Vonj vlage se širi v mraku. Mesto se komaj vidi. V temnih meandrih rastejo nočna čutila. Zasije nemir in z umetno svetlobo patino razsvetli spomenike. Pod sencami gornjegrajskih hiš ni več tujcev. Misli se trudijo da bi ujele reko, ki je daleč v čipkah pene ikon na obalah vročih ustnic. Ne zaradi besed, zaradi poljubov. Pretekle daljave v domišljiji privlačijo telo in nemočno hrepenenje za tistim pobeglim, ki se vrača samo od sebe.
Noč je temna in nemočna. Celo klopi molčijo in se čudijo nevidnim duhovom, ki so nekoristni, pač, nikdar ne bomo razumeli krogotoka narave. Mah na kamnitem zidu še vedno raste v valovanju in svežini zraka, ki prebuja zimo v krvi. Pomirja našo vznemirjeno notranjost in melanholijo, ki se vrača in vrača.
Sence trpijo za vrtoglavico, ki nas ohromi. Izgubile so vez med notranjim in tistim nevidnim, ki nas ves čas obdaja.
Njihove varljive zablode so minile. Tako ali tako lažejo v vseh jezikih. Nenavadno občutje golote prebuja slutnjo odvisnosti od teme. Oko zadrhti in v naglici, v rumeni svetlobi vidi svetlobo plinske svetilke, ki obsije v led okovano ulico. V trenutku oko ujame sliko reke, roke in ustnic. Notranje ikone se tako branijo pred svetlobo zvezd. Pred minljivostjo, pozlato pozabe.
NESKONČNO
Ponoči morje kuje zarote v globini brez zavesti,
ribe imajo strah pred kopnim, ko so brez zraka,
moški so zamerljivi, brez pravega razloga,
ženske verjamejo, da imajo prav, seveda brez razloga.
Nas zagrinjajo naše mreže, brez milosti,
svet je ponorel, brez pameti,
na koncu bo vse minilo, s karmo ali brez nje,
nekdo drug bo princ, znova brez ljubezni,
in vse bo tako je treba, v enem samem trenutku, neskončno.
ZEMUN V SANJAH
Veter, ki piha preko Donave objame mesto z mrazom severa,
v mraku prhnijo prsti, žulj zemlje je zaprt v skrinji sna,
prinaša hrepenenje obale reke, ki v izgubljenem odmevu sanja
ravnico.
Krošnje v ulici Zelenega drevesa sanjajo svojo žalost,
v tišini hiše nemo bedijo pod modrino neba,
listje pada v gluho tišino, da bi svečano priklicalo mimoidoče.
V spancu mesta spijo ulice v vulkanu spomina na pozabljeno
telo, tema in urini kazalci sončeve ure, časa vladarke,
vse do jutranje zore, ko svetloba premaga ostre robove sveta.
JUTRANJI DEŽ V KLANJCU
Rad bi živel kot dež nad
zelenimi bregovi Zagorja,
prihajal bi z neba in poniknil v zemlji,
s čarovnijo vode bi znova rodil se v življenje.
V skrivnosti večnega krogotoka, sredobežnega kroga,
ki nikoli ne umre.
Nebo in zemlja sta sestra in brat,
oblaki so svatje, dež pleše v svetlobi prihajajoče teme.
Nevidno hrepenenje prihaja
iz višav v krilo zemlje, v pristanišče globine.
Celo Zagorje v kaplji dežja,
ta čaroben, poseben svet v razkošju jutra,
ki nam z melanholijo sporoča spet in spet,
da pravljic ni več.
PRVOMAJSKA
Prvomajsko kosilo me čaka, brizganec, kruh in malo graha,
igra davno nekje izgubljena, zveni kot slaba, obrabljena šala.
Pozabljena sreča, ko življenje želelo je sanje v resničnost
spreminjati, takrat, nekoč davno, pred novimi ljudmi, ki v
denarju vidijo edini smisel, izziv.
Obmolkni jutro, mrak postal je vladar, življenje in čas pelje
čez nas, nad telesi plodovi žalosti in nemoči usode, kot da je
bilo vse odločeno nekoč prej.
IZGNANEC
V zvezdni temi odmevajo koraki, v hrepenenju sanj
in vsa podoba sveta, usode, ki je bila odločena nekoč prej,
ker ljubezni želja je prava, ko oko na nebu sanja in spi.
Noč je čarovniško večna, žalost in maska grešna,
preplet senc in bega, zdaj srce kot osamljeni lovec bega.
Izgnanec je vsak, ki ljubi, izgubljen gol prosi za
daljno lepoto, ki zoro čaka, v preziru bolečine brez leka.
SANJAM
Sanjam življenje, lepoto in tiste srečne stvari, ki jih srce
poželi v sanjah prividov hrepenenja sadje, dneve popolne,
ki kot reka tečejo v pozlato pozabe, v upanju izgubljenega jutra.
Zora prihaja, nebo je kot kamen, kot velik žulj pod katerim
vsak med nami svoj križ nosi, garati za prazne dneve,
zato, nočem ostati buden, naj bo privid, naj bodo neizsanjane sanje.
MIMOBEŽNO
Mineva čas in v sanjah čas zgori v zavetju ognja,
ostaja samo mala sled, melanholija tvojih stopinj
in dragoceni spomin na čas mimobežni.
Vsak je kovač svoje žalosti, uzda smrtna nas z
vozli zveže, da ne ubežimo nobeni senci samotni,
ker ni niti privid na poti usode sredobežni.
LOLITA
Obstajajo leta prividov, moč telesa, sreča v duši in misel, ki potuje, teče, da svet objame, mladosti se vedno mudi, v upanju novem, venomer hiti.
Ujet v mrežo spoznanja, kaj bi moral sedaj storiti za odsev te moči, ki dušo in telo zdravi sem osramočen ne najdem poti do resničnosti tu in zdaj.
Stojim ob cesti, pod neko sencu hrepenim in venem hkrati, izgubljeni jutri, pred mano neskončno prostranstvo v mavrični kopreni čakajoč čudežno odrešitev.
APOKALIPTIČNA
Slavijo vulkane, apokalipso, lažne preroke,
skrita je vsa domišljija, kopni vera v sebe.
Prah postaja svetinja, kot da se bliža konec sveta,
živim v svojem staromodnem ritmu in prepričanju,
da ljubezen je gibalo vsega, zato je zame
tolažilna nagrada: apokaliptični propad sveta.
ZAVETJE
Naslikano zavetje srca je čudež, tisti šarm, ki srečo prinaša,
v upanju ritma mesta, ko odmev korakov nasmeha ustnic
ne izbriše, vse vidiš, s pogledom hrepenenja, ki molči v temi.
Ni pomembno ali je prav ali ne, ne gre za noben trik, očesa
preblisk, ki misli oplaja, ni razloga, ni zgodbe, ni mej, samo
življenje v ostrini robov sveta beži pred samoto in glej
to kapljo lahkotnih sanj.
Vonj vlage se širi v mraku. Mesto se komaj vidi. V temnih meandrih rastejo nočna čutila. Zasije nemir in z umetno svetlobo patino razsvetli spomenike. Pod sencami gornjegrajskih hiš ni več tujcev. Misli se trudijo da bi ujele reko, ki je daleč v čipkah pene ikon na obalah vročih ustnic. Ne zaradi besed, zaradi poljubov. Pretekle daljave v domišljiji privlačijo telo in nemočno hrepenenje za tistim pobeglim, ki se vrača samo od sebe.
Noč je temna in nemočna. Celo klopi molčijo in se čudijo nevidnim duhovom, ki so nekoristni, pač, nikdar ne bomo razumeli krogotoka narave. Mah na kamnitem zidu še vedno raste v valovanju in svežini zraka, ki prebuja zimo v krvi. Pomirja našo vznemirjeno notranjost in melanholijo, ki se vrača in vrača.
Sence trpijo za vrtoglavico, ki nas ohromi. Izgubile so vez med notranjim in tistim nevidnim, ki nas ves čas obdaja.
Njihove varljive zablode so minile. Tako ali tako lažejo v vseh jezikih. Nenavadno občutje golote prebuja slutnjo odvisnosti od teme. Oko zadrhti in v naglici, v rumeni svetlobi vidi svetlobo plinske svetilke, ki obsije v led okovano ulico. V trenutku oko ujame sliko reke, roke in ustnic. Notranje ikone se tako branijo pred svetlobo zvezd. Pred minljivostjo, pozlato pozabe.
NESKONČNO
Ponoči morje kuje zarote v globini brez zavesti,
ribe imajo strah pred kopnim, ko so brez zraka,
moški so zamerljivi, brez pravega razloga,
ženske verjamejo, da imajo prav, seveda brez razloga.
Nas zagrinjajo naše mreže, brez milosti,
svet je ponorel, brez pameti,
na koncu bo vse minilo, s karmo ali brez nje,
nekdo drug bo princ, znova brez ljubezni,
in vse bo tako je treba, v enem samem trenutku, neskončno.
ZEMUN V SANJAH
Veter, ki piha preko Donave objame mesto z mrazom severa,
v mraku prhnijo prsti, žulj zemlje je zaprt v skrinji sna,
prinaša hrepenenje obale reke, ki v izgubljenem odmevu sanja
ravnico.
Krošnje v ulici Zelenega drevesa sanjajo svojo žalost,
v tišini hiše nemo bedijo pod modrino neba,
listje pada v gluho tišino, da bi svečano priklicalo mimoidoče.
V spancu mesta spijo ulice v vulkanu spomina na pozabljeno
telo, tema in urini kazalci sončeve ure, časa vladarke,
vse do jutranje zore, ko svetloba premaga ostre robove sveta.
JUTRANJI DEŽ V KLANJCU
Rad bi živel kot dež nad
zelenimi bregovi Zagorja,
prihajal bi z neba in poniknil v zemlji,
s čarovnijo vode bi znova rodil se v življenje.
V skrivnosti večnega krogotoka, sredobežnega kroga,
ki nikoli ne umre.
Nebo in zemlja sta sestra in brat,
oblaki so svatje, dež pleše v svetlobi prihajajoče teme.
Nevidno hrepenenje prihaja
iz višav v krilo zemlje, v pristanišče globine.
Celo Zagorje v kaplji dežja,
ta čaroben, poseben svet v razkošju jutra,
ki nam z melanholijo sporoča spet in spet,
da pravljic ni več.
PRVOMAJSKA
Prvomajsko kosilo me čaka, brizganec, kruh in malo graha,
igra davno nekje izgubljena, zveni kot slaba, obrabljena šala.
Pozabljena sreča, ko življenje želelo je sanje v resničnost
spreminjati, takrat, nekoč davno, pred novimi ljudmi, ki v
denarju vidijo edini smisel, izziv.
Obmolkni jutro, mrak postal je vladar, življenje in čas pelje
čez nas, nad telesi plodovi žalosti in nemoči usode, kot da je
bilo vse odločeno nekoč prej.
IZGNANEC
V zvezdni temi odmevajo koraki, v hrepenenju sanj
in vsa podoba sveta, usode, ki je bila odločena nekoč prej,
ker ljubezni želja je prava, ko oko na nebu sanja in spi.
Noč je čarovniško večna, žalost in maska grešna,
preplet senc in bega, zdaj srce kot osamljeni lovec bega.
Izgnanec je vsak, ki ljubi, izgubljen gol prosi za
daljno lepoto, ki zoro čaka, v preziru bolečine brez leka.
SANJAM
Sanjam življenje, lepoto in tiste srečne stvari, ki jih srce
poželi v sanjah prividov hrepenenja sadje, dneve popolne,
ki kot reka tečejo v pozlato pozabe, v upanju izgubljenega jutra.
Zora prihaja, nebo je kot kamen, kot velik žulj pod katerim
vsak med nami svoj križ nosi, garati za prazne dneve,
zato, nočem ostati buden, naj bo privid, naj bodo neizsanjane sanje.
MIMOBEŽNO
Mineva čas in v sanjah čas zgori v zavetju ognja,
ostaja samo mala sled, melanholija tvojih stopinj
in dragoceni spomin na čas mimobežni.
Vsak je kovač svoje žalosti, uzda smrtna nas z
vozli zveže, da ne ubežimo nobeni senci samotni,
ker ni niti privid na poti usode sredobežni.
LOLITA
Obstajajo leta prividov, moč telesa, sreča v duši in misel, ki potuje, teče, da svet objame, mladosti se vedno mudi, v upanju novem, venomer hiti.
Ujet v mrežo spoznanja, kaj bi moral sedaj storiti za odsev te moči, ki dušo in telo zdravi sem osramočen ne najdem poti do resničnosti tu in zdaj.
Stojim ob cesti, pod neko sencu hrepenim in venem hkrati, izgubljeni jutri, pred mano neskončno prostranstvo v mavrični kopreni čakajoč čudežno odrešitev.
APOKALIPTIČNA
Slavijo vulkane, apokalipso, lažne preroke,
skrita je vsa domišljija, kopni vera v sebe.
Prah postaja svetinja, kot da se bliža konec sveta,
živim v svojem staromodnem ritmu in prepričanju,
da ljubezen je gibalo vsega, zato je zame
tolažilna nagrada: apokaliptični propad sveta.
ZAVETJE
Naslikano zavetje srca je čudež, tisti šarm, ki srečo prinaša,
v upanju ritma mesta, ko odmev korakov nasmeha ustnic
ne izbriše, vse vidiš, s pogledom hrepenenja, ki molči v temi.
Ni pomembno ali je prav ali ne, ne gre za noben trik, očesa
preblisk, ki misli oplaja, ni razloga, ni zgodbe, ni mej, samo
življenje v ostrini robov sveta beži pred samoto in glej
to kapljo lahkotnih sanj.
