(* 25. december 1904, Maribor – † 9. oktober 1988, Maribor), glasbeni učitelj, dirigent in skladatelj . Dve leti po rojstvu Ervina so se preselili v Remšnik na Kozjaku, kjer so zidali hišo in odprli trgovino, mesnico in pekarno. V Remšniku je Ervin obiskoval osnovno šolo. Leta 1914 je izbruhnil v hiši ogenj in je vse pogorelo. Mati je bila bolna, očeta pa so mobilizirali in poslali na Soško fronto. Ervinov oče je bil godbenik na Remšniku in tudi sin se je učil igranja instrumentov. Z devetimi leti je že igral pri kmečki godbi na Remšniku bobenček. Končal je trirazredno državni osnovno šolo na Remšniku in se nato učil za ključavničarja Arnežu (Arnfels), kjer je od 1923 do 1925 delal kot ključavničar. Tam se je naučil igranja na harmoniko in druge instrumente in sodeloval pri tamkajšnji godbi. Na Remšniku prevzel godbo na pihala in pevski zbor. Leta 1925 je bil vpoklican k vojakom (Štip, Makedonija), kjer je bil sprejet v vojaško godbo in v njej igral prvo krilovko. Po vojaščini se je vrnil v Maribor, kjer je bil sprejet v »Mariborsko vojno muziko« in hkrati igral v opernem orkestru Narodnega gledališča v Mariboru. Poučeval je na glasbeni šoli Glasbene matice. Leta 1929 so ga iz Mariborske vojaške godbe premestili v Djevdjelijo. Po povratku v Maribor se je pridružil železničarski godbi Drava in se zaposlil v delavnicah Državnih železnic v Mariboru. Ob tem je na glasbeni šoli poučeval pihala, trobila in harmonike. Že leta 1932 je vodil pihalno godbo in tamburaški orkester Zvon na Teznem. Leta 1934 je začel privatno učiti in vaditi mlade harmonikarje in ustanovil okrog 25-članski harmonikarski orkester, ki ga je vodil skoraj neprekinjeno do svoje smrti. Preizkusil se je tudi na cestnih motornih dirkah. Leta 1937 je kot kapelnik prevzel mariborsko Poštno godbo. Leta 1946 se je zaposlil pri Pošti, opravljal različna pisarniška dela. Upokojil se je 31. decembra 1959. Do smrti igral v godbi na razne instrumente (klarinet, krilovko, trobento, rog, alt rog, pozavno, alt saksofon in na koncu bariton saksofon). Ob ustanovitvi Ljubiteljske glasbene šole KUD Pošta leta 1976, je bil njen stalni učitelj. Ervina starejšega je godba ob sedemdesetletnici (1974) imenovala za svojega častnega dirigenta. Zelo zgodaj se je začel ukvarjati tudi s komponiranjem. Napisal je številne koračnice, polke in valčke pa tudi nekaj koncertnih skladb za pihalni orkester in številne druge zasedbe, ki jih je vodil. Izvrstno je obvladal instrumentacijo. V času svojega delovanja na kulturnem področju je Ervin Hartman starejši prejel številna priznanja: Gallusovo listino (28. 3. 1985), Gallusove značke, Red zaslug za narod s srebrno zvezdo (22. 2. 1979), Plaketo ZKO Maribor (18. 6. 1980), Grb KUD Pošta Maribor z vencem in številne druge nagrade in priznanja – tudi na Hrvaškem in v Avstriji. Izvoljen je bil tudi za častnega člana Združenja pihalnih orkestrov Slovenije in naziv prejel skupaj z Bojanom Adamičem 12. marca 1988. Bil je nadarjen bil tudi za slikarstvo. Ervin Hartman starejši je vzgojil številne glasbenike in svoje bogato znanje prenašal tudi na svoja oba sinova, Otona in Ervina. Ervin Hartman starejši je bil po naravi veseljak, optimist in zagnan kulturni delavec. Zato je bil med sodelavci zaželen, med učenci in godbeniki pa priljubljen in spoštovan.
