Stal je pri oknu in skozi zaveso gledal ven. Pravkar se je končal metež in tenka plast snega je razjasnila mestno krajino tako, da je Alex za trenutek zahrepenel verjeti, da prav zdaj ni opoldne sredi decembra. Čez kratek čas se je ta čista svetloba spremenila v mazasto kašo somraka in potem pride naslednja noč brez konca. Da bi bil medved, tako do polovice januarja! je pomislil in se znova zagledal v mali park za hišo. Nekdo je čez dan odnesel ven kose starega lesenega pohištva in ga oprl na trojno deblo lipe. Takrat se je h kupu približal fantiček s temnimi lasmi. Z roko je obrisal sloj snega in z izkušenim pogledom preiskoval les. Potem se je obrnil in v drobnem teku, ki je dvigoval snežinke, izginil med domovi.
Čez nekaj trenutkov se je izza vogala pojavila skupinica otrok in starejša ženska v rdeči bundi in z debelo kito in potiskala razmajan voziček. Pripeljala je h kupu in začela nespretno nalagati kose razbitih omar. Bilo je jasno, da ne bodo pobrali veliko tega. Tisti fantek, ki je kup odkril prvi, je zmajal z nestrinjanjem z glavo in jo odrinil, skoraj vse vrgel ven in začel nalagati znova. Ona je stala ob strani z neprizadetim obrazom, z rokami, zataknjenimi v žepe rdeče bunde. V tem trenutku se je Alex ovedel, da jo od nekod pozna. Ah ja, končno se je je spomnil. Prav zaradi te neprizadete mirnosti njenega obraza, ki je ni mogel pozabiti ...
Pred dvajstetimi leti, v času zamirajočega navdušenja glede svobode in odprtih meja, se je odločil učiti naslednjega tujega jezika in stopil nekoč na začetku leta v jezikovno šolo. V razsežni temni vstopni hali je bilo pusto, samo blizu edinega velikega okna je stal nek moški z dvema mizicama za kamping. Alex si je ogledal plakate s ponudbo posamičnih kursov, dvignil prijavnico in se naposled samo tako, iz same radovednosti, približal mizicama. Opazil je, da na njiju ležijo učbeniki tujih jezikov in slovarji in koma čez čas zavzel, da v senci stoji nekdo drug, čeprav se je na začetku zdelo, ta ga tam ni. Bila je ona.
Koliko stane tisti veliki angleško-češki slovar? je vprašal moškega pri mizici.
Ta slovar, oprostite, imam edini, je samo za vzorec, veste? se je nasmejal moški in na njegovem obrazu nedoločenega odtenka se je razširil vesel nasmeh, obrobljen z brki.
Če pa vas bi prav zanimal, bi vam ga naročil. Sicer pa je, se je odkašljal, osemsto, vsak del dvesto ...
Osemsto? je ponovil Alex.
Ja, vem, je to veliko denarja. A nižje resnično ne morem iti ... je z opravičilom rekel prodajalec.
Sem samo ... to je dosti manj kot drugod, je izrekel Alex.
Resnično, je potolaženo reagiral moški. To je zaradi tega, ker imam malo maržo.
No, jaz bi ta slovar vzel, je rekel Alex z oklevanjem.
V tem primeru bi vas prosil za vaš naslov. Naročil ga bom in takoj ko pride, vam bom dal vedeti!
Minilo je nekaj tednov. Alex se je odpeljal na dopust in ko se je vrnil, je pri vratih zazvonil sosed. Pri nas imaš nekakšne knjige, prinesel jih je nek čuden moški.
Kakšne knjige? se je začudil Alex.
Nekakšni slovarji ali kaj ...
Slovarji? Nekaj časa je trajalo, da se je spomnil. Vi ste mu plačali?
Ne, sploh nič ni hotel. Menda, ko prideš. In rekel mi je še: Saj ve, kje me najde.
Prinesel je te knjige čisto sem do vrat ... Dalo mu je kar precej dela ... Ja, in rekel je, da si morajo zdaj ljudje zaupati ...
No, ne vem ... Sosed se je nakremžil in skomignil z rameni.
Ko je naslednji dan stopil v jezikovno šolo, se je nameril naravnost k mizicam. Bila sta tam spet oba, prodajalec in tista ženska.
Dober dan, je pozdravil.
Dober dan, je odgovoril moški za knjigami.
Jaz bi ... je začel odločno.
Samo izberite si, imamo popuste! Tukaj bomo končali.
Zakaj? se je začudil Alex.
Takoj v septembu, prav v zgradbi ... bodo odprli prodajalno knjig.
Nimamo šanse. Ne bodo nam več dovolili prodajati.
Tako je to vse ... je pokazal moški na knjige in zavzdihnil.
Prišel sem plačah slovar.
Slovar? Kakšen slovar?
Tisti veliki, angleško-ćeški, tisti za osemsto!
Ja, res ... Slovar! A, to ste vi? Slovar ... je potolaženo kimal z glavo. Priznam, da vas nisem prepoznal. Najbrž ste se malo spremenili ...
Že pet let sem plešast, je rekel Alex, zalovil v denarnici in dal moškemu bankovce.
No, se je zasmejal moški, veste, nimam ravno spomina za obraze. Kar vprašajte ženo, je rekel in s prstom pokazal na sebe.
Alex je pogledal ženo, ta je narahlo skomignila z rameni.
Zelo se vam zahvaljujem, je rekel prodajalec in se malo priklonil. Vedel sem, da bi boste plačali!
Veliko sreče, je zaželel Alex ob slovesu.
Hvala, jo bomo potrebovali, je zaklical za njim moški.
Ko je odhajal, je še slišal, kako je s tihim glasom rekel ženi: Vidiš, vedno ti to pravim! Ljudem se splača zaupati!
Izginila sta iz veže s svojimi knjigami, vietnamskimi torbami in mizicami za kempiranje. Po nekaj časa sta se pojavila tam, kjer bi ju nikoli ne pričakoval. Neke poletne sobote je stopil z avtobusa v mali vasi pod planino, kamor je včasih hodil na obisk z znancem, in z osuplostjo našel takoj ob postaji šotor: Modri šotor s predsobo, v kateri sta oba sedela, za mizicama za kempiranje, na katerih so bile namesto knjig gajbice s sadjem in zelenjavo.
Zanimalo bi me, kakšni ljudje so to ... Zgledajo malo kot cigani, je rekel Alexu gostitelj. Poglej, postavila sta se prav pri samopostrežnici, razumeš? Imata staro škodo, vozi se štirideset kilometrov do grosista in vso robo skladiščita v šotoru. V tej vročini! In tam tudi spita. Morata biti popolna butla. Ja, na stranišče in po vodo hodita v hotel!
V nedeljo se je vračal domov. Kupil si je pri njima uvela jabolka na pot. Moški, ki je tehtal, se je opiral na palico in Alexu se je zdelo, da je otekel v lice. Takrat ju je srečal zadnjič.
Ko je tako gledal skozi zaveso, je prišel na misel, da bi lahko stopil dol in vprašal to žensko, kako se godi možu. A v trenutku je razumel, da to že dolgo ve.
NEKJE NA BREGU
Včasih sem jo videval v trgovini: stala je pred pred izložbo in opazovala navznoter. Prodajalce, kupce in spek samo površino stekla. Opazila je razprostrte veje jelše pri potoku, avtomobile, ki so vozili za njenim hrbtom in tudi odsev sebe same, drobne ženske v obleki, katere neizraziti in vendar pravilen obraz je bil poln zamišljene potrpežljivosti.
Nikoli nisem razumel, zakaj je stala v dežju, zakaj ni stopila v predsobe za vrati ali ... zakaj se ni pridružila trumi žensk, ki so ščebetale v vrsti na meso.
Bila je tukaj. Mirna kot osamela ovca. Čakala je na staro Bařinovo, da bi brez besed skupaj vlekli polne nakupne torbe do oddaljene hiške pod lipo, katere pročelje je bilo obito z barvnimi štirikotniki eternita. Tukaj je bivala v malem prostoru, z oknom na cesto, takoj zraven delavnice, kjer je stari Bařina izrezoval lastovke iz lipovega lesa, da bi jih obarvane belo in črno, z lepimi rdečimi kljunčki, polagal v umetna gnezda iz lesne gobe in se pri tem skozi odprta vrata kričal na ženske, ki so šle mimo, najrazličnejše opolzkosti in se smejal njihovim zmerjavkam in pripombah o starih kozlih, da so se mu solzile oči.
Spominjam se, kako se je nekoč obrnil k meni, tedaj malemu fantu. V roki je držal dve lesni gobi, obrnjeni drugo k drugi in z njihovimi žametnimi spodnjimi stranmi klapal kot s čudnimi dlesnimi. Mlask! Mlask! »Nekoč boš to vse razumel, sinek!« se je hahljal in mi potem, zmedenemu in skoraj podzavesto poniženemu, dovolil gladiti les.
Ko sem po letih iskal kakšne podrobnosti iz njenega življenja, sta bila oba Bařinova že zdavnaj mrtva. Z gotovostjo se mi je posrečilo ugotoviti samo okoliščine njenega prihoda: pripeljala se je nekoč spomladi, z jutranjim avtobusom. Ko je potrkala na vrata hiše pod lipo, je imela s seboj mali kovček in mrežo, polno vkuhanih živil.
»Pozdravljena, Cilka,« je rekla Bařinova, komaj ko je odprla. Potem sta se za dolgo zaklenili v kuhinji. Ko sta prišli ven, je oznanila gospodinja svojemu možu:
»Je sorodstvo, tukaj bo živela!«
Edino, s čimer je ta ženska zbudila zanimanje zaselka, je bil njen čuden konec. Našle so jo ženske, ko so šle ob svitu molst: glavo je imela potopljeno v tako plitvi vodi, da je imela hrbet vlažen od rose.
»Tako se ubiti!« je vrtel z glavo domači policaj Meca, »to mora biti pogum!« Niso niti preveč raziskovali. Nobene sledi nasilja. Ciluška, tako so ji vsi pravili, se je utopila, dosti!
Toda jaz ... ko o tem danes premišljujem, si lahko predstavljam nekoga močnega, nekakšno temno postavo njenega življenja, mogoče lepega moškega, ki stoji na bregu, kako ji s prepričujočim glasom govori:
»Moraš to napraviti, Ciluš! Nič drugega nama ne ostaja, bodi razumna!«
Ona pa je šla in preden je to napravila, si je še popravila ruto.
SLOVAR
Stal je pri oknu in skozi zaveso gledal ven. Pravkar se je končal metež in tenka plast snega je razjasnila mestno krajino tako, da je Alex za trenutek zahrepenel verjeti, da prav zdaj ni opoldne sredi decembra. Čez kratek čas se je ta čista svetloba spremenila v mazasto kašo somraka in potem pride naslednja noč brez konca. Da bi bil medved, tako do polovice januarja! je pomislil in se znova zagledal v mali park za hišo. Nekdo je čez dan odnesel ven kose starega lesenega pohištva in ga oprl na trojno deblo lipe. Takrat se je h kupu približal fantiček s temnimi lasmi. Z roko je obrisal sloj snega in z izkušenim pogledom preiskoval les. Potem se je obrnil in v drobnem teku, ki je dvigoval snežinke, izginil med domovi.
Čez nekaj trenutkov se je izza vogala pojavila skupinica otrok in starejša ženska v rdeči bundi in z debelo kito in potiskala razmajan voziček. Pripeljala je h kupu in začela nespretno nalagati kose razbitih omar. Bilo je jasno, da ne bodo pobrali veliko tega. Tisti fantek, ki je kup odkril prvi, je zmajal z nestrinjanjem z glavo in jo odrinil, skoraj vse vrgel ven in začel nalagati znova. Ona je stala ob strani z neprizadetim obrazom, z rokami, zataknjenimi v žepe rdeče bunde. V tem trenutku se je Alex ovedel, da jo od nekod pozna. Ah ja, končno se je je spomnil. Prav zaradi te neprizadete mirnosti njenega obraza, ki je ni mogel pozabiti ...
Pred dvajstetimi leti, v času zamirajočega navdušenja glede svobode in odprtih meja, se je odločil učiti naslednjega tujega jezika in stopil nekoč na začetku leta v jezikovno šolo. V razsežni temni vstopni hali je bilo pusto, samo blizu edinega velikega okna je stal nek moški z dvema mizicama za kamping. Alex si je ogledal plakate s ponudbo posamičnih kursov, dvignil prijavnico in se naposled samo tako, iz same radovednosti, približal mizicama. Opazil je, da na njiju ležijo učbeniki tujih jezikov in slovarji in koma čez čas zavzel, da v senci stoji nekdo drug, čeprav se je na začetku zdelo, ta ga tam ni. Bila je ona.
Koliko stane tisti veliki angleško-češki slovar? je vprašal moškega pri mizici.
Ta slovar, oprostite, imam edini, je samo za vzorec, veste? se je nasmejal moški in na njegovem obrazu nedoločenega odtenka se je razširil vesel nasmeh, obrobljen z brki.
Če pa vas bi prav zanimal, bi vam ga naročil. Sicer pa je, se je odkašljal, osemsto, vsak del dvesto ...
Osemsto? je ponovil Alex.
Ja, vem, je to veliko denarja. A nižje resnično ne morem iti ... je z opravičilom rekel prodajalec.
Sem samo ... to je dosti manj kot drugod, je izrekel Alex.
Resnično, je potolaženo reagiral moški. To je zaradi tega, ker imam malo maržo.
No, jaz bi ta slovar vzel, je rekel Alex z oklevanjem.
V tem primeru bi vas prosil za vaš naslov. Naročil ga bom in takoj ko pride, vam bom dal vedeti!
Minilo je nekaj tednov. Alex se je odpeljal na dopust in ko se je vrnil, je pri vratih zazvonil sosed. Pri nas imaš nekakšne knjige, prinesel jih je nek čuden moški.
Kakšne knjige? se je začudil Alex.
Nekakšni slovarji ali kaj ...
Slovarji? Nekaj časa je trajalo, da se je spomnil. Vi ste mu plačali?
Ne, sploh nič ni hotel. Menda, ko prideš. In rekel mi je še: Saj ve, kje me najde.
Prinesel je te knjige čisto sem do vrat ... Dalo mu je kar precej dela ... Ja, in rekel je, da si morajo zdaj ljudje zaupati ...
No, ne vem ... Sosed se je nakremžil in skomignil z rameni.
Ko je naslednji dan stopil v jezikovno šolo, se je nameril naravnost k mizicam. Bila sta tam spet oba, prodajalec in tista ženska.
Dober dan, je pozdravil.
Dober dan, je odgovoril moški za knjigami.
Jaz bi ... je začel odločno.
Samo izberite si, imamo popuste! Tukaj bomo končali.
Zakaj? se je začudil Alex.
Takoj v septembu, prav v zgradbi ... bodo odprli prodajalno knjig.
Nimamo šanse. Ne bodo nam več dovolili prodajati.
Tako je to vse ... je pokazal moški na knjige in zavzdihnil.
Prišel sem plačah slovar.
Slovar? Kakšen slovar?
Tisti veliki, angleško-ćeški, tisti za osemsto!
Ja, res ... Slovar! A, to ste vi? Slovar ... je potolaženo kimal z glavo. Priznam, da vas nisem prepoznal. Najbrž ste se malo spremenili ...
Že pet let sem plešast, je rekel Alex, zalovil v denarnici in dal moškemu bankovce.
No, se je zasmejal moški, veste, nimam ravno spomina za obraze. Kar vprašajte ženo, je rekel in s prstom pokazal na sebe.
Alex je pogledal ženo, ta je narahlo skomignila z rameni.
Zelo se vam zahvaljujem, je rekel prodajalec in se malo priklonil. Vedel sem, da bi boste plačali!
Veliko sreče, je zaželel Alex ob slovesu.
Hvala, jo bomo potrebovali, je zaklical za njim moški.
Ko je odhajal, je še slišal, kako je s tihim glasom rekel ženi: Vidiš, vedno ti to pravim! Ljudem se splača zaupati!
Izginila sta iz veže s svojimi knjigami, vietnamskimi torbami in mizicami za kempiranje. Po nekaj časa sta se pojavila tam, kjer bi ju nikoli ne pričakoval. Neke poletne sobote je stopil z avtobusa v mali vasi pod planino, kamor je včasih hodil na obisk z znancem, in z osuplostjo našel takoj ob postaji šotor: Modri šotor s predsobo, v kateri sta oba sedela, za mizicama za kempiranje, na katerih so bile namesto knjig gajbice s sadjem in zelenjavo.
Zanimalo bi me, kakšni ljudje so to ... Zgledajo malo kot cigani, je rekel Alexu gostitelj. Poglej, postavila sta se prav pri samopostrežnici, razumeš? Imata staro škodo, vozi se štirideset kilometrov do grosista in vso robo skladiščita v šotoru. V tej vročini! In tam tudi spita. Morata biti popolna butla. Ja, na stranišče in po vodo hodita v hotel!
V nedeljo se je vračal domov. Kupil si je pri njima uvela jabolka na pot. Moški, ki je tehtal, se je opiral na palico in Alexu se je zdelo, da je otekel v lice. Takrat ju je srečal zadnjič.
Ko je tako gledal skozi zaveso, je prišel na misel, da bi lahko stopil dol in vprašal to žensko, kako se godi možu. A v trenutku je razumel, da to že dolgo ve.
NEKJE NA BREGU
Včasih sem jo videval v trgovini: stala je pred pred izložbo in opazovala navznoter. Prodajalce, kupce in spek samo površino stekla. Opazila je razprostrte veje jelše pri potoku, avtomobile, ki so vozili za njenim hrbtom in tudi odsev sebe same, drobne ženske v obleki, katere neizraziti in vendar pravilen obraz je bil poln zamišljene potrpežljivosti.
Nikoli nisem razumel, zakaj je stala v dežju, zakaj ni stopila v predsobe za vrati ali ... zakaj se ni pridružila trumi žensk, ki so ščebetale v vrsti na meso.
Bila je tukaj. Mirna kot osamela ovca. Čakala je na staro Bařinovo, da bi brez besed skupaj vlekli polne nakupne torbe do oddaljene hiške pod lipo, katere pročelje je bilo obito z barvnimi štirikotniki eternita. Tukaj je bivala v malem prostoru, z oknom na cesto, takoj zraven delavnice, kjer je stari Bařina izrezoval lastovke iz lipovega lesa, da bi jih obarvane belo in črno, z lepimi rdečimi kljunčki, polagal v umetna gnezda iz lesne gobe in se pri tem skozi odprta vrata kričal na ženske, ki so šle mimo, najrazličnejše opolzkosti in se smejal njihovim zmerjavkam in pripombah o starih kozlih, da so se mu solzile oči.
Spominjam se, kako se je nekoč obrnil k meni, tedaj malemu fantu. V roki je držal dve lesni gobi, obrnjeni drugo k drugi in z njihovimi žametnimi spodnjimi stranmi klapal kot s čudnimi dlesnimi. Mlask! Mlask! »Nekoč boš to vse razumel, sinek!« se je hahljal in mi potem, zmedenemu in skoraj podzavesto poniženemu, dovolil gladiti les.
Ko sem po letih iskal kakšne podrobnosti iz njenega življenja, sta bila oba Bařinova že zdavnaj mrtva. Z gotovostjo se mi je posrečilo ugotoviti samo okoliščine njenega prihoda: pripeljala se je nekoč spomladi, z jutranjim avtobusom. Ko je potrkala na vrata hiše pod lipo, je imela s seboj mali kovček in mrežo, polno vkuhanih živil.
»Pozdravljena, Cilka,« je rekla Bařinova, komaj ko je odprla. Potem sta se za dolgo zaklenili v kuhinji. Ko sta prišli ven, je oznanila gospodinja svojemu možu:
»Je sorodstvo, tukaj bo živela!«
Edino, s čimer je ta ženska zbudila zanimanje zaselka, je bil njen čuden konec. Našle so jo ženske, ko so šle ob svitu molst: glavo je imela potopljeno v tako plitvi vodi, da je imela hrbet vlažen od rose.
»Tako se ubiti!« je vrtel z glavo domači policaj Meca, »to mora biti pogum!« Niso niti preveč raziskovali. Nobene sledi nasilja. Ciluška, tako so ji vsi pravili, se je utopila, dosti!
Toda jaz ... ko o tem danes premišljujem, si lahko predstavljam nekoga močnega, nekakšno temno postavo njenega življenja, mogoče lepega moškega, ki stoji na bregu, kako ji s prepričujočim glasom govori:
»Moraš to napraviti, Ciluš! Nič drugega nama ne ostaja, bodi razumna!«
Ona pa je šla in preden je to napravila, si je še popravila ruto.
