Še eno poročilo o Beneškem trgovcu Williama Shakespearea v izvedbi Walfdorske šole Maribor (19. in 20. junija 2014)
Poslovenil Oton Župančič. Mentorica: Andreja Pliberšek. Režija: skupinska in Mojka Končar. Igrajo: Filip Čerček, Gregor Belcl, Veronika Sosič, Aljaž Mohorič, Mojka Končar, Sara Kovčevič Šprah, Chiara Cerič, David Savnik, Pilar Veselko, Zoja Funda Lipnik, Tara Kuster, Anika Vogrinec.
»Beneški trgovec« Williama Shakespearea je gledališko delo, ki si zasluži enakovredno pozornost vseh, ki jim je gledališka ustvarjalnost lastna, kakor ostala njegova dela.
Čeprav ne sodi v segment del Shakespearea, ki nosi pompozni naziv »zgodovinski«, ali pa v segment del, ki bi jih bilo moč opredeliti kot komedije, je to zagotovo delo, ki s svojo vsebinsko pripovedno večplastnostjo, vocirano predvsem v skrbno in izostreno začrtane gledališke like in njihove interakcije (tako v polju nravnosti posameznih likov, kakor tudi, posledično, v polju njihove odrske prezence), predstavlja za vsakega gledališkega ustvarjalca ali odrskega »postavljavca« ne le poseben izziv, temveč tudi dobršno mero tiste samo na videz osnovne razumsko-čustvene bistrosti, ki premore branje Shakespeara in njegovega »Beneškega trgovca« tako na vsej stvarni, kakor tudi na simbolni ravni (povedno/izpovedno metaforični).
Odločitev za odrsko postavitev omenjenega dela z osnovnošolci in osnovnošolkami 9.razreda Waldorfske šole Maribor (pa čeprav samo in izključno v maniri zaključne igre po predmetniku te šole) je tako smela in nekoliko drzna odločitev, vsekakor pa pogumna in vredna spoštovanja.
Kar dodobra napletena in zapletena fabulativna zasnova igre tako ponuja odrskim snovalcem dovolj »materiala« za izoblikovanje posameznih likov in njih značajskih podob, kar je pri tovrstni postavitvi seveda odločilnega pomena.
Mlade igralke in igralci so se udejanjanja tako zahtevnega gledališkega dela lotili z vso resnostjo in odgovornostjo. Njihov pristop, ki vseskozi izkazuje izredno delavoljnost, prizadevnost in smisel za gledališko uprizarjanje, je občudovanja vreden. Še prav posebej zategadelj, ker je dobesedno »križan« z neverjetno odrsko disciplino in mestoma naravnost zgledno odrsko prezenco.
Vsi, od prav prve in prvega do zadnje in zadnjega so svoje naloge igralske »gor vzeli« resnično poglobljeno in z veliko mero iskrenega entuziazma, ki preveva celotno, dobro uro in pol trajajočo predstavo.
Vse je bilo narejeno v maniri »manj je več«, kar je še ostrilo povednost in sporočilnost besedila samega. Tako je bila scenografija vseskozi zamejena v eno samo, sila skopo opremljeno gledališko odrje, katerega ambientalno povednost je izrisovala le lučna spremenljivost, pa še ta le občasno. Nekaj malega več so igralkam in igralcem služili kostumi, še nekaj malega manj pa maska; oba zadnje navedena gledališka segmenta sta tako zadobila tisti, posamezne like malce bolj razločevalno označevalni element, ki pa je v dani postavitvi imel skorajda odločilno vlogo, ko je govora o definiranja vnanjosti posameznih likov.
Prav vsi, od prvega do zadnjega, so posebno pozornost tako namenili jeziku in njega prezentativnosti in povednosti hkrati.
Tu smo bili priča nekaj izvrstnim igralskim dosežkom, med katerimi gre posebej izdvojiti lik Bassanija v interpretaciji Mojke Končar. Njena le na videz nonšalantna igralska vehemenca je dajala liku tisto tako potrebno sproščenost, vedno »cepljeno« na vse usodno/tragično/pomembnostne podrobnosti, ki jih predpisuje vsebinska zasnova igre sama, lika samega. Izrazito razločna v govorni interpretaciji (tu gre še prav posebej pohvaliti impostacijo glasu, ki je redko slišana!), naravnost navdušujoča v gestikulaciji, vedno skrbno medena v grimasah, predvsem pa resnično brez vsake odrske treme, zato pa toliko bolj navita in navihana in drzno neobremenjena v ustvarjanju vnanje podobe svojega lika, vnanje podobe, ki je vseskozi črpala v notranji značajski sliki in opredelitvi lika, katerega je igrala, je bila Mojka Končar zagotovo svetel igralski presežek pričujoče igre.
Da je govora o izrazitem gledališkem dosežku in celo presežku, je moč trditi tudi zato, ker je publika prav temu liku, oziroma njega interpretaciji, namenila odobravajočo pozornost v nekolikanj večji meri, kot ostalim.
Glede na mladost igralke je njeno delo vsekakor vredno pohvale in ocene, kot je pričujoča.
Vredno bi bilo razmisliti o njenem nadaljnjem tovrstnem udejstvovanju, saj je neovrgljivo dejstvo, da je v deklici izrazit igralski potencial, na kakršnega se ne naleti prav pogosto.
Še eno poročilo o Beneškem trgovcu Williama Shakespearea v izvedbi Walfdorske šole Maribor (19. in 20. junija 2014)
Poslovenil Oton Župančič. Mentorica: Andreja Pliberšek. Režija: skupinska in Mojka Končar. Igrajo: Filip Čerček, Gregor Belcl, Veronika Sosič, Aljaž Mohorič, Mojka Končar, Sara Kovčevič Šprah, Chiara Cerič, David Savnik, Pilar Veselko, Zoja Funda Lipnik, Tara Kuster, Anika Vogrinec.
»Beneški trgovec« Williama Shakespearea je gledališko delo, ki si zasluži enakovredno pozornost vseh, ki jim je gledališka ustvarjalnost lastna, kakor ostala njegova dela.
Čeprav ne sodi v segment del Shakespearea, ki nosi pompozni naziv »zgodovinski«, ali pa v segment del, ki bi jih bilo moč opredeliti kot komedije, je to zagotovo delo, ki s svojo vsebinsko pripovedno večplastnostjo, vocirano predvsem v skrbno in izostreno začrtane gledališke like in njihove interakcije (tako v polju nravnosti posameznih likov, kakor tudi, posledično, v polju njihove odrske prezence), predstavlja za vsakega gledališkega ustvarjalca ali odrskega »postavljavca« ne le poseben izziv, temveč tudi dobršno mero tiste samo na videz osnovne razumsko-čustvene bistrosti, ki premore branje Shakespeara in njegovega »Beneškega trgovca« tako na vsej stvarni, kakor tudi na simbolni ravni (povedno/izpovedno metaforični).
Odločitev za odrsko postavitev omenjenega dela z osnovnošolci in osnovnošolkami 9.razreda Waldorfske šole Maribor (pa čeprav samo in izključno v maniri zaključne igre po predmetniku te šole) je tako smela in nekoliko drzna odločitev, vsekakor pa pogumna in vredna spoštovanja.
Kar dodobra napletena in zapletena fabulativna zasnova igre tako ponuja odrskim snovalcem dovolj »materiala« za izoblikovanje posameznih likov in njih značajskih podob, kar je pri tovrstni postavitvi seveda odločilnega pomena.
Mlade igralke in igralci so se udejanjanja tako zahtevnega gledališkega dela lotili z vso resnostjo in odgovornostjo. Njihov pristop, ki vseskozi izkazuje izredno delavoljnost, prizadevnost in smisel za gledališko uprizarjanje, je občudovanja vreden. Še prav posebej zategadelj, ker je dobesedno »križan« z neverjetno odrsko disciplino in mestoma naravnost zgledno odrsko prezenco.
Vsi, od prav prve in prvega do zadnje in zadnjega so svoje naloge igralske »gor vzeli« resnično poglobljeno in z veliko mero iskrenega entuziazma, ki preveva celotno, dobro uro in pol trajajočo predstavo.
Vse je bilo narejeno v maniri »manj je več«, kar je še ostrilo povednost in sporočilnost besedila samega. Tako je bila scenografija vseskozi zamejena v eno samo, sila skopo opremljeno gledališko odrje, katerega ambientalno povednost je izrisovala le lučna spremenljivost, pa še ta le občasno. Nekaj malega več so igralkam in igralcem služili kostumi, še nekaj malega manj pa maska; oba zadnje navedena gledališka segmenta sta tako zadobila tisti, posamezne like malce bolj razločevalno označevalni element, ki pa je v dani postavitvi imel skorajda odločilno vlogo, ko je govora o definiranja vnanjosti posameznih likov.
Prav vsi, od prvega do zadnjega, so posebno pozornost tako namenili jeziku in njega prezentativnosti in povednosti hkrati.
Tu smo bili priča nekaj izvrstnim igralskim dosežkom, med katerimi gre posebej izdvojiti lik Bassanija v interpretaciji Mojke Končar. Njena le na videz nonšalantna igralska vehemenca je dajala liku tisto tako potrebno sproščenost, vedno »cepljeno« na vse usodno/tragično/pomembnostne podrobnosti, ki jih predpisuje vsebinska zasnova igre sama, lika samega. Izrazito razločna v govorni interpretaciji (tu gre še prav posebej pohvaliti impostacijo glasu, ki je redko slišana!), naravnost navdušujoča v gestikulaciji, vedno skrbno medena v grimasah, predvsem pa resnično brez vsake odrske treme, zato pa toliko bolj navita in navihana in drzno neobremenjena v ustvarjanju vnanje podobe svojega lika, vnanje podobe, ki je vseskozi črpala v notranji značajski sliki in opredelitvi lika, katerega je igrala, je bila Mojka Končar zagotovo svetel igralski presežek pričujoče igre.
Da je govora o izrazitem gledališkem dosežku in celo presežku, je moč trditi tudi zato, ker je publika prav temu liku, oziroma njega interpretaciji, namenila odobravajočo pozornost v nekolikanj večji meri, kot ostalim.
Glede na mladost igralke je njeno delo vsekakor vredno pohvale in ocene, kot je pričujoča.
Vredno bi bilo razmisliti o njenem nadaljnjem tovrstnem udejstvovanju, saj je neovrgljivo dejstvo, da je v deklici izrazit igralski potencial, na kakršnega se ne naleti prav pogosto.
