Letos je svoja dela v oceno poslalo 26 tekmovalcev, od tega se jih 16 ukvarja izključno s poezijo, šest s prozo, štirje pa so poslali tako prozne kot pesemske izdelke. Dela bi v grobem lahko razdelila v tri razdelke: tista, ki splošno povzemajo modrosti življenja in pri tem zapadajo v stereotipe, tako vsebinske, metaforične kot oblikovne, z neinventivno rimo in šibkim ritmom; tista, ki kažejo prve znake individuacije, ker gre za osebne spomine, konkretne dogodke in individualna občutja, v oblikovnem in izraznem smislu pa se šele trgajo iz stereotipov in priučenih splošnih stavčnih zvez; ter tista, ki so že popolnoma osebno obarvana na način, skozi katerega lahko vstopimo v besedilo, v izviren poetološki svet ali spremljamo glavnega protagonista skozi njegove/njene zgode in nezgode. Ob takih besedilih sem imela občutek, da so me »zgrabila« in da jih ne morem odložiti, dokler ne pridem do konca, ali pa so me pretresla s svojo poetičnostjo, izkušnjo, ki je neizrazljiva drugače kot v poeziji sami.
Za nadaljevanje sem izbrala dva sklopa besedil, oba pesemska:
BREZ BESED
Gre za deset pesmi srednje dolžine (le ena je malce daljša) in pretežno krajšega verza, vrstice so zbrane v kitice od dveh do petih verzov. Najbolj presenetljiva je metaforika: s podobami iz narave (drevo, veter, snežinke, Savinja, Anski vrh, ocean, svetilnik, minevanje dneva in noči ter letnih časov), ki jih spretno metaforično poveže z abstraktnimi pojmi, kot so npr. odločitev, stvarstvo, želja itd., nastanejo presenetljive in presunljive podobe, mogoče le v jeziku (npr. drevo »včasih rogovili naokoli kot svastika, ki pokosi vse pod seboj. / Drugič se vrti kot mlin, ki nežno prejema vetrovne želje.«) Posebna odlika te poezije je neke vrste filozofska, modroslovna naravnanost, odmaknjenost od neposredne dejanskosti, a individuirana in topla, ne hladnorazumska, kar se med drugim kaže tudi v poetološkem dojemanju časa ( ki je sam velik filozofski, pa tudi bivanjski, eksistencialni problem): »In ko prostor vdihne vse hitreje v vse smeri / in obzorje z izdihom posuši vetrovom oči / in oblaki kot namrščeni možgani razmišljajo stoje / in ko zemlja razpira koreninam misli / in v zvezdah slišiš šepetanja temi,« govori pesem Za usodo se nam ni treba bati, »se odmrzneš v rojevanju časa.« Skratka, gre za lepe, modre in presunljive pesmi.
PRSTI
»Si / tista, / ki trka / v svetilko: / saj si doma / zakaj ne odpreš?« je tretji, zaključni del prve pesmi Stopiš na prste. Gre za občutljivo, preprosto, a globoko poezijo v kratkih verzih in stavkih, v minimalističnem slogu, ki je izrazito dramatičen, z zasukom oziroma preobratom na koncu pesmi, ki se razpira v (ne)sluten pomen. Taka pesem je npr. Akord (s tem zapisom poleg glasbenega pojma akord prikliče tudi besedi / pomena »kordone« (debela svilena sukana nit) in »kardio-« (v zvezi s srcem), torej nekakšno srčno nit. Taka je tudi pesem kot nekakšna (rdeča) nit nas popelje po prostoru od vode in drevesa čez ulico in cesto, okoli uličnega vogla v hišo k zvoncu in potem po prostoru znotraj, v sobi, pod lestencem in skozi predale, ko tisto nekaj »polomi okna, vrata. / Stene. / Prižge luč. / In ko v kaminu zagori, / se razbije.« A tu ni konec pesmi, v novi, zadnji kitici nas čaka preobrat: »Iz vrča steče kaplja. / Čez.« Dolgo sem razmišljala, ali gre v zadnjem verzu za redundanco, ali ni morda odveč. Potem pa se mi je zdelo, da je pravzaprav v skladu s to poetiko, ki ves čas nežno, a vztrajno sili »čez« in da je torej ta beseda, čeprav odveč v podobi (saj kaplja nima kam drugam steči kot »čez«), na nek način emblematska za to poezijo.
Od proznih besedil, ki se mi tokrat niso zdela tako močna in prepričljiva, bi izločila besedilo kolaž besedil Epakta.
EPAKTA
Gre za izbor več besedil, katerim je skupna tema: užitek. Ta užitek je, kot ugotavlja pripovedovalka, zelo raznolik. Iz širšega nabora je izbrala sedem »užitkov«, ki nam jih predstavi na živ, sproščen in neambiciozen način (s tem mislim, da ne opazim izpostavljene volje po »umetniški« oblikovanosti besedil), ki je prepričljiv, zanimiv in humoren. Užitek pri kidanju snega (ponoči, medtem ko sneži), užitek utrujenosti po aerobiki, užitek pozabljanja ob sežiganju dnevnika, tolažnika v nesrečah, užitek nespečnosti, budnosti ob »dveh bučkah«, otroških glavicah, užitek v tišini po koncu koncerta v rudniškem jašku, užitek, ko preneha glavobol po zaužitju dveh aspirinov, in presežek, trenutek »večnosti« med hojo navkreber po gozdu do planinske koče, ki ga »razloči« v primerjavi z drugimi užitki. Gre za prvoosebno avktorialno pripovedovalko, ki velikokrat nagovarja bralce, besedilo poživi z onomatopoetskimi ritmičnimi vložki in ima velik smisel za prepričljivost detajlov (npr. vožnja skozi rudniški jašek).
LIKOVNICA MARJANA
Pretresljiva zgodba upokojene učiteljice likovnega pouka na osnovni šoli in njenega srčnega vpetja v življenje skupnosti v njej, od otrok do kolegov učiteljev in staršev. Zelo lepa poema v epskem zamahu in prostem verzu, zelo občutljivo in toplo spominjanje, na koncu pa tudi malce grenak občutek pogrešanja tega vzdušja po upokojitvi. Druge pesmi niso tako prepričljive, morda najbolj izstopata pesmi Zimski popoldan in Luna, ker ju ne zaključi s povzemanjem splošnih resnic, ki uničijo pesem (npr. videl boš, kako lepo je življenje; neskončno rada živim ipd.)
6
Gre za poezijo, ki ima že poteze lastnega, a se še opoteka v stereotipne zaključke ali skuša racionalno poantirati pesem, npr. pesem Na odru življenja. Bolj prepričljive so pesmi, v katerih se vsaj deloma izogne »občim mestom«, abstrakcijam življenjskih položajev, ki so tako splošne, da ničesar ne povedo. V tem smislu je drugačna pesem Matrica, tu bi pesnico spodbudila, da išče svoj posebni izraz. Modri smo šele, ko si dovolimo čutiti in zaznavati »po svoje«, predstave in predpostavke pa pustimo ob strani.
MATEMATIKA
Živeti drugače je prvoosebna izpovedna zgodba človeka, ki je doživel grenko ljubezensko razočaranje, povezano tudi s finančnim in poslovnim polomom, ter je pristal na socialnem dnu kot klošar. Gre za zanimivo zapisano retrospektivo, s prepričljivimi dialogi in detajli. Vendar je sama pripovedna naravnanost (v enem kratkem spisu zaobjeta življenjska zgodba) premalo podrobna, da bi lahko živost, pripovedna sposobnost, ki jo zapisovalec prav gotovo ima, prišla bolj do izraza. Med branjem sem si večkrat zaželela, da bi se pripovedovalec dlje in podrobneje ustavil ob posameznih prizorih ter se globlje in bolj kompleksno posvetil pripovednim likom.
KLIN69
Gre za štiri pesmi, ki imajo samosvoje, prepoznavne poteze in veliko humorja. Gre za krajše pesmi v prostem verzu in brez rim, ki s preprostimi, a stilno oblikovanimi stavki (ponavljanja, anafore ipd.) skozi skrbno izbrane detajle (npr. pesem Prijatelj moj) uspejo ustvariti posebno občutje sicer splošnočloveških eksistencialnih položajev.
HRAST – BREZA
Šest kratkih spominskih utrinkov iz preteklega obdobja, katerega sledov že skoraj ni več, sestavlja besedilo, katerega odlike so poleg jezikovne izbrušenosti in širokega besednega zaklada prav ti spominski drobci, obarvani z izrazito čustvenostjo in dovolj zanimivo, dramatično zapisani (zasnova, zaplet, vrh, razplet pripovedi). Prav zlahka bi jih objavili kot memoarsko prozo.
4916
Gre za pet domoljubnih pesmi, ki v rimanih in ritmiziranih verzih opevajo Slovence in Slovenijo, Ljubljano in veselo družbo. Po ritmu, vsebini, metaforizaciji spominjajo na besedila narodno-zabavnega žanra, prav gotovo bi se jih dalo lepo prepevati. V pomenskem in vsebinskem polju se gibljejo okrog razsvetljenstva (nekoliko spominjajo na Vodnika), častijo vince in trte ter slovensko zemljo, vendar ostajajo znotraj zdaj že stereotipnih podob in izraza. Spodbudila bi trud pri iskanju rim.
NEZNANKA
London po Londonu je daljši prozni zapis. Gre za spomine prvoosebne vsevedne pripovedovalke na nenavadno osebo, imenovano Mrs Mary, starejšo nebogljeno gospo, ki se nekega dne pojavi pred njenimi vrati in išče svoje sorodnike. Pripoved teče zanimivo in je polna detajlov, ki jo včasih poživljajo, drugič pa spet z nepomembnostmi zadržujejo pripoved. Pisateljica ni dovolj izrabila nenavadnost protagonistke (v resnici niti ne vemo, kdo je pravzaprav »glavna junakinja« pripovedi, Mrs Mary ali prvoosebna pripovedovalka), pa tudi rasistični podtoni v besedilu niso dovolj natančno razčiščeni in postavljeni v primeren etični okvir. Vsekakor pa gre pohvaliti pripovedno zagnanost in smisel za opazovanje. Besedilo bi bilo dobro primerno sčrtati in zaostriti problemsko os
– življenjske izkušnje in podobo pripovednega lika.
NA RAZPOTJIH
Za vrati pa vse tiho je kratka prigoda zakonskega para Lidije in Toneta na valentinovo. Zanimiva zgodba, ki pa je avtor/-ica ne izrabi. Kot da bi ji zmanjkalo pripovednega zagona, se ustavi zgolj pri navajanju dejstev in okoliščin, ne posveti se dialogom, orisu vzdušja, notranjemu monologu pripovednih oseb, kompleksnosti njihovega dojemanja in razmišljanja, tako da besedilo ostane na bolj osnovni pripovedni ravni. V nadaljevanju prispevek prinaša dve pesmi, Sirija in V sozvočju, od katerih se mi zdi druga bolj posrečen zapis občutja, kajti prvo preveč zaznamujejo abstraktne predstave oz. predpostavke.
DOM
Osem pesmi, obarvanih s spominom na dom, mater, domačijo in z resignacijo poznega življenskega obdobja, ko se je »dan ogrnil v sivino«. Pisec se zateka k pisanju pesmi, ki naj ostanejo za njim kot pričevalke »bolečine, / trpljenja, samote«, a tudi »odmev moje duše«. V izraznem pogledu se pesmi kljub močnemu čustvovanju še niso izvile iz stereotipnega upovedovanja, svetovala bi več eksperimentiranja v metaforiki in v obliki.
TULO
Deset pesmi, nekatere zapisane v urejenih kitičnih oblikah z rimo, nekatere kot pesmi v prozi. Občutek imam, da rimanje in ritmiziranje zaustavljajo in zavirajo posebni tok te pisave, preprečujejo, da bi se morebiti razvile kakšne bolj nenavadne in presenetljive podobe, kar se zgodi v pesmi v prozi. Tu je domišljija drznejša in bolj osebno obarvana, svetovala bi le, da se avtor izogiba poantam in zaključnim racionalizacijam prej povedanega, ker s tem uniči učinek branja, pomen kanalizira v ozko zamejeno območje, namesto da bi ga pustil »odzvenevati«.
ANA53
Avtorica je poslala dva zapisa: Mariborska avantura ali kako smo si različni ter Mi o volku, predsednik iz gozda. Druga je kratek zapis o srečanju s tedanjim predsednikom vlade, prvo besedilo pa bolj obširno opisuje dan, ko je prvoosebna pripovedovalka odpotovala v Maribor na ljubiteljsko pisateljsko srečanje. Zapisa sta živahna in pripoved teče brez ovinkov, vendar se kljub temu raje zadržuje zgolj na osnovni pripovedni ravni, brez karakterizacije oziroma poglobitve likov in večje kompleksnosti dogajanja.
DPSG96
Prispevek prinaša dve pesemska in dva krajša prozna zapisa. Avtorica je močnejša v prozi kot v poeziji, ki se ne izvije sterotipizaciji. Prozna zapisa pa sta kljub izredni kratkosti zelo zanimiva, saj se ukvarjata prvi, Pot skozi temo, s trenutkom prebujanja iz nezavesti, drugi, Ko pade zastor, pa je zanimiva, s črnim humorjem obarvana zgodba dveh romantičnih zaljubljencev v mladosti, ki se v starosti srečata, a zaradi starostne demence ne prepoznata.
SKORPION
Osebna in posebna metaforika, posebna prespektiva na sodobni čas in minimaliziran izraz, to so značilnost poezije SKORPIONa, Srce na polici, pesem o cunji, Brez neta ... beda planeta, Mravlja in drugi naslovi kažejo, da piščevo pozornost pritegujejo detajli vsakdanjega dne, ki mu jih uspe zagledati v novi luči, kljub občasnim zdrsom v predvidljivost, v že videno, slišano, prebrano.
GOZD
Nostalgična, resignirana in reminiscenčna poezija, pospremljena z dobrimi nauki in preprostimi rimami. Prav gotovo živo občutje minljivosti in dokončnosti preživelega in poskus oživljanja skozi spomin, a premalo (p)osebno, enkratno. Tu je morda izjema zgodbica o povodnem možu iz mlake, ki pa oblikovno še ni dozorela.
LIPA
Občutljiva, krhka poezija, polna domišljije. »Svoja življenja tkemo / v prosojna pletiva, / tako rahla, tako krhka.« Ti verzi bi bili lahko posrečen avtopoetičen opis. Pisava je oblikovana, izobražena, uporablja ponavljanja, anafore, paralelizme in druga ritmična sredstva, tudi metaforične podobe so subtilne. Najlepša se mi zdi pesem Nocoj, v kateri se ta krhkost sreča z močno voljo po izrazu (popravila oziroma malo bolj premislila bi samo konec, ki pesem nekako preveč zameji).
TITA
Besedila, ki jih je avtorica poslala na razpis, so dve pesmi in zgodba. Prva pesem, Otroška, govori o želji premagati samost, o prihodu »dame z lutkico v rokah«, po odhodu katere pesnica doživi, da »samost zraste in je še bolj sama«, dokler »slednjič s smrkavim obrazkom / premagana zaspim«. Druga, Pisun, opisuje pisca na podobnem srečanju, kot ga imamo danes, njegovo nervozo in samozaverovanost. Kratka zgodba Jož in Tila je prav tako spretno zapisana pripoved o srečanju s sošolko po mnogih letih, v katero vplete spopad med feministično in mačistično ideologijo. Zelo zanimivi dialogi in subtilno opzovanje ter orisovanje junakov, ni pa dovolj jasno razvidna poanta besedila, morda tudi zaradi premalo profilirane prvoosebne pripovedovalke.
BINA
Bina je poslala na natečaj tri pesmi in tri strani prozne pripovedi. Pesmi niso tako zanimive, ostajajo zaznamovane s preprosto čustvenostjo, ki se ne dovolj izmika običajnim pesniškim, ljubezenskim obrazcem. Zanimivejša je zgodba, ki skozi spomin vnukinje Vanje na njeno babico pravzaprav pripoveduje o babičini romantični ljubezenski zgodbi. Čeprav ta ni tako dobro povzeta, je pa okvirna pripoved polna imenitnih detajlov in subtilnega občutja povezave med vnukinjo in babico.
27252
»Optimizem se je oblekel / v prevelike hlače. / Za manj se naprezam,« ugotavlja pesem Obed, zadnja od petih zanimivih in metaforično presenetljivih, bogatih pesmi. »Zakrite oči z mokro brisačo / vidijo kamen na srcu. / Leta so razbila kamnitost v črn prah. / Bi počistila?« se sprašuje v drugi pesmi, Bi počistila. Skozi metaforične podobe do bralca prenica spoznanje, ki ga je mogoče izraziti le v jeziku. »Ne, ne bo počistila osvetljenih kotičkov, / naj se postarajo z njo,« sklene pesem in s tem sprejme nase trpno usodno starajočega se. Poezija, ki prav gotovo kaže močne poteze individuacije, a v celoti še ne zazveni.
TULIPAN
Pet prijaznih pesmi šteje prispevek TULIPANa. Preproste dvovrstičnice (tudi zadnji dve pesmi bi lahko zapisali tako!) izražajo blago vdanost v to, kar je, v tek časa, letnih časov in življenjskih obdobij, kar kažejo tudi naslovi: Pomlad, Zimska megla, Vroče poletje, Jesenska. Prvoosebna lirska subjektka se ne obremenuje s skrbmi, raje se (in nas!) potolaži s preprostimi življenjskimi modrostmi: »Počasi narava odpravlja se spat, / kajže so polne, se zime ni treba bat.«
LARISA
Prvoosebna pripoved na treh straneh obnavlja spomin na začetek ljubezni do Ane, o kateri pripovedovalec pravi, da pri njegovih 81 letih še zmeraj traja. Zanimive so prispodobe, s katerimi še kot mladenič svojemu dedu, njegovemu »najboljšemu sogovorniku«, predstavi svojo ljubezen: »Vsak njen kodrček se je ovijal okoli njene glave kot fižol po koruzi. Njen glas je bil podoben kikirikanju pevcev ob jutranji zarji /.../ Ko je z rokami obirala stročji fižol, se mi je zdelo, da igra na harfo in da nekje med oblaki slavček opazuje in poje svoj pesem o ljubezni.« Seveda sreči sledi nesreča, ki se k sreči izkaže zgolj za peripetijo, konec je, kot smo že slišali, srečen!
NIRVANA
Nirvana je poslala tri kratke prozne zapise ter devet pesmi. Prozni zapisi so bolj kratka poročila o posebnih doživljajih, bodisi o policistih, ki so prvoosebno pripovedovalko dvakrat zaporedoma zalotili brez vozniškega izpiti, bodisi o beračici (ta je še najbolj doživet), bodisi o poškodbi pripovedovalkine hčere, umetnostne drsalke. Pesmi so bolj izdelane, so kratki, hipni zapisi o trenutkih epifanije, poglobljenega življenjskega občutja in vpogleda, lepe pa takrat, kadar se zadovoljijo zgolj s čutnim vtisom in ne vsiljujejo svoje interpretacije, taka je npr. Divje ciklame.
SONCE76
Prav gotovo že izoblikovana poetika, sproščena in samozavestna, ki se ne ukvarja preveč s svojo »umetniškostjo« oziroma s tem, da bi na bralca skušala napravti vtis, temveč si dovoli biti samosvoja, posebna. »Všeč mi je ta občutek lahkotnosti / &breztežnosti / jasnine / ko je lepo že, da si,« pravi v drugi pesmi, Ko se počutim umetniško. Ve, da se je treba sprostiti in si dovoliti preprosto biti — nepopolna, kot pravi v četrti pesmi, Nisem popolna, za katero v oklepaju izvemo, da je uglasbena. (Je avtorica morebiti kantavtorica?) Kakor koli, moramo se strinjati s pesmijo: »Nisem popolna, / ampak znam se smejat, / nisem popolna, / ampak saj se učim / in ko sem s tabo / lahko letim.«
ŽIVA
Lepa, nežna, simbolistična, minimalizirana govorica, ki z malo besedami sugerira veliko (taka je npr. prva pesem PO, šesta Konec ali sedma, Zaznamovana). V prvi gre le za golo naštevanje, za nizanje (metaforičnih) podob, ki izzvenijo v subtilen opis tistega nekaj. Najboljša je ta poezija takrat, ko se odpove racionalizaciji spoznanj in pesem pusti pomensko odprto. Takrat »Besede nihajo kot breze v vetru.// Majhna deklica spet bosa pleše / med bilkami trav, / upognjenih v vetru samote. // Prtljaga besed postane lažja, / hrepenenje se vrtinči v daljave / in se razblini v šivu neba.« Poezija ne potrebuje dodatnih pojasnil in rezoniranja.
Letos je svoja dela v oceno poslalo 26 tekmovalcev, od tega se jih 16 ukvarja izključno s poezijo, šest s prozo, štirje pa so poslali tako prozne kot pesemske izdelke. Dela bi v grobem lahko razdelila v tri razdelke: tista, ki splošno povzemajo modrosti življenja in pri tem zapadajo v stereotipe, tako vsebinske, metaforične kot oblikovne, z neinventivno rimo in šibkim ritmom; tista, ki kažejo prve znake individuacije, ker gre za osebne spomine, konkretne dogodke in individualna občutja, v oblikovnem in izraznem smislu pa se šele trgajo iz stereotipov in priučenih splošnih stavčnih zvez; ter tista, ki so že popolnoma osebno obarvana na način, skozi katerega lahko vstopimo v besedilo, v izviren poetološki svet ali spremljamo glavnega protagonista skozi njegove/njene zgode in nezgode. Ob takih besedilih sem imela občutek, da so me »zgrabila« in da jih ne morem odložiti, dokler ne pridem do konca, ali pa so me pretresla s svojo poetičnostjo, izkušnjo, ki je neizrazljiva drugače kot v poeziji sami.
Za nadaljevanje sem izbrala dva sklopa besedil, oba pesemska:
BREZ BESED
Gre za deset pesmi srednje dolžine (le ena je malce daljša) in pretežno krajšega verza, vrstice so zbrane v kitice od dveh do petih verzov. Najbolj presenetljiva je metaforika: s podobami iz narave (drevo, veter, snežinke, Savinja, Anski vrh, ocean, svetilnik, minevanje dneva in noči ter letnih časov), ki jih spretno metaforično poveže z abstraktnimi pojmi, kot so npr. odločitev, stvarstvo, želja itd., nastanejo presenetljive in presunljive podobe, mogoče le v jeziku (npr. drevo »včasih rogovili naokoli kot svastika, ki pokosi vse pod seboj. / Drugič se vrti kot mlin, ki nežno prejema vetrovne želje.«) Posebna odlika te poezije je neke vrste filozofska, modroslovna naravnanost, odmaknjenost od neposredne dejanskosti, a individuirana in topla, ne hladnorazumska, kar se med drugim kaže tudi v poetološkem dojemanju časa ( ki je sam velik filozofski, pa tudi bivanjski, eksistencialni problem): »In ko prostor vdihne vse hitreje v vse smeri / in obzorje z izdihom posuši vetrovom oči / in oblaki kot namrščeni možgani razmišljajo stoje / in ko zemlja razpira koreninam misli / in v zvezdah slišiš šepetanja temi,« govori pesem Za usodo se nam ni treba bati, »se odmrzneš v rojevanju časa.« Skratka, gre za lepe, modre in presunljive pesmi.
PRSTI
»Si / tista, / ki trka / v svetilko: / saj si doma / zakaj ne odpreš?« je tretji, zaključni del prve pesmi Stopiš na prste. Gre za občutljivo, preprosto, a globoko poezijo v kratkih verzih in stavkih, v minimalističnem slogu, ki je izrazito dramatičen, z zasukom oziroma preobratom na koncu pesmi, ki se razpira v (ne)sluten pomen. Taka pesem je npr. Akord (s tem zapisom poleg glasbenega pojma akord prikliče tudi besedi / pomena »kordone« (debela svilena sukana nit) in »kardio-« (v zvezi s srcem), torej nekakšno srčno nit. Taka je tudi pesem kot nekakšna (rdeča) nit nas popelje po prostoru od vode in drevesa čez ulico in cesto, okoli uličnega vogla v hišo k zvoncu in potem po prostoru znotraj, v sobi, pod lestencem in skozi predale, ko tisto nekaj »polomi okna, vrata. / Stene. / Prižge luč. / In ko v kaminu zagori, / se razbije.« A tu ni konec pesmi, v novi, zadnji kitici nas čaka preobrat: »Iz vrča steče kaplja. / Čez.« Dolgo sem razmišljala, ali gre v zadnjem verzu za redundanco, ali ni morda odveč. Potem pa se mi je zdelo, da je pravzaprav v skladu s to poetiko, ki ves čas nežno, a vztrajno sili »čez« in da je torej ta beseda, čeprav odveč v podobi (saj kaplja nima kam drugam steči kot »čez«), na nek način emblematska za to poezijo.
Od proznih besedil, ki se mi tokrat niso zdela tako močna in prepričljiva, bi izločila besedilo kolaž besedil Epakta.
EPAKTA
Gre za izbor več besedil, katerim je skupna tema: užitek. Ta užitek je, kot ugotavlja pripovedovalka, zelo raznolik. Iz širšega nabora je izbrala sedem »užitkov«, ki nam jih predstavi na živ, sproščen in neambiciozen način (s tem mislim, da ne opazim izpostavljene volje po »umetniški« oblikovanosti besedil), ki je prepričljiv, zanimiv in humoren. Užitek pri kidanju snega (ponoči, medtem ko sneži), užitek utrujenosti po aerobiki, užitek pozabljanja ob sežiganju dnevnika, tolažnika v nesrečah, užitek nespečnosti, budnosti ob »dveh bučkah«, otroških glavicah, užitek v tišini po koncu koncerta v rudniškem jašku, užitek, ko preneha glavobol po zaužitju dveh aspirinov, in presežek, trenutek »večnosti« med hojo navkreber po gozdu do planinske koče, ki ga »razloči« v primerjavi z drugimi užitki. Gre za prvoosebno avktorialno pripovedovalko, ki velikokrat nagovarja bralce, besedilo poživi z onomatopoetskimi ritmičnimi vložki in ima velik smisel za prepričljivost detajlov (npr. vožnja skozi rudniški jašek).
LIKOVNICA MARJANA
Pretresljiva zgodba upokojene učiteljice likovnega pouka na osnovni šoli in njenega srčnega vpetja v življenje skupnosti v njej, od otrok do kolegov učiteljev in staršev. Zelo lepa poema v epskem zamahu in prostem verzu, zelo občutljivo in toplo spominjanje, na koncu pa tudi malce grenak občutek pogrešanja tega vzdušja po upokojitvi. Druge pesmi niso tako prepričljive, morda najbolj izstopata pesmi Zimski popoldan in Luna, ker ju ne zaključi s povzemanjem splošnih resnic, ki uničijo pesem (npr. videl boš, kako lepo je življenje; neskončno rada živim ipd.)
6
Gre za poezijo, ki ima že poteze lastnega, a se še opoteka v stereotipne zaključke ali skuša racionalno poantirati pesem, npr. pesem Na odru življenja. Bolj prepričljive so pesmi, v katerih se vsaj deloma izogne »občim mestom«, abstrakcijam življenjskih položajev, ki so tako splošne, da ničesar ne povedo. V tem smislu je drugačna pesem Matrica, tu bi pesnico spodbudila, da išče svoj posebni izraz. Modri smo šele, ko si dovolimo čutiti in zaznavati »po svoje«, predstave in predpostavke pa pustimo ob strani.
MATEMATIKA
Živeti drugače je prvoosebna izpovedna zgodba človeka, ki je doživel grenko ljubezensko razočaranje, povezano tudi s finančnim in poslovnim polomom, ter je pristal na socialnem dnu kot klošar. Gre za zanimivo zapisano retrospektivo, s prepričljivimi dialogi in detajli. Vendar je sama pripovedna naravnanost (v enem kratkem spisu zaobjeta življenjska zgodba) premalo podrobna, da bi lahko živost, pripovedna sposobnost, ki jo zapisovalec prav gotovo ima, prišla bolj do izraza. Med branjem sem si večkrat zaželela, da bi se pripovedovalec dlje in podrobneje ustavil ob posameznih prizorih ter se globlje in bolj kompleksno posvetil pripovednim likom.
KLIN69
Gre za štiri pesmi, ki imajo samosvoje, prepoznavne poteze in veliko humorja. Gre za krajše pesmi v prostem verzu in brez rim, ki s preprostimi, a stilno oblikovanimi stavki (ponavljanja, anafore ipd.) skozi skrbno izbrane detajle (npr. pesem Prijatelj moj) uspejo ustvariti posebno občutje sicer splošnočloveških eksistencialnih položajev.
HRAST – BREZA
Šest kratkih spominskih utrinkov iz preteklega obdobja, katerega sledov že skoraj ni več, sestavlja besedilo, katerega odlike so poleg jezikovne izbrušenosti in širokega besednega zaklada prav ti spominski drobci, obarvani z izrazito čustvenostjo in dovolj zanimivo, dramatično zapisani (zasnova, zaplet, vrh, razplet pripovedi). Prav zlahka bi jih objavili kot memoarsko prozo.
4916
Gre za pet domoljubnih pesmi, ki v rimanih in ritmiziranih verzih opevajo Slovence in Slovenijo, Ljubljano in veselo družbo. Po ritmu, vsebini, metaforizaciji spominjajo na besedila narodno-zabavnega žanra, prav gotovo bi se jih dalo lepo prepevati. V pomenskem in vsebinskem polju se gibljejo okrog razsvetljenstva (nekoliko spominjajo na Vodnika), častijo vince in trte ter slovensko zemljo, vendar ostajajo znotraj zdaj že stereotipnih podob in izraza. Spodbudila bi trud pri iskanju rim.
NEZNANKA
London po Londonu je daljši prozni zapis. Gre za spomine prvoosebne vsevedne pripovedovalke na nenavadno osebo, imenovano Mrs Mary, starejšo nebogljeno gospo, ki se nekega dne pojavi pred njenimi vrati in išče svoje sorodnike. Pripoved teče zanimivo in je polna detajlov, ki jo včasih poživljajo, drugič pa spet z nepomembnostmi zadržujejo pripoved. Pisateljica ni dovolj izrabila nenavadnost protagonistke (v resnici niti ne vemo, kdo je pravzaprav »glavna junakinja« pripovedi, Mrs Mary ali prvoosebna pripovedovalka), pa tudi rasistični podtoni v besedilu niso dovolj natančno razčiščeni in postavljeni v primeren etični okvir. Vsekakor pa gre pohvaliti pripovedno zagnanost in smisel za opazovanje. Besedilo bi bilo dobro primerno sčrtati in zaostriti problemsko os
– življenjske izkušnje in podobo pripovednega lika.
NA RAZPOTJIH
Za vrati pa vse tiho je kratka prigoda zakonskega para Lidije in Toneta na valentinovo. Zanimiva zgodba, ki pa je avtor/-ica ne izrabi. Kot da bi ji zmanjkalo pripovednega zagona, se ustavi zgolj pri navajanju dejstev in okoliščin, ne posveti se dialogom, orisu vzdušja, notranjemu monologu pripovednih oseb, kompleksnosti njihovega dojemanja in razmišljanja, tako da besedilo ostane na bolj osnovni pripovedni ravni. V nadaljevanju prispevek prinaša dve pesmi, Sirija in V sozvočju, od katerih se mi zdi druga bolj posrečen zapis občutja, kajti prvo preveč zaznamujejo abstraktne predstave oz. predpostavke.
DOM
Osem pesmi, obarvanih s spominom na dom, mater, domačijo in z resignacijo poznega življenskega obdobja, ko se je »dan ogrnil v sivino«. Pisec se zateka k pisanju pesmi, ki naj ostanejo za njim kot pričevalke »bolečine, / trpljenja, samote«, a tudi »odmev moje duše«. V izraznem pogledu se pesmi kljub močnemu čustvovanju še niso izvile iz stereotipnega upovedovanja, svetovala bi več eksperimentiranja v metaforiki in v obliki.
TULO
Deset pesmi, nekatere zapisane v urejenih kitičnih oblikah z rimo, nekatere kot pesmi v prozi. Občutek imam, da rimanje in ritmiziranje zaustavljajo in zavirajo posebni tok te pisave, preprečujejo, da bi se morebiti razvile kakšne bolj nenavadne in presenetljive podobe, kar se zgodi v pesmi v prozi. Tu je domišljija drznejša in bolj osebno obarvana, svetovala bi le, da se avtor izogiba poantam in zaključnim racionalizacijam prej povedanega, ker s tem uniči učinek branja, pomen kanalizira v ozko zamejeno območje, namesto da bi ga pustil »odzvenevati«.
ANA53
Avtorica je poslala dva zapisa: Mariborska avantura ali kako smo si različni ter Mi o volku, predsednik iz gozda. Druga je kratek zapis o srečanju s tedanjim predsednikom vlade, prvo besedilo pa bolj obširno opisuje dan, ko je prvoosebna pripovedovalka odpotovala v Maribor na ljubiteljsko pisateljsko srečanje. Zapisa sta živahna in pripoved teče brez ovinkov, vendar se kljub temu raje zadržuje zgolj na osnovni pripovedni ravni, brez karakterizacije oziroma poglobitve likov in večje kompleksnosti dogajanja.
DPSG96
Prispevek prinaša dve pesemska in dva krajša prozna zapisa. Avtorica je močnejša v prozi kot v poeziji, ki se ne izvije sterotipizaciji. Prozna zapisa pa sta kljub izredni kratkosti zelo zanimiva, saj se ukvarjata prvi, Pot skozi temo, s trenutkom prebujanja iz nezavesti, drugi, Ko pade zastor, pa je zanimiva, s črnim humorjem obarvana zgodba dveh romantičnih zaljubljencev v mladosti, ki se v starosti srečata, a zaradi starostne demence ne prepoznata.
SKORPION
Osebna in posebna metaforika, posebna prespektiva na sodobni čas in minimaliziran izraz, to so značilnost poezije SKORPIONa, Srce na polici, pesem o cunji, Brez neta ... beda planeta, Mravlja in drugi naslovi kažejo, da piščevo pozornost pritegujejo detajli vsakdanjega dne, ki mu jih uspe zagledati v novi luči, kljub občasnim zdrsom v predvidljivost, v že videno, slišano, prebrano.
GOZD
Nostalgična, resignirana in reminiscenčna poezija, pospremljena z dobrimi nauki in preprostimi rimami. Prav gotovo živo občutje minljivosti in dokončnosti preživelega in poskus oživljanja skozi spomin, a premalo (p)osebno, enkratno. Tu je morda izjema zgodbica o povodnem možu iz mlake, ki pa oblikovno še ni dozorela.
LIPA
Občutljiva, krhka poezija, polna domišljije. »Svoja življenja tkemo / v prosojna pletiva, / tako rahla, tako krhka.« Ti verzi bi bili lahko posrečen avtopoetičen opis. Pisava je oblikovana, izobražena, uporablja ponavljanja, anafore, paralelizme in druga ritmična sredstva, tudi metaforične podobe so subtilne. Najlepša se mi zdi pesem Nocoj, v kateri se ta krhkost sreča z močno voljo po izrazu (popravila oziroma malo bolj premislila bi samo konec, ki pesem nekako preveč zameji).
TITA
Besedila, ki jih je avtorica poslala na razpis, so dve pesmi in zgodba. Prva pesem, Otroška, govori o želji premagati samost, o prihodu »dame z lutkico v rokah«, po odhodu katere pesnica doživi, da »samost zraste in je še bolj sama«, dokler »slednjič s smrkavim obrazkom / premagana zaspim«. Druga, Pisun, opisuje pisca na podobnem srečanju, kot ga imamo danes, njegovo nervozo in samozaverovanost. Kratka zgodba Jož in Tila je prav tako spretno zapisana pripoved o srečanju s sošolko po mnogih letih, v katero vplete spopad med feministično in mačistično ideologijo. Zelo zanimivi dialogi in subtilno opzovanje ter orisovanje junakov, ni pa dovolj jasno razvidna poanta besedila, morda tudi zaradi premalo profilirane prvoosebne pripovedovalke.
BINA
Bina je poslala na natečaj tri pesmi in tri strani prozne pripovedi. Pesmi niso tako zanimive, ostajajo zaznamovane s preprosto čustvenostjo, ki se ne dovolj izmika običajnim pesniškim, ljubezenskim obrazcem. Zanimivejša je zgodba, ki skozi spomin vnukinje Vanje na njeno babico pravzaprav pripoveduje o babičini romantični ljubezenski zgodbi. Čeprav ta ni tako dobro povzeta, je pa okvirna pripoved polna imenitnih detajlov in subtilnega občutja povezave med vnukinjo in babico.
27252
»Optimizem se je oblekel / v prevelike hlače. / Za manj se naprezam,« ugotavlja pesem Obed, zadnja od petih zanimivih in metaforično presenetljivih, bogatih pesmi. »Zakrite oči z mokro brisačo / vidijo kamen na srcu. / Leta so razbila kamnitost v črn prah. / Bi počistila?« se sprašuje v drugi pesmi, Bi počistila. Skozi metaforične podobe do bralca prenica spoznanje, ki ga je mogoče izraziti le v jeziku. »Ne, ne bo počistila osvetljenih kotičkov, / naj se postarajo z njo,« sklene pesem in s tem sprejme nase trpno usodno starajočega se. Poezija, ki prav gotovo kaže močne poteze individuacije, a v celoti še ne zazveni.
TULIPAN
Pet prijaznih pesmi šteje prispevek TULIPANa. Preproste dvovrstičnice (tudi zadnji dve pesmi bi lahko zapisali tako!) izražajo blago vdanost v to, kar je, v tek časa, letnih časov in življenjskih obdobij, kar kažejo tudi naslovi: Pomlad, Zimska megla, Vroče poletje, Jesenska. Prvoosebna lirska subjektka se ne obremenuje s skrbmi, raje se (in nas!) potolaži s preprostimi življenjskimi modrostmi: »Počasi narava odpravlja se spat, / kajže so polne, se zime ni treba bat.«
LARISA
Prvoosebna pripoved na treh straneh obnavlja spomin na začetek ljubezni do Ane, o kateri pripovedovalec pravi, da pri njegovih 81 letih še zmeraj traja. Zanimive so prispodobe, s katerimi še kot mladenič svojemu dedu, njegovemu »najboljšemu sogovorniku«, predstavi svojo ljubezen: »Vsak njen kodrček se je ovijal okoli njene glave kot fižol po koruzi. Njen glas je bil podoben kikirikanju pevcev ob jutranji zarji /.../ Ko je z rokami obirala stročji fižol, se mi je zdelo, da igra na harfo in da nekje med oblaki slavček opazuje in poje svoj pesem o ljubezni.« Seveda sreči sledi nesreča, ki se k sreči izkaže zgolj za peripetijo, konec je, kot smo že slišali, srečen!
NIRVANA
Nirvana je poslala tri kratke prozne zapise ter devet pesmi. Prozni zapisi so bolj kratka poročila o posebnih doživljajih, bodisi o policistih, ki so prvoosebno pripovedovalko dvakrat zaporedoma zalotili brez vozniškega izpiti, bodisi o beračici (ta je še najbolj doživet), bodisi o poškodbi pripovedovalkine hčere, umetnostne drsalke. Pesmi so bolj izdelane, so kratki, hipni zapisi o trenutkih epifanije, poglobljenega življenjskega občutja in vpogleda, lepe pa takrat, kadar se zadovoljijo zgolj s čutnim vtisom in ne vsiljujejo svoje interpretacije, taka je npr. Divje ciklame.
SONCE76
Prav gotovo že izoblikovana poetika, sproščena in samozavestna, ki se ne ukvarja preveč s svojo »umetniškostjo« oziroma s tem, da bi na bralca skušala napravti vtis, temveč si dovoli biti samosvoja, posebna. »Všeč mi je ta občutek lahkotnosti / &breztežnosti / jasnine / ko je lepo že, da si,« pravi v drugi pesmi, Ko se počutim umetniško. Ve, da se je treba sprostiti in si dovoliti preprosto biti — nepopolna, kot pravi v četrti pesmi, Nisem popolna, za katero v oklepaju izvemo, da je uglasbena. (Je avtorica morebiti kantavtorica?) Kakor koli, moramo se strinjati s pesmijo: »Nisem popolna, / ampak znam se smejat, / nisem popolna, / ampak saj se učim / in ko sem s tabo / lahko letim.«
ŽIVA
Lepa, nežna, simbolistična, minimalizirana govorica, ki z malo besedami sugerira veliko (taka je npr. prva pesem PO, šesta Konec ali sedma, Zaznamovana). V prvi gre le za golo naštevanje, za nizanje (metaforičnih) podob, ki izzvenijo v subtilen opis tistega nekaj. Najboljša je ta poezija takrat, ko se odpove racionalizaciji spoznanj in pesem pusti pomensko odprto. Takrat »Besede nihajo kot breze v vetru.// Majhna deklica spet bosa pleše / med bilkami trav, / upognjenih v vetru samote. // Prtljaga besed postane lažja, / hrepenenje se vrtinči v daljave / in se razblini v šivu neba.« Poezija ne potrebuje dodatnih pojasnil in rezoniranja.
