PISMO GOSPODU DR. DANIELU MC. CELLANU, UNIVERZITETNEMU PROFESORJU V WASHINGTONU
Dragi gospod profesor,
napisali ste »Zgodovino nemške književnosti« in želite slišati mojo sodbo. — Zelo laskavo za mene, gospod profesor.
Vaša gosposka gesta si zasluži odgovor, poln pohvale. Toda jaz, zadet v srce, Vam moram odgovoriti po nemško, to pa pomeni: grobo.
Zakaj za vrata ste komično pesništvo postavili v dodatek, v mali spis, v zadnji kot svojih premišljevanj? Kaj vi učenjaki ne boste nikoli prišli k pameti? Kaj boste komično umetnost cenili šele tedaj, ko se osivi od starosti (Nestroy, Busch, Offenbac) ali morda postane nerazumljiva kot Aristofanove komedije?
Gospod profesor!
Naši čuti nam nudijo zelo nepopolno sliko sveta; niti na daleč ne opažamo vseh dogodkov (kar je isto: stvari) okoli sebe.
Še več: Naši čuti nam dajejo lažno sliko sveta. Najbližje — srbenje na vratu, lajav pes pred vrati, plamen sveče na mizi — nam javljajo čuti z vsiljivo točnostjo. Toda zamolčujejo nam grmenje protuberanc, velikanske meglene sisteme Rimske ceste.
Naši čuti nam me kažejo meseca in zvezd večjih od dveh buč na vrtu.
Razum bi moral popravljati zablodo naših vtisov: toda on je zatajil; Lahko v njihovem obsegu razumemo samo predmete, ki smo jih sami napravili, se na njih povzpeli, jih otipali: cerkveni stolp, goro. Višine oblakov na morjem že ne moremo dojeti.
Za nas so predstavljive razdalje, ki smo jih prešli: trije kilometri — sto kilometrov — tisoče. Daljavo kot, recimo, pet milijonov milj — ali svetlobno leto — takšne velikosti si lahko predstavimo samo s primerjavo.
Če damo našemu Soncu velikost kolesa, potem je Zemlja grah, oddaljen od njega sto metrov; ped dalje od graha se nahaja glava bucike: Mesec.
Toda zdaj je najbližja stalnica Alfa Centauri še vedno predaleč, da bi lahko dojeli njeno oddaljenost. Moramo spet merilo zmanjšati — napraviti sonce za oreh — potem se nam Alfa Centauri nahaja v dojemljivi bližini: tisoč kilometrov.
To je oddaljenost od Hamburga do Trsta. Torej je sonce oreh v — Hamburgu; Alfa Centauri oreh — v Trstu. Med tem je tema in hlad. Zemlja je postala zrnce ene tretjine milimetra.
Toda sonce in Alfa Centauri so samo mala telesa – in se ne smemo zadrževati pri njih.
Stisnimo vesolje na področje Hamburg—Trst (največ, kar si še lahko predstavimo): s tem tukaj ni samo Sonce, kaj šele Zemlja. Zgodovina človeškega rodu se je stisnila iz pet tisoč let na 1/100.000 sekunde.
In šele zdaj vemo za pomen človeka v vesolju: to je enako ničli. Organsko življenje na našem planetu je samo epizoda. Človek, ozdravljen domišljavosti na svojo velikost po popravku vseh napačnih meril, se vidi kot popolnoma brez smisla.
Človek na svetu nima nobene naloge in torej niti dolžnosti. Ohranjanje samega sebe in vrste — praizvori naših nagonov — brez smisla. Kdor si ustvari sodbo in ne misli na vse to, ta ni pri zavesti.
Gospod profesor! Vrniva se k vašemu drobno odtisnjenemu poglavju o komičnem pesništvu!
Kaj je izvor smeha? Po Kantu (tako pravi približno): Razrešitev velikega pričakovanja v nič.
Torej so vsa velika pričakovanja človeštva obsojena na to, da se razblinijo v nič.
Kaj je satira? Zvajanje napihnjene navidezne veličine na njeno pravo mero.
Ali nisva oba – Vi in jaz – zdaj zvedla na njeno pravo mero napihnjeno domišljavost človeštva?
»Kdor si ustvari eno samo sodbo, in če ne bisli na vse to, ni pri zavesti.«
Gospod profesor – ni potrebno zapreti verigo misli; vi razumete, da ne bi morala obstajati in da ne obstaja druga umetnost razen komične, satirične
Ljudje so bližji ušesom kakor bogovom. Pesniki, ki človeka vidijo drugače, niso pri zavesti.
Človek je povsem mali: njegova velikost so prazne marnje.
Samo nekdo lahko drobnega človeka pogledati s pomilovanjem: humorist; drugi s prezirom: satirik.
Toda nihče ne sme človeka in njegove težnje gledati kot velike; razen če je neumen.
To je, gospod profesor, resnica.
Če boste nekoč znova pisali zgodovino literature, se držite resnice!
A kaj govorim? Če je moja pridiga delovala, ne boste več pisali zgodovine literature.
Ali pa sem govoril v veter – profesorjev ne morete poučiti: potem bom jaz in tisti, podobni meni, spet postavljeni v dodatek, v zadnji kot in drobno tiskani, daleč za budali.
ZMAGOVALCI
Ovce so se drhte stisnile v ogradi. Njihovim čutom, izostrenim od strahu, so se izdale zveri pred pastirji, še več, pred besnimi psi, ki so čuvali ogrado.
Oven Kojun je zastokal:
— To so volkovi.
— Dva volkova — je zašepetal Melehma, ki je skozi reže strmel v temo.
— Trije volkovi. Prebudimo pse!
Planili so v glasno blejanje, od katerega se je prebudil pozorni pes. Prisluškoval je — zavohal volkove in se takoj z besnim lajanjem pognal k vhodnim vratom, da Saryka, tatu, ki se je hotel vtihotapiti, zgrabi za grlo.
Hej, v trenutku so se dvignili psi — pastirji so skočili na noge — oglasili so se streli — vpitje — grgljanje davljenih — stok ugrizenih — skozi noč se je razleglo smrtno hropenje raztrganih.
Daleč v sneg so preganjali pastirji in psi krdelo pobeglih Sarykov.
V jarku ob ograji je ležala v dimu krvi volčica in stokala:
— Ne čudim se ovcam, ki se nas boje, ker trepetajo za svoje življenje. — Ne čudim se ljudem, ki nas preganjajo — oni čuvajo svojo hrano. — Toda čudim se psom, kaj žene njih, da so proti nam hujši in strožji od njihovih gospodarjev, pastirjev? So ovce last psov? Mar lahko psi jejo ovčje meso, pijejo njihovo mleko in jim strižejo volno? Zakaj nas napadajo psi, čeprav smo njihov rod — lačni, divji sorodniki? Medtem ko oni siti, od vekomaj siti izdajalci pitajo svoje trebuh v blaginji suženjstva, se mi svobodni in bedni potepamo skozi grmovje in trnje — in nimamo slabšega sovraga od naših finih bratov psov …
Rekla je to in volčica je izdihnila v jarku.
Nato so se pastirji vrnili z volčjimi krzni. Bojevito, z laježem slavja so skakali psi okrog svojih gospodarjev.
— Naporen lov je bil, bratje — je zavpil najstarejši pastir — malo se bomo okrepili z vinom. Dečko, daj, prinesi mehove! — In so posedli okrog podkurjenega ognja.
Ovce so staknile glave in se pridno posvetovale. Medtem se je stari oven Kojun zvlekel skozi rešetke iz klanic, stopil pred pastirje in rekel:
— Hvala vam, gospodje, ki nas hranite in branite! Hvala, topla hvala vam in vsem psom, ki ste nas rešili pred veliko pogubo. Hvala vam v imenu črede.
Stari pastir je na to rekel prijazno:
—Lepo je, da nam ve, ovce, priznavate našo skrb. Mi pogosto zastavljamo svoje življenje za vas — pa je potem tudi dolžnost, da naša dobra dela vračate z ljubeznijo. — Pojdi, Kojun, in prepričaj čredo o naši nadaljnji naklonjenosti.
Oven je odšel.
Pastirji so pili vino in eden od njih je rekel:
— Bratje, kaj niste lačni — po lovu? Kako bi bilo, če bi zaklali Kojuna, starega ovna?
In zaklali so ga.
Umrl je kot patriot.
BLUMELHUBERJEVA SREČANJA Z RICHARDOM WAGNERJEM
Govorili smo o nadnaravnih stvareh — o pojavih duhov in o telepatiji.
— Kar zadeva mene — je rekel materialist — bom verjel šele takrat, ko bom čudež otipal z rokami.
— Udobno, vzvišeno stališče — je rekla lepa gospa in se našobila.
— Udobno ali ne — naj pride nekdo, v katerega hladno sodbo verjamem, i naj mi pove svoje doživetje. Takrat je rekel slikar Szenes:
— Dragi gospod Materialist, koga imate vi za hladnega opazovalca?
— Na primer vašega prijatelja Blümelhubeja.
— No, prav on vam lahko pove svoje veliko doživetje.
Tega Blümelhuberja mora človek poznati: s svojo hladnokrvnostjo je eden od najbolj neprijetnih članov tega dosti neprijetnega stoletja. Pred Blümelhuberjevo hladnokrvnostjo ohromeli prebledijo, osramočeni od zavisti. Če če ga pogledate, zbuja človeka k divjanju od nestrpnosti.
Kako se je samo tukaj zleknil: kot skala v močvirju. Njega ne bodo niti eoni izvlekli od tod.
Blümelhuber je odprl oči mirno kot žaba, zaokrožil s pogledom in spet spustil veke.
— Začnite, Blümelhuber! Ne mučite nas!
— Stari, ne daj se tako dolgo prositi.
— Ko pa je vendar ta tako povsem nezanimivo — je mrmral Blümelhuber.
Družba se je stisnila, polna pričakovan, slikar Blümelhuber pa je končno začel:
— Torej — pred vojno sem vedno slikal v Palazzo Vendramin v Benetkah. Tako, menda veste, gospoda, da je tu umrl Richard Wagner, ne?
— Oh!
— Ja. Ko je bila po vojni meja spet odprta, sem je takoj vrnil v Benetke, v Palazzo Vendramin.
— In potem?
— In gospod grof Bardi, tisti, ki je že lastnik Palazza, mi je torej dovolil, da lahko tam slikam. — To je torej cela zgodba.
— Ampak človek, pripoveduj naprej!
— No, in kaj se ima tu še pripovedovati?
— Da si tja prišel nekega oblačnega popoldneva okrog pete — v marcu — je vpadel Szenes. Blümelhuber je nejevoljno nadaljeval:
Da. Gondoljer je pristal … To so namreč tisti … čolni v Benetkah — prej mu je človek dal eno liro in se je lepo zahvalil — zdaj, če mu ne daš —
— Pusti to, Blümelhuber! Naprej! Naprej!
— Naprej! Že sem se vzpenjal po stopnicami — tam stoji neki sluga — torej tako svetlolas, podoben Szenesu, samo malo stasitejši od njega.
— Naprej! Naprej!
— No, pravi – naj samo stopim v dvorano.
— In?
— Nič več. Stopil sem vanjo.
— Toda Llümelhuber, kaj ne veš nič več? Saj zdaj prihaja najpomembnejše. Nedojemljivo. Ampak nadaljuj.
—Torej, bil sem notri, v dvorani, ko mi je prišel naproti, torej, ne človek, — ni mogoče reči človek; prišlo mi je nekaj naproti — nekaj takšnega z nedoločenimi obrisi — to bi bilo težko narisati — še najpametneje bi bilo z mehkim svinčnikom.
— Naprej, Blümelhuber, naprej!
— Samo bi se moralo barvati s pastelom, sicer bi bilo brez vtisa.
— Ampak drži se, vraga, stvari! Kdo ti je prihajal naproti?
— Neka mala, stisnjena oseba z baretko, imela je svileni plašč in rožnate svilene hlače. — Malo sem se zdrznil. Sakra, pomislim — ni to mogoče Richard Wagner — tako po opisu? — On me je pogledal, pogledal se vanj, on je snel …
— Baretko?
— Ne, glavo. — Dober dan — pravi. Da si gor glavo in se razblinil v zidu. —
Enoglasni krik v družbi:
— Človek! Vi pa? Vi pa?
Blümelhuber je pripovedoval:
— Jaz sem torej odložil stvari na naslednji dan —in sem odšel.
— In drugi dan?
— Prišel sem naslednji dan, pozdravil me je z glavo, znova jo je postavil na vrat in se razblinil v zidu.
— Blümelhuber! Spomni se — on se je s teboj pogovarjal.
— Ja, ampak nič posebnega. Vprašal je, tako … Kako je v Nemčiji. Nemarno — odgovorim. Ena klobasa stoji zdaj dve in pol marki.
— Vi barbar! Kako ste lahko tako neumno odgovoriti mojstru?
— Moj bog, kaj pa vem, kaj ga prav zanima.
— Blümelhuber! Ste še pogosto srečali utvaro?
— O ja! v Palazzo Vendramin sem slikal štiri mesece. Vsak dan je prišel z istim bla-bla!
— Pa mar vas ni bilo strah?
— Samo na začetku, veste. Potem sem se na to tako navadil, da mi je nekaj manjkalo, ko ni prišel. Vedno sem mu preprosto rekel: Dober dan! on pa mi je odzdravil z glavo in prisedel.
— Kaj mu niste pravili o velikih človeških problemih?
— Ne. Jaz, veste, nerad govorim, ko slikam.
— Kaj pa on? Mar ni on začel?
— To ja. Včasih je začel o bogu … o smrtnikih … in tako. Rekel sem mu: Oprostite, gospod Wagner, tukaj imam naročen posel, zelo nujen. Morate biti uvidevni. On je na to navalil name kot pes na verigi — nagnil sem se nazaj — on na okno — še sem zavpil: Ostanite tu, zunaj dežuje — on se je hotel nekako nagniti ve — ko mu je naenkart padla glava z ramen in — čof — padla v vodo; v kanal.
Vsem v družbi je zastalo srce.
Blümelhuber je nadaljeval:
— Potem sem mu rekel: Poglejte, vidite, to imate zdaj od vaše igre! Počakajte malo, grem po vašo glavo. — Ne — mi je dal znak z roko — zgodi se – bo sam šel po njo. — No, tem bolje — v marcu je voda hladna. — Po tem ni več nikoli prišel. Menda je bil užaljen. — Toda jaz ne morem čvekati z vsakomer, ko imam nujen posel.
SREČANJE Z GOSPODOM
Bilo je na prekooceanski ladji, med Ameriko in Bremenom, v burni noč. Grmele so orgle vetra, valovi.
Bil sem razdražen od ponižanja pri igri in v ljubezni, od prepira, žganja, tisoče cigaret. Besen sem odletel iz salona za kajenje — nevihta mi je iztrgala vrata iz rok in z njimi zaloputnila.
Zamajal sem se in se privlekel na palubo.
Tu sem bil sam; sam z vlažno, podivjalo temo in katranom; krpe črnega morja so letele čez mene.
Bil sem čisto zmeden … na meji zavesti … Znanost ima za to stanje neomejeno bogastvo besed.
Ne v ognjenem plamenu iz grma — ampak se je v burni noči pojavil On na palubi broda. Nič ni bilo mogoče videti — a občutil sem Njegovo bližino.
— Gospod — sem rekel — in že se mi je zataknilo. Kolikokrat sem v življenju stal pred uglednimi osebnostmi – nekoč celo pred Viktorjem Barnowskym, in nisem drhtel — zdaj pa ga nisem vedel nagovoriti.
— Vaša Svetost — sem začel in se spet ustavil: Oprostite, taj naslov pripada vašemu namestniku … pa tudi »gospod direktor« se mi zdi je premalo, kje je vendar Barnowsky … A Vi ste v mnogih stvareh močnejši od samega Rotschilda … Toda upam, da mi mojo nezgodo glede naslova ne boste vpisali med zlo … Med drugim, zdi se mi, da okrog tega ne bosti dlakocepili, če si od francoskih katolikov dopuščate nagovor z »Vi«, od protestantov »Ti« … Moj bog (oprostite: tokrat je to samo intejekcija —) — mi v Avstriji pravimo: »Ti, gospod polkovnik« … Skratka, dovolite mi premilostno, da vas enostavno kličem »Gospod« … Ne morem Vam reči, kako se s tem srečanjem počutim počaščen — kako se veselim. Že dolgo sem si želel enkrat z Vami neposredno pogovarjati. In Vam …
Gospod, nikomur se toliko ne kadi kot Vam. Cele organizacije v Evropi, Ameriki in Aziji — po vsem svetu Vas slavijo obrtoma. Potem Vam bo morda dobrodošla mirna sodba o Vašem ustvarjanju.
Vedno sem Vas hotel vprašati, Gospod, zakaj ste ustvarili določene male žužke? Zaradi njih sem dosti trpel na potovanju po Jugovzhodu — o tem sem razmišljal in nikoli nisem mogel razumeti vaše teologije.
Potem: na Dunaju oberkelnerji! Kaj ni zadosti eden edini kelner?
Ne zdi se mi, da so spolni organi primerno postavljeni … bolj bi mi bili všeč, da so na mestu ogrlice.
(Med drugim, ko več o tem govorim, moram vam biti zelo hvaležen …)
Potem: Obračanje Zemlje. Se ne bi dalo še naknadno malo zaustaviti? Dnevno potrebujem petnajst ur spanca in tako komaj pridem do dela.
S klimo bi nam Nemcem prav tako lahko ustregli. Ko bi na primer lahko Zalivski tok malo premaknili …? Ampak, bog, kaj Vam svetujem? Vi sami najbolj veste …
Nasploh, zakaj Francozi, Nemci … ti mnogi narodu? Zmešnjave jezikov nimam za dober ukrep. Seveda, če se spet misli, da bi vsi morali pisati hebrejsko, še tudi Adolf Hitler …
Vi sami ne trpite zaradi nacionalnega zapiranja meja — Vaša dela se neprestano prevajajo in razpečujejo na veliko. Predvsem v angleščini, v Ameriki, sem na vsaki nočni omarici v hotelu našel Vaše spomine, prvi in drugi zvezek. To je nerazumljiva avtorska sreča, če upoštevamo, da te stvari niso politično aktualne. Prosim, prosim — daleč sem od nepravične kritike — »Pesem nad pesmimi« je seveda prečudovita. Irena Triesch vedno bere iz nje — čisto krasno. Poslušal sem jo v New Yorku. Tudi vi, a ne? To je mala črnka? — Vaša milost je zagotovo tudi Vedo pisala lastnoročno? Spet: vsaka čast! Ponekod zelo izvirno — drugod tema … zdaj ima tema prednost.— Je, Vaša milost, čisto prenehala pisati? Od vas se ne bere več nič novega …
No, z razširjenjem Vaših spisov je lahko Vaša milost zadovoljna. Tu se je tudi Bronsel mora skriti. — Mi, zemeljski avtorji nasploh nimamo razloga za smeh. Gre nam mizerno — oprostite … Kako bi bilo, Vaša milost …? Vi imate zagotovo vpliv — posebej pri katoliških založnikih. Ko bi se malo zavzeli za mene?
Verjemite mi: za nesrečo mojega življenja so krivi samo založniki. Če bi moral — predčasno — priti pred Vaše sodišče, bodo za mojo smrt krivi samo … Prosim vas, ne govorite vedno: »Vem že, vem že« — raje berite, kaj o tem piše Tucholsky.
Imel sem sedem založnikov. Prvi se je imenoval Ferdinand Amico. Obsodili ste ga pogosto ostro, ne glede na dunajsko zemeljsko sodišče. Ko se je Amico od posvetnega hrupa umaknil v samoto, nasploh se je menilo, da bo razmišljal o ugankah vaše slave. A namesto tega je lepil vrečke in se vsak dan sprehajal od tri do štiri pod nadzorom svojega stražarja. V njegovi zapuščini je najdeno 6000 izvodov moje knjige, ki niso bile obračunane. Gospod, 6000 izvodov! Mislim, da ta številka imponira tudi Vam, ki ste naučeni računati z Einsteinovimi številkami.
Drugi založnik – tudi nad njim je po Vaši volji nekajkrat krožil mrhovinar propada — je odložil tri moje knjige — toda tako, da jih niti jaz nisem mogel najti.
Z vašo milostjo sem poiskal potem nekega berlinskega založnika. Se še spomnite? Vozil se je v avtu, velikem kot spalnica, v ustij pa je držal dimni torpedo. Rekel mi je, da so morejo imeti za literarno poolnovredne, ker za to niso dovolj dolgočasne.
Potem sem šel k drugemu, ki je vzel knjige. Ko sem odvrgel svojo cigareto, jo je hitro pobral in jo kadil naprej.
In potem evropska založba v Pankowu? Svoje odločitve je delal »odvisne od prihodnje generalne seje našega nadzornega odbora«, v resnici je vse sestajalo iz gospoda Pniowerja, štampiljke iz kavčuka in pisalnega stroja. Ta je bil črnopolt in klical je gospoda šefa »moj zlati fant«. Zlati fant je rekel: »Nekoč sem vas imel za talent, a takšne poslovne zablode se dogajajo.«
Zadnji … Prosim, ne recite spet: »Vem že, vem že« — pustite mi, da smiselno pripovedujem. Zadnji založnik je bil Menziles, imenovan Euphrosyne Z. s o. j. Ko sem mu zagrozil z vašo jezo — se je smejal — do njega sem moral ukrepati ostreje – z državnim odvetnikom.
Gospod! Gospod! Gospod! Napravite nekaj za zemeljske pisatelje! Saj ste vsemogočni, Gospod!
A kaj govorim? Spet boste poslali potop — današnje vreme ga že napoveduje. Kako naprej. Noe bo zgradil kovček in z Brehmovim »Tierleben« napravil potovalno knjižnico. Vi ne ukrepate nič resnega proti založnikom. Kaj?
Poslušal sem.
Poslušal sem napeto.
Odgovora ni bilo.
Nevihta je rjovela v praznino.
Tedaj sem opazil, da je odšel.
To je bilo moje prvo srečanje z Gospodom. Najbrž čisto brez uspeha.
KAJ SE POTREBUJE
Institut of Patentees v Londonu (Društvo lastnikov patentov – 1500 članov — predsednik Lord Asquit) izdaja velik almanah: »What’s Wanted« — »Lak se potrebuje« — popis izumov, s katerimi bi se morali ingeniozni možgani posebej ukvarjati. Izumi, ki so danes zelo zaželeni. Zadnji zvezek almanaha vključuje 339 številk: stroj, ki dobiva moč iz plime in oseke; sistem, da se zvok pretvarja v energijo; hladna svetloba; svetloba, ki prodira skozi meglo. In podobne stvari.
K tem 339 številkam moram dodati nekatere stvari, ki mi vsak dan manjkajo:
Naprava, ki mi prepreči, da nujna pisma puščam ležati na pisalni mizi, namesto da jih odnesem na pošto.
Metoda, po kateri bi se rast brade lahko prenesla na plešasto glavo.
Cigarete, ki jih ne morem vtakniti v usta z gorečim koncem.
Naprava, ki sle, poslane za nabavljanje, opomnijo na povratek: ali kakšno neškodljivo sredstvo za ta namen.
Aparat, ki jih javnih telefonskih govorilnic nasilno odžene prejšnjega uporabnika in takoj celico prezrači.
Obešalnik za plašče, ki se ki se raztegne za eden in pol metra, ko v kupeju sedem na plašč.
Brezkončno rolo toaletnega papirja.
Umetne kurje oči z vsemi prednostmi naravnih, toda neboleče.
Posode, ki onemogočajo gostilničarju, da stare kure oglaša na jedilniku kot bruseljske kopune.
Prijetna škatlica, iz katere se ne vsipa sol, ko hočem svoj kolač posuti s sladkorjem.
Žepni koledar z več plačilnimi dnevi v mesecu.
Uporabno nalivno pero.
Romani, broširani, ki jih ni mogoče razrezati.
Male, drobne svetilke, da lahko v kabaretu za časa predstave nevpadljivo brati večerni časopis.
Tablice, ki se jih nosi na vratu, z imenom za hitro sklenjena poznanstva; ali vsaj natisnjeno tablico, ki človeka opomni, da pred kratkim ločenih žensk ne vprašam za zdravje njihovega soproga.
Kakšna suflerska naprava, ki nam pove nekaj primernega, ko želi ona vedeti, kje smo bili včeraj med sedmo in deveto.
Sladka smetana, okusna, brez kakšnih koli narkotičnih sestavin, ki dekleta nepremagljivo silijo, da znova naročijo sladko smetano.
Razsvetljava stopnišča, ki ne ugasne, ko sem med nadstropjema, ali ne sveti, ko ponoči koga pripeljem k sebi.
Praktična naprava za to, da potegnem čevelj, ki ga je sobarica pregloboko potisnila pod posteljo.
Poljubi, ki k ničemur ne obvezujejo.
Zvonec, ki samostojno naglaša, ko pomemben član družine prekine svoje letovanje, da se predčasno vrne v svoje mestno stanovanje.
Budilka, ki namesto da noro zvoni in me moti, telefonira v poslovalnico: da sem dane bolan.
Fosforescentna hlada pleča (ali enak hrbet) — da me moji sodobniki niti ponoči ne morejo zgrešiti.
KAKO SEM IZGUBIL VERO.
Izhajam iz bogaboječe družine. Praded in det sta bila kaplana. Babica se je pozneje poročila z nekim trgovcem, ki je imel priimek — Aloyzij. Aloyzij z ipsilonom — in v svoji ponižnosti ji je rad oprostil službeno-župnijsko napako.
Moj oče je glasoval za klerikalce: njegovo najljubše branje je bil a »Duhovno leto« gospodične Anette von Drosta-Hülshoff. Dela Handel-Mazzetti je moj oče zavrgel, ker so bila zanj preveč posvetna.
Razen tega imam teto, ki se imenuje Pia Kristina. Cerkvi Maria Zell je podarila sliko na steklu. Stric Ferdo, bedak, je na tej sliki naslikan kot sveti Gottfried — samo malo idealiziran.
Teta Kristina je bila tista, ki me je vzgojila. Ko me božja nuja snela z njenih dobrih primerov, mi je pisala pohvalna pisma, med katerimi je za pogostejše besede uporabljala kratice:
H. B. — hvala bogu.
sv. – sveta i. t. n.
To je zgodovina moje mladosti.
In vendar: moral sem nenadoma izgubiti svojo vero.
To je bilo tako:
Nekega večera, takrat sem stanoval v Paderbornu pri vdovi Uršuli Schlauch — torej nekega večera sredi decembra pred dvema letoma sem legel spat po topli molitvi, in spal sem, ko sem se kot ponavadi zbudil okrepljen ob petih zjutraj.
Kakor sem rekel — sredi decembra. Soba je bila ledena. Kamnita tla.
Sedel sem v postelji, izmolil jutranjo molitev in potem — no, potem bi moral vstati. Sredi decembra. Soba je bila ledena. Kamnita tla.
Moje oči so iskale polstene copate.
Polstene copate so bile dobrih pet metrov oddaljene od mene, v drugem oglu.
Pomislil sem na to, da bom teh pet metrov moral hoditi po mrzlem podu in sem se zgrozil.
Klical sem vdovo Schlauch — šla je na jutranjo mašo.
Jaz v lepi topli postelji — polstene copate v drugem kotu — med nama pa pet metrov polarnega področja.
Kdo mi po pomagal do mojih copat?
Kdo drugi kot On, h kateremu sem vedno z otroškim zaupanje obračal svoj pogled — On, ki hrani vrane in odeva lilije?
In sklenil sem svoje pobožne roke in poslal k nebu vročo molitev, prosil, da mi prinese moje copate.
— O, Gospod — sem govoril. — Tebe ubogajo Mesec in zvezde, valovi in burje — Tebi ta opravek ne bo težak, prosim Te, napravi to, zame. Tvojemu zvestemu slugu, ki je svoje življenje posvetil Tvoji slavi in hvali!
Tako sem Gospodu žrtvoval od pete do sedme.
Zaman.
Ob četrt na osem se je vrnila vdova Schlauch z jutranje maše. Takoj sem jo poslal, da mi iz knjigarne prinese Haeckelov »Welträtsel«.
PENZION STIERLI
Moral bi ostati v Bazlu tri mesece. Z denarjem sem bil na tenko — torej se je bilo treba umakniti iz hotela, bil je drag. Nekdo — za vraga, kdo — mi je priporočil Penzion Stierli.
Pokazali so mi dokaj veliko sobo. Ustrezala mi je.
Šele ko sem se vselil sem jo natančneje pogledal: proti severu, cesta. Tapete; temnordeče grozdje na modrovijoličnem pladnju. Miza, delo gotskega mizarja; trije stoli, eden zvit iz trstike; dva iz ebenovine iz dožje palače; brokat malo zlizan. Zofa je morala nekdaj pripadati kakšni veliki kurtizani. Desmo je bila mala zofa. Slike po zidovih: olje — »Luka v Amsterdamu«; »Strasti« — heliogravura. Poševno od njih neka vrsta brisače z zbledelim vezom: »Zdravo, vstopi, prinesi s ečo«. Manjkala je ena črka.
Drugih prostorov hiše Stierli nisem nikoli raziskoval, nikoli. Vlekli so se daleč v mrak — mogoče milje daleč — oh, zagotovo — milje daleč. Ponekod se bila kakšna vrata odprta in skoznje je šel prepih, svetloba, vonj po čebuli. En vrata so peljala v stranišče — me je poučila služkinja. Nekje v polarni noči je običajno donel telefon; ne potrebujem ga — in nisem nikoli šel k njemu.
Nekoč so mojo sobo pospravljali in moral sem čakati zunaj v predjami katakomb, na stolu. Gospe Stierli so sedele k meni in tako sem jih spoznal.
Stara je bila neizmerno debela. Težko je dihala. Že ob našem prvem srečanju, pa tudi vedno pozneje, je govorila o nekem Baronu Rosen, ki je pred petnajst, dvajset leti tukaj stanoval. In Balte, iz Revala. Že starejši gospod. Kadil je izvrstne angleške cigare, po en frank škatlica (seveda: danes to ni čudno, toda takrat so bile cigare zelo drage …). Vedno jih je poklanjal gospe, pogosto naenkrat celo škatlo. Na trenutke ga je obiskovala njegova nečakinja, grofica Coudenhove: zelo fina dama. — Ko je stara tako brbljala, ji je vedno manjkal en soglasnik: kot na brisači.
Kmalu sem tudi o hčerki Stierli zvedel najpomembnejše. Vedno je hodila v spalni halji iz žameta, z razpuščenimi lasmi. Mulc, ki se je smukal okrog, je bil njen sin: peti razred osnovne šole. Najprej je bila v gledališču; a tu so ljudje zelo hudobni, vlada zavist, prostaškost in intrige. Človek se mora predati režiserju kot mlado dekle, če hoče kaj doseči — a tega ni hotela, ha, ha! Raje se je poročila, čisto mlada, komaj šestnajst let. Sinu je koma osem. — Bila je videti zelo izrabljena; morebiti je zofa tam znotraj … — strašna misel — … morda je pripadala njej? Ostre črte kot albanski poglavar. Iz boljših dni so ji ostali samo lepi lasje. — V tistem času sem bil nagnjen k porogi in sem ji rekel: »Pojdite k filmu.« — Tudi na to je že mislila.
Na omari v sobi sem imel svoj kovček s patentno ključavnico, v njej sem shranil svoje dokumente. Stierli so odprli moj kovček in ga premetali. Ko sem kam šel, stara je na oknu stražarila, hčerka pa je rila.
Začel sem pisati pesmi in jih puščal na mizi – brali sta moja priznanja. Brali sta, kako sem prosil Anetu, in njen odgovor.
Preiskale so moje žepe pri čiščenju obleke in prevohale mojo posteljo. Po zdravilih na mojem pralniku sta zvedeli za mojo bolezen; to mi je bil strašno neprijetno. Stara je pila moj konjak. Niti se ni potrudila manjkajoče nadomestiti z vodo; dala je prednost nerazredčenemu konjaku. — Jemale so moje žepne robce in si z njimi brisale oči, do sem se zanimal za izginotje stvari.
Odvetnik je grozil: če zaostanem z obroki za otroka … Pismo sem zažgal. Pote sem se spomnil: Ali grozi odvetnik iz Dresdena? — ali iz Prage?
Preiskoval sem ovojnico; ali so ga ženske odprle, preden so mi jo izročile; V njem je še bila lasnica stare.
Ko sem prižgal svetilko, so videle na vratih režo in takoj je izginila. Poslušale so, ko sem se umival. Vedele so, kakšno je stanje moje prebave.
Trpel sem za nespečnostjo. Prežale so skozi ključavnico: zakaj? — Obiskal me je nek agent. Prisluškovale so: zakaj?
Torej za mojega nezakonskega otroka so vedele, tudi za mojo bolezen. V kovčku so odkrile moj bančni račun. Vedele so za mojo stvar v Dresdnu: stečaj in zaplemba. Čepele so v mračni predsobi, bledi deževniki, in ko sem šel mimo, so me pogledale z zelenimi očmi, polnimi karanja, zaskrbljeno – z očmi, navajenimi na temo.
Vedeli sta za višino mojega dohodka, izdatke in dolgove; da lahko živim samo še en mesec. Služkinja je trdila, da sem ji dal samo dva franka napitnine; oni dve sta izračunale iz moje denarnice: ne, tri. Da moja teta v Pragi drži kavarno, ki je na zlem glasu, se jim je morda zlagal tisti agent.
Svoje zapiske sem stenografiral. — Hčerka nje nekoč obiskovala nek trgovski kurz. Potem sem zapisoval z grškimi črkami; obiskovala je gimnazijo.
Zavzemal sem se za mesto v kemijskem trustu; nocoj bom zvedel za uspeh. — Že opoldne mi je rekla stara: Nekoč je isto poskušal tudi baron Rosen, a so ga zavrnili; čeprav nikoli ni bil kaznovan zaradi poneverbe, — dodala je; a njene oči so se svetlikalo zeleno-zaskrbljeno.
Potem sem se ustrašil, kolena so se mi tresla; skril sem se v svojo sobo in zarjovel. Slišali sta. — Poskočil sem, šel ven in rekel: na žalost moram odpotovati iz Bazla — naslednji teden se bom izseli. — O ne, je rekla stara, oni jemljejo samo trajne najemnike; vsaj tri mesece — to sta mi takoj rekli. —Hčerka je odločno potrjevala z glavo – prav videl sem jo pred sodiščem, kako dviguje tri prste v zaprisego.
Kako naj grem od tod? Zjutraj sem rekel: »Poslušajte, gospa Stierli, moram vam nekaj priznati. V Nemčiji sem storil umor … — na mojo glavo je razpisana velika vsota.« — Mati in hčerka sta resno kimali z glavama. Umor? — Kdaj se je to lahko zgodilo? Oni sta vedeli za moje prejšnje življenje do podrobnosti in sta vedeli, da lažem.
Končno so minili pri Stierlijevih tudi ti trije meseci. Odšel sem v Frankfurt; potem v Stockholm; v Budejovice.
Po petnajstih letih sem srečal na nekem parniku na Sredozemskem morju neko žensko. Spregledala me jke kot kristal — nič ji ni ostalo skritega, telo, duša in preteklost; vedela je vse o meni — o meni in baronu Rosenu. Vse, vse. Pravkar je prišla iz Bazla, stanovala je v penzionu Stierli.
PISMO GOSPODU DR. DANIELU MC. CELLANU, UNIVERZITETNEMU PROFESORJU V WASHINGTONU
Dragi gospod profesor,
napisali ste »Zgodovino nemške književnosti« in želite slišati mojo sodbo. — Zelo laskavo za mene, gospod profesor.
Vaša gosposka gesta si zasluži odgovor, poln pohvale. Toda jaz, zadet v srce, Vam moram odgovoriti po nemško, to pa pomeni: grobo.
Zakaj za vrata ste komično pesništvo postavili v dodatek, v mali spis, v zadnji kot svojih premišljevanj? Kaj vi učenjaki ne boste nikoli prišli k pameti? Kaj boste komično umetnost cenili šele tedaj, ko se osivi od starosti (Nestroy, Busch, Offenbac) ali morda postane nerazumljiva kot Aristofanove komedije?
Gospod profesor!
Naši čuti nam nudijo zelo nepopolno sliko sveta; niti na daleč ne opažamo vseh dogodkov (kar je isto: stvari) okoli sebe.
Še več: Naši čuti nam dajejo lažno sliko sveta. Najbližje — srbenje na vratu, lajav pes pred vrati, plamen sveče na mizi — nam javljajo čuti z vsiljivo točnostjo. Toda zamolčujejo nam grmenje protuberanc, velikanske meglene sisteme Rimske ceste.
Naši čuti nam me kažejo meseca in zvezd večjih od dveh buč na vrtu.
Razum bi moral popravljati zablodo naših vtisov: toda on je zatajil; Lahko v njihovem obsegu razumemo samo predmete, ki smo jih sami napravili, se na njih povzpeli, jih otipali: cerkveni stolp, goro. Višine oblakov na morjem že ne moremo dojeti.
Za nas so predstavljive razdalje, ki smo jih prešli: trije kilometri — sto kilometrov — tisoče. Daljavo kot, recimo, pet milijonov milj — ali svetlobno leto — takšne velikosti si lahko predstavimo samo s primerjavo.
Če damo našemu Soncu velikost kolesa, potem je Zemlja grah, oddaljen od njega sto metrov; ped dalje od graha se nahaja glava bucike: Mesec.
Toda zdaj je najbližja stalnica Alfa Centauri še vedno predaleč, da bi lahko dojeli njeno oddaljenost. Moramo spet merilo zmanjšati — napraviti sonce za oreh — potem se nam Alfa Centauri nahaja v dojemljivi bližini: tisoč kilometrov.
To je oddaljenost od Hamburga do Trsta. Torej je sonce oreh v — Hamburgu; Alfa Centauri oreh — v Trstu. Med tem je tema in hlad. Zemlja je postala zrnce ene tretjine milimetra.
Toda sonce in Alfa Centauri so samo mala telesa – in se ne smemo zadrževati pri njih.
Stisnimo vesolje na področje Hamburg—Trst (največ, kar si še lahko predstavimo): s tem tukaj ni samo Sonce, kaj šele Zemlja. Zgodovina človeškega rodu se je stisnila iz pet tisoč let na 1/100.000 sekunde.
In šele zdaj vemo za pomen človeka v vesolju: to je enako ničli. Organsko življenje na našem planetu je samo epizoda. Človek, ozdravljen domišljavosti na svojo velikost po popravku vseh napačnih meril, se vidi kot popolnoma brez smisla.
Človek na svetu nima nobene naloge in torej niti dolžnosti. Ohranjanje samega sebe in vrste — praizvori naših nagonov — brez smisla. Kdor si ustvari sodbo in ne misli na vse to, ta ni pri zavesti.
Gospod profesor! Vrniva se k vašemu drobno odtisnjenemu poglavju o komičnem pesništvu!
Kaj je izvor smeha? Po Kantu (tako pravi približno): Razrešitev velikega pričakovanja v nič.
Torej so vsa velika pričakovanja človeštva obsojena na to, da se razblinijo v nič.
Kaj je satira? Zvajanje napihnjene navidezne veličine na njeno pravo mero.
Ali nisva oba – Vi in jaz – zdaj zvedla na njeno pravo mero napihnjeno domišljavost človeštva?
»Kdor si ustvari eno samo sodbo, in če ne bisli na vse to, ni pri zavesti.«
Gospod profesor – ni potrebno zapreti verigo misli; vi razumete, da ne bi morala obstajati in da ne obstaja druga umetnost razen komične, satirične
Ljudje so bližji ušesom kakor bogovom. Pesniki, ki človeka vidijo drugače, niso pri zavesti.
Človek je povsem mali: njegova velikost so prazne marnje.
Samo nekdo lahko drobnega človeka pogledati s pomilovanjem: humorist; drugi s prezirom: satirik.
Toda nihče ne sme človeka in njegove težnje gledati kot velike; razen če je neumen.
To je, gospod profesor, resnica.
Če boste nekoč znova pisali zgodovino literature, se držite resnice!
A kaj govorim? Če je moja pridiga delovala, ne boste več pisali zgodovine literature.
Ali pa sem govoril v veter – profesorjev ne morete poučiti: potem bom jaz in tisti, podobni meni, spet postavljeni v dodatek, v zadnji kot in drobno tiskani, daleč za budali.
ZMAGOVALCI
Ovce so se drhte stisnile v ogradi. Njihovim čutom, izostrenim od strahu, so se izdale zveri pred pastirji, še več, pred besnimi psi, ki so čuvali ogrado.
Oven Kojun je zastokal:
— To so volkovi.
— Dva volkova — je zašepetal Melehma, ki je skozi reže strmel v temo.
— Trije volkovi. Prebudimo pse!
Planili so v glasno blejanje, od katerega se je prebudil pozorni pes. Prisluškoval je — zavohal volkove in se takoj z besnim lajanjem pognal k vhodnim vratom, da Saryka, tatu, ki se je hotel vtihotapiti, zgrabi za grlo.
Hej, v trenutku so se dvignili psi — pastirji so skočili na noge — oglasili so se streli — vpitje — grgljanje davljenih — stok ugrizenih — skozi noč se je razleglo smrtno hropenje raztrganih.
Daleč v sneg so preganjali pastirji in psi krdelo pobeglih Sarykov.
V jarku ob ograji je ležala v dimu krvi volčica in stokala:
— Ne čudim se ovcam, ki se nas boje, ker trepetajo za svoje življenje. — Ne čudim se ljudem, ki nas preganjajo — oni čuvajo svojo hrano. — Toda čudim se psom, kaj žene njih, da so proti nam hujši in strožji od njihovih gospodarjev, pastirjev? So ovce last psov? Mar lahko psi jejo ovčje meso, pijejo njihovo mleko in jim strižejo volno? Zakaj nas napadajo psi, čeprav smo njihov rod — lačni, divji sorodniki? Medtem ko oni siti, od vekomaj siti izdajalci pitajo svoje trebuh v blaginji suženjstva, se mi svobodni in bedni potepamo skozi grmovje in trnje — in nimamo slabšega sovraga od naših finih bratov psov …
Rekla je to in volčica je izdihnila v jarku.
Nato so se pastirji vrnili z volčjimi krzni. Bojevito, z laježem slavja so skakali psi okrog svojih gospodarjev.
— Naporen lov je bil, bratje — je zavpil najstarejši pastir — malo se bomo okrepili z vinom. Dečko, daj, prinesi mehove! — In so posedli okrog podkurjenega ognja.
Ovce so staknile glave in se pridno posvetovale. Medtem se je stari oven Kojun zvlekel skozi rešetke iz klanic, stopil pred pastirje in rekel:
— Hvala vam, gospodje, ki nas hranite in branite! Hvala, topla hvala vam in vsem psom, ki ste nas rešili pred veliko pogubo. Hvala vam v imenu črede.
Stari pastir je na to rekel prijazno:
—Lepo je, da nam ve, ovce, priznavate našo skrb. Mi pogosto zastavljamo svoje življenje za vas — pa je potem tudi dolžnost, da naša dobra dela vračate z ljubeznijo. — Pojdi, Kojun, in prepričaj čredo o naši nadaljnji naklonjenosti.
Oven je odšel.
Pastirji so pili vino in eden od njih je rekel:
— Bratje, kaj niste lačni — po lovu? Kako bi bilo, če bi zaklali Kojuna, starega ovna?
In zaklali so ga.
Umrl je kot patriot.
BLUMELHUBERJEVA SREČANJA Z RICHARDOM WAGNERJEM
Govorili smo o nadnaravnih stvareh — o pojavih duhov in o telepatiji.
— Kar zadeva mene — je rekel materialist — bom verjel šele takrat, ko bom čudež otipal z rokami.
— Udobno, vzvišeno stališče — je rekla lepa gospa in se našobila.
— Udobno ali ne — naj pride nekdo, v katerega hladno sodbo verjamem, i naj mi pove svoje doživetje. Takrat je rekel slikar Szenes:
— Dragi gospod Materialist, koga imate vi za hladnega opazovalca?
— Na primer vašega prijatelja Blümelhubeja.
— No, prav on vam lahko pove svoje veliko doživetje.
Tega Blümelhuberja mora človek poznati: s svojo hladnokrvnostjo je eden od najbolj neprijetnih članov tega dosti neprijetnega stoletja. Pred Blümelhuberjevo hladnokrvnostjo ohromeli prebledijo, osramočeni od zavisti. Če če ga pogledate, zbuja človeka k divjanju od nestrpnosti.
Kako se je samo tukaj zleknil: kot skala v močvirju. Njega ne bodo niti eoni izvlekli od tod.
Blümelhuber je odprl oči mirno kot žaba, zaokrožil s pogledom in spet spustil veke.
— Začnite, Blümelhuber! Ne mučite nas!
— Stari, ne daj se tako dolgo prositi.
— Ko pa je vendar ta tako povsem nezanimivo — je mrmral Blümelhuber.
Družba se je stisnila, polna pričakovan, slikar Blümelhuber pa je končno začel:
— Torej — pred vojno sem vedno slikal v Palazzo Vendramin v Benetkah. Tako, menda veste, gospoda, da je tu umrl Richard Wagner, ne?
— Oh!
— Ja. Ko je bila po vojni meja spet odprta, sem je takoj vrnil v Benetke, v Palazzo Vendramin.
— In potem?
— In gospod grof Bardi, tisti, ki je že lastnik Palazza, mi je torej dovolil, da lahko tam slikam. — To je torej cela zgodba.
— Ampak človek, pripoveduj naprej!
— No, in kaj se ima tu še pripovedovati?
— Da si tja prišel nekega oblačnega popoldneva okrog pete — v marcu — je vpadel Szenes. Blümelhuber je nejevoljno nadaljeval:
Da. Gondoljer je pristal … To so namreč tisti … čolni v Benetkah — prej mu je človek dal eno liro in se je lepo zahvalil — zdaj, če mu ne daš —
— Pusti to, Blümelhuber! Naprej! Naprej!
— Naprej! Že sem se vzpenjal po stopnicami — tam stoji neki sluga — torej tako svetlolas, podoben Szenesu, samo malo stasitejši od njega.
— Naprej! Naprej!
— No, pravi – naj samo stopim v dvorano.
— In?
— Nič več. Stopil sem vanjo.
— Toda Llümelhuber, kaj ne veš nič več? Saj zdaj prihaja najpomembnejše. Nedojemljivo. Ampak nadaljuj.
—Torej, bil sem notri, v dvorani, ko mi je prišel naproti, torej, ne človek, — ni mogoče reči človek; prišlo mi je nekaj naproti — nekaj takšnega z nedoločenimi obrisi — to bi bilo težko narisati — še najpametneje bi bilo z mehkim svinčnikom.
— Naprej, Blümelhuber, naprej!
— Samo bi se moralo barvati s pastelom, sicer bi bilo brez vtisa.
— Ampak drži se, vraga, stvari! Kdo ti je prihajal naproti?
— Neka mala, stisnjena oseba z baretko, imela je svileni plašč in rožnate svilene hlače. — Malo sem se zdrznil. Sakra, pomislim — ni to mogoče Richard Wagner — tako po opisu? — On me je pogledal, pogledal se vanj, on je snel …
— Baretko?
— Ne, glavo. — Dober dan — pravi. Da si gor glavo in se razblinil v zidu. —
Enoglasni krik v družbi:
— Človek! Vi pa? Vi pa?
Blümelhuber je pripovedoval:
— Jaz sem torej odložil stvari na naslednji dan —in sem odšel.
— In drugi dan?
— Prišel sem naslednji dan, pozdravil me je z glavo, znova jo je postavil na vrat in se razblinil v zidu.
— Blümelhuber! Spomni se — on se je s teboj pogovarjal.
— Ja, ampak nič posebnega. Vprašal je, tako … Kako je v Nemčiji. Nemarno — odgovorim. Ena klobasa stoji zdaj dve in pol marki.
— Vi barbar! Kako ste lahko tako neumno odgovoriti mojstru?
— Moj bog, kaj pa vem, kaj ga prav zanima.
— Blümelhuber! Ste še pogosto srečali utvaro?
— O ja! v Palazzo Vendramin sem slikal štiri mesece. Vsak dan je prišel z istim bla-bla!
— Pa mar vas ni bilo strah?
— Samo na začetku, veste. Potem sem se na to tako navadil, da mi je nekaj manjkalo, ko ni prišel. Vedno sem mu preprosto rekel: Dober dan! on pa mi je odzdravil z glavo in prisedel.
— Kaj mu niste pravili o velikih človeških problemih?
— Ne. Jaz, veste, nerad govorim, ko slikam.
— Kaj pa on? Mar ni on začel?
— To ja. Včasih je začel o bogu … o smrtnikih … in tako. Rekel sem mu: Oprostite, gospod Wagner, tukaj imam naročen posel, zelo nujen. Morate biti uvidevni. On je na to navalil name kot pes na verigi — nagnil sem se nazaj — on na okno — še sem zavpil: Ostanite tu, zunaj dežuje — on se je hotel nekako nagniti ve — ko mu je naenkart padla glava z ramen in — čof — padla v vodo; v kanal.
Vsem v družbi je zastalo srce.
Blümelhuber je nadaljeval:
— Potem sem mu rekel: Poglejte, vidite, to imate zdaj od vaše igre! Počakajte malo, grem po vašo glavo. — Ne — mi je dal znak z roko — zgodi se – bo sam šel po njo. — No, tem bolje — v marcu je voda hladna. — Po tem ni več nikoli prišel. Menda je bil užaljen. — Toda jaz ne morem čvekati z vsakomer, ko imam nujen posel.
SREČANJE Z GOSPODOM
Bilo je na prekooceanski ladji, med Ameriko in Bremenom, v burni noč. Grmele so orgle vetra, valovi.
Bil sem razdražen od ponižanja pri igri in v ljubezni, od prepira, žganja, tisoče cigaret. Besen sem odletel iz salona za kajenje — nevihta mi je iztrgala vrata iz rok in z njimi zaloputnila.
Zamajal sem se in se privlekel na palubo.
Tu sem bil sam; sam z vlažno, podivjalo temo in katranom; krpe črnega morja so letele čez mene.
Bil sem čisto zmeden … na meji zavesti … Znanost ima za to stanje neomejeno bogastvo besed.
Ne v ognjenem plamenu iz grma — ampak se je v burni noči pojavil On na palubi broda. Nič ni bilo mogoče videti — a občutil sem Njegovo bližino.
— Gospod — sem rekel — in že se mi je zataknilo. Kolikokrat sem v življenju stal pred uglednimi osebnostmi – nekoč celo pred Viktorjem Barnowskym, in nisem drhtel — zdaj pa ga nisem vedel nagovoriti.
— Vaša Svetost — sem začel in se spet ustavil: Oprostite, taj naslov pripada vašemu namestniku … pa tudi »gospod direktor« se mi zdi je premalo, kje je vendar Barnowsky … A Vi ste v mnogih stvareh močnejši od samega Rotschilda … Toda upam, da mi mojo nezgodo glede naslova ne boste vpisali med zlo … Med drugim, zdi se mi, da okrog tega ne bosti dlakocepili, če si od francoskih katolikov dopuščate nagovor z »Vi«, od protestantov »Ti« … Moj bog (oprostite: tokrat je to samo intejekcija —) — mi v Avstriji pravimo: »Ti, gospod polkovnik« … Skratka, dovolite mi premilostno, da vas enostavno kličem »Gospod« … Ne morem Vam reči, kako se s tem srečanjem počutim počaščen — kako se veselim. Že dolgo sem si želel enkrat z Vami neposredno pogovarjati. In Vam …
Gospod, nikomur se toliko ne kadi kot Vam. Cele organizacije v Evropi, Ameriki in Aziji — po vsem svetu Vas slavijo obrtoma. Potem Vam bo morda dobrodošla mirna sodba o Vašem ustvarjanju.
Vedno sem Vas hotel vprašati, Gospod, zakaj ste ustvarili določene male žužke? Zaradi njih sem dosti trpel na potovanju po Jugovzhodu — o tem sem razmišljal in nikoli nisem mogel razumeti vaše teologije.
Potem: na Dunaju oberkelnerji! Kaj ni zadosti eden edini kelner?
Ne zdi se mi, da so spolni organi primerno postavljeni … bolj bi mi bili všeč, da so na mestu ogrlice.
(Med drugim, ko več o tem govorim, moram vam biti zelo hvaležen …)
Potem: Obračanje Zemlje. Se ne bi dalo še naknadno malo zaustaviti? Dnevno potrebujem petnajst ur spanca in tako komaj pridem do dela.
S klimo bi nam Nemcem prav tako lahko ustregli. Ko bi na primer lahko Zalivski tok malo premaknili …? Ampak, bog, kaj Vam svetujem? Vi sami najbolj veste …
Nasploh, zakaj Francozi, Nemci … ti mnogi narodu? Zmešnjave jezikov nimam za dober ukrep. Seveda, če se spet misli, da bi vsi morali pisati hebrejsko, še tudi Adolf Hitler …
Vi sami ne trpite zaradi nacionalnega zapiranja meja — Vaša dela se neprestano prevajajo in razpečujejo na veliko. Predvsem v angleščini, v Ameriki, sem na vsaki nočni omarici v hotelu našel Vaše spomine, prvi in drugi zvezek. To je nerazumljiva avtorska sreča, če upoštevamo, da te stvari niso politično aktualne. Prosim, prosim — daleč sem od nepravične kritike — »Pesem nad pesmimi« je seveda prečudovita. Irena Triesch vedno bere iz nje — čisto krasno. Poslušal sem jo v New Yorku. Tudi vi, a ne? To je mala črnka? — Vaša milost je zagotovo tudi Vedo pisala lastnoročno? Spet: vsaka čast! Ponekod zelo izvirno — drugod tema … zdaj ima tema prednost.— Je, Vaša milost, čisto prenehala pisati? Od vas se ne bere več nič novega …
No, z razširjenjem Vaših spisov je lahko Vaša milost zadovoljna. Tu se je tudi Bronsel mora skriti. — Mi, zemeljski avtorji nasploh nimamo razloga za smeh. Gre nam mizerno — oprostite … Kako bi bilo, Vaša milost …? Vi imate zagotovo vpliv — posebej pri katoliških založnikih. Ko bi se malo zavzeli za mene?
Verjemite mi: za nesrečo mojega življenja so krivi samo založniki. Če bi moral — predčasno — priti pred Vaše sodišče, bodo za mojo smrt krivi samo … Prosim vas, ne govorite vedno: »Vem že, vem že« — raje berite, kaj o tem piše Tucholsky.
Imel sem sedem založnikov. Prvi se je imenoval Ferdinand Amico. Obsodili ste ga pogosto ostro, ne glede na dunajsko zemeljsko sodišče. Ko se je Amico od posvetnega hrupa umaknil v samoto, nasploh se je menilo, da bo razmišljal o ugankah vaše slave. A namesto tega je lepil vrečke in se vsak dan sprehajal od tri do štiri pod nadzorom svojega stražarja. V njegovi zapuščini je najdeno 6000 izvodov moje knjige, ki niso bile obračunane. Gospod, 6000 izvodov! Mislim, da ta številka imponira tudi Vam, ki ste naučeni računati z Einsteinovimi številkami.
Drugi založnik – tudi nad njim je po Vaši volji nekajkrat krožil mrhovinar propada — je odložil tri moje knjige — toda tako, da jih niti jaz nisem mogel najti.
Z vašo milostjo sem poiskal potem nekega berlinskega založnika. Se še spomnite? Vozil se je v avtu, velikem kot spalnica, v ustij pa je držal dimni torpedo. Rekel mi je, da so morejo imeti za literarno poolnovredne, ker za to niso dovolj dolgočasne.
Potem sem šel k drugemu, ki je vzel knjige. Ko sem odvrgel svojo cigareto, jo je hitro pobral in jo kadil naprej.
In potem evropska založba v Pankowu? Svoje odločitve je delal »odvisne od prihodnje generalne seje našega nadzornega odbora«, v resnici je vse sestajalo iz gospoda Pniowerja, štampiljke iz kavčuka in pisalnega stroja. Ta je bil črnopolt in klical je gospoda šefa »moj zlati fant«. Zlati fant je rekel: »Nekoč sem vas imel za talent, a takšne poslovne zablode se dogajajo.«
Zadnji … Prosim, ne recite spet: »Vem že, vem že« — pustite mi, da smiselno pripovedujem. Zadnji založnik je bil Menziles, imenovan Euphrosyne Z. s o. j. Ko sem mu zagrozil z vašo jezo — se je smejal — do njega sem moral ukrepati ostreje – z državnim odvetnikom.
Gospod! Gospod! Gospod! Napravite nekaj za zemeljske pisatelje! Saj ste vsemogočni, Gospod!
A kaj govorim? Spet boste poslali potop — današnje vreme ga že napoveduje. Kako naprej. Noe bo zgradil kovček in z Brehmovim »Tierleben« napravil potovalno knjižnico. Vi ne ukrepate nič resnega proti založnikom. Kaj?
Poslušal sem.
Poslušal sem napeto.
Odgovora ni bilo.
Nevihta je rjovela v praznino.
Tedaj sem opazil, da je odšel.
To je bilo moje prvo srečanje z Gospodom. Najbrž čisto brez uspeha.
KAJ SE POTREBUJE
Institut of Patentees v Londonu (Društvo lastnikov patentov – 1500 članov — predsednik Lord Asquit) izdaja velik almanah: »What’s Wanted« — »Lak se potrebuje« — popis izumov, s katerimi bi se morali ingeniozni možgani posebej ukvarjati. Izumi, ki so danes zelo zaželeni. Zadnji zvezek almanaha vključuje 339 številk: stroj, ki dobiva moč iz plime in oseke; sistem, da se zvok pretvarja v energijo; hladna svetloba; svetloba, ki prodira skozi meglo. In podobne stvari.
K tem 339 številkam moram dodati nekatere stvari, ki mi vsak dan manjkajo:
Naprava, ki mi prepreči, da nujna pisma puščam ležati na pisalni mizi, namesto da jih odnesem na pošto.
Metoda, po kateri bi se rast brade lahko prenesla na plešasto glavo.
Cigarete, ki jih ne morem vtakniti v usta z gorečim koncem.
Naprava, ki sle, poslane za nabavljanje, opomnijo na povratek: ali kakšno neškodljivo sredstvo za ta namen.
Aparat, ki jih javnih telefonskih govorilnic nasilno odžene prejšnjega uporabnika in takoj celico prezrači.
Obešalnik za plašče, ki se ki se raztegne za eden in pol metra, ko v kupeju sedem na plašč.
Brezkončno rolo toaletnega papirja.
Umetne kurje oči z vsemi prednostmi naravnih, toda neboleče.
Posode, ki onemogočajo gostilničarju, da stare kure oglaša na jedilniku kot bruseljske kopune.
Prijetna škatlica, iz katere se ne vsipa sol, ko hočem svoj kolač posuti s sladkorjem.
Žepni koledar z več plačilnimi dnevi v mesecu.
Uporabno nalivno pero.
Romani, broširani, ki jih ni mogoče razrezati.
Male, drobne svetilke, da lahko v kabaretu za časa predstave nevpadljivo brati večerni časopis.
Tablice, ki se jih nosi na vratu, z imenom za hitro sklenjena poznanstva; ali vsaj natisnjeno tablico, ki človeka opomni, da pred kratkim ločenih žensk ne vprašam za zdravje njihovega soproga.
Kakšna suflerska naprava, ki nam pove nekaj primernega, ko želi ona vedeti, kje smo bili včeraj med sedmo in deveto.
Sladka smetana, okusna, brez kakšnih koli narkotičnih sestavin, ki dekleta nepremagljivo silijo, da znova naročijo sladko smetano.
Razsvetljava stopnišča, ki ne ugasne, ko sem med nadstropjema, ali ne sveti, ko ponoči koga pripeljem k sebi.
Praktična naprava za to, da potegnem čevelj, ki ga je sobarica pregloboko potisnila pod posteljo.
Poljubi, ki k ničemur ne obvezujejo.
Zvonec, ki samostojno naglaša, ko pomemben član družine prekine svoje letovanje, da se predčasno vrne v svoje mestno stanovanje.
Budilka, ki namesto da noro zvoni in me moti, telefonira v poslovalnico: da sem dane bolan.
Fosforescentna hlada pleča (ali enak hrbet) — da me moji sodobniki niti ponoči ne morejo zgrešiti.
KAKO SEM IZGUBIL VERO.
Izhajam iz bogaboječe družine. Praded in det sta bila kaplana. Babica se je pozneje poročila z nekim trgovcem, ki je imel priimek — Aloyzij. Aloyzij z ipsilonom — in v svoji ponižnosti ji je rad oprostil službeno-župnijsko napako.
Moj oče je glasoval za klerikalce: njegovo najljubše branje je bil a »Duhovno leto« gospodične Anette von Drosta-Hülshoff. Dela Handel-Mazzetti je moj oče zavrgel, ker so bila zanj preveč posvetna.
Razen tega imam teto, ki se imenuje Pia Kristina. Cerkvi Maria Zell je podarila sliko na steklu. Stric Ferdo, bedak, je na tej sliki naslikan kot sveti Gottfried — samo malo idealiziran.
Teta Kristina je bila tista, ki me je vzgojila. Ko me božja nuja snela z njenih dobrih primerov, mi je pisala pohvalna pisma, med katerimi je za pogostejše besede uporabljala kratice:
H. B. — hvala bogu.
sv. – sveta i. t. n.
To je zgodovina moje mladosti.
In vendar: moral sem nenadoma izgubiti svojo vero.
To je bilo tako:
Nekega večera, takrat sem stanoval v Paderbornu pri vdovi Uršuli Schlauch — torej nekega večera sredi decembra pred dvema letoma sem legel spat po topli molitvi, in spal sem, ko sem se kot ponavadi zbudil okrepljen ob petih zjutraj.
Kakor sem rekel — sredi decembra. Soba je bila ledena. Kamnita tla.
Sedel sem v postelji, izmolil jutranjo molitev in potem — no, potem bi moral vstati. Sredi decembra. Soba je bila ledena. Kamnita tla.
Moje oči so iskale polstene copate.
Polstene copate so bile dobrih pet metrov oddaljene od mene, v drugem oglu.
Pomislil sem na to, da bom teh pet metrov moral hoditi po mrzlem podu in sem se zgrozil.
Klical sem vdovo Schlauch — šla je na jutranjo mašo.
Jaz v lepi topli postelji — polstene copate v drugem kotu — med nama pa pet metrov polarnega področja.
Kdo mi po pomagal do mojih copat?
Kdo drugi kot On, h kateremu sem vedno z otroškim zaupanje obračal svoj pogled — On, ki hrani vrane in odeva lilije?
In sklenil sem svoje pobožne roke in poslal k nebu vročo molitev, prosil, da mi prinese moje copate.
— O, Gospod — sem govoril. — Tebe ubogajo Mesec in zvezde, valovi in burje — Tebi ta opravek ne bo težak, prosim Te, napravi to, zame. Tvojemu zvestemu slugu, ki je svoje življenje posvetil Tvoji slavi in hvali!
Tako sem Gospodu žrtvoval od pete do sedme.
Zaman.
Ob četrt na osem se je vrnila vdova Schlauch z jutranje maše. Takoj sem jo poslal, da mi iz knjigarne prinese Haeckelov »Welträtsel«.
PENZION STIERLI
Moral bi ostati v Bazlu tri mesece. Z denarjem sem bil na tenko — torej se je bilo treba umakniti iz hotela, bil je drag. Nekdo — za vraga, kdo — mi je priporočil Penzion Stierli.
Pokazali so mi dokaj veliko sobo. Ustrezala mi je.
Šele ko sem se vselil sem jo natančneje pogledal: proti severu, cesta. Tapete; temnordeče grozdje na modrovijoličnem pladnju. Miza, delo gotskega mizarja; trije stoli, eden zvit iz trstike; dva iz ebenovine iz dožje palače; brokat malo zlizan. Zofa je morala nekdaj pripadati kakšni veliki kurtizani. Desmo je bila mala zofa. Slike po zidovih: olje — »Luka v Amsterdamu«; »Strasti« — heliogravura. Poševno od njih neka vrsta brisače z zbledelim vezom: »Zdravo, vstopi, prinesi s ečo«. Manjkala je ena črka.
Drugih prostorov hiše Stierli nisem nikoli raziskoval, nikoli. Vlekli so se daleč v mrak — mogoče milje daleč — oh, zagotovo — milje daleč. Ponekod se bila kakšna vrata odprta in skoznje je šel prepih, svetloba, vonj po čebuli. En vrata so peljala v stranišče — me je poučila služkinja. Nekje v polarni noči je običajno donel telefon; ne potrebujem ga — in nisem nikoli šel k njemu.
Nekoč so mojo sobo pospravljali in moral sem čakati zunaj v predjami katakomb, na stolu. Gospe Stierli so sedele k meni in tako sem jih spoznal.
Stara je bila neizmerno debela. Težko je dihala. Že ob našem prvem srečanju, pa tudi vedno pozneje, je govorila o nekem Baronu Rosen, ki je pred petnajst, dvajset leti tukaj stanoval. In Balte, iz Revala. Že starejši gospod. Kadil je izvrstne angleške cigare, po en frank škatlica (seveda: danes to ni čudno, toda takrat so bile cigare zelo drage …). Vedno jih je poklanjal gospe, pogosto naenkrat celo škatlo. Na trenutke ga je obiskovala njegova nečakinja, grofica Coudenhove: zelo fina dama. — Ko je stara tako brbljala, ji je vedno manjkal en soglasnik: kot na brisači.
Kmalu sem tudi o hčerki Stierli zvedel najpomembnejše. Vedno je hodila v spalni halji iz žameta, z razpuščenimi lasmi. Mulc, ki se je smukal okrog, je bil njen sin: peti razred osnovne šole. Najprej je bila v gledališču; a tu so ljudje zelo hudobni, vlada zavist, prostaškost in intrige. Človek se mora predati režiserju kot mlado dekle, če hoče kaj doseči — a tega ni hotela, ha, ha! Raje se je poročila, čisto mlada, komaj šestnajst let. Sinu je koma osem. — Bila je videti zelo izrabljena; morebiti je zofa tam znotraj … — strašna misel — … morda je pripadala njej? Ostre črte kot albanski poglavar. Iz boljših dni so ji ostali samo lepi lasje. — V tistem času sem bil nagnjen k porogi in sem ji rekel: »Pojdite k filmu.« — Tudi na to je že mislila.
Na omari v sobi sem imel svoj kovček s patentno ključavnico, v njej sem shranil svoje dokumente. Stierli so odprli moj kovček in ga premetali. Ko sem kam šel, stara je na oknu stražarila, hčerka pa je rila.
Začel sem pisati pesmi in jih puščal na mizi – brali sta moja priznanja. Brali sta, kako sem prosil Anetu, in njen odgovor.
Preiskale so moje žepe pri čiščenju obleke in prevohale mojo posteljo. Po zdravilih na mojem pralniku sta zvedeli za mojo bolezen; to mi je bil strašno neprijetno. Stara je pila moj konjak. Niti se ni potrudila manjkajoče nadomestiti z vodo; dala je prednost nerazredčenemu konjaku. — Jemale so moje žepne robce in si z njimi brisale oči, do sem se zanimal za izginotje stvari.
Odvetnik je grozil: če zaostanem z obroki za otroka … Pismo sem zažgal. Pote sem se spomnil: Ali grozi odvetnik iz Dresdena? — ali iz Prage?
Preiskoval sem ovojnico; ali so ga ženske odprle, preden so mi jo izročile; V njem je še bila lasnica stare.
Ko sem prižgal svetilko, so videle na vratih režo in takoj je izginila. Poslušale so, ko sem se umival. Vedele so, kakšno je stanje moje prebave.
Trpel sem za nespečnostjo. Prežale so skozi ključavnico: zakaj? — Obiskal me je nek agent. Prisluškovale so: zakaj?
Torej za mojega nezakonskega otroka so vedele, tudi za mojo bolezen. V kovčku so odkrile moj bančni račun. Vedele so za mojo stvar v Dresdnu: stečaj in zaplemba. Čepele so v mračni predsobi, bledi deževniki, in ko sem šel mimo, so me pogledale z zelenimi očmi, polnimi karanja, zaskrbljeno – z očmi, navajenimi na temo.
Vedeli sta za višino mojega dohodka, izdatke in dolgove; da lahko živim samo še en mesec. Služkinja je trdila, da sem ji dal samo dva franka napitnine; oni dve sta izračunale iz moje denarnice: ne, tri. Da moja teta v Pragi drži kavarno, ki je na zlem glasu, se jim je morda zlagal tisti agent.
Svoje zapiske sem stenografiral. — Hčerka nje nekoč obiskovala nek trgovski kurz. Potem sem zapisoval z grškimi črkami; obiskovala je gimnazijo.
Zavzemal sem se za mesto v kemijskem trustu; nocoj bom zvedel za uspeh. — Že opoldne mi je rekla stara: Nekoč je isto poskušal tudi baron Rosen, a so ga zavrnili; čeprav nikoli ni bil kaznovan zaradi poneverbe, — dodala je; a njene oči so se svetlikalo zeleno-zaskrbljeno.
Potem sem se ustrašil, kolena so se mi tresla; skril sem se v svojo sobo in zarjovel. Slišali sta. — Poskočil sem, šel ven in rekel: na žalost moram odpotovati iz Bazla — naslednji teden se bom izseli. — O ne, je rekla stara, oni jemljejo samo trajne najemnike; vsaj tri mesece — to sta mi takoj rekli. —Hčerka je odločno potrjevala z glavo – prav videl sem jo pred sodiščem, kako dviguje tri prste v zaprisego.
Kako naj grem od tod? Zjutraj sem rekel: »Poslušajte, gospa Stierli, moram vam nekaj priznati. V Nemčiji sem storil umor … — na mojo glavo je razpisana velika vsota.« — Mati in hčerka sta resno kimali z glavama. Umor? — Kdaj se je to lahko zgodilo? Oni sta vedeli za moje prejšnje življenje do podrobnosti in sta vedeli, da lažem.
Končno so minili pri Stierlijevih tudi ti trije meseci. Odšel sem v Frankfurt; potem v Stockholm; v Budejovice.
Po petnajstih letih sem srečal na nekem parniku na Sredozemskem morju neko žensko. Spregledala me jke kot kristal — nič ji ni ostalo skritega, telo, duša in preteklost; vedela je vse o meni — o meni in baronu Rosenu. Vse, vse. Pravkar je prišla iz Bazla, stanovala je v penzionu Stierli.
