danes bom polovil
vse sence podstrešja
ki spletkarijo naokoli
ožajo moje oči
praskajo srečo
in dežujejo po teh
lepih temnih tleh
danes bom pregnal
to ostro spreletavanje
ki se tako rado zajeda
v pore moje kože
kadar moji koraki
zvenijo neobičajno
ali postojijo v tišini
danes bom po nočnem nebu
raztrosil kresnice
da bodo polovile meglo vseh
ki zrejo proti oblačnemu obzorju
in verjamejo da je nebo tam
še vedno enako lepo
čeprav ga ne vidijo več
danes bom
ker si to res želim
in danes bom
če me ne bodo pojedle misli
POTOVANJE
spet sem na poti
srebrne iskre pršijo iz luči
in padajo v katranasto noč
mehka tla se lepijo
na podplate in
škrlaten veter piha
skozi kodraste lase
tišino predirajo
upajoči klici škržatov
in ostre misli
zavijem v temno hosto
po ozki prašni poti
posuti z iglicami
in ptičjimi spomini
pot je dolga
in žejen postajam
gozd se izlije
v ocean
mesečina spet
prisesa moj pogled
in mi izdolbe lobanjo
žejen sem
a voda je slana
zaplavam
do jutra
in grem
na vodo
TUDI BESEDE NE DIHAJO VEČ
vsako svetlo besedo
ki kot kresnica sveti ponoči
železna človeška dlan
zapre v rudnike zlata
kjer počasi ugaša
dokler si steklena večnost
ne izkljuje oči
tudi besede ne dihajo več
KER ŠE VEDNO IŠČEM ROKE
danes bom polovil
vse sence podstrešja
ki spletkarijo naokoli
ožajo moje oči
praskajo srečo
in dežujejo po teh
lepih temnih tleh
danes bom pregnal
to ostro spreletavanje
ki se tako rado zajeda
v pore moje kože
kadar moji koraki
zvenijo neobičajno
ali postojijo v tišini
danes bom po nočnem nebu
raztrosil kresnice
da bodo polovile meglo vseh
ki zrejo proti oblačnemu obzorju
in verjamejo da je nebo tam
še vedno enako lepo
čeprav ga ne vidijo več
danes bom
ker si to res želim
in danes bom
če me ne bodo pojedle misli
POTOVANJE
spet sem na poti
srebrne iskre pršijo iz luči
in padajo v katranasto noč
mehka tla se lepijo
na podplate in
škrlaten veter piha
skozi kodraste lase
tišino predirajo
upajoči klici škržatov
in ostre misli
zavijem v temno hosto
po ozki prašni poti
posuti z iglicami
in ptičjimi spomini
pot je dolga
in žejen postajam
gozd se izlije
v ocean
mesečina spet
prisesa moj pogled
in mi izdolbe lobanjo
žejen sem
a voda je slana
zaplavam
do jutra
in grem
na vodo
TUDI BESEDE NE DIHAJO VEČ
vsako svetlo besedo
ki kot kresnica sveti ponoči
železna človeška dlan
zapre v rudnike zlata
kjer počasi ugaša
dokler si steklena večnost
ne izkljuje oči
