Ko sem bil star štiri leta, sem se naučil šteti do tri. Najprej le do tri. No, do ena in dve sem že znal. To sem se naučil, ena ali dve, ne vem, ali mesec ali leto prej.
Prav gotovo najprej do ena. Imel sem staro mamo. Eno samo. Ker je bila stara. Drugo sem pogosto pozabljal, ker je bila še bolj stara in daleč. Redko sem jo obiskal, ker je vedno ležala na postelji. Čeprav smo prišli od daleč, da jo obiščemo, so nas otroke hitro nagnali na vrt, da je nismo motili v ležanju v življenju. Vedno je govorila, da bi umrla, če bi morala vstati. Pa je vseeno umrla; in to v postelji. Mi na vrtu pa nismo umrli, le ona je; in smo potem lahko bili ob njej, ker je bila tiho. Ko so jo odnesli, ker še vedno ni hotela vstati, sem vedel, da imam potem čisto zares le eno staro mamo.
Samo ena stara mama mi je zjutraj kuhala belo kavo in odrezala kos kruha. Zvečer je to ponovila. Kosila vmes sem pozabil, ker so bila vsak dan drugačna. Le za nedeljsko vem, kakšno je bilo, ker je bilo vedno enako in je bila vedno na mizi juha in meso in zelena solata, ki je nisem nikoli maral zelene. Stara mama in mama sta skupaj kuhali nedeljsko kosilo. Med tednom pa ne. Med tednom je bila moja mama meni mama le malo pred večerom in zvečer. Ker je vsako jutro izginila. V nedeljo ni izginila veliko, hitro se je vrnila skupaj s staro mamo od maše, prižgala radio in skupaj z njo kuhala kosilo.
Stara mama, ki mi je kuhala belo kavo, je bila le ena. In sem štel do ena. Tako sem znal šteti.
Znal sem šteti do ena. Lahko sem preštel eno mamo in enega očeta. Vedel sem, da sta skupaj dva. Samo včasih. Oče je prihajal domov zelo poredko. Znal sem šteti do ena, zato sem vedel, da vsak mesec v enem mesecu samo enkrat. Slišal sem, da odhaja v eno Bosno delat eno cesto. Ker sem ena poznal, sem vedel, kam v eno odhaja in kaj za eno delo dela. Takrat, kadar se je vrnil in sem nato preštel, da sta z mamo dva, sta šla zvečer v eno vaško gostilno. Ne vem točno, kdaj, ker sem takrat že spal in je mama drugo jutro skupaj s staro mamo kuhala, oče pa je najprej spal, se obril in pojedel kosilo, potem pa je spet čisto malo spal; vendar ne sam, spala je tudi moja mama, ker je stara mama sama pomivala posodo. Ostali pa smo poslušali radio. Potem ko sta še oče in mama z nami poslušala radio, sta povedala, da sta šla prejšnji večer plesat-na-eno-klobaso-in-pol-litra-vina. Nisem točno vedel, kaj vse to pomeni. Vedel sem, koliko je ena klobasa, zdi se mi, da sem vedel tudi, koliko je pol litra vina. A tega nisem znal prešteti. Bilo je čudno. Ena klobasa, oče in mama pa dva. In pol litra vina, oče in mama pa še vedno dva. Seštevanje je postalo prava skrivnost in takrat še zelo, zelo zanimivo; zdelo pa se mi je, da je vsa skrivnost v tem, ko začne vse v številke plesati, skupaj z očetom in mamo v soboto zvečer.
Znal sem šteti do ena. Imel sem eno sestro, večjo od mene. In sem jo preštel do ena. Imel sem brata, večjega od sestre. Preštel sem ga. Bil je točno ena.
Znal sem šteti do dva. Očeta in mamo sem že dobro znal prešteti. Vedel sem, da sta tudi sestra in brat dva. Če sta skupaj, kadar nista skregana. Jaz pa sem bil le eden …
Tudi moja stara mama je bila vedno le ena. Mama je bila le ena in oče le ena, a sta bila skupaj dva. Le včasih sta se zmotila pri štetju in sta se sama narobe seštela v eno. Ker so vse dve stvari dve, sta tudi ena večja sestra in en največji brat bila skupaj dva; druga dva.
Če je bila ena stara mama ena stara, sta bila oče in mama dva, ki sta bila manj stara. In potem sem vedel, da moramo biti največ tisti, ki moramo biti otroci. Preštel sem. In bili smo res več – trije, so mi rekli: en brat in ena sestra, ki sta dva; in jaz, ki potem nisem bil več ena, ampak tri. Tudi moja mama je nekaterim ljudem govorila: »Moj tretji …« Bil sem ponosen. Nihče drug ni mogel biti tako veliko kot jaz, ki sem bil tri. Včasih je sicer rekla: »Moj najmanjši …« Ni mi bilo všeč, kar je rekla, čeprav sem vedel, da je res. A nisem razumel, zakaj je to res, saj sem bil vendar hkrati tudi največja tri. In znal sem šteti do tri.
Tako je bilo, ko sem bil star štiri. Takrat sem bil star štiri. Vem, ker so me naučili šteti do tri. Naslednji dan pa še do štiri. Štiri je še veliko več kot tri. In lahko sem povedal, da sem prejšnji dan, ko sem bil star štiri, znal šteti do tri. Že naslednji dan pa sem lahko postal srečnejši v štetju do štiri.
Vendar ta moja velika sreča s štiri ni trajala dolgo. Kmalu sem izvedel, da je sestra šest in brat osem. V začetku me ti neznani besedi nista motili. Pa so me učili šteti naprej in razložili, da sta šest in osem številki, večji od štiri. Več kot jaz. In celo več kot pet, ki še nisem.
Tako sem se veliko naučil, a sem bil potem več žalosten. Zazdelo se mi je, da ni dobro, če preveč znaš, če preveč seštevaš in računaš. Ker potem vendar nikoli ne moreš biti srečen. Težko je živeti srečen skupaj z nekom, ki pravi, da je več kot ti.
Potem bi bilo bolje, da me ne bi bilo. A vendar brez mene, ki sem tri, tudi ko sem bil štiri in več, nikoli ne more biti srečen nihče, ker brez mene, ki sem bil nato štiri, ne morete biti ne pet, ne šest in ne osem. Dokler ni bilo mene, nas ni nihče znal prešteti niti do tri!
MALO SREČE ZA MAJHNE
Bil sem majhen. Najmanjši. Majhen si le malo srečen. Vse, kar je večje, ni za majhne, je le več za velike. A tudi tisto malo za majhne in še manj za velike ni premajhno, da ti veliki ne bi vzeli. Vsaj malo.
Ker sem bil majhen, nisem rabil velike sreče. Rad pa bi imel vsaj košček majhne sreče. Pa se je le malokrat obrnilo malo v mojo srečo. A v majhni sreči sem verjel v veliko.
Sestra je bila malo večja, pa je govorila, da je tudi ona le malo srečna. Nisem vedel, koliko, ker ni svoje sreče nikoli primerjala z mojo. In svoje majhne sreče mi ni nikoli razkrila, da bi jo lahko spoznal. Nekaj koščkov sreče mi je sicer dala, ampak mislim, da je bila to pravzaprav moja sreča; vrnila mi je le tisto, ki mi jo je vzela, ker z mojo majhno srečo ni mogla biti veliko srečnejša. Ker pa je le malo jokala, sem prepričan, da je imela nekaj več sreče kot jaz, ki sem bil majhen; a svojo srečo je verjetno imela skrito nekje v sebi. Jaz sem jokal več, ker sem bil manj srečen. Mislim pa, da mi je sestra velikokrat dala tudi tisti svoj jok, ki ga ni tako pogosto nesrečna jokala, da sem bil potem lahko še več žalosten in nesrečen. Zato sem veliko jokal, čeprav sem bil majhen. Vem tudi, da sva s sestro velikokrat vzela srečo bratu; ampak on jo je moral imeti veliko, ker je bil še večji. Brat pa nama je ni jemal pogosto, zato sem verjel, da jo vsi večji ljudje skrivajo v sebi več, kakor jo poznamo majhni, pa tega ne pokažejo, da jim potem sreče ni treba deliti.
Kmalu sem spoznal, da moram najprej jokati in biti nesrečen, če hočem dobiti srečo. Predvsem takrat, kadar sem hotel kaj dobiti. Če pa sem komu kaj vzel, preden sem jokal, so večji od mene poskrbeli, da sem na koncu jokal jaz. Zato sem vedno jokal na začetku in velikokrat dobil tudi tisto srečo, ki ni bila moja. Brat, ki je bil večji, pa je potem na koncu vedno jokal. Tako sva jokala oba – jaz malo, ker sem bil majhen, zato da sem dobil veliko, brat pa veliko, čeprav je moral meni dati nekaj, kar je bilo zanj le majhna sreča, saj je bil velik. Sestra se je ob tem veliko smejala; takrat je prav gotovo tudi ona pobrala srečo bratu. Moje majhne ne, ker sem bil majhen, le bratovo, večjo od njene; res ne vem, kam je lahko dala potem vso to bratovo srečo. Verjetno ji jo je nekaj vzela mama, ker je potem včasih tudi ona na koncu jokala. Zato se mi je zdelo, da ni dobro biti preveč srečen, ker ti potem lahko kdo vzame veliko več sreče; in potem si veliko več nesrečen. In če ti vzamejo srečo, ki si jo ti vzel drugemu, ti lahko ob tem vzamejo tudi tvojo srečo. Le kako naj bi ju ločili? Jaz sem bil majhen in nisem ločil, katera sreča je sestrina, nisem ločil, katera bratova, čeprav sta morali biti večji. Vsa sreča je bila, ko je bila končno z mano, vedno vsa moja. Kadar pa sta bila srečna sestra in brat, sem jima srečo hotel vzeti. Takrat se mi je zdelo, da sta lahko tako veliko srečna, jaz pa nesrečen le, če sta vzela tudi mojo majhno srečo.
Morda je mama znala ločiti srečo. Vedno je preverjala, če je kdo drugemu vzel srečo. Če se je kdo srečen smejal drugemu, ki je nesrečno jokal, je dvignila srečneža na koleno in z roko po riti iz njega izbila ukradeno srečo. Mislim, da je bila pri tem res dobra. Srečneža je prav gotovo zapustila ukradena sreča, saj je kmalu planil v jok, nesrečnež pa se je potem hitro pomiril. Včasih smo ob tem vsi hkrati izbuljili svoje oči, ker smo verjetno vsi želeli videti srečo, ki naj bi jo mama komu čudežno izbila. Čudno je le, da se je potem sreča vedno vrnila k vsakemu šele takrat, kadar se je vrnila tudi vsem drugim. Mamino koleno pa je bila le nesrečna bližnjica do sreče. Te bližnjice nismo marali, včasih sem mislil, da me tudi mama takrat ne mara ali pa, da je takrat ne smem marati jaz. Bil pa sem prepričan, da je vsakokrat izgubila nekaj svoje sreče, zato sem želel odrasti v veliki sreči, da bi ji lahko njeno izgubljeno vrnil.
Nekoč sem šel po tej bližnjici iz tuje v svojo srečo tudi čez očetovo koleno. Le enkrat, ker je bil on prevečkrat zelo daleč in ni slišal vsega nesrečnega kričanja med nami. Ko pa je prišel domov, je bil preveč utrujen za igre na srečo. Verjetno je bilo njegovo delo zelo daleč, saj je rabil cel mesec, da se je vrnil od tam, kamor je odhajal. In je prinesel poleti banane in ananas. Morda je bil celo v dveh krajih. Ker so nekateri v vasi v nekem kraju banane že videli. Ananas pa še nihče. Ko je prišel oče, je vedno prinesel te sadeže, ki so zažareli v naših srečnih očeh. Nato pa smo morali biti tiho, da se je najprej naspal. Verjetno ni imel dovolj svoje sreče, da bi jo lahko delil, pa je nekaj banan in ananas na našo srečo za našo srečo kupil. Ko smo vse pojedli, je spet odšel. Ampak oče je imel srečo, da je delal tam, kjer je vse to lahko kupil, in se ponovno vrnil. Mi pa smo vso prejeto srečo v sadežih olupili, razkosali in pojedli, srečni. Bil je pameten, moj oče. In vse, kar je prinesel, je bilo dobro, bilo je prav dobro; le njegova brada je vedno bodla, ker se je vračal slabo obrit. Kar pa mame ni nikoli motilo. Ona niti ni jedla ananasa in ne vem, če je marala banane, pa je bila vedno srečna, ko je prišel.
In videl sem, kako velika je sreča, ko si velik, čeprav imaš tako majhne stvari, kot smo bili mi – majhni otroci v veliki sreči odraslih.
NI SREČE BREZ TRI
Ko sem bil star štiri leta, sem se naučil šteti do tri. Najprej le do tri. No, do ena in dve sem že znal. To sem se naučil, ena ali dve, ne vem, ali mesec ali leto prej.
Prav gotovo najprej do ena. Imel sem staro mamo. Eno samo. Ker je bila stara. Drugo sem pogosto pozabljal, ker je bila še bolj stara in daleč. Redko sem jo obiskal, ker je vedno ležala na postelji. Čeprav smo prišli od daleč, da jo obiščemo, so nas otroke hitro nagnali na vrt, da je nismo motili v ležanju v življenju. Vedno je govorila, da bi umrla, če bi morala vstati. Pa je vseeno umrla; in to v postelji. Mi na vrtu pa nismo umrli, le ona je; in smo potem lahko bili ob njej, ker je bila tiho. Ko so jo odnesli, ker še vedno ni hotela vstati, sem vedel, da imam potem čisto zares le eno staro mamo.
Samo ena stara mama mi je zjutraj kuhala belo kavo in odrezala kos kruha. Zvečer je to ponovila. Kosila vmes sem pozabil, ker so bila vsak dan drugačna. Le za nedeljsko vem, kakšno je bilo, ker je bilo vedno enako in je bila vedno na mizi juha in meso in zelena solata, ki je nisem nikoli maral zelene. Stara mama in mama sta skupaj kuhali nedeljsko kosilo. Med tednom pa ne. Med tednom je bila moja mama meni mama le malo pred večerom in zvečer. Ker je vsako jutro izginila. V nedeljo ni izginila veliko, hitro se je vrnila skupaj s staro mamo od maše, prižgala radio in skupaj z njo kuhala kosilo.
Stara mama, ki mi je kuhala belo kavo, je bila le ena. In sem štel do ena. Tako sem znal šteti.
Znal sem šteti do ena. Lahko sem preštel eno mamo in enega očeta. Vedel sem, da sta skupaj dva. Samo včasih. Oče je prihajal domov zelo poredko. Znal sem šteti do ena, zato sem vedel, da vsak mesec v enem mesecu samo enkrat. Slišal sem, da odhaja v eno Bosno delat eno cesto. Ker sem ena poznal, sem vedel, kam v eno odhaja in kaj za eno delo dela. Takrat, kadar se je vrnil in sem nato preštel, da sta z mamo dva, sta šla zvečer v eno vaško gostilno. Ne vem točno, kdaj, ker sem takrat že spal in je mama drugo jutro skupaj s staro mamo kuhala, oče pa je najprej spal, se obril in pojedel kosilo, potem pa je spet čisto malo spal; vendar ne sam, spala je tudi moja mama, ker je stara mama sama pomivala posodo. Ostali pa smo poslušali radio. Potem ko sta še oče in mama z nami poslušala radio, sta povedala, da sta šla prejšnji večer plesat-na-eno-klobaso-in-pol-litra-vina. Nisem točno vedel, kaj vse to pomeni. Vedel sem, koliko je ena klobasa, zdi se mi, da sem vedel tudi, koliko je pol litra vina. A tega nisem znal prešteti. Bilo je čudno. Ena klobasa, oče in mama pa dva. In pol litra vina, oče in mama pa še vedno dva. Seštevanje je postalo prava skrivnost in takrat še zelo, zelo zanimivo; zdelo pa se mi je, da je vsa skrivnost v tem, ko začne vse v številke plesati, skupaj z očetom in mamo v soboto zvečer.
Znal sem šteti do ena. Imel sem eno sestro, večjo od mene. In sem jo preštel do ena. Imel sem brata, večjega od sestre. Preštel sem ga. Bil je točno ena.
Znal sem šteti do dva. Očeta in mamo sem že dobro znal prešteti. Vedel sem, da sta tudi sestra in brat dva. Če sta skupaj, kadar nista skregana. Jaz pa sem bil le eden …
Tudi moja stara mama je bila vedno le ena. Mama je bila le ena in oče le ena, a sta bila skupaj dva. Le včasih sta se zmotila pri štetju in sta se sama narobe seštela v eno. Ker so vse dve stvari dve, sta tudi ena večja sestra in en največji brat bila skupaj dva; druga dva.
Če je bila ena stara mama ena stara, sta bila oče in mama dva, ki sta bila manj stara. In potem sem vedel, da moramo biti največ tisti, ki moramo biti otroci. Preštel sem. In bili smo res več – trije, so mi rekli: en brat in ena sestra, ki sta dva; in jaz, ki potem nisem bil več ena, ampak tri. Tudi moja mama je nekaterim ljudem govorila: »Moj tretji …« Bil sem ponosen. Nihče drug ni mogel biti tako veliko kot jaz, ki sem bil tri. Včasih je sicer rekla: »Moj najmanjši …« Ni mi bilo všeč, kar je rekla, čeprav sem vedel, da je res. A nisem razumel, zakaj je to res, saj sem bil vendar hkrati tudi največja tri. In znal sem šteti do tri.
Tako je bilo, ko sem bil star štiri. Takrat sem bil star štiri. Vem, ker so me naučili šteti do tri. Naslednji dan pa še do štiri. Štiri je še veliko več kot tri. In lahko sem povedal, da sem prejšnji dan, ko sem bil star štiri, znal šteti do tri. Že naslednji dan pa sem lahko postal srečnejši v štetju do štiri.
Vendar ta moja velika sreča s štiri ni trajala dolgo. Kmalu sem izvedel, da je sestra šest in brat osem. V začetku me ti neznani besedi nista motili. Pa so me učili šteti naprej in razložili, da sta šest in osem številki, večji od štiri. Več kot jaz. In celo več kot pet, ki še nisem.
Tako sem se veliko naučil, a sem bil potem več žalosten. Zazdelo se mi je, da ni dobro, če preveč znaš, če preveč seštevaš in računaš. Ker potem vendar nikoli ne moreš biti srečen. Težko je živeti srečen skupaj z nekom, ki pravi, da je več kot ti.
Potem bi bilo bolje, da me ne bi bilo. A vendar brez mene, ki sem tri, tudi ko sem bil štiri in več, nikoli ne more biti srečen nihče, ker brez mene, ki sem bil nato štiri, ne morete biti ne pet, ne šest in ne osem. Dokler ni bilo mene, nas ni nihče znal prešteti niti do tri!
MALO SREČE ZA MAJHNE
Bil sem majhen. Najmanjši. Majhen si le malo srečen. Vse, kar je večje, ni za majhne, je le več za velike. A tudi tisto malo za majhne in še manj za velike ni premajhno, da ti veliki ne bi vzeli. Vsaj malo.
Ker sem bil majhen, nisem rabil velike sreče. Rad pa bi imel vsaj košček majhne sreče. Pa se je le malokrat obrnilo malo v mojo srečo. A v majhni sreči sem verjel v veliko.
Sestra je bila malo večja, pa je govorila, da je tudi ona le malo srečna. Nisem vedel, koliko, ker ni svoje sreče nikoli primerjala z mojo. In svoje majhne sreče mi ni nikoli razkrila, da bi jo lahko spoznal. Nekaj koščkov sreče mi je sicer dala, ampak mislim, da je bila to pravzaprav moja sreča; vrnila mi je le tisto, ki mi jo je vzela, ker z mojo majhno srečo ni mogla biti veliko srečnejša. Ker pa je le malo jokala, sem prepričan, da je imela nekaj več sreče kot jaz, ki sem bil majhen; a svojo srečo je verjetno imela skrito nekje v sebi. Jaz sem jokal več, ker sem bil manj srečen. Mislim pa, da mi je sestra velikokrat dala tudi tisti svoj jok, ki ga ni tako pogosto nesrečna jokala, da sem bil potem lahko še več žalosten in nesrečen. Zato sem veliko jokal, čeprav sem bil majhen. Vem tudi, da sva s sestro velikokrat vzela srečo bratu; ampak on jo je moral imeti veliko, ker je bil še večji. Brat pa nama je ni jemal pogosto, zato sem verjel, da jo vsi večji ljudje skrivajo v sebi več, kakor jo poznamo majhni, pa tega ne pokažejo, da jim potem sreče ni treba deliti.
Kmalu sem spoznal, da moram najprej jokati in biti nesrečen, če hočem dobiti srečo. Predvsem takrat, kadar sem hotel kaj dobiti. Če pa sem komu kaj vzel, preden sem jokal, so večji od mene poskrbeli, da sem na koncu jokal jaz. Zato sem vedno jokal na začetku in velikokrat dobil tudi tisto srečo, ki ni bila moja. Brat, ki je bil večji, pa je potem na koncu vedno jokal. Tako sva jokala oba – jaz malo, ker sem bil majhen, zato da sem dobil veliko, brat pa veliko, čeprav je moral meni dati nekaj, kar je bilo zanj le majhna sreča, saj je bil velik. Sestra se je ob tem veliko smejala; takrat je prav gotovo tudi ona pobrala srečo bratu. Moje majhne ne, ker sem bil majhen, le bratovo, večjo od njene; res ne vem, kam je lahko dala potem vso to bratovo srečo. Verjetno ji jo je nekaj vzela mama, ker je potem včasih tudi ona na koncu jokala. Zato se mi je zdelo, da ni dobro biti preveč srečen, ker ti potem lahko kdo vzame veliko več sreče; in potem si veliko več nesrečen. In če ti vzamejo srečo, ki si jo ti vzel drugemu, ti lahko ob tem vzamejo tudi tvojo srečo. Le kako naj bi ju ločili? Jaz sem bil majhen in nisem ločil, katera sreča je sestrina, nisem ločil, katera bratova, čeprav sta morali biti večji. Vsa sreča je bila, ko je bila končno z mano, vedno vsa moja. Kadar pa sta bila srečna sestra in brat, sem jima srečo hotel vzeti. Takrat se mi je zdelo, da sta lahko tako veliko srečna, jaz pa nesrečen le, če sta vzela tudi mojo majhno srečo.
Morda je mama znala ločiti srečo. Vedno je preverjala, če je kdo drugemu vzel srečo. Če se je kdo srečen smejal drugemu, ki je nesrečno jokal, je dvignila srečneža na koleno in z roko po riti iz njega izbila ukradeno srečo. Mislim, da je bila pri tem res dobra. Srečneža je prav gotovo zapustila ukradena sreča, saj je kmalu planil v jok, nesrečnež pa se je potem hitro pomiril. Včasih smo ob tem vsi hkrati izbuljili svoje oči, ker smo verjetno vsi želeli videti srečo, ki naj bi jo mama komu čudežno izbila. Čudno je le, da se je potem sreča vedno vrnila k vsakemu šele takrat, kadar se je vrnila tudi vsem drugim. Mamino koleno pa je bila le nesrečna bližnjica do sreče. Te bližnjice nismo marali, včasih sem mislil, da me tudi mama takrat ne mara ali pa, da je takrat ne smem marati jaz. Bil pa sem prepričan, da je vsakokrat izgubila nekaj svoje sreče, zato sem želel odrasti v veliki sreči, da bi ji lahko njeno izgubljeno vrnil.
Nekoč sem šel po tej bližnjici iz tuje v svojo srečo tudi čez očetovo koleno. Le enkrat, ker je bil on prevečkrat zelo daleč in ni slišal vsega nesrečnega kričanja med nami. Ko pa je prišel domov, je bil preveč utrujen za igre na srečo. Verjetno je bilo njegovo delo zelo daleč, saj je rabil cel mesec, da se je vrnil od tam, kamor je odhajal. In je prinesel poleti banane in ananas. Morda je bil celo v dveh krajih. Ker so nekateri v vasi v nekem kraju banane že videli. Ananas pa še nihče. Ko je prišel oče, je vedno prinesel te sadeže, ki so zažareli v naših srečnih očeh. Nato pa smo morali biti tiho, da se je najprej naspal. Verjetno ni imel dovolj svoje sreče, da bi jo lahko delil, pa je nekaj banan in ananas na našo srečo za našo srečo kupil. Ko smo vse pojedli, je spet odšel. Ampak oče je imel srečo, da je delal tam, kjer je vse to lahko kupil, in se ponovno vrnil. Mi pa smo vso prejeto srečo v sadežih olupili, razkosali in pojedli, srečni. Bil je pameten, moj oče. In vse, kar je prinesel, je bilo dobro, bilo je prav dobro; le njegova brada je vedno bodla, ker se je vračal slabo obrit. Kar pa mame ni nikoli motilo. Ona niti ni jedla ananasa in ne vem, če je marala banane, pa je bila vedno srečna, ko je prišel.
In videl sem, kako velika je sreča, ko si velik, čeprav imaš tako majhne stvari, kot smo bili mi – majhni otroci v veliki sreči odraslih.
