(* 31. januar 1904, Zrkovci – † 1. julija 1987, Maribor), skladatelj, dirigent, profesor. Osnovno šolo je obiskoval v Brezju in tam tudi dobil prve glasbene osnove v zrkovškem gasilskem orkestru. Od 1920 do 1922 je obiskoval vojno glasbeno šolo v Vršcu (Srbija) in se leta 1922 zaposlil kot klarinetist in fagotist v orkestru Kraljeve garde v Beogradu, kjer je ostal do 1926. V tem času je obiskoval tamkajšnjo glasbeno šolo, kjer je leta 1925 z odliko opravil tudi izpit iz fagota. Od 1925 do 1928 je obiskoval in diplomiral še na vojni dirigentski šoli v Vršcu. Služboval je kot kapelnik vojaških godb v Tuzli in Vranju, poučeval od 1932 do 1935 in bil predstojnik oddelka za pihala na vojni glasbeni šoli v Vršcu. Od leta 1935 do 1941 je bil kapelnik vojaške godbe v 53. pešadijskem polku v Karlovcu, kjer je sočasno tudi poučeval na glasbeni šoli. Junija 1941 se je preselil v Maribor in se zaposlil v opernem orkestru kot prvi fagotist ter honorarno poučeval na glasbeni šoli. Njegova prva soproga je bila po materi Angležinja po očetu pa Grkinja. 5. maja leta 1944 se je Drago Lorbek kot partizan - borec pridružil VII. udarni brigadi France Prešeren. Poslali so ga v Belo Krajino na pevovodski tečaj in tam je srečal Bojana Adamiča, ki je dirigiral partizanskemu orkestru in ga je pri njem angažiral. Takrat so nastale njegove vedno izvajane koračnice, kot so Komandant Stane, Na juriš, Koračnica Prešernove brigade, Naša vojska in druge. Zatem je vodil še vojno godbo Komande mesta Trst in nazadnje godbo štaba IV. jugoslovanske armade v Ljubljani. 15. oktobra 1945 je bil na lastno željo demobiliziran in se vrnil v Maribor, kjer se je zaposlil kot fagotist v mariborski operi, učil na Glasbeni in srednji glasbeni šoli. Leta 1964 je skupaj s tedanjim ravnateljem Vladom Golobom ustanovil pihalni orkester MKUD »Heribert Svetel« na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, ki ga je tudi vodil do leta 1968, ko ga je prevzel Stane Jurgec. Na šoli je bil zaposlen od leta 1945 dalje, večinoma kot honorarni, med letoma 1962 do upokojitve leta 1968 pa kot redni učitelj; kasneje je honorarno poučeval še do 31. decembra 1979. Med drugim je v letih 1947-1951 vodil mariborski pihalni ansambel in sam nastopal v komornem triu z Ernestom Grudnom (flavta) in Franjom Stobrom (klarinet). Njegove skladbe za pihalni orkester ter priredbe različnih skladb so še danes večkrat javno izvajane. Pri nastajanju izobraževanja dirigentov in godbenikov v okviru Združenja pihalnih orkestrov Slovenije je Drago Lorbek aktivno sodeloval. V zborniku »Godbeni zvoki« je zapisano »Začele so se tudi priprave na organizacijo 1. tabora pihalnih orkestrov v Ljutomeru, program so pripravili Stane Jurgec, Drago Lorbek in Ervin Hartman.« Lorbek je bil več let tudi predavatelj na taborih, ki so bili v Ljutomeru. Predaval je instrumentacijo za pihalne orkestre. Sodeloval je v tekmovalnih žirijah pihalnih orkestrov. Leta 1981 je postal častni član Združenja pihalnih orkestrov. Prejel tudi nekaj državnih odlikovanj: Red zaslug za narod III. stopnje, Medaljo zaslug za narod, Red zaslug za narod s srebrno zvezdo in Odlikovanje Republike z bronastim vencem.
