(* 8. februar 1892, Nevlje, † 23. junij 1968, Maribor), slavist, klasični filolog in pisatelj. Psevdonima: Selimir Selko, Bogdan Selimir. Maturiral je na škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani (1913), študiral slavistiko in klasično filologijo (slovenščino in latinščino) v Gradcu, 1919, kjer je vpisal doktorat, vendar je študij nadaljeval v Zagrebu in leta 1919 tam doktoriral, služboval je na realki v Ljubljani (1917-1919), na trgovski šoli v Celju (1919-1923), na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani (1923-1924), potem do 1926 v Kruševcu (Srbija) in 1926 prišel v Maribor, kjer se je zaposlil v Študijski knjižnici, kasneje Univerzitetni knjižnici Maribor. Okupatorji so ga med vojno izselili v Srbijo, po vojni pa se je vrnil v Mariboru in se tam tudi upokojil. Objavljal je že v gimnaziji v dijaških listih Zora, Mentor, Gorenjc in pozneje v pretežno katoliško usmerjenih revijah leposlovne črtice v Dom in svetu (1915 do 1922), literarne študije v Času (1915, 1918). Prevajal je Arthurja Aichleitnerja, Maksima Gorkega, Paula Kellerja, Borisa Leont’eviča Garbatova, urejal revijo Obzorja (1938-1940) in delal na bibliografiji starejših slovenskih časnikov in revij Maribora in slovenske Štajerske. Uredil je 1. zvezek Poezij Simona Gregorčiča (1919) in Izbrane spise 1 Frana Erjavca (1919).
Publikacije:
PASIJONKE. Povestice za mladino, Goričar & Leskovšek, Celje 1923
BREZ OČI, novele, založništvo, Celje 1930
GRUDA UMIRA, kmetska drama v petih dejanjih (po romanu francoskega pisatelja Renéja Bazina), Naš dom, Maribor 1931
