ga izražajo podobe. Na njih namreč stoji in pade moč besedil. Tisti avtorji, ki prisegajo na poezijo kot na možnost izpovedovanja čutenj in občutkov, so bili dovolj pozorni, da so se odmaknili od solipsizma in v svoje lirske subjekte vdahnili jezik, ki povezuje energijo besede v zven podob, te pa ustvarjajo pomemben pesniški material.
Avtorji, ki so izbrali prozo za svoj privilegirani jezik, so iskali poleg sporočila tudi linearno in dogodkovno zgradbo besedila, ki je pridala celoti dodano vrednost. Tudi sicer redki spominski zapisi so spričo take filozofije pisanja pridobili pomemben element, ki jih je naredil bolj doživete in zanimive.
Moja naloga kot selektor je bila torej vse prej kot lahka. Izbral sem predvidenih osem besedil, ki so izmed vseh kazala največjo dovršenost: obe pesnici zaradi dovršene metaforike in smisla za eksperimentiranje; prozaiste pa zaradi dobrega preoblikovanja (ali izmišljanja?) spominov (Krivda in Kosmačeva Cilka, Kdo bi mi povedal), prepričljivega ravnovesja med vsebino in zgradbo zgodbe (Oba, Knofek), zanimive snovne obravnave (Praviš, Prah).
Zelo vzpodbudno je bilo brati 29 nominiranih avtorjev, izmed katerih predstavlja osem finalistov le vrh gore. Občutek imam, da bo prav ta kategorija avtorjev, predvsem zaradi življenjske zrelosti in izkušenosti imela na vsebinskem področju marsikaj povedati slovenski sodobni literaturi. Opažam namreč, da postaja generacija seniorjev vedno bolj dovzetna, odprta in pripravljena za opazovanje družbe, ki nas obdaja.
Morda zato, da ji nastavi ogledalo ….
Ko sem se letos kot državni selektor znašel pred pisanim šopom tekstov, ki so sestavljali izbor t.i. seniorskih piscev, se me je loteval občutek, podoben tistemu, ki zajame otroka pred darilnim paketom. Pričakovanje, hlastno seganje po tekstih, branje, tudi pozno v noč …
V letošnji beri je rahlo prednjačila poezija pred prozo in začetni občutki so pustili prostor zgodbam in literarni moči tekstov, ki so vsak po svoje pustili kakšno znamenje. Eni večje, drugi manjše. Vsi pa so se prikazali kot pristni prenašalci sporočil, iskanj, hotenj in želja. Z velikim veseljem sem ugotovil, da je izbor, ki so ga opravili cenjeni kolegi na regionalnem nivoju, res kvaliteten, saj so izbrali tiste pisce, katerih pisanje, namenjeno kratkočasenju, je pustilo prostor idejam in včasih tudi poskusom, da bi se prešlo zgolj memoaristično noto, ki je bila pri seniorjih vedno v ospredju.
Pisci v glavnem še vedno prisegajo na klasične ustvarjalne paradigme, v glavnem linearnega pripovednega toka (predvsem v prozi) in večkrat zajemajo snov iz lastnih spominov. Čutiti pa je, da so tudi spomini podvrženi literarnemu preoblikovanju, kjer služijo kot siže in niso (več) sami sebi namen.
Prav gotovo je večletni trud, ki ga JSKD namenja ne le izobraževanju odraslih piscev, temveč tudi možnostim njihovega izražanja, razlog za vedno bolj jasno napredovanje in kvaliteto, ki preveva vsakoletni izbor srečanja V zavetju besede.
Vsebinska raznolikost tekstov sega od osebno-izpovednih do socialno-kritičnih. Osebna izpoved je domena predvsem poezije, kjer pa prevladuje pesniško občutje, ki ga izražajo podobe. Na njih namreč stoji in pade moč besedil. Tisti avtorji, ki prisegajo na poezijo kot na možnost izpovedovanja čutenj in občutkov, so bili dovolj pozorni, da so se odmaknili od solipsizma in v svoje lirske subjekte vdahnili jezik, ki povezuje energijo besede v zven podob, te pa ustvarjajo pomemben pesniški material.
Avtorji, ki so izbrali prozo za svoj privilegirani jezik, so iskali poleg sporočila tudi linearno in dogodkovno zgradbo besedila, ki je pridala celoti dodano vrednost. Tudi sicer redki spominski zapisi so spričo take filozofije pisanja pridobili pomemben element, ki jih je naredil bolj doživete in zanimive.
Moja naloga kot selektor je bila torej vse prej kot lahka. Izbral sem predvidenih osem besedil, ki so izmed vseh kazala največjo dovršenost: obe pesnici zaradi dovršene metaforike in smisla za eksperimentiranje; prozaiste pa zaradi dobrega preoblikovanja (ali izmišljanja?) spominov (Krivda in Kosmačeva Cilka, Kdo bi mi povedal), prepričljivega ravnovesja med vsebino in zgradbo zgodbe (Oba, Knofek), zanimive snovne obravnave (Praviš, Prah).
Zelo vzpodbudno je bilo brati 29 nominiranih avtorjev, izmed katerih predstavlja osem finalistov le vrh gore. Občutek imam, da bo prav ta kategorija avtorjev, predvsem zaradi življenjske zrelosti in izkušenosti imela na vsebinskem področju marsikaj povedati slovenski sodobni literaturi. Opažam namreč, da postaja generacija seniorjev vedno bolj dovzetna, odprta in pripravljena za opazovanje družbe, ki nas obdaja.
