Obišče te le enkrat v življenju.
Kdaj in kje le on ve,
da prepreči ti v usodi k napačnemu stvarjenju,
ko naprej ti več ne gre.
Vse je kot krog
Od njega začaranih ljudi.
Kjer sam najšibkejši se izloči,
preden svoji nalogi konec naredi,
da nekdo njega bo bodoči,
da vso osnovo nadaljuje in jo dogradi.
Ko najde se pravi, postane moč od njegovega imena,
in razkrije resnico človeškega namena.
To je vse, želja njegova in želja vsega,
za katero dobiš svobodo,
v katero on nikoli več ne posega.
Toda bog ni bog tisti,
ki nekje ˝ v nebesih sedi˝.
Ne smrt,
katera te v nočni mori,
po temnih luknjah te lovi.
On je tvoja glava,
Tvoja duša ki ob rojstvu ime dobi.
On je tisti, ki te preizkuša,
in ko pride, v imenu smrti govori.
Z usodo v tebi se začne,
in z usodo v tebi se konča.
On je vseh nadzor,
nadzor celega sveta.
Mentorsko mnenje
Smisel je velika obsesija adolescentnega pesnjena. Prav tako smrt, pa še resnobnost in »filozofičnost«. Vse to srečujemo v pesmi Aleša Križmana, ki ji je dal aforistični naslov »Bog je smrt in smrt je bog!« Bog tako ni tisti iz cerkve, kar avtor daje vedeti z besedami, da to ni tisti, ki nekje v nebesih sedi, temveč da je to princip dojemanja življenja, kot obče pravilo nastajanja in izginjanja. Zanimiva je tudi misel o »zgrešeni eksistenci«: da prepreči ti v usodi k napačnemu stvarjenu, ko naprej ti več ne gre. Pa predstava, da je življenje replika nečesa, kar se nadaljuje in … dogradi. Z drugimi besedami – kam izginejo zajci, ki jih potegne čarovnik iz klobuka? Lahko bi si predstavljali, da jih ima čarovnik doma precej, ko jih neprestano vleče iz klobuka. Potegne jih ven in potem živijo in on v njihov obstoj več ne posega, svojo predstavo pa gradi naprej in jo perfekcionira. Eventualno jih poje. V Križmanovi pesmi je bog takšno bitje, ki na koncu »poje« tisto, kar je vrgel v življenje.
Iz pesmi je mogoče razbrati dobršen del idiosinkrazije mladega človeka, a tudi voljo po razločevanju. To je nadaljevanje nekega procesa raz-stavljanja predmetov, ki je prva kritika sveta. Zdaj se odvija na ravni splošnih pojmov. V njem se skriva strast raziskovanja, a tudi odhajanja od tem, ki jih razume njegova generacija, je osnova razlikovanja od drugih. Bistvena sestavina tega je zapletenost in nerazumljivost/nerazumljenost.
Ko pa pesem vrednotimo, ne moremo mimo očitka, da takšen velik kup domnev in trditev zaradi zapletenosti in nerazumljivosti »simulira« poezijo, da se v njej prikriva neka druga duhovna disciplina, ki se kdaj pozneje razraste v filozofijo. To je tudi ena od funkcij pesnjenja v adolescenci. Ko še ne obvladamo filozofije (to pa pomeni – ko še ne preberemo zadostne količine tovrstnih knjig in ne obvladamo njenega izrazja), v tej splošnosti svoje jezikovne izraze estetiziramo in dobijo v očeh bralca položaj poezije. Bodimo pozorni na zapletenost in abstraktnost tega besedila, na vtis labirinta. O sami smrti pa pove malo in nas tudi ne pripravi do tega, da bi jo doživljali in dojeli.
Kaj drugega kot svetovati, kot da avtor vzame kakšno Kierkegaardovo ali Nietzschejevo knjigo in se zatopi vanjo, kajti utegne se zgoditi, da ga bo napotila k filozofiji.
Marjan Pungartnik
BOG JE SMRT IN SMRT JE BOG!
Obišče te le enkrat v življenju.
Kdaj in kje le on ve,
da prepreči ti v usodi k napačnemu stvarjenju,
ko naprej ti več ne gre.
Vse je kot krog
Od njega začaranih ljudi.
Kjer sam najšibkejši se izloči,
preden svoji nalogi konec naredi,
da nekdo njega bo bodoči,
da vso osnovo nadaljuje in jo dogradi.
Ko najde se pravi, postane moč od njegovega imena,
in razkrije resnico človeškega namena.
To je vse, želja njegova in želja vsega,
za katero dobiš svobodo,
v katero on nikoli več ne posega.
Toda bog ni bog tisti,
ki nekje ˝ v nebesih sedi˝.
Ne smrt,
katera te v nočni mori,
po temnih luknjah te lovi.
On je tvoja glava,
Tvoja duša ki ob rojstvu ime dobi.
On je tisti, ki te preizkuša,
in ko pride, v imenu smrti govori.
Z usodo v tebi se začne,
in z usodo v tebi se konča.
On je vseh nadzor,
nadzor celega sveta.
Mentorsko mnenje
Smisel je velika obsesija adolescentnega pesnjena. Prav tako smrt, pa še resnobnost in »filozofičnost«. Vse to srečujemo v pesmi Aleša Križmana, ki ji je dal aforistični naslov »Bog je smrt in smrt je bog!« Bog tako ni tisti iz cerkve, kar avtor daje vedeti z besedami, da to ni tisti, ki nekje v nebesih sedi, temveč da je to princip dojemanja življenja, kot obče pravilo nastajanja in izginjanja. Zanimiva je tudi misel o »zgrešeni eksistenci«: da prepreči ti v usodi k napačnemu stvarjenu, ko naprej ti več ne gre. Pa predstava, da je življenje replika nečesa, kar se nadaljuje in … dogradi. Z drugimi besedami – kam izginejo zajci, ki jih potegne čarovnik iz klobuka? Lahko bi si predstavljali, da jih ima čarovnik doma precej, ko jih neprestano vleče iz klobuka. Potegne jih ven in potem živijo in on v njihov obstoj več ne posega, svojo predstavo pa gradi naprej in jo perfekcionira. Eventualno jih poje. V Križmanovi pesmi je bog takšno bitje, ki na koncu »poje« tisto, kar je vrgel v življenje.
Iz pesmi je mogoče razbrati dobršen del idiosinkrazije mladega človeka, a tudi voljo po razločevanju. To je nadaljevanje nekega procesa raz-stavljanja predmetov, ki je prva kritika sveta. Zdaj se odvija na ravni splošnih pojmov. V njem se skriva strast raziskovanja, a tudi odhajanja od tem, ki jih razume njegova generacija, je osnova razlikovanja od drugih. Bistvena sestavina tega je zapletenost in nerazumljivost/nerazumljenost.
Ko pa pesem vrednotimo, ne moremo mimo očitka, da takšen velik kup domnev in trditev zaradi zapletenosti in nerazumljivosti »simulira« poezijo, da se v njej prikriva neka druga duhovna disciplina, ki se kdaj pozneje razraste v filozofijo. To je tudi ena od funkcij pesnjenja v adolescenci. Ko še ne obvladamo filozofije (to pa pomeni – ko še ne preberemo zadostne količine tovrstnih knjig in ne obvladamo njenega izrazja), v tej splošnosti svoje jezikovne izraze estetiziramo in dobijo v očeh bralca položaj poezije. Bodimo pozorni na zapletenost in abstraktnost tega besedila, na vtis labirinta. O sami smrti pa pove malo in nas tudi ne pripravi do tega, da bi jo doživljali in dojeli.
Kaj drugega kot svetovati, kot da avtor vzame kakšno Kierkegaardovo ali Nietzschejevo knjigo in se zatopi vanjo, kajti utegne se zgoditi, da ga bo napotila k filozofiji.
