Šestindvajset avtorjev, sto dvaintrideset bolj ali manj gosto izpisanih listov leposlovja – tako obsežna je avtorska bera, ki znova potrjuje, kako pomembno je najti »zavetje besed«, kako dobrodošlo je ustvarjanje v zavetju besed.
Od tega leposlovja je poezija v premočni prednosti; kar osemnajstim avtorjem je med vsemi literarnimi oblikami najbliže poezija, preostali so prozaisti, nekateri pa eno in drugo. Pesnjenje seniorjev praviloma sodi med formalno vezano besedo, ki včasih izgubi vsebinski ritem na račun iskanja ujemajoče se rime, če se lahko tako izrazim. Med prozo sta dramski besedili, ki bi ju lahko umestili na priložnostni dramski oder, med poezijo pa haikuji, klasične japonske trivrstičnice, ki pa jim v pričujočih nekoliko umanjka tista neulovljiva filozofska nota.
Velja poudariti, da so seniorski avtorji vsebinsko prepoznavni iz leta v leto, saj izhajajo iz svojih doživetij in razmišljanj ter upodabljajo življenje, kot je, še bolj pa – kot je bilo in jim hrepenenja odzvanjajo ob obujanju spominov. Posebej razveseljujoča je mestoma uporabljena časovna distanca in humorna nota ter vseživljenjskost, živahnost starega in novega besedoslovja ter zapisovanje, obujanje, negovanje zgodb iz davnih dni, ki so tudi etnološkega pomena.
Zanimivo je izpostaviti tudi korelacijo med šiframi udeležencev natečaja in literarnim, vsebinskim, jezikovnim, pojmovnim parametrom, ki jih je zaslutiti v pričujočih besedilih. Ali enostavneje: »likovnica Marjana« je vizualno pozorna, pesni o zavedajočem trenutku pred ogledalom in naniza opisno podobo starajoče se ženske, a glej, pričakuje jutrišnji dan in pod vprašaj postavlja sanje o ljubezni. Šifra »zdesetkane pesmi« je res pisnila, zdesetkala je rabo ločil, če lahko tudi jaz pogledam z blago humornimi očmi. In šifra »stara kljuka« odlično soustvarja harmonijo z naslovom proznega prispevka Krufl. »Korošica« niza zgodbo, ki spomni na klasično Pestrno, in »sraka« zabavlja v besedi čez starost, neumnost, pohlepnost z močnimi, domačimi besedami … Seveda bi bilo predolgo med šestindvajsetimi šiframi in besedili vleči vzporednice in nekatere, tiste v številkah, bi zahtevale morda še numerologa.
IZBRANE AVTORICE
Marija Gubenšek: Spominski zapisi, realistični portreti ljudi in dogodkov, so pomembno in prijetno čtivo. Tako postavljena skoraj poročevalsko natančno, z umeščanjem in pojasnilom narečnih besed je avtorica zabeležila spominu jezikovno barvitost. Studenec, ki nikoli ne zamrzne in tudi ne presahne, prijetno spominja na pravljično območje.
Ivana Hauser: Avtorica se je uspešno lotila pravljične oblike, ki jo obvlada, in v kratkem povednem loku ponuja enostavne, »skoraj basni«, ki bi lahko bile postavljene tudi za odrsko besedo za najmlajše gledalce. Kokoška Zinka iz dežele Krompirjane in dogodivščine v deželi Solatini bi lahko zaživele z nekoliko obdelave z ilustratorsko intervencijo tudi v slikaniški obliki.
Lidija Polak: »Če obzorja v sencah čepijo, če zapahi zvenijo, če robiš poznano in loviš pečke, če lepiš pisma, ki jih nihče ne odpira« – to je poezija; hkrati drugačna, hkrati domača, kot bi zvenela še neznana pesem znanega pesnika.
Marija Rihter: Branje pesmi, ki so le na videz pesmi, v resnici pa so natančno položene besede s premolki in humorno distanco, kot bi kamenčke polagali v majhen, priročen mozaik. Le-ta je oblikovana misel, kot bi želela postati drugačen, morda »dolg haiku«.
Ivana Žvipelj: Zdi se, da so natečajne pesmi nastajale v različnih obdobjih, če je soditi pesniško obliko in tudi vsebino. Avtorica je v neformalnem (prostem) verzu odlična. Pesem Igra jutranjega utrinka »z bakreno ikebano las« in »s priprtim oknom sveta« izstopa med natečajno poezijo.
Šestindvajset avtorjev, sto dvaintrideset bolj ali manj gosto izpisanih listov leposlovja – tako obsežna je avtorska bera, ki znova potrjuje, kako pomembno je najti »zavetje besed«, kako dobrodošlo je ustvarjanje v zavetju besed.
Od tega leposlovja je poezija v premočni prednosti; kar osemnajstim avtorjem je med vsemi literarnimi oblikami najbliže poezija, preostali so prozaisti, nekateri pa eno in drugo. Pesnjenje seniorjev praviloma sodi med formalno vezano besedo, ki včasih izgubi vsebinski ritem na račun iskanja ujemajoče se rime, če se lahko tako izrazim. Med prozo sta dramski besedili, ki bi ju lahko umestili na priložnostni dramski oder, med poezijo pa haikuji, klasične japonske trivrstičnice, ki pa jim v pričujočih nekoliko umanjka tista neulovljiva filozofska nota.
Velja poudariti, da so seniorski avtorji vsebinsko prepoznavni iz leta v leto, saj izhajajo iz svojih doživetij in razmišljanj ter upodabljajo življenje, kot je, še bolj pa – kot je bilo in jim hrepenenja odzvanjajo ob obujanju spominov. Posebej razveseljujoča je mestoma uporabljena časovna distanca in humorna nota ter vseživljenjskost, živahnost starega in novega besedoslovja ter zapisovanje, obujanje, negovanje zgodb iz davnih dni, ki so tudi etnološkega pomena.
Zanimivo je izpostaviti tudi korelacijo med šiframi udeležencev natečaja in literarnim, vsebinskim, jezikovnim, pojmovnim parametrom, ki jih je zaslutiti v pričujočih besedilih. Ali enostavneje: »likovnica Marjana« je vizualno pozorna, pesni o zavedajočem trenutku pred ogledalom in naniza opisno podobo starajoče se ženske, a glej, pričakuje jutrišnji dan in pod vprašaj postavlja sanje o ljubezni. Šifra »zdesetkane pesmi« je res pisnila, zdesetkala je rabo ločil, če lahko tudi jaz pogledam z blago humornimi očmi. In šifra »stara kljuka« odlično soustvarja harmonijo z naslovom proznega prispevka Krufl. »Korošica« niza zgodbo, ki spomni na klasično Pestrno, in »sraka« zabavlja v besedi čez starost, neumnost, pohlepnost z močnimi, domačimi besedami … Seveda bi bilo predolgo med šestindvajsetimi šiframi in besedili vleči vzporednice in nekatere, tiste v številkah, bi zahtevale morda še numerologa.
IZBRANE AVTORICE
Marija Gubenšek: Spominski zapisi, realistični portreti ljudi in dogodkov, so pomembno in prijetno čtivo. Tako postavljena skoraj poročevalsko natančno, z umeščanjem in pojasnilom narečnih besed je avtorica zabeležila spominu jezikovno barvitost. Studenec, ki nikoli ne zamrzne in tudi ne presahne, prijetno spominja na pravljično območje.
Ivana Hauser: Avtorica se je uspešno lotila pravljične oblike, ki jo obvlada, in v kratkem povednem loku ponuja enostavne, »skoraj basni«, ki bi lahko bile postavljene tudi za odrsko besedo za najmlajše gledalce. Kokoška Zinka iz dežele Krompirjane in dogodivščine v deželi Solatini bi lahko zaživele z nekoliko obdelave z ilustratorsko intervencijo tudi v slikaniški obliki.
Lidija Polak: »Če obzorja v sencah čepijo, če zapahi zvenijo, če robiš poznano in loviš pečke, če lepiš pisma, ki jih nihče ne odpira« – to je poezija; hkrati drugačna, hkrati domača, kot bi zvenela še neznana pesem znanega pesnika.
Marija Rihter: Branje pesmi, ki so le na videz pesmi, v resnici pa so natančno položene besede s premolki in humorno distanco, kot bi kamenčke polagali v majhen, priročen mozaik. Le-ta je oblikovana misel, kot bi želela postati drugačen, morda »dolg haiku«.
Ivana Žvipelj: Zdi se, da so natečajne pesmi nastajale v različnih obdobjih, če je soditi pesniško obliko in tudi vsebino. Avtorica je v neformalnem (prostem) verzu odlična. Pesem Igra jutranjega utrinka »z bakreno ikebano las« in »s priprtim oknom sveta« izstopa med natečajno poezijo.
