Misliš, da si cool, ker celi dan ležiš na mizi ob tej neumni rumeni svetilki z varčno sijalko, kjer so se ujeli komarji in kaj jaz vem katere žuželke še in njihovih trupel ne morem dobiti ven, čeprav sem že stokrat pihala v špranjo in jih drezala z vilico. V starejših časih so imeli okrogle žarnice, če je kaj zabrenčalo blizu, je enostavno crknilo zaradi vročine in padlo na tla, od kjer si jih samo pobral s smetišnico in vrgel v koš. Ali skozi okno. Ali pa sploh nisi pobral, ker se je samo razgradilo. Današnji časi so res nori. Ne vem, zakaj sem kupila roza dnevnik. Najraje bi te pobarvala v črno. Vse bi pobarvala v črno. Dovolj mam vseh teh barv, ki izražajo veselje in neko namišljeno srečo. Sovražim svoje blond lase. Pobarvala se bom. Ne mislim več nosit toliko ličil, ker moj obraz zgleda še bolj smešen kot je v resnici. Pač bodo vsi videli moje mozolje, malo resničnosti jim lahko privoščim. Komaj čakam jutri, da bo vseh osemindvajset ljudi v razredu vključno s profesorji preživelo 8 ur ob pogledu na pošast. Mogoče pa sploh ne bom šla v šolo. Zaigrala bom punco, ki umira od menstrualnih krčev in celi dan bom sama doma, daleč od tistih neumnežev, ki mislijo, da so cool, v resnici pa se pretvarjajo.
Kako jo pogrešam. Zakaj se ljudje selijo? Vsako zimo me čaka soočenje, ta največje veliko soočenje, da je ni več v bližini. Kot ptica selivka se je pred štirimi leti pozimi s svojo družino preselila v toplejšo državo, ker sta njena stara takšna videla poslovno priložnost. Zakaj me svet zapušča? Ona, oče, ocene, oči. Veliko dioptrijo imam. Vsi so odšli. Kaj delam narobe? Še vreme se je obrnilo proti meni, ko ve, da imam rada sonce. Če ne sneži, dežuje, če ne dežuje, ne oblačno. Krog iz katerega ne morem stopiti. Nikoli se ne konča. Tako dolgo traja, da bi lahko v tem času izpisala vse te prazne strani in ne bi napisala ničesar. Prazne besede se kotalijo sem in tja, ampak vsaj ena stvar se v čem času giba naprej, pa četudi naprej do konca strani, pa potem od začetka proti koncu, in tako naprej, dokler se ne izpolnijo vse vrstice in se ta dnevnik ne zredi. Dragi Dnevnik, mogoče boš nekega dne debel kot jaz.
Napisati moram seminarsko nalogo. O poljubnem slovenskem pesniku. Zares se mi ne da. Sploh se me ni ljubi prižgat računalnika. Zakaj morejo dan danes uporabljati toliko tehnologije? A ni bi bilo bolj preprosto in bolj naravi naklonjeno, da bi stopili pred tablo in samo povedali svojo seminarsko, tako iz srca. Sicer, ti naši pesniki niso bili kaj prida. Vedno so rinili v težave, kot recimo France v kozarec. Kaj je počel, da je bil tako potrt? Mogoče ni imel prijatelja, s katerim bi se lahko pogovoril. Tako kot jaz nimam zdaj prijateljice. Morda bi se moral bolj posvetiti pisanju dnevnika. Sicer kot da meni to kaj pomaga, a vendar je nekako lažje. Čeprav realnost ostane enaka. A raje vse to povem tebi, dragi Dnevnik, kot da komu drugemu. Oprosti, če se včasih grdo vedem do tebe. Danes so čudni časi, zares. Grem spat, drugega mi tako ali tako ne preostane. Adijo do jutri. Upam, da me še ti ne zapustiš.
PRAVLJICA O NENADNI OŽIVITVI TURNIŠKEGA GRADU
Nekoč je na rodovitni slovenski prsti, na skritem delu sveta vzklikala čarobna trta, ki je dajala zlato vino. Za ta čudež dolgo ni vedel nihče, dokler ni nek mladenič po naključju jahal mimo in slišal srakino petje:
»Pogled proti soncu bo prinesel dar narodu.«
Mladenič se je res obrnil tja, od koder je sonce sijalo .Videl je ogromen vinograd, ki mu ni bilo konca. Obstal je in ko je pogledal bolje, je videl, da je grozdje iz samega zlata. Nabral je nekaj grozdov, jih spravil v žep in odjahal nazaj v svojo vas poročat veselo novico domačim. Ko jim je povedal, kaj je videl, jim je hotel to dokazati, vendar ko je izvlekel svoj zaklad iz žepa, je tam bilo navadno grozdje! Vsi so se mu smejali in ga zmerjali, da je norček. Zmeden mladenič je spet odšel do vinogradov in zlato je bilo spet tam! Spet je nabral par okroglih zlatnikov in odhitel v vas. Spet se mu je zgodilo isto. Ves jezen je ponovno odjezdil do vinogradov, kjer ga je spet čakalo zlato.
»Kako je to mogoče?« je vprašal na glas.
V bližino je priletela sraka in zapela:
»To bo tvoja skrivnost, skrivaj ga pred ljudmi, drugače se slabo godi.«
Nato je brž odletela.
Mladenič je tako začel izdelovati vino. Iz enega grozda je prišlo vina za tisoč kozarcev. Bilo je najokusnejše na vsem svetu. Kaj hitro je obogatel in si zazidal velik grad. Tako velik, da so v njem živelo sto ljudi. Mladenič je v svoj dom sprejel vsakega berača in popotnika, mu dal hrano in zavetje. Kaj kmalu so ga imeli za dobrotnika. Čez dan in noč so se veselili obilja in sladkega vina. Vsak večer so imeli gostije, gledališčne igre, ples je bil obvezen. To so bili najsrečnejši ljudje v najsrečnejšem gradu. Ljudje niso odkrili zlata v vinogradu, saj so se branili dela na njem in so bili vedno v gradu. Tudi mladenič jim je prepovedal vhod vanj, češ da ne želi, da se njegovi goste umažejo.
Nekega dne je na grad prišla lepa ciganka in si ogledovala mladeniča. Ta veseljak jo povabi na ples. Med veselim hopsanjem ga je vprašala, od kod mu takšno bogastvo. Mladenič se je ves pijan zarekel in ji razkril svojo skrivnost. Ciganka je brž odšla v vinograd, mladenič pa je zgroženo pomisli, kaj ji je rekel, a bilo je že prepozno. Vsi z mladeničem in ciganko vred so se spremenili v trto. Naenkrat je vladal v gradu mir in tišina daleč naokrog. Še tisoč let po tem se je v gradu oglašal le veter. A po tisoč in enem letu je mimo prišel nek grof s kočijo, saj je potoval po svetu in iskal skrite bisere sveta. Priletela je sraka, mu iz kljuna dala kozarec in mu zapela:
»Spij vino, rešil boš vas in slišal njihov glas.«
Grof je tako naredil in ljudje so se zares povrnili iz trte in spet zaplesali na gradu. V bojazni, da se mladeniču spet zareče, je grofu prepustil grad, trto pa posekal. Na tistem mestu je vzklila Studenčica, simbol čistosti. Vendar se še danes lahko najde v njej kakšen zlaten grozd.
VRTNICE
Sedim na leseni klopi. Vsakič si umažem hlače na robovih, kjer ugašajo cigarete. Sonce tone. Skozi krošnje dreves vidim zadnje žarke. Zgubljajo se med vejami in skušajo narediti zadnji vtis na hrapava debla v upanju, da se bodo vsaj malo zmehčala. Ko bi ti žarki zmehčali težo v mojih prsih. Nekje med pljučnima kriloma me nekaj muči. Kot da bi sto majhnih ptic kljuvalo naravnost v aorto in mi preprečevalo normalno dihanje. Koliko sonc še mora pasti čez svet, da prideš nazaj?
Tvoje vrtnice so še vedno v stekleni vazi. Vsako noč, preden zaspim, jih rahlo pobožam in poduham. Ko se jih dotaknem, se dotaknem tvoje bluze, tvojih gumbov, tvojega usnjenega pasu. Ko jih poduham, zavoham tvojo kolonjsko. Spominjam se najinih dolgih dopoldanskih sprehodov v parku. Zaradi načina kako si držal mojo roko se je spremenila oblika moje dlani. Srčna črta je daljša. Včasih, ko ležim v postelji, se mi zavrti ko pomislim, kako rad si me iznenada dvignil in naredil krog v zraku. Niti ena minuta s teboj ni bila enaka, vedno si me znal presenetiti. Veš, dolgočasim se. Ne vem, kaj naj počnem. Danes sem bila na maši. Še duhovnik je ponavljal tvoje ime. Tvoje ime, tvoje ime, tvoje ime v moji glavi. Slikala sem oblake na platnu, katerega si mi kupil. Česa pa mi nisi kupil? Namesto bele sem vzela svetlo modro za barvo oblakov. Vse okoli mene je svetlo modro in z vsakim dnem se doda močnejši odtenek. Modre. Barve tvojih oči. Z vsakim dnem si bliže meni.
Vem, da imaš najraje moje nohte, ko niso pobarvani. Dala sem si jih polakirat na roza. Takšna nežna roza je. Mojim prijateljicam so všeč, tudi meni. Ko prideš nazaj in če ti barva ne bo všeč, bom lak odstranila. Tako ali tako boš zopet odšel in jih bom spet pobarvala. Sicer pa tudi meni ni všeč tisti tvoj gel za lase. Čudnega vonja je in ko ti grem skozi lase, se mi lepi na prste. Ampak ga kljub temu vsako jutro nanašaš. Si pomislil, da bi morda naredil izjemo pri mojih nohtih? Še vedno mi ni jasno, zakaj ne maraš moje bele obleke iz Benetk. Je ena mojih najljubših, spominjajo me na izlet z mojo materjo. Malo me živcira, ko je ne morem obleči pred teboj. Rekel si, da te enostavno odbija. Resno, kako te lahko navadna obleka odbija? Naslednjič, ko greva na večerjo, jo bom namerno oblekla. In če ti ne bo všeč, me lahko kar pred vsemi slečeš. Ali pa se obrneš in greš. Oprosti. Nočem, da greš. V bistvu si že šel … Zakaj me vsakič zapustiš? Se ne moreš že enkrat ustaliti? Tako osamljena sem. Ne moreš vse življenje potovati in me puščati samo med temi grobimi drevesi. Jaz te potrebujem. Ob sebi.
Zdaj je že popolna tema. Veš, ko pridem domov, bom vrgla vrtnice v smeti. Umirajo.
DRAGI DNEVNIK
Misliš, da si cool, ker celi dan ležiš na mizi ob tej neumni rumeni svetilki z varčno sijalko, kjer so se ujeli komarji in kaj jaz vem katere žuželke še in njihovih trupel ne morem dobiti ven, čeprav sem že stokrat pihala v špranjo in jih drezala z vilico. V starejših časih so imeli okrogle žarnice, če je kaj zabrenčalo blizu, je enostavno crknilo zaradi vročine in padlo na tla, od kjer si jih samo pobral s smetišnico in vrgel v koš. Ali skozi okno. Ali pa sploh nisi pobral, ker se je samo razgradilo. Današnji časi so res nori. Ne vem, zakaj sem kupila roza dnevnik. Najraje bi te pobarvala v črno. Vse bi pobarvala v črno. Dovolj mam vseh teh barv, ki izražajo veselje in neko namišljeno srečo. Sovražim svoje blond lase. Pobarvala se bom. Ne mislim več nosit toliko ličil, ker moj obraz zgleda še bolj smešen kot je v resnici. Pač bodo vsi videli moje mozolje, malo resničnosti jim lahko privoščim. Komaj čakam jutri, da bo vseh osemindvajset ljudi v razredu vključno s profesorji preživelo 8 ur ob pogledu na pošast. Mogoče pa sploh ne bom šla v šolo. Zaigrala bom punco, ki umira od menstrualnih krčev in celi dan bom sama doma, daleč od tistih neumnežev, ki mislijo, da so cool, v resnici pa se pretvarjajo.
Kako jo pogrešam. Zakaj se ljudje selijo? Vsako zimo me čaka soočenje, ta največje veliko soočenje, da je ni več v bližini. Kot ptica selivka se je pred štirimi leti pozimi s svojo družino preselila v toplejšo državo, ker sta njena stara takšna videla poslovno priložnost. Zakaj me svet zapušča? Ona, oče, ocene, oči. Veliko dioptrijo imam. Vsi so odšli. Kaj delam narobe? Še vreme se je obrnilo proti meni, ko ve, da imam rada sonce. Če ne sneži, dežuje, če ne dežuje, ne oblačno. Krog iz katerega ne morem stopiti. Nikoli se ne konča. Tako dolgo traja, da bi lahko v tem času izpisala vse te prazne strani in ne bi napisala ničesar. Prazne besede se kotalijo sem in tja, ampak vsaj ena stvar se v čem času giba naprej, pa četudi naprej do konca strani, pa potem od začetka proti koncu, in tako naprej, dokler se ne izpolnijo vse vrstice in se ta dnevnik ne zredi. Dragi Dnevnik, mogoče boš nekega dne debel kot jaz.
Napisati moram seminarsko nalogo. O poljubnem slovenskem pesniku. Zares se mi ne da. Sploh se me ni ljubi prižgat računalnika. Zakaj morejo dan danes uporabljati toliko tehnologije? A ni bi bilo bolj preprosto in bolj naravi naklonjeno, da bi stopili pred tablo in samo povedali svojo seminarsko, tako iz srca. Sicer, ti naši pesniki niso bili kaj prida. Vedno so rinili v težave, kot recimo France v kozarec. Kaj je počel, da je bil tako potrt? Mogoče ni imel prijatelja, s katerim bi se lahko pogovoril. Tako kot jaz nimam zdaj prijateljice. Morda bi se moral bolj posvetiti pisanju dnevnika. Sicer kot da meni to kaj pomaga, a vendar je nekako lažje. Čeprav realnost ostane enaka. A raje vse to povem tebi, dragi Dnevnik, kot da komu drugemu. Oprosti, če se včasih grdo vedem do tebe. Danes so čudni časi, zares. Grem spat, drugega mi tako ali tako ne preostane. Adijo do jutri. Upam, da me še ti ne zapustiš.
PRAVLJICA O NENADNI OŽIVITVI TURNIŠKEGA GRADU
Nekoč je na rodovitni slovenski prsti, na skritem delu sveta vzklikala čarobna trta, ki je dajala zlato vino. Za ta čudež dolgo ni vedel nihče, dokler ni nek mladenič po naključju jahal mimo in slišal srakino petje:
»Pogled proti soncu bo prinesel dar narodu.«
Mladenič se je res obrnil tja, od koder je sonce sijalo .Videl je ogromen vinograd, ki mu ni bilo konca. Obstal je in ko je pogledal bolje, je videl, da je grozdje iz samega zlata. Nabral je nekaj grozdov, jih spravil v žep in odjahal nazaj v svojo vas poročat veselo novico domačim. Ko jim je povedal, kaj je videl, jim je hotel to dokazati, vendar ko je izvlekel svoj zaklad iz žepa, je tam bilo navadno grozdje! Vsi so se mu smejali in ga zmerjali, da je norček. Zmeden mladenič je spet odšel do vinogradov in zlato je bilo spet tam! Spet je nabral par okroglih zlatnikov in odhitel v vas. Spet se mu je zgodilo isto. Ves jezen je ponovno odjezdil do vinogradov, kjer ga je spet čakalo zlato.
»Kako je to mogoče?« je vprašal na glas.
V bližino je priletela sraka in zapela:
»To bo tvoja skrivnost, skrivaj ga pred ljudmi, drugače se slabo godi.«
Nato je brž odletela.
Mladenič je tako začel izdelovati vino. Iz enega grozda je prišlo vina za tisoč kozarcev. Bilo je najokusnejše na vsem svetu. Kaj hitro je obogatel in si zazidal velik grad. Tako velik, da so v njem živelo sto ljudi. Mladenič je v svoj dom sprejel vsakega berača in popotnika, mu dal hrano in zavetje. Kaj kmalu so ga imeli za dobrotnika. Čez dan in noč so se veselili obilja in sladkega vina. Vsak večer so imeli gostije, gledališčne igre, ples je bil obvezen. To so bili najsrečnejši ljudje v najsrečnejšem gradu. Ljudje niso odkrili zlata v vinogradu, saj so se branili dela na njem in so bili vedno v gradu. Tudi mladenič jim je prepovedal vhod vanj, češ da ne želi, da se njegovi goste umažejo.
Nekega dne je na grad prišla lepa ciganka in si ogledovala mladeniča. Ta veseljak jo povabi na ples. Med veselim hopsanjem ga je vprašala, od kod mu takšno bogastvo. Mladenič se je ves pijan zarekel in ji razkril svojo skrivnost. Ciganka je brž odšla v vinograd, mladenič pa je zgroženo pomisli, kaj ji je rekel, a bilo je že prepozno. Vsi z mladeničem in ciganko vred so se spremenili v trto. Naenkrat je vladal v gradu mir in tišina daleč naokrog. Še tisoč let po tem se je v gradu oglašal le veter. A po tisoč in enem letu je mimo prišel nek grof s kočijo, saj je potoval po svetu in iskal skrite bisere sveta. Priletela je sraka, mu iz kljuna dala kozarec in mu zapela:
»Spij vino, rešil boš vas in slišal njihov glas.«
Grof je tako naredil in ljudje so se zares povrnili iz trte in spet zaplesali na gradu. V bojazni, da se mladeniču spet zareče, je grofu prepustil grad, trto pa posekal. Na tistem mestu je vzklila Studenčica, simbol čistosti. Vendar se še danes lahko najde v njej kakšen zlaten grozd.
VRTNICE
Sedim na leseni klopi. Vsakič si umažem hlače na robovih, kjer ugašajo cigarete. Sonce tone. Skozi krošnje dreves vidim zadnje žarke. Zgubljajo se med vejami in skušajo narediti zadnji vtis na hrapava debla v upanju, da se bodo vsaj malo zmehčala. Ko bi ti žarki zmehčali težo v mojih prsih. Nekje med pljučnima kriloma me nekaj muči. Kot da bi sto majhnih ptic kljuvalo naravnost v aorto in mi preprečevalo normalno dihanje. Koliko sonc še mora pasti čez svet, da prideš nazaj?
Tvoje vrtnice so še vedno v stekleni vazi. Vsako noč, preden zaspim, jih rahlo pobožam in poduham. Ko se jih dotaknem, se dotaknem tvoje bluze, tvojih gumbov, tvojega usnjenega pasu. Ko jih poduham, zavoham tvojo kolonjsko. Spominjam se najinih dolgih dopoldanskih sprehodov v parku. Zaradi načina kako si držal mojo roko se je spremenila oblika moje dlani. Srčna črta je daljša. Včasih, ko ležim v postelji, se mi zavrti ko pomislim, kako rad si me iznenada dvignil in naredil krog v zraku. Niti ena minuta s teboj ni bila enaka, vedno si me znal presenetiti. Veš, dolgočasim se. Ne vem, kaj naj počnem. Danes sem bila na maši. Še duhovnik je ponavljal tvoje ime. Tvoje ime, tvoje ime, tvoje ime v moji glavi. Slikala sem oblake na platnu, katerega si mi kupil. Česa pa mi nisi kupil? Namesto bele sem vzela svetlo modro za barvo oblakov. Vse okoli mene je svetlo modro in z vsakim dnem se doda močnejši odtenek. Modre. Barve tvojih oči. Z vsakim dnem si bliže meni.
Vem, da imaš najraje moje nohte, ko niso pobarvani. Dala sem si jih polakirat na roza. Takšna nežna roza je. Mojim prijateljicam so všeč, tudi meni. Ko prideš nazaj in če ti barva ne bo všeč, bom lak odstranila. Tako ali tako boš zopet odšel in jih bom spet pobarvala. Sicer pa tudi meni ni všeč tisti tvoj gel za lase. Čudnega vonja je in ko ti grem skozi lase, se mi lepi na prste. Ampak ga kljub temu vsako jutro nanašaš. Si pomislil, da bi morda naredil izjemo pri mojih nohtih? Še vedno mi ni jasno, zakaj ne maraš moje bele obleke iz Benetk. Je ena mojih najljubših, spominjajo me na izlet z mojo materjo. Malo me živcira, ko je ne morem obleči pred teboj. Rekel si, da te enostavno odbija. Resno, kako te lahko navadna obleka odbija? Naslednjič, ko greva na večerjo, jo bom namerno oblekla. In če ti ne bo všeč, me lahko kar pred vsemi slečeš. Ali pa se obrneš in greš. Oprosti. Nočem, da greš. V bistvu si že šel … Zakaj me vsakič zapustiš? Se ne moreš že enkrat ustaliti? Tako osamljena sem. Ne moreš vse življenje potovati in me puščati samo med temi grobimi drevesi. Jaz te potrebujem. Ob sebi.
Zdaj je že popolna tema. Veš, ko pridem domov, bom vrgla vrtnice v smeti. Umirajo.
