Marina Bahovec je senzibilna osebnost, ki s svojimi ustvarjalnimi prizadevanji in izražanji pušča prepoznavne sledi tako na področju likovne kot besedne umetnosti. Je namreč slikarka, pisateljica in pesnica.
Po uspešno opravljenem študiju jezikov na Filozofski fakulteti, se je odločila za študij na likovnem oddelku Pedagoške fakultete v Ljubljani in nato še na beneški likovni akademiji (Accademia di Belle Arti), v razredu legendarnega profesorja Carmela Zottija.
Motivni svet akademske slikarke Marine Bahovec, v katerem so človeške figure in živali, pa tihožitja in krajine, nas usmerja k razmišljanju, da je pogled začetek njenih ustvarjalnih prizadevanj. Čeprav izbrane vsebine ohranjajo prepoznavnost, pa slikarkin cilj nikakor ni v povzemanju optičnih informacij, ampak v njihovem bogatenju z refleksijo notranjih pogledov, z intimo podoživljanja in likovnega vizualiziranja. Ikonografija, ki jo lahko opredelimo kot klasično, ji je namreč dala možnost osebnega izpovedovanja, prvinskega, nezadržnega, eruptivnega, stihijskega prevajanja svoje notranjosti v izbran motivni okvir. Ponudila pa ji je tudi možnost samostojnega odkrivanja likovnih vrednot, ki jih je na trdnih znanjih in spoznanjih, pripeljala do lastnega rokopisa, do lastne vsebinske in formalne opredeljenosti, do intimistično donegovane likovne misli.
Figuralno zasnovan motivni svet je trdno zakoreninjen v zahodnoevropski likovni kulturi in njeni tradiciji že vse od antike dalje. In vendar Bahovčevo ni zapeljal v »déjà-vu« likovno produkcijo, niti pod vpliv njenega profesorja Zottija, za katerega je to bil nenadomestljiv ustvarjalni impulz. Za lastno pripovedno izvirnost in prepričljivost je poskrbela avtorica sama, ki je presegla klasične kanone in zaobšla aktualne tendence ter se prepustila ustvarjanju iz sebe. Tako so njena dela impresije, v smislu najglobljega, najbolj pristnega doživljanja in likovnega izživljanja.
Njeno roko vodi notranji impulz, nezadržno, intuitivno in hkrati kultivirano. Pri tem slikarka pravila in uveljavljena merila poenostavlja, avtorsko artikulira, jim daje osebno izpovedno moč, samosvoj izraz. Njene poteze so široke, goste, sproščene, a vselej podzavestno usmerjene k oblikotvornosti. V njenih delih je zaznati pridih sodobne, predvsem pa izrazito intimne variacije ekspresionizma, saj so podobe resničnosti odsev subjektivnih videnj, zaznamovanih z avtorsko artikulacijo, s poudarjeno potezo čopiča in z močnimi barvnimi kontrasti. Interpretacija poteka z njej lastnim ustvarjalnim procesom, tradicionalnim in hkrati svojstvenim, s katerim uresničuje estetiko lepega in si prizadeva za dionizično hvalnico življenju.
Prav barve njeno slikarsko poetiko zaznamujejo s (p)osebno močjo. Ne predstavljajo ji zgolj sredstva za opisovanje, temveč za izražanje, za razkrivanje občutij, stanj duše in duha, za dvig motivne snovi v nekakšen vmesni prostor med tem, kar slikarka vidi in tem kar misli, v prostor onkraj pogleda, razpet med realnostjo in sanjami. V intenzivnem kolorističnem življenju slikovne površine pa je zaznati ubranost in uravnoteženost. V tehničnem smislu se najpogosteje odloča za olje na platno, za tisto žlahtno slikarsko tehniko, s katero plasti svoja likovna spoznanja in osebna doživljanja, s katero zakriva in odkriva ter dosega specifične likovne efekte.
Predvsem v tihožitni motiviki je njen kolorit neugnan, radoživ, drzen, blizu fauvističnemu kolorističnemu pojmovanju. Mavrične barve in okrasne oblike pa jo na tem področju vodijo v bližino Matissovih slikarskih kompozicij.
Njeni človeški liki se skozi realistična videnja zaokrožujejo v celote, v katerih nad prepoznavnostjo dominirajo edinstvene in celovite osebnostne poteze posameznika.
V lanskem letu je Marina Bahovec ustvarila tudi obsežen cikel slik, v katerih so glavni akterji živali, tiste figure, katerim sledimo že od jamskega slikarstva dalje, pa čeprav je nastajalo iz drugačnih ustvarjalnih vzgibov. Avtorica, kljub opuščanju podrobnosti, v svojem animalističnem delovanju razkriva zunanje posebnosti živalskih likov in njihovo notranje svojstvo, s tem pa ohranja »portretni« način upodabljanja.
Marina Bahovec nenehno potuje med stvarnim in duhovnim, med občim in intimnim, med zunanjim in notranjim, iščoč tisto bistvo, h kateremu jo zapelje ustvarjalna intuicija. Svet zunanjega vstopa v njene misli, da zaživi kot refleksija v njenih besedah, da se preseli na slikovne površine z odločnimi, bistvo ohranjajočimi potezami in z močjo, izraznostjo in čutno enkratnostjo barv, da se staplja v sintezo čutenja in iskanja resnice v likovno skladnih in sporočilno čistih slikovnih prizorih.
Marina Bahovec je senzibilna osebnost, ki s svojimi ustvarjalnimi prizadevanji in izražanji pušča prepoznavne sledi tako na področju likovne kot besedne umetnosti. Je namreč slikarka, pisateljica in pesnica.
Po uspešno opravljenem študiju jezikov na Filozofski fakulteti, se je odločila za študij na likovnem oddelku Pedagoške fakultete v Ljubljani in nato še na beneški likovni akademiji (Accademia di Belle Arti), v razredu legendarnega profesorja Carmela Zottija.
Motivni svet akademske slikarke Marine Bahovec, v katerem so človeške figure in živali, pa tihožitja in krajine, nas usmerja k razmišljanju, da je pogled začetek njenih ustvarjalnih prizadevanj. Čeprav izbrane vsebine ohranjajo prepoznavnost, pa slikarkin cilj nikakor ni v povzemanju optičnih informacij, ampak v njihovem bogatenju z refleksijo notranjih pogledov, z intimo podoživljanja in likovnega vizualiziranja. Ikonografija, ki jo lahko opredelimo kot klasično, ji je namreč dala možnost osebnega izpovedovanja, prvinskega, nezadržnega, eruptivnega, stihijskega prevajanja svoje notranjosti v izbran motivni okvir. Ponudila pa ji je tudi možnost samostojnega odkrivanja likovnih vrednot, ki jih je na trdnih znanjih in spoznanjih, pripeljala do lastnega rokopisa, do lastne vsebinske in formalne opredeljenosti, do intimistično donegovane likovne misli.
Figuralno zasnovan motivni svet je trdno zakoreninjen v zahodnoevropski likovni kulturi in njeni tradiciji že vse od antike dalje. In vendar Bahovčevo ni zapeljal v »déjà-vu« likovno produkcijo, niti pod vpliv njenega profesorja Zottija, za katerega je to bil nenadomestljiv ustvarjalni impulz. Za lastno pripovedno izvirnost in prepričljivost je poskrbela avtorica sama, ki je presegla klasične kanone in zaobšla aktualne tendence ter se prepustila ustvarjanju iz sebe. Tako so njena dela impresije, v smislu najglobljega, najbolj pristnega doživljanja in likovnega izživljanja.
Njeno roko vodi notranji impulz, nezadržno, intuitivno in hkrati kultivirano. Pri tem slikarka pravila in uveljavljena merila poenostavlja, avtorsko artikulira, jim daje osebno izpovedno moč, samosvoj izraz. Njene poteze so široke, goste, sproščene, a vselej podzavestno usmerjene k oblikotvornosti. V njenih delih je zaznati pridih sodobne, predvsem pa izrazito intimne variacije ekspresionizma, saj so podobe resničnosti odsev subjektivnih videnj, zaznamovanih z avtorsko artikulacijo, s poudarjeno potezo čopiča in z močnimi barvnimi kontrasti. Interpretacija poteka z njej lastnim ustvarjalnim procesom, tradicionalnim in hkrati svojstvenim, s katerim uresničuje estetiko lepega in si prizadeva za dionizično hvalnico življenju.
Prav barve njeno slikarsko poetiko zaznamujejo s (p)osebno močjo. Ne predstavljajo ji zgolj sredstva za opisovanje, temveč za izražanje, za razkrivanje občutij, stanj duše in duha, za dvig motivne snovi v nekakšen vmesni prostor med tem, kar slikarka vidi in tem kar misli, v prostor onkraj pogleda, razpet med realnostjo in sanjami. V intenzivnem kolorističnem življenju slikovne površine pa je zaznati ubranost in uravnoteženost. V tehničnem smislu se najpogosteje odloča za olje na platno, za tisto žlahtno slikarsko tehniko, s katero plasti svoja likovna spoznanja in osebna doživljanja, s katero zakriva in odkriva ter dosega specifične likovne efekte.
Predvsem v tihožitni motiviki je njen kolorit neugnan, radoživ, drzen, blizu fauvističnemu kolorističnemu pojmovanju. Mavrične barve in okrasne oblike pa jo na tem področju vodijo v bližino Matissovih slikarskih kompozicij.
Njeni človeški liki se skozi realistična videnja zaokrožujejo v celote, v katerih nad prepoznavnostjo dominirajo edinstvene in celovite osebnostne poteze posameznika.
V lanskem letu je Marina Bahovec ustvarila tudi obsežen cikel slik, v katerih so glavni akterji živali, tiste figure, katerim sledimo že od jamskega slikarstva dalje, pa čeprav je nastajalo iz drugačnih ustvarjalnih vzgibov. Avtorica, kljub opuščanju podrobnosti, v svojem animalističnem delovanju razkriva zunanje posebnosti živalskih likov in njihovo notranje svojstvo, s tem pa ohranja »portretni« način upodabljanja.
Marina Bahovec nenehno potuje med stvarnim in duhovnim, med občim in intimnim, med zunanjim in notranjim, iščoč tisto bistvo, h kateremu jo zapelje ustvarjalna intuicija. Svet zunanjega vstopa v njene misli, da zaživi kot refleksija v njenih besedah, da se preseli na slikovne površine z odločnimi, bistvo ohranjajočimi potezami in z močjo, izraznostjo in čutno enkratnostjo barv, da se staplja v sintezo čutenja in iskanja resnice v likovno skladnih in sporočilno čistih slikovnih prizorih.
