Listje na drevesu
poplesuje v pomladnem vetriču.
Vetrič
se nežno pozibava med listjem.
Na pločniku
se rišejo sence.
Sence
se premikajo, hodijo in izginjajo.
Jaz stojim
pod drevesom, na pločniku.
Moja senca je jasna,
jaz pa ne.
2
Moj relief
je raznolik,
poln negotovih oblik.
Najvišji vrhovi
niso zasneženi,
temveč s soncem pozlačeni.
Njihova nadsolzna (nadmorska) višina
prekosi vsa števila.
Oblakov se dotika,
solzam (dežju) se izmika.
Vendar so tukaj tudi
ranine, kotline
in iz morja pridobljene depresivne nižine.
Teh ni ne konca, ne kraja
njihov otožni jok kar traja in traja.
Z vsakim dnevom jih je več,
mislim, da je to preveč.
3
Črte
na moji srajci
se urejeno in vzporedno vlečejo.
Ko bi bilo tako
tudi z mojimi mislimi!
Lasje
mi padajo
na ramena.
Zakaj tako ne pada
name tudi sreča?
4
Moja podzavest
je nekoč bila
prazen, obdelan vrtiček.
Mama
je že zgodaj sadila
semena moje domišlije in idej.
Nekatera semena
nastala so cvetlice in drevesa,
brez plodov,
ti še pridejo (morda).
Zdaj je to travnik,
z deteljicami (samo triperesnimi)
in veliko kopriv raste naokoli.
Ne pribižuj se mi:
jaz bom ob koprive,
tebe bo peklo.
5
Čutim potrebo,
da nekaj napišem.
Navdih mi je nelagodje vzelo,
zato še tople vrstice hitro zbrišem.
Ujeta sem
v pesmi brez rim.
Ritma ne ujamem,
neskladne besede povzročajo nemir.
Zato oklevam,
med občutki in rimo se vname prepir.
Verze odvzamem,
prazen ostane papir.
6
Mama pravi,
da je dobro
imeti ozvočeno
notranjost.
A kaj, ko so
moje pesmi
polne kitic,
verzov
in praznih besed,
ki tvorijo
brezjedrne
metafore,
ki so skrivnostne,
ne skrivajo
pa ničesar.
Tako kot
moja notranjost,
ki je prazne
žalosti in
votle sreče.
7
Sem vreča,
polna čustev.
Platnena,
da skoznjo nič ne more uiti.
Zavezana s kito,
spleteno iz mojih davno ostriženih las.
Ležim v kotu
in čakam,
da me bo nekdo vzel.
Polno vrečo
čustev.
8
Petek zvečer
Zunaj nežno dežuje,
belo cveti jasnim.
V meni se meč iz žalosti kuje,
misel nate že bledi v spomin.
9
Popravljeno obzorje
Sova otožno skovika,
golobi skačejo pred avte,
nekaj je zažvrgolelo
ampak ni bilo klišejsko, se razume.
Hodim po ulici,
morda cesti.
Za katero ne poznam imena,
na njej sva se srečala.
Čisto slučajno,
jaz na poniju,
ti temnih oči
in navihanih pogledov.
Ujeta sem
v mojih ustaljenih rutinah,
ko si ti svobodno zmeden
v svoji nestalnosti.
10
Spremenljivke
Y je odšel
daleč vstran
ne bo ga nazaj,
upam.
Z – ja ne razumem,
zato mi je
še toliko bolj všeč,
verjetno.
X, ti si precej podoben
preteklemu Y.
Kaj se dogaja,
mi še pišeš?
Ne najdem
pravih koordinat,
mislim, da sem
negativno orientirana.
1
Listje na drevesu
poplesuje v pomladnem vetriču.
Vetrič
se nežno pozibava med listjem.
Na pločniku
se rišejo sence.
Sence
se premikajo, hodijo in izginjajo.
Jaz stojim
pod drevesom, na pločniku.
Moja senca je jasna,
jaz pa ne.
2
Moj relief
je raznolik,
poln negotovih oblik.
Najvišji vrhovi
niso zasneženi,
temveč s soncem pozlačeni.
Njihova nadsolzna (nadmorska) višina
prekosi vsa števila.
Oblakov se dotika,
solzam (dežju) se izmika.
Vendar so tukaj tudi
ranine, kotline
in iz morja pridobljene depresivne nižine.
Teh ni ne konca, ne kraja
njihov otožni jok kar traja in traja.
Z vsakim dnevom jih je več,
mislim, da je to preveč.
3
Črte
na moji srajci
se urejeno in vzporedno vlečejo.
Ko bi bilo tako
tudi z mojimi mislimi!
Lasje
mi padajo
na ramena.
Zakaj tako ne pada
name tudi sreča?
4
Moja podzavest
je nekoč bila
prazen, obdelan vrtiček.
Mama
je že zgodaj sadila
semena moje domišlije in idej.
Nekatera semena
nastala so cvetlice in drevesa,
brez plodov,
ti še pridejo (morda).
Zdaj je to travnik,
z deteljicami (samo triperesnimi)
in veliko kopriv raste naokoli.
Ne pribižuj se mi:
jaz bom ob koprive,
tebe bo peklo.
5
Čutim potrebo,
da nekaj napišem.
Navdih mi je nelagodje vzelo,
zato še tople vrstice hitro zbrišem.
Ujeta sem
v pesmi brez rim.
Ritma ne ujamem,
neskladne besede povzročajo nemir.
Zato oklevam,
med občutki in rimo se vname prepir.
Verze odvzamem,
prazen ostane papir.
6
Mama pravi,
da je dobro
imeti ozvočeno
notranjost.
A kaj, ko so
moje pesmi
polne kitic,
verzov
in praznih besed,
ki tvorijo
brezjedrne
metafore,
ki so skrivnostne,
ne skrivajo
pa ničesar.
Tako kot
moja notranjost,
ki je prazne
žalosti in
votle sreče.
7
Sem vreča,
polna čustev.
Platnena,
da skoznjo nič ne more uiti.
Zavezana s kito,
spleteno iz mojih davno ostriženih las.
Ležim v kotu
in čakam,
da me bo nekdo vzel.
Polno vrečo
čustev.
8
Petek zvečer
Zunaj nežno dežuje,
belo cveti jasnim.
V meni se meč iz žalosti kuje,
misel nate že bledi v spomin.
9
Popravljeno obzorje
Sova otožno skovika,
golobi skačejo pred avte,
nekaj je zažvrgolelo
ampak ni bilo klišejsko, se razume.
Hodim po ulici,
morda cesti.
Za katero ne poznam imena,
na njej sva se srečala.
Čisto slučajno,
jaz na poniju,
ti temnih oči
in navihanih pogledov.
Ujeta sem
v mojih ustaljenih rutinah,
ko si ti svobodno zmeden
v svoji nestalnosti.
10
Spremenljivke
Y je odšel
daleč vstran
ne bo ga nazaj,
upam.
Z – ja ne razumem,
zato mi je
še toliko bolj všeč,
verjetno.
X, ti si precej podoben
preteklemu Y.
Kaj se dogaja,
mi še pišeš?
Ne najdem
pravih koordinat,
mislim, da sem
negativno orientirana.
