Povedali so, da je Krufl v naš kraj prišel iz Ljubljane. Bil je visok in koščen človek. Imel je velike brke in prodorne sive oči. Ko se je pogovarjal z ljudmi, ni nikoli nikogar pogledal v obraz. Kar begal je okoli z očmi in nervozno tresel z glavo.
Rekli so, da je imel družino. Z njo ni lepo ravnal, saj ko so otroci odrasli, so ga spodili od doma. Verjetno je moral kdaj hoditi v službo, saj je dobival nekaj malega pokojnine. V našem kraju se je vselil v zapuščeno bajto in v njej preživljal samotarsko življenje.
Za delo je bil kar priden. Delal je v kamnolomu in tudi drugi delavci so ga večkrat vzeli zraven, da jim je pomagal pri raznih delih. Večkrat je komu nasekal drva. Za vsa takšna dela je dobil nekaj denarja, da se je lahko preživljal.
Imel pa je čudno lastnost, ki jo ima malokdo. Kar naprej je bil lačen in tudi pojedel je lahko ogromno hrane. Ljudje so se smejali in govorili, da ima namesto želodca žakl.
Ko so ga pri Smrekarju naprosili za sekanje drv, je gospodinja Malika že vnaprej vedela, da mora pripraviti veliko hrane. A vseeno je Kruflna vprašala, kaj naj pripravi za južino. In Krufl ji je odgovoril s tistim svojim vedno ponavljajočim:
»Ju juuu,« in gledal v tla. »Če mi opečeš kakšnih dvanajst jajc, pa bo kar dobro.«
Malika je pripravila pečena jajca na oko, prav toliko, kot jih je zahteval dedec. Pa se je potem Krufl usedel k južini, glasno pomlaskal jajca in zraven pridno pospravljal zaglozde kruha. Malika ga je opazovala med jedjo in v grlu se ji je že kar nekaj nabiralo. Potem pa ga je le vprašala:
»Zdaj ste se pa vi zadosti najedli teh jajc?«
»Juu juuu, ko so bile pa najbrž piškine,« je odgovoril nič kaj zadovoljen jedec.
Na splošno so se ljudje čudili, kam sploh spravlja toliko hrane. Okoliške gospodinje so mu dajale koruzno moko, da si je vsak dan skuhal velik pisker žgancev.
Med drugo svetovno vojno, ko je bilo požganih veliko vasi, je zgorela tudi bajta, v kateri je stanoval Krufl. S pomočjo krajanov si je v vasi Dol postavil majhno leseno kolibo. V njej je sezidal dolgo in široko ognjišče iz kamenja, v katerem je v mrzlih mesecih kuril noč in dan. Na ogenj je nalagal velika polena, da je bilo v koči prijetno toplo. Nad ognjiščem je v stropu napravil veliko luknjo, skozi katero naj bi se valil dim. Vendar ko je nastopil močan veter, je dim nosilo po vsej kolibi.
Malo stran od njegovega skromnega doma je izpod brega izviral studenec, ki ni nikoli zamrznil in tudi ne presahnil, pa naj je bila še tako huda suša. Graba, po kateri je tekla voda, je bila skopana čisto blizu Kruflnove bajte. Tja je hodil dedec s piskarcem po vodo. Veliko je pa tako ni potreboval. Pozimi so sosedje kar s strahom čakali, kdaj bo šel spet po vodo, saj so se bali, da ne bi zmrznil v razmajani kolibi ali se zadušil zaradi dima. Po drugi svetovni vojni so bile namreč zelo dolge in hude zime. V dolini na Dolu je bilo osojno in še od potoka Bistrica je vel strupen mraz. Mlinar Miha je imel termometer in je večkrat povedal, da je bilo zjutraj -26 ali celo -28 stopinj.
Spomladi je Krufl na občinski gmajni, kjer je stala tudi njegova koliba, skopal kar precejšnjo zaplato zemlje, ki je bila zelo na strmem. Med kopanjem je vedno klečal. Ko je imel kopanje pripravljeno, je naprosil staro Lizo, da mu je pomagala posaditi krompir, fižol in druge povrtnine. Vedno ko mu je pomagala, ji je pripravil obilno malo južino. Ravno ko je pripravljal hrano, mu je sosedova Zofika prinesla pošto in ga opazovala pri delu. Najprej je narezal kose štruce, potem salamo in nazadnje je začel lupiti trdo kuhana jajca. Ko je obračal že skoraj olupljeno jajce, je Zofika videla, da je bilo črno od njegovih umazanih rok. Malo je potegnil z roko po hlačah, ki niso bile nikoli oprane in jajce je še bolj potemnelo. Iz nosu mu je kar naprej kapljalo in s pomočjo teh kapelj mu je nekako uspelo, da se je na jajcu malo pokazala belina.
Zofika je kar skočila skozi vrata in sploh ni čakala, da bi ji dal kakšen cukrček kot vedno, kadar mu je prinesla pošto. Komaj je čakala, da bo teta Liza prišla domov in da ji bo povedala, kaj je videla. V tistih časih so bili otroci tako naučeni, da so morali vsako starejšo osebo klicati teta ali stric, pa čeprav niso bili nič v sorodu.
Končno je Liza prišla domov in Zofika je brž stekla k njej in zaklicala: »Ko bi vi, teta, vedeli kako je bila tista mala južina nagravžno napravljena pri Kruflnu!«
A Liza je samo skomignila: »Nič ne de, sem kar rada poila, ko sem bila tako lačna,« in se sploh ni zmenila za to, kar ji je dekletce pripovedovalo. Pa tudi škodilo ji ni prav nič.
Ko je Krufl ostarel, mu je Rdeči križ veliko pomagal z oblačili, odejami pa tudi s hrano. Malo pred zimo okoli leta 1951 pa je odšel iz Dola. Nikomur ni nič povedal, kam gre in tudi poslovil se ni od nikogar. Oprtal si je rokzok in šel na avtobus. Od takrat ga ni nihče več videl. V tistih časih ni bilo nobenega obveščanja, pa tudi spraševal ni nihče zanj. Sosedje so si kar oddahnili, ko z njim niso imeli več skrbi.
Nekaj let po odhodu Kruflna se je tudi koliba začela podirati. Zdaj pa že desetletja ni nobene sledi o tem, kje je bilo nekoč Kruflnovo domovanje.
Seznam narečnih besed in popačenk: južina – kosilo
mala južina – malica
zaglozde kruha – velike rezine kruha graba – jarek
piskarc – majhen lonček kopaje – njivica v bregu poila – pojedla
rokzok – nahrbtnik
Povedali so, da je Krufl v naš kraj prišel iz Ljubljane. Bil je visok in koščen človek. Imel je velike brke in prodorne sive oči. Ko se je pogovarjal z ljudmi, ni nikoli nikogar pogledal v obraz. Kar begal je okoli z očmi in nervozno tresel z glavo.
Rekli so, da je imel družino. Z njo ni lepo ravnal, saj ko so otroci odrasli, so ga spodili od doma. Verjetno je moral kdaj hoditi v službo, saj je dobival nekaj malega pokojnine. V našem kraju se je vselil v zapuščeno bajto in v njej preživljal samotarsko življenje.
Za delo je bil kar priden. Delal je v kamnolomu in tudi drugi delavci so ga večkrat vzeli zraven, da jim je pomagal pri raznih delih. Večkrat je komu nasekal drva. Za vsa takšna dela je dobil nekaj denarja, da se je lahko preživljal.
Imel pa je čudno lastnost, ki jo ima malokdo. Kar naprej je bil lačen in tudi pojedel je lahko ogromno hrane. Ljudje so se smejali in govorili, da ima namesto želodca žakl.
Ko so ga pri Smrekarju naprosili za sekanje drv, je gospodinja Malika že vnaprej vedela, da mora pripraviti veliko hrane. A vseeno je Kruflna vprašala, kaj naj pripravi za južino. In Krufl ji je odgovoril s tistim svojim vedno ponavljajočim:
»Ju juuu,« in gledal v tla. »Če mi opečeš kakšnih dvanajst jajc, pa bo kar dobro.«
Malika je pripravila pečena jajca na oko, prav toliko, kot jih je zahteval dedec. Pa se je potem Krufl usedel k južini, glasno pomlaskal jajca in zraven pridno pospravljal zaglozde kruha. Malika ga je opazovala med jedjo in v grlu se ji je že kar nekaj nabiralo. Potem pa ga je le vprašala:
»Zdaj ste se pa vi zadosti najedli teh jajc?«
»Juu juuu, ko so bile pa najbrž piškine,« je odgovoril nič kaj zadovoljen jedec.
Na splošno so se ljudje čudili, kam sploh spravlja toliko hrane. Okoliške gospodinje so mu dajale koruzno moko, da si je vsak dan skuhal velik pisker žgancev.
Med drugo svetovno vojno, ko je bilo požganih veliko vasi, je zgorela tudi bajta, v kateri je stanoval Krufl. S pomočjo krajanov si je v vasi Dol postavil majhno leseno kolibo. V njej je sezidal dolgo in široko ognjišče iz kamenja, v katerem je v mrzlih mesecih kuril noč in dan. Na ogenj je nalagal velika polena, da je bilo v koči prijetno toplo. Nad ognjiščem je v stropu napravil veliko luknjo, skozi katero naj bi se valil dim. Vendar ko je nastopil močan veter, je dim nosilo po vsej kolibi.
Malo stran od njegovega skromnega doma je izpod brega izviral studenec, ki ni nikoli zamrznil in tudi ne presahnil, pa naj je bila še tako huda suša. Graba, po kateri je tekla voda, je bila skopana čisto blizu Kruflnove bajte. Tja je hodil dedec s piskarcem po vodo. Veliko je pa tako ni potreboval. Pozimi so sosedje kar s strahom čakali, kdaj bo šel spet po vodo, saj so se bali, da ne bi zmrznil v razmajani kolibi ali se zadušil zaradi dima. Po drugi svetovni vojni so bile namreč zelo dolge in hude zime. V dolini na Dolu je bilo osojno in še od potoka Bistrica je vel strupen mraz. Mlinar Miha je imel termometer in je večkrat povedal, da je bilo zjutraj -26 ali celo -28 stopinj.
Spomladi je Krufl na občinski gmajni, kjer je stala tudi njegova koliba, skopal kar precejšnjo zaplato zemlje, ki je bila zelo na strmem. Med kopanjem je vedno klečal. Ko je imel kopanje pripravljeno, je naprosil staro Lizo, da mu je pomagala posaditi krompir, fižol in druge povrtnine. Vedno ko mu je pomagala, ji je pripravil obilno malo južino. Ravno ko je pripravljal hrano, mu je sosedova Zofika prinesla pošto in ga opazovala pri delu. Najprej je narezal kose štruce, potem salamo in nazadnje je začel lupiti trdo kuhana jajca. Ko je obračal že skoraj olupljeno jajce, je Zofika videla, da je bilo črno od njegovih umazanih rok. Malo je potegnil z roko po hlačah, ki niso bile nikoli oprane in jajce je še bolj potemnelo. Iz nosu mu je kar naprej kapljalo in s pomočjo teh kapelj mu je nekako uspelo, da se je na jajcu malo pokazala belina.
Zofika je kar skočila skozi vrata in sploh ni čakala, da bi ji dal kakšen cukrček kot vedno, kadar mu je prinesla pošto. Komaj je čakala, da bo teta Liza prišla domov in da ji bo povedala, kaj je videla. V tistih časih so bili otroci tako naučeni, da so morali vsako starejšo osebo klicati teta ali stric, pa čeprav niso bili nič v sorodu.
Končno je Liza prišla domov in Zofika je brž stekla k njej in zaklicala: »Ko bi vi, teta, vedeli kako je bila tista mala južina nagravžno napravljena pri Kruflnu!«
A Liza je samo skomignila: »Nič ne de, sem kar rada poila, ko sem bila tako lačna,« in se sploh ni zmenila za to, kar ji je dekletce pripovedovalo. Pa tudi škodilo ji ni prav nič.
Ko je Krufl ostarel, mu je Rdeči križ veliko pomagal z oblačili, odejami pa tudi s hrano. Malo pred zimo okoli leta 1951 pa je odšel iz Dola. Nikomur ni nič povedal, kam gre in tudi poslovil se ni od nikogar. Oprtal si je rokzok in šel na avtobus. Od takrat ga ni nihče več videl. V tistih časih ni bilo nobenega obveščanja, pa tudi spraševal ni nihče zanj. Sosedje so si kar oddahnili, ko z njim niso imeli več skrbi.
Nekaj let po odhodu Kruflna se je tudi koliba začela podirati. Zdaj pa že desetletja ni nobene sledi o tem, kje je bilo nekoč Kruflnovo domovanje.
Seznam narečnih besed in popačenk: južina – kosilo
mala južina – malica
zaglozde kruha – velike rezine kruha graba – jarek
piskarc – majhen lonček kopaje – njivica v bregu poila – pojedla
rokzok – nahrbtnik
