Na perišču lepe Vide,
koder vznikajo (k)resnice,
nove sanjajo perice,
dokler sonce ne zaide.
Kronosova smo igrača,
stalno žuga nam s kazalcem.
Pod nadzemeljskim brisalcem
se ogorek sanj obrača,
tli, in se k izvoru vrača.
Še tedaj, ko vse poide,
v strganini stare žide
kakor kazen in vžigalo
hrepenenje bo ostalo
na perišču lepe Vide.
Iz časovne naplavine
skozi čad polslepe sveče
dahne hip naivne sreče,
zaiskri se, bliskne, mine.
Val odnaša prod z brežine.
Sanj prepoln pogled perice
spremlja bele perutnice
ptic, ki se čez kraške ruje
odseljujejo na tuje,
koder vznikajo (k)resnice.
Pravijo, da je zbežala
s sliko babice med zvezki
in z debelimi izrezki
iz strokovnega žurnala.
In da s stene je pobrala
doktorat, diplome, skice,
v sanje sprešane cvetice.
Z ladjo bliža se obali,
kjer ob babičini skali
nove sanjajo perice.
Danes je od nje prispela
skopa, kratka e-novica:
»Sama. Samska. Znanstvenica.
Spoštovana. Osivela.
Le na videz kdaj vesela.
Kar je šlo, nazaj ne pride.
Vzdih pa mi vsak dan uide
med opran ažur neveste,
ki suši se v prahu ceste,
dokler sonce ne zaide.«
REKA POJE
Ko se pod prsti mraka izrisuje
z baladnim tonom prepojena skica,
iz teme prhne Edgarjeva ptica
in s prepirljivo zlobo kljuje, kljuje …
»Mladost veni,« se ptica posmehuje,
»postajaš pusta, deltasta mrtvica.
V naborkih tal edina kolesnica
je pot samote. Veter mimo pluje.«
Privid izgine, spet zaslišim sebe.
Šumim in pojem. Še sem tvoja reka:
lahkotna, mlada, gibka in igriva.
In ti, obrežna travnata prevleka,
objemaš me, da čas me ne ogrebe.
V dlaneh bregov sem mlada, živa, živa …
METULJ POLJUBLJA CVET, TI MENE NISI
Obrnjeni sonet
Oranžna jutra venejo v brlivke.
Očem, dlanem in koži iz muslina
bo čas postrgal steklasto glazuro.
Vsak hip bom grobo tkana raševina
v nedoločljivi barvi suhe sivke.
Še glas dobil bo hrapavo teksturo.
Zmehčaj, zmehčaj me s svojimi odtisi
besed, da spet bom šelesteča svila!
V svetišču tiho se smehlja Sibila.
Metulj poljublja cvet, ti mene nisi.
Minevam med uradnimi dopisi.
Večerni mrak pa piše povabila
svetilkam, veščam, rožam brez barvila.
Molče zavzdihnem, sklanjam se nad spisi.
PESNIŠKA BESEDA
Klasični sonet
Kako naj zašepečem Te, Beseda,
da ne oskrunim Tvojega imena?
Saj prvi hip, ko boš izgovorjena,
minil bo čar molčečega obreda.
V neslišne vzdihe zlogov se zajeda
skrivnostna koda Tvojega pomena.
Ostajaš slutnja, ki neizrečena
se nemo izpisuje iz pogleda.
Ko tiho pošumevaš skozi žile,
izvabljaš zvoke čarnega godala.
Skrivnost odpeva Ti s šelestom svile.
Moj glas zamira. Ti pa boš ostala
kot genski žig, ki so ga zapustile
prižgane iskre Tvojega vžigala.
GLOSA
Na perišču lepe Vide,
koder vznikajo (k)resnice,
nove sanjajo perice,
dokler sonce ne zaide.
Kronosova smo igrača,
stalno žuga nam s kazalcem.
Pod nadzemeljskim brisalcem
se ogorek sanj obrača,
tli, in se k izvoru vrača.
Še tedaj, ko vse poide,
v strganini stare žide
kakor kazen in vžigalo
hrepenenje bo ostalo
na perišču lepe Vide.
Iz časovne naplavine
skozi čad polslepe sveče
dahne hip naivne sreče,
zaiskri se, bliskne, mine.
Val odnaša prod z brežine.
Sanj prepoln pogled perice
spremlja bele perutnice
ptic, ki se čez kraške ruje
odseljujejo na tuje,
koder vznikajo (k)resnice.
Pravijo, da je zbežala
s sliko babice med zvezki
in z debelimi izrezki
iz strokovnega žurnala.
In da s stene je pobrala
doktorat, diplome, skice,
v sanje sprešane cvetice.
Z ladjo bliža se obali,
kjer ob babičini skali
nove sanjajo perice.
Danes je od nje prispela
skopa, kratka e-novica:
»Sama. Samska. Znanstvenica.
Spoštovana. Osivela.
Le na videz kdaj vesela.
Kar je šlo, nazaj ne pride.
Vzdih pa mi vsak dan uide
med opran ažur neveste,
ki suši se v prahu ceste,
dokler sonce ne zaide.«
REKA POJE
Ko se pod prsti mraka izrisuje
z baladnim tonom prepojena skica,
iz teme prhne Edgarjeva ptica
in s prepirljivo zlobo kljuje, kljuje …
»Mladost veni,« se ptica posmehuje,
»postajaš pusta, deltasta mrtvica.
V naborkih tal edina kolesnica
je pot samote. Veter mimo pluje.«
Privid izgine, spet zaslišim sebe.
Šumim in pojem. Še sem tvoja reka:
lahkotna, mlada, gibka in igriva.
In ti, obrežna travnata prevleka,
objemaš me, da čas me ne ogrebe.
V dlaneh bregov sem mlada, živa, živa …
METULJ POLJUBLJA CVET, TI MENE NISI
Obrnjeni sonet
Oranžna jutra venejo v brlivke.
Očem, dlanem in koži iz muslina
bo čas postrgal steklasto glazuro.
Vsak hip bom grobo tkana raševina
v nedoločljivi barvi suhe sivke.
Še glas dobil bo hrapavo teksturo.
Zmehčaj, zmehčaj me s svojimi odtisi
besed, da spet bom šelesteča svila!
V svetišču tiho se smehlja Sibila.
Metulj poljublja cvet, ti mene nisi.
Minevam med uradnimi dopisi.
Večerni mrak pa piše povabila
svetilkam, veščam, rožam brez barvila.
Molče zavzdihnem, sklanjam se nad spisi.
PESNIŠKA BESEDA
Klasični sonet
Kako naj zašepečem Te, Beseda,
da ne oskrunim Tvojega imena?
Saj prvi hip, ko boš izgovorjena,
minil bo čar molčečega obreda.
V neslišne vzdihe zlogov se zajeda
skrivnostna koda Tvojega pomena.
Ostajaš slutnja, ki neizrečena
se nemo izpisuje iz pogleda.
Ko tiho pošumevaš skozi žile,
izvabljaš zvoke čarnega godala.
Skrivnost odpeva Ti s šelestom svile.
Moj glas zamira. Ti pa boš ostala
kot genski žig, ki so ga zapustile
prižgane iskre Tvojega vžigala.
