»Naslednji rezultat - preberi ga ti, Jana!« je dejala učiteljica in pogledala skozi okno na vrt, na belorožnate popke jablane.
Nič. Vse tiho.
Počakala je še trenutek. Nekdo za njenim hrbtom se je premaknil s stolom in je zoprno zaropotalo.
»Jana,« je tiho zaklicala soseda in dekle stresla za roko, »ti si na vrsti! Preberi!«
Jana se je stresla in prestrašeno gledala učiteljico, ki se je bližala njeni klopi. Kolena so se ji šibila, ko je počasi vstajala. Njene oči so se polnile z mokrim leskom.
Učiteljica je vzela njen zvezek v roke. Niti sledu o nalogi.
»Že včeraj sem te opozorila, da poslušaj! Tudi danes nisi z nami in naloge nisi napravila,« je precej poočitala Jani.
»Oprostite mi, prosim! Včeraj nisem razumela, kar smo se učili, zato …« Jani se je zatikalo in čutila je, kako se vsi pogledi zabadajo vanjo. Sošolci so se začeli nestrpno presedati. Vsi so vedeli, da to ni res. Jana je bila vedno najboljša v matematiki.
»Pomeniva se po šoli,« je dejala učiteljica, odšla do table in pričela razlagati novo učno snov.
Misli pa so ji ves čas uhajale k Jani. Lansko leto se ni nikoli zgodilo, da ne bi poslušala in sodelovala. Letos pa jo je že tolikokrat predramila iz čudne zamišljenosti.
Janine misli pa so se med razlago že spet razblinile v mračno sedanjost s samimi vprašanji, na katera ji nihče še ni dal odgovora. V njenem srcu je bila globoka rana, ki je tako boleče krvavela, da se ji je kar temnilo. Zdelo se ji je, da jo neznani kremplji trgajo in polagajo košček za koščkom v pekoči strup.
In danes je tudi njen rojstni dan!
Vsako pomlad, ko so jablane oblekle svoj čudoviti rožnati plašč, vselej sta Janina oče in mati presenetila svojo hčerko: enkrat s knjigo, drugič z lepo zaponko in potem spet z vstopnicami za kino zanjo in njeni prijateljici. Kako je bilo vsako leto lepo.
Letos pa se je skoraj bala prihajajoče pomladi. Že nekaj mesecev je Jana odhajala spat s solzami v očeh. Dolgo v noč ni mogla zaspati. Ušesa si je pokrivala z blazino, pa je še čula očetove in materine ostre besede prerekanja.
Ko se je včeraj vrnila iz šole, sta se z očetom srečala na pragu. V rokah je imel kovčke in na njen vprašujoč pogled ji je samo mimogrede mrzlo dejal:
»Ti bo mama vse povedala.«
Šel je. Upala je, da se bo vrnil za večerjo – ni ga bilo. Mama je samo rekla:
»Ne bo ga več nazaj.«
In odšla je v sobo.
Po pouku je Jana ostala v razredu. Učiteljica je spremljala otroke do stopnic. Ko se je vračala proti razredu, jo je Janina prijateljica ustavila in ji skoraj zašepetala:
»Zaradi Jane, prosim ... Njena mati in oče sta se včeraj za vedno razšla ... in danes je njen dvanajsti rojstni dan, zato ...«
Še je hotela nekaj reči, a učiteljica ni več poslušala. S trudnimi koraki se je vračala po hodniku, obstala za trenutek pred vrati razreda, nato tiho vstopila.
Jana je gledala zamišljeno skozi okno na jablane, ki cveto kakor vsako pomlad. A zanjo je letos pomlad prišla prepozno.
Zakaj vendar?
Nekdo je rahlo pobožal njene lase. Obrnila se je. Njen otroški obrazek je bil čudno spačen od premagovanja solz, ki so kar same vrele po licih.
Njeno telesce se je krčevito stresalo v ihtenju.
Zakaj je letos pomlad prišla prepozno.
TANJA
Bil je pust jesenski dan in pripravljalo se je na dež. Le malokdo je šel po cesti. Veter je vrtinčil pozlačene liste kostanjev, ki so nedaleč stran izgubljali svoj jesenski čar.
Marko in Tanja sta se že kar dolgo poznala in v nedeljo jo je predstavil očetu in materi. Imeli so lep dom in kako prijazna sta bila oba z njo. Pogovarjali so se to in ono in pogovor je nanesel tudi na Tanjine starše in sorodnike.
»Oče in mati sta na dopustu v Evropi. Ni dolgo, kar sta mi pisala, da se me velikokrat spominjata in da je lepo.«
Tako prepričljivo je to povedala, da je skoraj sama sebi verjela.
Minevali so tedni in na božični večer je Tanja bila spet povabljena na Markov dom. Skupaj so šli k polnočnici: oče, mati, Marko in ona. Kako dolgo je nepremično zrla v jaslice, v podobo svete družine …
Pod drevescem jo je čakalo darilo. V zavitku je bila lepa vaza in prtiček in še lepa škatlica. Odprla jo je in obstala: prelep zaročni prstan se je lesketal na žametni podlagi.
Niti besede ni mogla spraviti iz sebe - vse ji je tičalo v grlu. Nekaj težkega in temnega je pričelo legati na njeno dušo.
Marko jo je gledal in njegovo srce je pelo v ritmu njenega imena. Kako slovesno: božični večer s svojo čarobno toplino družinske sreče, luči na dreveščku, zaročni prstan, ki ga ji je podaril … drugo leto bo Tanja njegova žena.
Tako je sanjaril Marko in šele po dolgem času opazil, kako čudno zamišljena je bila Tanja. Skušal jo je razumeti, češ, tudi ona bi bila rada z domačimi. Pa, saj se bodo kmalu vrnili, tako mu je dejala.
O, kako sram je bilo Tanjo, da je lagala. In on jo hoče za ženo …
Ni mu povedala resnice ne na božični večer, ne drugi dan, ne naslednji.
Že je minevalo poletje in Marko je vedno spraševal Tanjo:
»Kaj ti tvoji nič več ne pišejo? Se je kaj zgodilo?«
Nič. Samo dolg, težak molk.
Ko bi vedel, kako je stiskala ustnice, da ni zakričala. Da, kričala bi celemu svetu, kako zelo je sama …
Stisnil ji je roko in jo tolažil:
»Jutri bova skupaj pisala in jih prosila, naj pridejo na najino poroko,« jo je nežno poljubil.
Ni imela časa reči ‘ne’, tako hitro je odšel.
Vrnila se je v svojo sobo in pričela zlagati stvari v kovček. Mora se umakniti. Tako rada ga ima, Marka, a vest jo je pekla. In bala se je trenutka, ko bo izvedel o njej, zavrženki.
Nobene solze ni bilo na njenem licu, preveč so se izsušile v neštetih nočeh. Samo njeno srce je ječalo, ker ni poznalo ne matere, ne očeta. Kolikokrat je premišljevala in se pogovarjala v mislih z neznano materjo:
»Le zakaj sem ti bila tako odveč, mati? Kaj nisem bila sad ljubezni? O, mati, kako si mogla?«
Globoko v njej se je zakoreninilo sovraštvo do nje, sovraštvo do lastne matere. In oče - kolikokrat si ga je želela poklicati in se stisniti k njemu.
Počasi je stopala proti avtobusni postaji. Hotela je daleč, daleč proč od Marka, od resnice. Samo kostanji so se ji klanjali - kot bi žalovali.
Nenadoma:
»Tanja!«
Bil je Marko. Brez besede je obstal in z očmi zahteval pojasnilo za njeno početje.
Kako močna je postala naenkrat.
»Marko, tu je tvoj prstan. Nisem dovolj iskrena, da bi ga bila vredna.«
Počakala je trenutek, potem pa je kar bruhnilo iz nje:
»Lagala sem ti ves čas, grdo lagala. Moji starši niso na potovanju – morda, samo jaz jih ne poznam. Jih nisem še nikoli videla.«
Hotela je oditi, pa jo je ujel, ji položil roke na ramena in dahnil:
»Tanja! …«
Koliko je povedal z eno samo besedo, z njenim imenom. In njegove oči so nemo govorile, da jo razume, da jo ima rad, da jo spoštuje, čeprav sta jo oče in mati zavrgla in je zaradi njih lagala.
Z roko v roki sta odšla - ne na postajo, temveč do duhovnika, da uredita z njim in si pred oltarjem obljubita večno zvestobo …
ŽELJA
Blaž in Justina sta živela v predmestju, v majhni hiđi blizu parka. Kot večina družin v tem delu mesta sta urejevala vrt oba; oba hodila v službo zjutraj in se vračala prosti večeru domov. Njuni otroci, kot otroci sosedov, so bili v varstvu ali pa nekateri že v šoli. Čas pred šolo jim je bil odmerjen za hitro oblačenje, hiter zajtrk in potem z mamo do varstva, kjer so čakali trenutka, ko je bilo treba v šolo. Čas po šoli je bil podoben jutru, samo da se ni tako mudilo. Počasi so tekli trenutki, ko so otroci čakali na starše, da so jih ti prišli iskat po službi in odpeljali domov. Toliko veselih dogodkov iz šole je zgubilo medtem svoj pomen in mama je hitela z večerjo, pa ni imela časa poslušati; in oče je moral popraviti zdaj to, zdaj ono, prebrati časopis in povedati mami o dnevu na delu …
Že zdavnaj je minila večerja, ko so otroci imeli priložnost stisniti se k mami, ji povedati o prijateljih, o učiteljici, ki se je ujezila, in o nalogi, ki bi bila lahko lepše napisana.
Tako so potekali tedni, meseci.
Oba, Blaž in Justina sta se trudila pripraviti lep dom in ponosna sta bila na svoje otroke, ki so bili tako pridni. Ni se bilo treba jeziti nanje zjutraj, ko so vstajali. Posebno Boštjan je bil hitro pripravljen, čeprav mu je bilo komaj osem let. Mlajši, Filip, pa tudi ni hotel zaostati in za svojih šest let je bil kar samostojen - še oblačil se je sam, samo vezalke na čevljih so mmu delale preglavice.
Boštjana je prav ta njegova samostojnost nekam čudno potisnila vase. Filip se je vedno zvečer privil k mami, ali sedel očetu na kolena, Boštjan pa je ostal sam. Še ko je pripovedoval o šoli in prijateljih, se je le tu in tam stisnil k mami; a z očetom sta se pogovarjala brez dotika, brez roke na ramenih.
Včasih je Boštjan opazoval Filipa, s kakšno ljubkostjo se je znal pridobiti mami ali očetu. Tudi če je bil kaznovan, se je Boštjanu zdelo, da je Filipa manj bolelo kot njega.
Bil je zadnji dan šole. Oba, Boštjan in Filip, sta bila zjutraj še bolj hitra: danes imajo v njuni šoli posebno slavje in Božiček bo obiskal otroke, so jim povedale učiteljice.
V šoli pa je imelo vodstvo nemalo skrbi: oče, ki je obljubil, da bo prišel in prevzel vlogo Božička, je sporočil, da mu je žal, vendar ne more priti pravočasno. Na šoli je bil samo ravnatelj moški, druge so bile učiteljice, in otrokom ne bi bilo težko uganiti, kdo je za belo brado in z rdečim suknjičem. Ravnatelj je telefoniral tolikim očetom domov, pa zaman. Vsi starši so bili po službah - ni vedel kaj. Pa je poskušal spet. Tokrat se je moški glas oglasil po telefonu. Bil je Blaž.
Ravnatelj je razložil, kaj se je zgodilo, in Blaž - dobre volje, saj danes je praznoval s prijatelji v gostilni svojo povišano plačo - je obljubil, da pride takoj v šolo.
Čuden občutek je imel, ko se je oblačil v rdeče hlače, suknjič in škornje, in si nadel lasuljo, brke in belo brado ter kapo. Nikoli še ni kaj takega naredil - vedno je bil kdo drugi. Učiteljice so mu pomagale in mu dajale poguma. Hitro se je navadil na tradicionalni ho - ho - ho in že si je nadel vrečo, polno bonbonov in majhnih zavitkov.
Prostor je bil do zadnjega kotička napolnjen z nasmejanimi in veselimi obrazi - koliko navdušenja, ko je Blaž vstopil. Hitro je povedal otrokom, da jih je obiskal s posebnim veseljem, ker je zvedel, kako so pridni in ubogljivi, kako vedno pomagajo drug drugemu - in že je bil čas razdeliti bonbone ter povprašati otroke po njihovih posebnih željah.
Otroci so drug za drugim prihajali k njemu: nekateri so hitro sedli na njegova kolena, drugi so obstali tik pred njim in mu podali roko. Poslušal je njihove želje: da bi šli na dolg izlet, da bi dobili novo televizijo, ker se je stara pokvarila in ne morejo gledati risank, da bi dobili nov avto, da bi dobili psička in - deklice seveda - da bi dobile nove, velike punčke, z lepimi oblekicami in očmi, ki se zapirajo …
Filip je prišel k Blažu - v njegovih očeh je bilo toliko sijaja prave otroške sreče in hitro je povedal svojo željo: da bi dobil velik avto.
Kmalu zatem je prišel na vrsto Boštjan, nasmejan in poln upanja. Počasi se mu je približal in dolgo ni dejal nič. Potem pa je sedel čisto blizu k Blažu, se stisnil k njemu in skoraj pošepetal, če sme povedati svojo željo samo njemu, da drugi ne bodo slišali.
Blaž je pokimal s svojo belo brado in potegnil Boštjama na svoja kolena. Fantek se ga je skoraj oklenil okrog vratu in dejal tiho:
»Želim, tako si želim, da bi lahko sedel očku takole na kolenih in da bi me očka lepo objel in me pohvalil, ko sem priden …«
Blažu je za hip zastalo srce - stisnilo ga je v grlu, da ni mogel do besede.
Saj to je vendar njegov sin!
Lastni sin ga prosi, da bi smel sedeti na njegovih kolenih! …
V hipu je skušal prinesti v spomin dan, ko je Boštjana zadnjič potrepljal po ramenih ali ga pobožal po kuštravi glavi - ni vedel, kdaj bi to bilo …
Ali je mogoče, da je bil tako zaverovan vase, v svoj zaslužek, v -, v -, v - kdo ve kaj, da je sina porinil od sebe?
Boštjan že dolgo ni bil več pri njemu na kolenih, ko se Blaž še vedno ni mogel od srca nasmejati ljubkim otrokom, ki so se vedno prihajali k njemu in mu zaupali svoje želje.
Kako ga je grizla vest, da je svojemu lastnemu otroku ukradel nekaj, kar mu je bilo najdražje - da je lastnemu otroku zatajil nežnost, toploto, varnost … vse, kar mu on, oče pomeni …
JANA
»Naslednji rezultat - preberi ga ti, Jana!« je dejala učiteljica in pogledala skozi okno na vrt, na belorožnate popke jablane.
Nič. Vse tiho.
Počakala je še trenutek. Nekdo za njenim hrbtom se je premaknil s stolom in je zoprno zaropotalo.
»Jana,« je tiho zaklicala soseda in dekle stresla za roko, »ti si na vrsti! Preberi!«
Jana se je stresla in prestrašeno gledala učiteljico, ki se je bližala njeni klopi. Kolena so se ji šibila, ko je počasi vstajala. Njene oči so se polnile z mokrim leskom.
Učiteljica je vzela njen zvezek v roke. Niti sledu o nalogi.
»Že včeraj sem te opozorila, da poslušaj! Tudi danes nisi z nami in naloge nisi napravila,« je precej poočitala Jani.
»Oprostite mi, prosim! Včeraj nisem razumela, kar smo se učili, zato …« Jani se je zatikalo in čutila je, kako se vsi pogledi zabadajo vanjo. Sošolci so se začeli nestrpno presedati. Vsi so vedeli, da to ni res. Jana je bila vedno najboljša v matematiki.
»Pomeniva se po šoli,« je dejala učiteljica, odšla do table in pričela razlagati novo učno snov.
Misli pa so ji ves čas uhajale k Jani. Lansko leto se ni nikoli zgodilo, da ne bi poslušala in sodelovala. Letos pa jo je že tolikokrat predramila iz čudne zamišljenosti.
Janine misli pa so se med razlago že spet razblinile v mračno sedanjost s samimi vprašanji, na katera ji nihče še ni dal odgovora. V njenem srcu je bila globoka rana, ki je tako boleče krvavela, da se ji je kar temnilo. Zdelo se ji je, da jo neznani kremplji trgajo in polagajo košček za koščkom v pekoči strup.
In danes je tudi njen rojstni dan!
Vsako pomlad, ko so jablane oblekle svoj čudoviti rožnati plašč, vselej sta Janina oče in mati presenetila svojo hčerko: enkrat s knjigo, drugič z lepo zaponko in potem spet z vstopnicami za kino zanjo in njeni prijateljici. Kako je bilo vsako leto lepo.
Letos pa se je skoraj bala prihajajoče pomladi. Že nekaj mesecev je Jana odhajala spat s solzami v očeh. Dolgo v noč ni mogla zaspati. Ušesa si je pokrivala z blazino, pa je še čula očetove in materine ostre besede prerekanja.
Ko se je včeraj vrnila iz šole, sta se z očetom srečala na pragu. V rokah je imel kovčke in na njen vprašujoč pogled ji je samo mimogrede mrzlo dejal:
»Ti bo mama vse povedala.«
Šel je. Upala je, da se bo vrnil za večerjo – ni ga bilo. Mama je samo rekla:
»Ne bo ga več nazaj.«
In odšla je v sobo.
Po pouku je Jana ostala v razredu. Učiteljica je spremljala otroke do stopnic. Ko se je vračala proti razredu, jo je Janina prijateljica ustavila in ji skoraj zašepetala:
»Zaradi Jane, prosim ... Njena mati in oče sta se včeraj za vedno razšla ... in danes je njen dvanajsti rojstni dan, zato ...«
Še je hotela nekaj reči, a učiteljica ni več poslušala. S trudnimi koraki se je vračala po hodniku, obstala za trenutek pred vrati razreda, nato tiho vstopila.
Jana je gledala zamišljeno skozi okno na jablane, ki cveto kakor vsako pomlad. A zanjo je letos pomlad prišla prepozno.
Zakaj vendar?
Nekdo je rahlo pobožal njene lase. Obrnila se je. Njen otroški obrazek je bil čudno spačen od premagovanja solz, ki so kar same vrele po licih.
Njeno telesce se je krčevito stresalo v ihtenju.
Zakaj je letos pomlad prišla prepozno.
TANJA
Bil je pust jesenski dan in pripravljalo se je na dež. Le malokdo je šel po cesti. Veter je vrtinčil pozlačene liste kostanjev, ki so nedaleč stran izgubljali svoj jesenski čar.
Marko in Tanja sta se že kar dolgo poznala in v nedeljo jo je predstavil očetu in materi. Imeli so lep dom in kako prijazna sta bila oba z njo. Pogovarjali so se to in ono in pogovor je nanesel tudi na Tanjine starše in sorodnike.
»Oče in mati sta na dopustu v Evropi. Ni dolgo, kar sta mi pisala, da se me velikokrat spominjata in da je lepo.«
Tako prepričljivo je to povedala, da je skoraj sama sebi verjela.
Minevali so tedni in na božični večer je Tanja bila spet povabljena na Markov dom. Skupaj so šli k polnočnici: oče, mati, Marko in ona. Kako dolgo je nepremično zrla v jaslice, v podobo svete družine …
Pod drevescem jo je čakalo darilo. V zavitku je bila lepa vaza in prtiček in še lepa škatlica. Odprla jo je in obstala: prelep zaročni prstan se je lesketal na žametni podlagi.
Niti besede ni mogla spraviti iz sebe - vse ji je tičalo v grlu. Nekaj težkega in temnega je pričelo legati na njeno dušo.
Marko jo je gledal in njegovo srce je pelo v ritmu njenega imena. Kako slovesno: božični večer s svojo čarobno toplino družinske sreče, luči na dreveščku, zaročni prstan, ki ga ji je podaril … drugo leto bo Tanja njegova žena.
Tako je sanjaril Marko in šele po dolgem času opazil, kako čudno zamišljena je bila Tanja. Skušal jo je razumeti, češ, tudi ona bi bila rada z domačimi. Pa, saj se bodo kmalu vrnili, tako mu je dejala.
O, kako sram je bilo Tanjo, da je lagala. In on jo hoče za ženo …
Ni mu povedala resnice ne na božični večer, ne drugi dan, ne naslednji.
Že je minevalo poletje in Marko je vedno spraševal Tanjo:
»Kaj ti tvoji nič več ne pišejo? Se je kaj zgodilo?«
Nič. Samo dolg, težak molk.
Ko bi vedel, kako je stiskala ustnice, da ni zakričala. Da, kričala bi celemu svetu, kako zelo je sama …
Stisnil ji je roko in jo tolažil:
»Jutri bova skupaj pisala in jih prosila, naj pridejo na najino poroko,« jo je nežno poljubil.
Ni imela časa reči ‘ne’, tako hitro je odšel.
Vrnila se je v svojo sobo in pričela zlagati stvari v kovček. Mora se umakniti. Tako rada ga ima, Marka, a vest jo je pekla. In bala se je trenutka, ko bo izvedel o njej, zavrženki.
Nobene solze ni bilo na njenem licu, preveč so se izsušile v neštetih nočeh. Samo njeno srce je ječalo, ker ni poznalo ne matere, ne očeta. Kolikokrat je premišljevala in se pogovarjala v mislih z neznano materjo:
»Le zakaj sem ti bila tako odveč, mati? Kaj nisem bila sad ljubezni? O, mati, kako si mogla?«
Globoko v njej se je zakoreninilo sovraštvo do nje, sovraštvo do lastne matere. In oče - kolikokrat si ga je želela poklicati in se stisniti k njemu.
Počasi je stopala proti avtobusni postaji. Hotela je daleč, daleč proč od Marka, od resnice. Samo kostanji so se ji klanjali - kot bi žalovali.
Nenadoma:
»Tanja!«
Bil je Marko. Brez besede je obstal in z očmi zahteval pojasnilo za njeno početje.
Kako močna je postala naenkrat.
»Marko, tu je tvoj prstan. Nisem dovolj iskrena, da bi ga bila vredna.«
Počakala je trenutek, potem pa je kar bruhnilo iz nje:
»Lagala sem ti ves čas, grdo lagala. Moji starši niso na potovanju – morda, samo jaz jih ne poznam. Jih nisem še nikoli videla.«
Hotela je oditi, pa jo je ujel, ji položil roke na ramena in dahnil:
»Tanja! …«
Koliko je povedal z eno samo besedo, z njenim imenom. In njegove oči so nemo govorile, da jo razume, da jo ima rad, da jo spoštuje, čeprav sta jo oče in mati zavrgla in je zaradi njih lagala.
Z roko v roki sta odšla - ne na postajo, temveč do duhovnika, da uredita z njim in si pred oltarjem obljubita večno zvestobo …
ŽELJA
Blaž in Justina sta živela v predmestju, v majhni hiđi blizu parka. Kot večina družin v tem delu mesta sta urejevala vrt oba; oba hodila v službo zjutraj in se vračala prosti večeru domov. Njuni otroci, kot otroci sosedov, so bili v varstvu ali pa nekateri že v šoli. Čas pred šolo jim je bil odmerjen za hitro oblačenje, hiter zajtrk in potem z mamo do varstva, kjer so čakali trenutka, ko je bilo treba v šolo. Čas po šoli je bil podoben jutru, samo da se ni tako mudilo. Počasi so tekli trenutki, ko so otroci čakali na starše, da so jih ti prišli iskat po službi in odpeljali domov. Toliko veselih dogodkov iz šole je zgubilo medtem svoj pomen in mama je hitela z večerjo, pa ni imela časa poslušati; in oče je moral popraviti zdaj to, zdaj ono, prebrati časopis in povedati mami o dnevu na delu …
Že zdavnaj je minila večerja, ko so otroci imeli priložnost stisniti se k mami, ji povedati o prijateljih, o učiteljici, ki se je ujezila, in o nalogi, ki bi bila lahko lepše napisana.
Tako so potekali tedni, meseci.
Oba, Blaž in Justina sta se trudila pripraviti lep dom in ponosna sta bila na svoje otroke, ki so bili tako pridni. Ni se bilo treba jeziti nanje zjutraj, ko so vstajali. Posebno Boštjan je bil hitro pripravljen, čeprav mu je bilo komaj osem let. Mlajši, Filip, pa tudi ni hotel zaostati in za svojih šest let je bil kar samostojen - še oblačil se je sam, samo vezalke na čevljih so mmu delale preglavice.
Boštjana je prav ta njegova samostojnost nekam čudno potisnila vase. Filip se je vedno zvečer privil k mami, ali sedel očetu na kolena, Boštjan pa je ostal sam. Še ko je pripovedoval o šoli in prijateljih, se je le tu in tam stisnil k mami; a z očetom sta se pogovarjala brez dotika, brez roke na ramenih.
Včasih je Boštjan opazoval Filipa, s kakšno ljubkostjo se je znal pridobiti mami ali očetu. Tudi če je bil kaznovan, se je Boštjanu zdelo, da je Filipa manj bolelo kot njega.
Bil je zadnji dan šole. Oba, Boštjan in Filip, sta bila zjutraj še bolj hitra: danes imajo v njuni šoli posebno slavje in Božiček bo obiskal otroke, so jim povedale učiteljice.
V šoli pa je imelo vodstvo nemalo skrbi: oče, ki je obljubil, da bo prišel in prevzel vlogo Božička, je sporočil, da mu je žal, vendar ne more priti pravočasno. Na šoli je bil samo ravnatelj moški, druge so bile učiteljice, in otrokom ne bi bilo težko uganiti, kdo je za belo brado in z rdečim suknjičem. Ravnatelj je telefoniral tolikim očetom domov, pa zaman. Vsi starši so bili po službah - ni vedel kaj. Pa je poskušal spet. Tokrat se je moški glas oglasil po telefonu. Bil je Blaž.
Ravnatelj je razložil, kaj se je zgodilo, in Blaž - dobre volje, saj danes je praznoval s prijatelji v gostilni svojo povišano plačo - je obljubil, da pride takoj v šolo.
Čuden občutek je imel, ko se je oblačil v rdeče hlače, suknjič in škornje, in si nadel lasuljo, brke in belo brado ter kapo. Nikoli še ni kaj takega naredil - vedno je bil kdo drugi. Učiteljice so mu pomagale in mu dajale poguma. Hitro se je navadil na tradicionalni ho - ho - ho in že si je nadel vrečo, polno bonbonov in majhnih zavitkov.
Prostor je bil do zadnjega kotička napolnjen z nasmejanimi in veselimi obrazi - koliko navdušenja, ko je Blaž vstopil. Hitro je povedal otrokom, da jih je obiskal s posebnim veseljem, ker je zvedel, kako so pridni in ubogljivi, kako vedno pomagajo drug drugemu - in že je bil čas razdeliti bonbone ter povprašati otroke po njihovih posebnih željah.
Otroci so drug za drugim prihajali k njemu: nekateri so hitro sedli na njegova kolena, drugi so obstali tik pred njim in mu podali roko. Poslušal je njihove želje: da bi šli na dolg izlet, da bi dobili novo televizijo, ker se je stara pokvarila in ne morejo gledati risank, da bi dobili nov avto, da bi dobili psička in - deklice seveda - da bi dobile nove, velike punčke, z lepimi oblekicami in očmi, ki se zapirajo …
Filip je prišel k Blažu - v njegovih očeh je bilo toliko sijaja prave otroške sreče in hitro je povedal svojo željo: da bi dobil velik avto.
Kmalu zatem je prišel na vrsto Boštjan, nasmejan in poln upanja. Počasi se mu je približal in dolgo ni dejal nič. Potem pa je sedel čisto blizu k Blažu, se stisnil k njemu in skoraj pošepetal, če sme povedati svojo željo samo njemu, da drugi ne bodo slišali.
Blaž je pokimal s svojo belo brado in potegnil Boštjama na svoja kolena. Fantek se ga je skoraj oklenil okrog vratu in dejal tiho:
»Želim, tako si želim, da bi lahko sedel očku takole na kolenih in da bi me očka lepo objel in me pohvalil, ko sem priden …«
Blažu je za hip zastalo srce - stisnilo ga je v grlu, da ni mogel do besede.
Saj to je vendar njegov sin!
Lastni sin ga prosi, da bi smel sedeti na njegovih kolenih! …
V hipu je skušal prinesti v spomin dan, ko je Boštjana zadnjič potrepljal po ramenih ali ga pobožal po kuštravi glavi - ni vedel, kdaj bi to bilo …
Ali je mogoče, da je bil tako zaverovan vase, v svoj zaslužek, v -, v -, v - kdo ve kaj, da je sina porinil od sebe?
Boštjan že dolgo ni bil več pri njemu na kolenih, ko se Blaž še vedno ni mogel od srca nasmejati ljubkim otrokom, ki so se vedno prihajali k njemu in mu zaupali svoje želje.
Kako ga je grizla vest, da je svojemu lastnemu otroku ukradel nekaj, kar mu je bilo najdražje - da je lastnemu otroku zatajil nežnost, toploto, varnost … vse, kar mu on, oče pomeni …
