KNOFEK

Ni šla podpisat, sicer mu ne bi sedaj rekla, naj gre kar sam, ker nima časa. Pa jo je tako lepo prosil, skoraj na kolenih. Še pogovarjati se nima s kom na tem hribu. Pol ure hoda nikjer otroka. Kaj je, ti, hribski? Nič, ti, dolinski, odgovarja. Ampak hribski je bolj takšno, odtrgano. Nikamor ne paše. Če bi bil oče živ, bi bilo drugače. In tudi sam ne bi bil. Vsaj še dva bratca in eno sestrico bi imel. Ja, če bi bil oče. Očima pa noče. To ji je tudi povedal, ko je začel hoditi tisti iz tovarne. Po bombone ga je poslal v dolino! Kar misli si, buksl! Pa niti ni bil tako zelo zoprn. Ampak, da bi se plazil po njegovi mami! Pa da bi otroka delal! Za kozlat! Tudi zato je bil veselo vznemirjen, potem že kar prepričan, ko je nehote prisluškoval pod oknom. Opraviti je imel s kamenčkom, ki je hotel potovati v čevlju, ko sta občinska tajnica in tovarišica z Rdečega križa nagovarjali mamo. Čez štirinajst dni jih pripeljejo. Stari so od pet do devet. Tudi otroške doklade pripadajo. Idealno za ta hrib. Razmisli in pridi podpisat na občino.

»Mama, zakaj nisi šla?«

»Kaj si rekel, Franci?«

Še kako je slišala, samo ne ve, kaj bi odgovorila. Kadar je v zadregi ali če je huda, je vedno Franci. Pa mu je vzdevek prav ona prišila. To je pa moj Knofek, je rekla, ko ga je pripeljala v prvi razred. V šestem se ga še vedno drži. Čeprav je vedno bolj odtrgan. In brez gumbnice.

»Nimaš me rada.«

Obstala je med vrati, kot bi ne vedela, kam je namenjena.

»Sama si rekla, da bi bilo koristno, če bi imel koga. Samo podpisati bi morala.«

»Franci, ni tako enostavno. Ko boš odrastel, boš razumel.«

»Ko bom odrastel, ne bom več na tem hribu! Adijo!«

* * *

E-ha!

Ričko bi se ustavil tudi brez ukaza. Takoj, ko ga je uzda usmerila proti trški tehtnici, je natančno vedel, kdaj bodo vsa štiri kolesa na pravem mestu. Nič še malo dio, pa cruk, hot in bistahar. Z leti se je naučil, da je najbolje, če takoj zadene. Tako sta bila zadovoljna tudi furman in ženska, ki je tovor stehtala. Še prej je obšla voz in glasno ugotovila, da je vse prav in da je Ričko najbolj pameten konj. Nikoli ga ni pozabila pobožati, vedno je bila v žepu predpasnika tudi kakšna skorjica.

Danes ženske ni bilo in Ričko se je radovedno oziral. Ljudi je bilo kot na sejmu, le sejmarsko se niso obnašali. Stali so in molčali na drugi strani ulice, kot bi vmes tekla reka. Čudno, vendar nič več kot to. Kajti Ričko se je vznemiril le takrat, kadar so dolgo nalagali. Danes je bilo hitro. Tovor je kar sam zlezel na samec in se takoj zgnetel v kupček, iz katerega so potem bolščale samo oči. Velike. Skoraj njegove.

Iz občinske hiše se je proti vozu v gosjem redu spustila trojka. Pred njimi klicár z bobenčkom. Tram-tram-trrrrr-ta-ta!

»Pozor, pozor! Glasom odredbe z dne tega in tega en taužnt sechsundvierzig…«

»Tisoč devetsto šest in štirideset,« ga je strogo popravila tovarišica občinska tajnica. Klicár se ni kaj dosti zmenil za poseg v njegov napev, pač, pod stare note uide staro besedilo. Ta posel opravlja že iz one države, ki ji sedaj pravijo Stara Jugoslavija, občinska tajnica je pa čisto nova, novoslavijska. Prestavil je v višjo lego in sporočil, da bodo tovariš predsednik občine, tovarišica tajnica in tovarišica predsednica Rdečega križa razdelili vojne sirote.

»Tovarišice in tovariši!« Predsednikov glas je bil slovesen kot na državni praznik.

»Bolj na glas!«

»Stopite bližje!«

Nihče se ni premaknil in tudi predsednik ni bolj napel glasilk.

»Kot že veste, je okraj dodelil naši občini pet vojnih sirot iz Bosne, dva dečka in tri deklice. Tako je po republiškem razrezu.«

»So jih razrezali?«

»Ivč, ti si butec!«

Smeh ni mogel razširiti kril, saj je takoj padel v škarje nekega tečnega strica.

»Tiho, mulci!«

»Za vse sirote je naš občinski Rdeči križ že našel družine, ki jih bodo sprejele. Hudič je, hočem reči, da je nerodno, ker so nam poslali še dva otroka za povrh.«

»Sej ‘ma cug tud’ rikverc!«

Moški glas je prilomastil nekje iz sredine in bil tako prefrigano nakodran, da ljudje niso vedeli ali zabavlja ali zabava. Odločili so se za drugo. Takrat so se tudi predsedniku uradna usta ukrivila rahlo navzgor.

»Najprej bomo oddali tiste, za katere so že podpisali.«

Medtem, ko je uradna tovarišica odprla uradno mapo in začela uradno brati uradne besede, je posadka fantičev odjadrala na drugo stran ceste, kajti če nisi sredi vrtinca, je bolje, da te sploh ni. Sidro so spustili za samcem, s katerim je Nagodetov stric navadno vozil pošto z železniške postaje. Tokrat se je v gnezdu za furmanom stiskalo sedem ptičkov in predsednik je pravkar rekel, da jim je pošastna vojna zver požrla starše in gnezdo. Če bi prizor morali narisati za šolsko nalogo, bi bili v veliki zadregi, kajti: kako narisati zmrznjene ptičke sredi poletja v gnezdu brez gnezda?

»Ubogi revčki,« je iztisnil iz sebe Ivč in podzavestno oponašal gibe enega na vozu, ki se je trudil iz lasišča izpraskati srbež.

»Uši!«

»Pa garje! Veš, kako to srbi?«

»Vem. Do krvi.«

»Kdo bo takega vzel na dom?«

»Nekdo že. Saj bodo dobili otroške doklade.«

Pogovarjali so se s stisnjenimi grli. Poznali so te nadloge, še nedavno tega so bile na obisku. Če se udomačijo, jih težko iztrebiš. Še tako je trajalo, pa so jim v šoli prašili glave s posebnim amerikanskim praškom, mame pa zjutraj in zvečer vtirale smrdeča mazila v kožo. Otroci na vozu nimajo niti mam niti šol.

»Hribski ima vsaj mamo. A, ne?«

»Grizli, ti pa gobec! A, ne?«

Nikogar ni potegnilo na vzporedni ring. Izzivalec je skomignil z rameni. Tram-tram-trrrrr-ta-ta!

»Družina Tomažič bo vzela Desanko, osem let. Tovarišica Alojzija pridite! V kuverti so njeni dokumenti. Podpisali ste že v pisarni. Tole je pa otrok.«

Predsednik je potem deklici po srbohrvaško rekel, da bo tovarišica

Lojzka sedaj njena mama.

Suhcano bitjece se je počasi izluščilo iz kupčka in prikoracljalo do roba voza. S pogledom je centimeter za centimetrom, kot izgubljen jamar, ki ne ve kaj ga čaka na vrhu brezna, plezalo po postavi proti obrazu nove mame. Komaj opazne solzice so polzele po upadlih ličkih. Morda še iz dneva, ko so ji vzeli pravo mamo. So jo posilili in ustrelili pred njenimi očmi? Zaklali? Vrgli v gorečo hišo?

Razširjene roke pri robu voza so s čvrstih tal ponujale objem in oči sredi njega so se smehljale. Punčka se je spustila vanj. Ljudje na drugi strani ceste so zaploskali.

Tako še trikrat.

»Tega pa jaz ne vzamem!« Odločitev je pribil še z zamahom roke.

»Tovariš Kostanjšek, oba z ženo sta podpisala!«

»Pa ne za kriplja, porka madona!«

Šele tedaj so ljudje na drugi strani ceste opazili, da je levi rokav fantkove srajce prazen. Nekateri so hoteli videti bolj od blizu, kar je potegnilo še druge.

»Kuga pa bo s takm?« je spet zavrtalo kot črv sredi jabolka. »Še ableč se na more sam.«

»Čez gobec ga daj, hujskača!«

»Pa ga ti vzemi.«

»Imam svojih pet.«

»Tišina!« je zapovedal predsednik. »Smo mar na živinskem sejmu? Da vas ni sram. Kaj nimate …«

Medtem, ko je predsednik pokal z bičem kot furman sredi klanca, je

Knofek med množico zagledal mamo.

»Kam pa rineš, Hribski?«

»K mami.«

»Zakaj sem sploh vprašal!«

Zlezel je pod samcem, se mimo predsednikovih in drugih nog prismukal do nje. Prijel jo je za roko. Bila je prava. Vedel je, da mu ni zamerila. Saj ni mislil zares. Za nekatere stvari je res še premlad, da bi razumel. Že ve, zakaj ni šla podpisat. Hribski ima vsaj mamo, se je hotel norčevati Grizli. Res jo ima.

Fantič s praznim rokavom je še vedno nepremično stal na vozu in gledal nekam čez ljudi. Besed ni razumel, samo čutil je, da se ne marajo. Besede. Kot bi jih meštral vetrc, ki se je pred tem poigraval z njegovim praznim rokavom. Predsednikov bič je usmeril samo nekatere. Druge so se zbirale v roje kot kobilice.

»Tovariš predsednik!« je kot kakšna šolarka, ki se je pravkar spomnila, da ve odgovor, dvignila roko Knofkova mama. »Z nama bo šel. Kje podpišem?«

S srednjeveška stolpa je prhnila jata golobov. Usmerila se je vzdolž trga, nad cerkvijo naredila krog in še enkrat preletela skup. Ves čas je z odprtimi kljuni goltala zmeštrane besede. Trg je ostal brez njih.

»Torej, tovarišica Mici,« je presenečena tajnica zmedeno iskala uradno pot. »Moram pripraviti nove dokumente, pa vašo osebno izkaznico …«

»Boš že potem, boš že potem,« je hitela tovarišica od Rdečega križa. Medtem je Knofek splezal k otroku s praznim rokavom.

»Kako ti je ime?«

»Miloš.«

Potem sta oba skočila s samca.

Ni šla podpisat, sicer mu ne bi sedaj rekla, naj gre kar sam, ker nima časa. Pa jo je tako lepo prosil, skoraj na kolenih. Še pogovarjati se nima s kom na tem hribu. Pol ure hoda nikjer otroka. Kaj je, ti, hribski? Nič, ti, dolinski, odgovarja. Ampak hribski je bolj takšno, odtrgano. Nikamor ne paše. Če bi bil oče živ, bi bilo drugače. In tudi sam ne bi bil. Vsaj še dva bratca in eno sestrico bi imel. Ja, če bi bil oče. Očima pa noče. To ji je tudi povedal, ko je začel hoditi tisti iz tovarne. Po bombone ga je poslal v dolino! Kar misli si, buksl! Pa niti ni bil tako zelo zoprn. Ampak, da bi se plazil po njegovi mami! Pa da bi otroka delal! Za kozlat! Tudi zato je bil veselo vznemirjen, potem že kar prepričan, ko je nehote prisluškoval pod oknom. Opraviti je imel s kamenčkom, ki je hotel potovati v čevlju, ko sta občinska tajnica in tovarišica z Rdečega križa nagovarjali mamo. Čez štirinajst dni jih pripeljejo. Stari so od pet do devet. Tudi otroške doklade pripadajo. Idealno za ta hrib. Razmisli in pridi podpisat na občino.

»Mama, zakaj nisi šla?«

»Kaj si rekel, Franci?«

Še kako je slišala, samo ne ve, kaj bi odgovorila. Kadar je v zadregi ali če je huda, je vedno Franci. Pa mu je vzdevek prav ona prišila. To je pa moj Knofek, je rekla, ko ga je pripeljala v prvi razred. V šestem se ga še vedno drži. Čeprav je vedno bolj odtrgan. In brez gumbnice.

»Nimaš me rada.«

Obstala je med vrati, kot bi ne vedela, kam je namenjena.

»Sama si rekla, da bi bilo koristno, če bi imel koga. Samo podpisati bi morala.«

»Franci, ni tako enostavno. Ko boš odrastel, boš razumel.«

»Ko bom odrastel, ne bom več na tem hribu! Adijo!«

* * *

E-ha!

Ričko bi se ustavil tudi brez ukaza. Takoj, ko ga je uzda usmerila proti trški tehtnici, je natančno vedel, kdaj bodo vsa štiri kolesa na pravem mestu. Nič še malo dio, pa cruk, hot in bistahar. Z leti se je naučil, da je najbolje, če takoj zadene. Tako sta bila zadovoljna tudi furman in ženska, ki je tovor stehtala. Še prej je obšla voz in glasno ugotovila, da je vse prav in da je Ričko najbolj pameten konj. Nikoli ga ni pozabila pobožati, vedno je bila v žepu predpasnika tudi kakšna skorjica.

Danes ženske ni bilo in Ričko se je radovedno oziral. Ljudi je bilo kot na sejmu, le sejmarsko se niso obnašali. Stali so in molčali na drugi strani ulice, kot bi vmes tekla reka. Čudno, vendar nič več kot to. Kajti Ričko se je vznemiril le takrat, kadar so dolgo nalagali. Danes je bilo hitro. Tovor je kar sam zlezel na samec in se takoj zgnetel v kupček, iz katerega so potem bolščale samo oči. Velike. Skoraj njegove.

Iz občinske hiše se je proti vozu v gosjem redu spustila trojka. Pred njimi klicár z bobenčkom. Tram-tram-trrrrr-ta-ta!

»Pozor, pozor! Glasom odredbe z dne tega in tega en taužnt sechsundvierzig…«

»Tisoč devetsto šest in štirideset,« ga je strogo popravila tovarišica občinska tajnica. Klicár se ni kaj dosti zmenil za poseg v njegov napev, pač, pod stare note uide staro besedilo. Ta posel opravlja že iz one države, ki ji sedaj pravijo Stara Jugoslavija, občinska tajnica je pa čisto nova, novoslavijska. Prestavil je v višjo lego in sporočil, da bodo tovariš predsednik občine, tovarišica tajnica in tovarišica predsednica Rdečega križa razdelili vojne sirote.

»Tovarišice in tovariši!« Predsednikov glas je bil slovesen kot na državni praznik.

»Bolj na glas!«

»Stopite bližje!«

Nihče se ni premaknil in tudi predsednik ni bolj napel glasilk.

»Kot že veste, je okraj dodelil naši občini pet vojnih sirot iz Bosne, dva dečka in tri deklice. Tako je po republiškem razrezu.«

»So jih razrezali?«

»Ivč, ti si butec!«

Smeh ni mogel razširiti kril, saj je takoj padel v škarje nekega tečnega strica.

»Tiho, mulci!«

»Za vse sirote je naš občinski Rdeči križ že našel družine, ki jih bodo sprejele. Hudič je, hočem reči, da je nerodno, ker so nam poslali še dva otroka za povrh.«

»Sej ‘ma cug tud’ rikverc!«

Moški glas je prilomastil nekje iz sredine in bil tako prefrigano nakodran, da ljudje niso vedeli ali zabavlja ali zabava. Odločili so se za drugo. Takrat so se tudi predsedniku uradna usta ukrivila rahlo navzgor.

»Najprej bomo oddali tiste, za katere so že podpisali.«

Medtem, ko je uradna tovarišica odprla uradno mapo in začela uradno brati uradne besede, je posadka fantičev odjadrala na drugo stran ceste, kajti če nisi sredi vrtinca, je bolje, da te sploh ni. Sidro so spustili za samcem, s katerim je Nagodetov stric navadno vozil pošto z železniške postaje. Tokrat se je v gnezdu za furmanom stiskalo sedem ptičkov in predsednik je pravkar rekel, da jim je pošastna vojna zver požrla starše in gnezdo. Če bi prizor morali narisati za šolsko nalogo, bi bili v veliki zadregi, kajti: kako narisati zmrznjene ptičke sredi poletja v gnezdu brez gnezda?

»Ubogi revčki,« je iztisnil iz sebe Ivč in podzavestno oponašal gibe enega na vozu, ki se je trudil iz lasišča izpraskati srbež.

»Uši!«

»Pa garje! Veš, kako to srbi?«

»Vem. Do krvi.«

»Kdo bo takega vzel na dom?«

»Nekdo že. Saj bodo dobili otroške doklade.«

Pogovarjali so se s stisnjenimi grli. Poznali so te nadloge, še nedavno tega so bile na obisku. Če se udomačijo, jih težko iztrebiš. Še tako je trajalo, pa so jim v šoli prašili glave s posebnim amerikanskim praškom, mame pa zjutraj in zvečer vtirale smrdeča mazila v kožo. Otroci na vozu nimajo niti mam niti šol.

»Hribski ima vsaj mamo. A, ne?«

»Grizli, ti pa gobec! A, ne?«

Nikogar ni potegnilo na vzporedni ring. Izzivalec je skomignil z rameni. Tram-tram-trrrrr-ta-ta!

»Družina Tomažič bo vzela Desanko, osem let. Tovarišica Alojzija pridite! V kuverti so njeni dokumenti. Podpisali ste že v pisarni. Tole je pa otrok.«

Predsednik je potem deklici po srbohrvaško rekel, da bo tovarišica

Lojzka sedaj njena mama.

Suhcano bitjece se je počasi izluščilo iz kupčka in prikoracljalo do roba voza. S pogledom je centimeter za centimetrom, kot izgubljen jamar, ki ne ve kaj ga čaka na vrhu brezna, plezalo po postavi proti obrazu nove mame. Komaj opazne solzice so polzele po upadlih ličkih. Morda še iz dneva, ko so ji vzeli pravo mamo. So jo posilili in ustrelili pred njenimi očmi? Zaklali? Vrgli v gorečo hišo?

Razširjene roke pri robu voza so s čvrstih tal ponujale objem in oči sredi njega so se smehljale. Punčka se je spustila vanj. Ljudje na drugi strani ceste so zaploskali.

Tako še trikrat.

»Tega pa jaz ne vzamem!« Odločitev je pribil še z zamahom roke.

»Tovariš Kostanjšek, oba z ženo sta podpisala!«

»Pa ne za kriplja, porka madona!«

Šele tedaj so ljudje na drugi strani ceste opazili, da je levi rokav fantkove srajce prazen. Nekateri so hoteli videti bolj od blizu, kar je potegnilo še druge.

»Kuga pa bo s takm?« je spet zavrtalo kot črv sredi jabolka. »Še ableč se na more sam.«

»Čez gobec ga daj, hujskača!«

»Pa ga ti vzemi.«

»Imam svojih pet.«

»Tišina!« je zapovedal predsednik. »Smo mar na živinskem sejmu? Da vas ni sram. Kaj nimate …«

Medtem, ko je predsednik pokal z bičem kot furman sredi klanca, je

Knofek med množico zagledal mamo.

»Kam pa rineš, Hribski?«

»K mami.«

»Zakaj sem sploh vprašal!«

Zlezel je pod samcem, se mimo predsednikovih in drugih nog prismukal do nje. Prijel jo je za roko. Bila je prava. Vedel je, da mu ni zamerila. Saj ni mislil zares. Za nekatere stvari je res še premlad, da bi razumel. Že ve, zakaj ni šla podpisat. Hribski ima vsaj mamo, se je hotel norčevati Grizli. Res jo ima.

Fantič s praznim rokavom je še vedno nepremično stal na vozu in gledal nekam čez ljudi. Besed ni razumel, samo čutil je, da se ne marajo. Besede. Kot bi jih meštral vetrc, ki se je pred tem poigraval z njegovim praznim rokavom. Predsednikov bič je usmeril samo nekatere. Druge so se zbirale v roje kot kobilice.

»Tovariš predsednik!« je kot kakšna šolarka, ki se je pravkar spomnila, da ve odgovor, dvignila roko Knofkova mama. »Z nama bo šel. Kje podpišem?«

S srednjeveška stolpa je prhnila jata golobov. Usmerila se je vzdolž trga, nad cerkvijo naredila krog in še enkrat preletela skup. Ves čas je z odprtimi kljuni goltala zmeštrane besede. Trg je ostal brez njih.

»Torej, tovarišica Mici,« je presenečena tajnica zmedeno iskala uradno pot. »Moram pripraviti nove dokumente, pa vašo osebno izkaznico …«

»Boš že potem, boš že potem,« je hitela tovarišica od Rdečega križa. Medtem je Knofek splezal k otroku s praznim rokavom.

»Kako ti je ime?«

»Miloš.«

Potem sta oba skočila s samca.