Nič sem in lebdim nad poljem, reko in morjem.
Ne upam si spregovoriti.
Bojim se, da uničim trenutek.
Tišina se preliva v barvah, kakor mavrica, z menoj.
In polje in reka, morje je rdeče.
Ne upam se obrniti, da se svet ne spremeni.
Komaj da se dotaknem reči ali usmerim pogled – v to lepoto okoli mene.
Želim, da bi drevesa dihala namesto mene.
Da bi se nebo spremenilo iz modre v rumeno in poslalo smehljaj na tvoj obraz.
Pri deroči reki stojim.
Z lasmi razmršenimi od vetra in kakor sova vidim le eno stran.
Komaj se držim proč od roba.
Strupeno robidovje me vleče nazaj
in njegovi trni kakor mali kaveljci raztezajo mojo kožo.
Rožnata sem kot dojenček
in drobna usteca so črna od sadežev.
Kmalu bom svobodna v svojem srcu, hladnem od mraza.
TEBI, KI TE LJUBIM
Spim na velikem polju z nogami med klici cvetočega maka.
Z glavo med obrazi vetra.
In z besedami na ustnicah.
Šepečem tvoje ime.
Čudim se spominu, ker vztraja.
Ohranja podobo, ki je že kakor prikazen. Ne vem več, kdaj sanjam.
Hranim darila, pomembna so mi bolj kot preteklost.
Z njimi zaspim, jih ljubim namesto hčera.
Nebo več ne obstaja, poleg mene si le ti.
Zame si najpomembnejša oseba na svetu.
Srce, ki tiči v srcu.
Tvoja roka mi obljublja zavetje.
V nekih očeh se lahko izgubim, v očeh lahko umrem.
Brez tebe sem zdrobljeno bitje.
Drobtina neužitnega kruha.
Nepomembna.
S prazno glavo in brez telesa.
Še manj kakor duh.
In ne razumem, da spim.
Ti, svojo podobo mi le prizanašaš.
SPOMIN
Je beli breskov vrt.
Kako diši!
In sonce! Nahaja se tu.
Svoje žarke potisne v zemljo
in trudno sede poleg mene.
Sedaj sva oba na gugalnici.
Letiva sem in tja
Vse do neba
in nazaj, med temne špranje grma.
Vidiš, tako preživljam ta dan.
Ne menim se za vse.
V trenutku ...
Saj niti ne vem več, kaj to je.
Bila bi … bila bi … bila ptič na vrhu strehe.
S temnimi očmi bi motrila svoje perje.
Prestavljala lahne nožice na topli podlagi.
Ko bi lahko letela
in prišla do tam od tod.
Sem brezkompromisni ptič.
Moje veke polzijo navzdol.
Če bi bil žaluzija na sosednjem oknu
bi vedel, da gre dan proti koncu ?
A vrt še vedno diši.
Ne mine.
BELI DAN
Nič sem in lebdim nad poljem, reko in morjem.
Ne upam si spregovoriti.
Bojim se, da uničim trenutek.
Tišina se preliva v barvah, kakor mavrica, z menoj.
In polje in reka, morje je rdeče.
Ne upam se obrniti, da se svet ne spremeni.
Komaj da se dotaknem reči ali usmerim pogled – v to lepoto okoli mene.
Želim, da bi drevesa dihala namesto mene.
Da bi se nebo spremenilo iz modre v rumeno in poslalo smehljaj na tvoj obraz.
Pri deroči reki stojim.
Z lasmi razmršenimi od vetra in kakor sova vidim le eno stran.
Komaj se držim proč od roba.
Strupeno robidovje me vleče nazaj
in njegovi trni kakor mali kaveljci raztezajo mojo kožo.
Rožnata sem kot dojenček
in drobna usteca so črna od sadežev.
Kmalu bom svobodna v svojem srcu, hladnem od mraza.
TEBI, KI TE LJUBIM
Spim na velikem polju z nogami med klici cvetočega maka.
Z glavo med obrazi vetra.
In z besedami na ustnicah.
Šepečem tvoje ime.
Čudim se spominu, ker vztraja.
Ohranja podobo, ki je že kakor prikazen. Ne vem več, kdaj sanjam.
Hranim darila, pomembna so mi bolj kot preteklost.
Z njimi zaspim, jih ljubim namesto hčera.
Nebo več ne obstaja, poleg mene si le ti.
Zame si najpomembnejša oseba na svetu.
Srce, ki tiči v srcu.
Tvoja roka mi obljublja zavetje.
V nekih očeh se lahko izgubim, v očeh lahko umrem.
Brez tebe sem zdrobljeno bitje.
Drobtina neužitnega kruha.
Nepomembna.
S prazno glavo in brez telesa.
Še manj kakor duh.
In ne razumem, da spim.
Ti, svojo podobo mi le prizanašaš.
SPOMIN
Je beli breskov vrt.
Kako diši!
In sonce! Nahaja se tu.
Svoje žarke potisne v zemljo
in trudno sede poleg mene.
Sedaj sva oba na gugalnici.
Letiva sem in tja
Vse do neba
in nazaj, med temne špranje grma.
Vidiš, tako preživljam ta dan.
Ne menim se za vse.
V trenutku ...
Saj niti ne vem več, kaj to je.
Bila bi … bila bi … bila ptič na vrhu strehe.
S temnimi očmi bi motrila svoje perje.
Prestavljala lahne nožice na topli podlagi.
Ko bi lahko letela
in prišla do tam od tod.
Sem brezkompromisni ptič.
Moje veke polzijo navzdol.
Če bi bil žaluzija na sosednjem oknu
bi vedel, da gre dan proti koncu ?
A vrt še vedno diši.
Ne mine.
