Vse tiste večere pomladne,
ko sape vse mehke in hladne
ti božajo lica in lase,
in soba opojnih vonjav
iz kelihov vpila je vase,
in ko so še zvezde bolj zlate,
sem mislila nate,
le nate.
In štela sem tuje korake –
le tvojih,
le tvojih bilo ni.
Zamanj jih srce je prosilo.
PALI SONCE
Pali, sonce, pali, žgi,
saj ne veš, kako je mraz
na tej obali,
odkar ga ni!
Pali, sonce, pali, mi srce izžgi,
saj ne veš, kako je bolno,
odkar ga ni!
Pali, sonce in požgi
spomine vse za njim,
le kako naj z njimi še živim,
ko njega ni.
AJDA ZORI
Ajda zori in v polju rdi,
ko z zarjo oškropljena lica,
brezskrbno se v bregu klopotec vrti,
ko mladih deklet govorica.
Ajda zori in v polju drhti,
ko sonce v naročju večera
brez žara bledi in umira.
Klopotec obstal je, molči.
Ljubi, čuj, mene je strah.
V teh sapah jesenskih je smrt.
A on je molčal.
Njegov pogled je bil zastrt.
KO POLETI
Ko poleti
se roj kresnic zasveti
v travi,
otrok lovi jih
in jih nosi mami.
Po svoje pesnik jih pozdravi.
»On« jih svoji ljubi spleta v lase.
Jaz pa mislim nate in na tiste čae,
ko si bil z menoj.
Zdaj v travi nad teboj
le moja misel nocoj
kot kresnica sveti.
ODHAJAM
Odhajam,
odpusti mi za sonce,
še mi sije,
odpusti za škržate, gozdni vonj,
za lastovičje gnezdo pod oknom najinim,
odpusti mi vsa moja potovanja
in pobeg
na drugi brez.
Odpusti mi Beethovnovo sonato,
Paganinijev capriccio,
odpusti mi za smeh
in solze, veter,
za blagi ta večer …
Za vse, kar nisi ti –
odpusti mi.
BOLJ KOT TE NOSIM
Bolj ko te nosim na jeziku,
bolj mi odtekaš iz srca.
In če je davek zate molk –
molčala bom
in tvojega imena ne bom izrekla.
Samo ostani, ostani,
pred plevami besed me brani.
Naj tvoj spomin kot zrno v meni klije.
PRIDEŠ, KO PRIDEŠ
Prideš, ko prideš,
in kadar prideš,
si moj ljubi gost.
Naj bo to sredi dneva belega,
naj bo to sredi smeha veselega,
naj bo sredi noči.
Ko prideš, prideš,
in kadar prideš,
si moj ljubi gost.
TI SI POZNAL SAMOTO
Ti si poznal samoto,
jaz je poznala nisem,
ti si poznal obup,
ko ga poznala nisem,
na onstran si pogledal,
ko jaz še nisem.
Tako hodila sva pač vsak po svoji poti
in kakor po pomoti
sva isto streho si delila.
Zdaj mi v edino je uteho,
da je vse za tabo.
Nič več ne more te zadeti.
Ko dediščino tvojo nosim s sabo,
poznam samoto in obup –
na onstral le pogledala še nisem.
ON IN ONA
On in ona – sedita na klopi,
med njima gnezdi dolčas.
Jaz pa mimo grem
upognjena pod težo besed,
ki ti jih nisem rekla,
ko je bil še čas.
VSE JE TAKO
Vse je tako, kot je bilo –
škržati,
oljke,
mir nad morjem,
blagi večer.
Vse je tako,
kot je takrat bilo,
ko hodil si z menoj po teh poteh.
Vsako slovo odnese delček nas.
Ti si odnesel vse,
zato več nisem tista jaz.
Vse je tako, kot je bilo –
le mene je oplazil čas.
KO BI MOGLA
Ko bi mogla
samo še enkrat
lase ti s čela pogladiti,
samo še enkrat
se te dotakniti,
tisto besedo povedati –
le še enkrat.
Vse so na svetu že povedali,
vsemu so že na dno pogledali.
Kje je kdo izmeril dno
za dve besedi:
nikdar več,
nikdar več?
VSE TISTE VEČERE
Vse tiste večere pomladne,
ko sape vse mehke in hladne
ti božajo lica in lase,
in soba opojnih vonjav
iz kelihov vpila je vase,
in ko so še zvezde bolj zlate,
sem mislila nate,
le nate.
In štela sem tuje korake –
le tvojih,
le tvojih bilo ni.
Zamanj jih srce je prosilo.
PALI SONCE
Pali, sonce, pali, žgi,
saj ne veš, kako je mraz
na tej obali,
odkar ga ni!
Pali, sonce, pali, mi srce izžgi,
saj ne veš, kako je bolno,
odkar ga ni!
Pali, sonce in požgi
spomine vse za njim,
le kako naj z njimi še živim,
ko njega ni.
AJDA ZORI
Ajda zori in v polju rdi,
ko z zarjo oškropljena lica,
brezskrbno se v bregu klopotec vrti,
ko mladih deklet govorica.
Ajda zori in v polju drhti,
ko sonce v naročju večera
brez žara bledi in umira.
Klopotec obstal je, molči.
Ljubi, čuj, mene je strah.
V teh sapah jesenskih je smrt.
A on je molčal.
Njegov pogled je bil zastrt.
KO POLETI
Ko poleti
se roj kresnic zasveti
v travi,
otrok lovi jih
in jih nosi mami.
Po svoje pesnik jih pozdravi.
»On« jih svoji ljubi spleta v lase.
Jaz pa mislim nate in na tiste čae,
ko si bil z menoj.
Zdaj v travi nad teboj
le moja misel nocoj
kot kresnica sveti.
ODHAJAM
Odhajam,
odpusti mi za sonce,
še mi sije,
odpusti za škržate, gozdni vonj,
za lastovičje gnezdo pod oknom najinim,
odpusti mi vsa moja potovanja
in pobeg
na drugi brez.
Odpusti mi Beethovnovo sonato,
Paganinijev capriccio,
odpusti mi za smeh
in solze, veter,
za blagi ta večer …
Za vse, kar nisi ti –
odpusti mi.
BOLJ KOT TE NOSIM
Bolj ko te nosim na jeziku,
bolj mi odtekaš iz srca.
In če je davek zate molk –
molčala bom
in tvojega imena ne bom izrekla.
Samo ostani, ostani,
pred plevami besed me brani.
Naj tvoj spomin kot zrno v meni klije.
PRIDEŠ, KO PRIDEŠ
Prideš, ko prideš,
in kadar prideš,
si moj ljubi gost.
Naj bo to sredi dneva belega,
naj bo to sredi smeha veselega,
naj bo sredi noči.
Ko prideš, prideš,
in kadar prideš,
si moj ljubi gost.
TI SI POZNAL SAMOTO
Ti si poznal samoto,
jaz je poznala nisem,
ti si poznal obup,
ko ga poznala nisem,
na onstran si pogledal,
ko jaz še nisem.
Tako hodila sva pač vsak po svoji poti
in kakor po pomoti
sva isto streho si delila.
Zdaj mi v edino je uteho,
da je vse za tabo.
Nič več ne more te zadeti.
Ko dediščino tvojo nosim s sabo,
poznam samoto in obup –
na onstral le pogledala še nisem.
ON IN ONA
On in ona – sedita na klopi,
med njima gnezdi dolčas.
Jaz pa mimo grem
upognjena pod težo besed,
ki ti jih nisem rekla,
ko je bil še čas.
VSE JE TAKO
Vse je tako, kot je bilo –
škržati,
oljke,
mir nad morjem,
blagi večer.
Vse je tako,
kot je takrat bilo,
ko hodil si z menoj po teh poteh.
Vsako slovo odnese delček nas.
Ti si odnesel vse,
zato več nisem tista jaz.
Vse je tako, kot je bilo –
le mene je oplazil čas.
KO BI MOGLA
Ko bi mogla
samo še enkrat
lase ti s čela pogladiti,
samo še enkrat
se te dotakniti,
tisto besedo povedati –
le še enkrat.
Vse so na svetu že povedali,
vsemu so že na dno pogledali.
Kje je kdo izmeril dno
za dve besedi:
nikdar več,
nikdar več?
