Vse lepe misli in sladke besede
pisal si po koledarju,
ki se izgubil je v neki kavarni
v mestu pred morsko obalo.
Včasih iz ranjenih starih spominov
pride tvoj smeh kot privid:
poješ naglas in klavir spet igraš -
tako zdaj ti v meni živiš.
Naj se odprejo vsa okna in vrata
tam v tisti hiši ob parku,
kjer so poljubi bili kot dragulji …
Jih je še kje kaj ostalo?
Če so še tam, vse jim dam, vsi so zate,
bil si moj prvi poet,
v sanjah sem videla pravi Pariz –
imela sem le šestnajst let!
Kaj šestnajst let, kaj trideset,
od kod naj štejem svoj čas?
Za mene so prijatelji
moj koledar!
Mimo ptic in mimo zvezd
šla sem in se vrnila
čez most mladosti –
tu sem doma.
V meni svetloba je, iskra ljubezni,
sonce nikdar ne ugasne,
nočem pozabe, ti k meni spet pridi,
kaj delaš v zlatem okvirju?
Veš, mislim nate in če se boš vrnil
spet bom stopila čez rob –
svoje usode pa vendar ne bom
nikoli izpustila iz rok!
DAJEMO VAM SONCA
Pesmice naše so bujni cvetovi,
besede naše so trdni mostovi,
črka do črke, korak do koraka –
dobra ideja nikoli ne čaka.
Pišemo, kaj se je Tinčku zgodilo,
pišemo, kaj se je vse spremilo,
kdo ljubi Jano, Ireno, Marino,
koga bo jutri povabil Peter v kino.
Kam sta se skrila Marjetka in Mihec,
zakaj je mami mleko prekipelo,
ati je jezen- le kaj ga je prijelo,
napišimo mu pesmico veselo.
Pesmice, zgodbice, uganke,
pravljice, križanke in zanke,
pišemo, pojemo brez konca,
vzemite, dajemo vam sonca.
NA VLAK!
Pokličem ženo,
čujem moški glas …
Razbijem avto,
rešim se za las!
A kaj bi se razburjal?
Zakaj bi čas izgubljal?
Na vlak!
V kupeju lepotica
dolgih nog,
povabi me:
Prisedite, gospod…
Pa žal je izstopila,
in ni se več vrnila
na vlak.
Zdaj sploh ne vem več,
kje bom jaz doma,
ta vlak me brez postaj
naprej pelja …
Ker tako je življenje,
ko človek enkrat stopi
na vlak.
Hej, hej, hej,
kam vlak ta drvi?
Nič več počasi
ne grem po vasi,
mimo mene gre pomlad,
in zimi še ne bi rad odpiral vrat.
Hej, hej, hej,
kam vlak ta drvi?
Prehitro leta
so nam prešteta –
srečo hočem poiskat,
Zato sem šel
na zadnji vlak.
ANGELI ŽIVIJO
Prividov ni,
so le oči,
ki vidijo več
kakor mi.
Zvezda repatica
vedno spomni me,
da samo dobrota
reši ti srce.
Angeli živijo
tudi če ljudje ne čutijo,
angeli živijo,
v vsako dušo tiho pridejo.
Na srečno pot nas spremljajo.
Varujejo.
Ljubezen gre
in mi za njo.
Ko me bo usoda
stisnila v temo,
angel, ki je v meni,
bo premagal jo.
Angeli živijo!
MOJ KOLEDAR
Vse lepe misli in sladke besede
pisal si po koledarju,
ki se izgubil je v neki kavarni
v mestu pred morsko obalo.
Včasih iz ranjenih starih spominov
pride tvoj smeh kot privid:
poješ naglas in klavir spet igraš -
tako zdaj ti v meni živiš.
Naj se odprejo vsa okna in vrata
tam v tisti hiši ob parku,
kjer so poljubi bili kot dragulji …
Jih je še kje kaj ostalo?
Če so še tam, vse jim dam, vsi so zate,
bil si moj prvi poet,
v sanjah sem videla pravi Pariz –
imela sem le šestnajst let!
Kaj šestnajst let, kaj trideset,
od kod naj štejem svoj čas?
Za mene so prijatelji
moj koledar!
Mimo ptic in mimo zvezd
šla sem in se vrnila
čez most mladosti –
tu sem doma.
V meni svetloba je, iskra ljubezni,
sonce nikdar ne ugasne,
nočem pozabe, ti k meni spet pridi,
kaj delaš v zlatem okvirju?
Veš, mislim nate in če se boš vrnil
spet bom stopila čez rob –
svoje usode pa vendar ne bom
nikoli izpustila iz rok!
DAJEMO VAM SONCA
Pesmice naše so bujni cvetovi,
besede naše so trdni mostovi,
črka do črke, korak do koraka –
dobra ideja nikoli ne čaka.
Pišemo, kaj se je Tinčku zgodilo,
pišemo, kaj se je vse spremilo,
kdo ljubi Jano, Ireno, Marino,
koga bo jutri povabil Peter v kino.
Kam sta se skrila Marjetka in Mihec,
zakaj je mami mleko prekipelo,
ati je jezen- le kaj ga je prijelo,
napišimo mu pesmico veselo.
Pesmice, zgodbice, uganke,
pravljice, križanke in zanke,
pišemo, pojemo brez konca,
vzemite, dajemo vam sonca.
NA VLAK!
Pokličem ženo,
čujem moški glas …
Razbijem avto,
rešim se za las!
A kaj bi se razburjal?
Zakaj bi čas izgubljal?
Na vlak!
V kupeju lepotica
dolgih nog,
povabi me:
Prisedite, gospod…
Pa žal je izstopila,
in ni se več vrnila
na vlak.
Zdaj sploh ne vem več,
kje bom jaz doma,
ta vlak me brez postaj
naprej pelja …
Ker tako je življenje,
ko človek enkrat stopi
na vlak.
Hej, hej, hej,
kam vlak ta drvi?
Nič več počasi
ne grem po vasi,
mimo mene gre pomlad,
in zimi še ne bi rad odpiral vrat.
Hej, hej, hej,
kam vlak ta drvi?
Prehitro leta
so nam prešteta –
srečo hočem poiskat,
Zato sem šel
na zadnji vlak.
ANGELI ŽIVIJO
Prividov ni,
so le oči,
ki vidijo več
kakor mi.
Zvezda repatica
vedno spomni me,
da samo dobrota
reši ti srce.
Angeli živijo
tudi če ljudje ne čutijo,
angeli živijo,
v vsako dušo tiho pridejo.
Na srečno pot nas spremljajo.
Varujejo.
Ljubezen gre
in mi za njo.
Ko me bo usoda
stisnila v temo,
angel, ki je v meni,
bo premagal jo.
Angeli živijo!
