Stihe pišejo zelo številni. Med pismenimi ljudmi se je redki ognil tej obveznosti in je skoraj vsakdo zložil nekoliko stihotvornih vrstic.
Redakcije so popolnoma zasute s stihi. Pošiljajo stotine dobrih, tehnično pismenih stihov.
Pesnikov, ki znajo pisati in ki so lahko tiskani – so tisoči, a tistih, ki uporabljajo robo, ki jo oni proizvajajo, je malo ali jih skoraj ni.
Če je sploh nujno svariti pred prehitro spremembo pisanja v poklic, je to posebej nujno svariti pesnike.
S poezijo se pri nas preživljati ni mogoče in niti nujno, ker pesniku ne more nihče zagotoviti, da mu bodo vsak mesec izhajali stihi.
Pri takšnih pesnikih, kot sta Puškin in Blok, so bila leta molka, in če bi živela samo od stihov, bi morala pisati slabo ali umreti od lakote.
Začenjajočega pisatelja je nujno posvariti še o eni nevarnosti.
Sorazmerno lahko je napisati prvo knjigo.
Prve knjigo ne pišemo s sposobnostjo, ampak s tisto zalogo znanj o dogodkih, ki jih ima vsak človek, in posebej človek, ki je preživel revolucijo.
To je kot takrat, ko rečica lomi led in odnaša kopice, odnaša mostove, a potem mora pisatelj teči leta, in druga-tretja knjiga se pišeta znatno teže, znatno težavneje kot prva, še bolj, ker smo v prvi knjig zapravljivi.
Zapravljamo gradivo, vtikamo ga povsod, ni nam žal sebe; za drugo knjigo je svobodnega življenjskega materiala že manj, izkušenj in sposobnosti zbirati nove stvari, tehnike, je malo.
In druga-tretja knjiga mladega pisatelja ponavadi prinašata razočaranje.
Pri nas, zahvaljujoč vrsti kulturnih razmer, nismo preveč pazljivi do mladega pisatelja. Na začetku ga strašno hvalijo, vlečejo na prvo mesto, pričakujejo od njega, da bo jutri Tolstoj; za drugo knjigo ga zmerjajo, kakor da bi v prvi knjigi vzel posojilo in ga zdaj ne vrača.
In nujno je znati zdržati to prekinitev pri pohvalah.
Nujno moramo znati nadaljevati delo že takrat, ko je padel prvi uspeh, pri tem pa vedeti, da za pisatelja nista odločilni druga in prva knjiga, temveč morda tretja.
Kaj je stih
V različnih navodilih za mlade pisatelje se podrobno govori o tem, kakšni so stihi; govori se, da obstajajo jambi in troheji in da se ti jambi in troheji razlikujejo po mestu poudarka, in da to pomeni, da sestoji ruski stih iz besed, ki so razpostavljene tako, da se poudarki v njih vrstijo pravilno.
Če s tega vidika potem preidete na sodobne ruske stihe, vidite, da niso tako napisani.
Kaj je stih?
Stih je nasprotje proze v tem, da v stihih obstaja določen načrt, določen sistem, način razpostavljanja besed, ki se potem ponavljajo mnogokrat.
Tako se v primerjavi s proznim govorom v stihotvorni govor uvaja še eno načelo – ritmično.
Toda realni stih običajne vrstice skoraj nikoli ne izpolnjuje načrta in vsebuje nekakšnih odmikov od načrta.
Razen tega vrstica ne sestoji iz zlogov, ampak iz besed, in te besede tvorijo stavke, smisel stavka pa spreminja intonacijo pesmi in ima beseda v odvisnosti od njegovega smisla različno težo.
Tako stihotvorna jambska, trohejska ali daktilska vrstica v naravi, v stihih v čisti obliki ne obstaja, temveč se samo poskuša uresničiti v živem jeziku materialov.
Resnična vsebina stihotvorne vrstice, njena resnična forma sestoji v boju med prvotnim ritmičnim načrtom in živim bistvom dane stihotvorne vrstice.
Razen tega so samo zapisani vsi zlogi v besedi enako močni, obstajajo enako.
V živem govoru, posebej v ruskem govoru, se končni zlogi posebej v besedah, ki padajo po poudarku, skoraj ne izgovarjajo in obstajajo samo na papirju.
Ruski puškinski stih je bil tako imenovani silabo-tonični stih, t.j. v njem se upoštevajo tako število zlogov kakor število poudarkov. Napisana puškinska vrstica ni enaka tej isti vrstici, ki bi bila izgovorjena v živem govoru. Na primer: v napisanem sta сини in синий različni besedi, v živi besedi pa sta isti. Tako je puškinski silabo-tonični stih predstavljal neko nasilja nad jezikom, kot določeno nasilje nad množico predstavlja vojaški stroj.
Toda vsak ritmični sistem, vsak stihotvorni sistem sam zase že zapira sistem nasilja, sistem izbora.
Po Puškinu so že simbolisti začeli pisati drugače.
Dokončno se je ruski stih spremenil v našem času, deloma sta ga močno spremenila Hlebnikov in Majakovski. Sodobni ruski stih že računa samo na poudarjene zloge, med naglašenimi zlogi pa vsaka ritmična enota, vsaka, tako rečeno, vrstica zapira med naglasi poljubno število nepoudarjenih zlogov. V sodobnem sistemu stiha je v ruskem jeziku neenakost naglašenih in nenaglašenih zlogov našla poln izraz.
Istočasno obstaja tudi stari stih, obstaja po izročilu, po tradiciji, iz spoštovanja do starih avtorjev, in pisatelji pišejo in štejejo zloge, pri čemer ne štejejo samo realno obstoječi zlogi, ampak tudi tista mesta, kjer bi morali biti, če bi se živ govor primerjal s pisnim.
Z vidika stare ritmike, starih učbenikov zlaganja stihov, so novi stihi napisani nepravilno.
Pravila novega zlaganja stihov so še malo obdelana in učiti se jih morajo pri samih stihih.
Nasprotno so pravila starih zlaganj stiha znana tako, kakor niso bila nikoli poprej; za nas so popolnoma razumljiva, lahko se jih naučimo; zato je pri nas mnogo dobrih stihotvornih tehnikov.
Stihi, ki zaradi tega niso nič manj stihi, so malo popularni in imajo malo skupnega z življenjem.
Mnogi sodobni pisatelji in pesniki so toliko tradicionalni, toliko privrženi staremu, da v samem teku fraze, v sami maniri razpostavljanja besed ponavljajo stare pisatelje, samo spreminjajo pomene besed, zato se njihovi stihi ne zdijo na novo napisani, ampak so dobesedni prevodi tujih.
Lahko se naučimo pisati takšne dobesedne prevode, a ni nujno.
V svoji knjigi si ne postavljam cilja poveličevati število pesnikov takšne vrste in zato receptov ne sporočam.
Organizacija zvokov v stihu
Organizacija besede v stihu se ne izčrpava s tem, da gredo poudarki v določenem redu; razen tega je zelo pogosto v stihih organiziran sam karakter zvokov.
V proznem govoru imamo odnos do zvokov samo kot do sredstva sporočanja misli; vendar opažamo, da obstajajo takšne razporeditve zvokov, ki so težki za izgovarjanje.
Neprijetno je na primer, ko se v frazi kopičijo skoraj enaki zlogi.
Na tem so zasnovane besedne igre, tj. takšne fraze, v katerih so besede tako izbrane, da jih je težko izgovoriti hitro, na primer – турка курит трубку.
V proznem govoru se takim besedam in takim frazam ogibajo, težke so in kakor da izumirajo. Zato na je primer mogoče opaziti, da če v eni besedi združimo dva r ali dva l, s časom eno iz r prehaja v l. Današnji naš февраль je izšel iz latinske besede februarus – pomeni, da sta v njem bila dva r.
V vsem staroindijskem jeziku je samo ena beseda z dvema r.
V pesniškem jeziku se zbiranju takšnih zvokov ne ogibajo.
To se opazi že pri pregovorih: vzemite, na primer, pregovor »Sila kola lomi« (Сила солому ломит) in videli boste, da se vsa fraza sestoji tako rekoč iz dveh zlogov, ki jih zlahka zamenjamo.
V stihih si pesniki zelo pogosto prizadevajo, da se vrstica ali kitica pokaže kot zasnovana na nekaj ponavljajočih se zvokih.
Na primer, analizirajte, iz kakšnih zvokov sestoji vrstica Puškina:
»Редеет облаков летучая гряда«
ali analiziratje izraz iz druge pesmi Puškina:
»Красуйся град Петра и стой непобедымо, как Россия«.
Ta pojav organizacije zvokov se imenuje besedna instrumetalizacija. Včasih jo napravijo pesniki nezavedno, nekateri pisatelji pa jo izvajajo zavestno, kot določen zakon, kot določeno sredstvo učinka na bralca.
Pogosti primer takšne instrumentalizacije je rima. Rima se imenuje sozvočje koncev vrstic.
Rima
Rima je lahko netočna, pri čemer ne smemo, če opredelimo točnost rime, upoštevati, kako se beseda piše, ampak kako se beseda izgovarja. V zadnjem času so pri Majakovskem, na primer, mnoge rime zasnovane na tem, da se rimajo sestavljene besede, rimajo se na primer пролетки in все таки.
Za slabe štejejo tako imenovane glagolske rime, na primer ljubil – zgubil.
Za slabe štejejo tudi banalne rime, na primer ljubezen – bolezen, zvestoba – groba.
Zakaj ni dobro uporabljati banalne ali glagolske rime? Gre verjetno za to, da zvočna stran besedila ne visi v zraku in je povezana z vsem besedilom. Ko beremo rimo, se spominjamo prejšnje vrstice pesmi – rima nas vrača nazaj, rima kakor da kliče spomin na prejšnjo vrstico. Če bomo rimali povsem enake besede, na primer besedo človek z besedo človek ali besedo svoboda z besedo svoboda, ne bo tega vračanja, ker pri vračanju k tej vrstici ne dobimo ponovne zaznave, temveč isto besedo, ki smo jo imeli v svoji vrstici.
Banalne rime niso primerne zato, ker nas ne prisilijo, da se vrnemo; rimane besede se pojavljajo pričakovano, nepovezane z vrstico.
Ne občutimo, da se vsa vrstica potegne k drugi z rimo, mi pa enostavno sedimo in preračunavamo kakor lažne talone za tramvajske karte.
Glagolske rime niso lepe v tem, da se rimajo s tistimi svojim deli, ki karakterizirajo njihovo slovnično bistvo, karakterizirajo položaj glagola v stavku in odnos do drugih besed, ne pa bistvo.
Glagolska rima nam prav tako ne daje povratka.
Še zadnji nasvet
Čim pogosteje berite, kar pišete.
V delo ste vnesli neko novo podrobnost, obogatili ste jezik ali razširili opis ali vstavili kakšno tehnično podrobnost stvari, zdaj preberite celotno stvar od začetka do konca in preverite: ali iz prej napisanega gradiva in novega dela ni nastalo kakšno neskladje? Če ni nastalo neskladje, ali ni bila stvar obogatena, vam novo gradivo ni dalo priložnosti, da ponovno osmislite celotno delo. Najboljši čas za razmišljanje je med delom; ko začneš gradivo postavljati ob bok gradivu, se pojavijo nove misli in nove možnosti, ki jih v predhodnem načrtu ni bilo mogoče predvideti.
Posameznih delov dela si ni treba predstavljati ločeno, saj ko delate na njih, delate na celotnem delu.
Ne smete pa preprosto prilagajati ene stvari drugi in stiskati gradiva, češ da bodo sicer podrobnosti v nasprotju z značajem celote.
Videti morate, kako si nasprotujejo, in obratno, da vidite, ali se stvar izkaže za pametnejšo od vas.
To sploh ne grez za naključje, ampak za snov, saj ko pisatelj začne s snovjo, ne more dojeti vseh možnosti.
Zelo pogosto se zgodi, da največji pisatelji kot rezultat dela pridejo do položajev, ki so veliko bogatejši, bolj zapleteni in bolj nujni od tistih, ki so si jih zamislili na začetku.
Zato lahko beremo pisatelje preteklih časov. Niso pisali le tega, kar so želeli napisati, ampak tudi to, kar jih je snov prisilila napisati.
1 Tehnika pisateljske obrti, Molodoja Gvardija, Moskva – Leningrad 1927, str. 64-72.
O stihih in o tem, zakaj jih ni vredno pisati
Stihe pišejo zelo številni. Med pismenimi ljudmi se je redki ognil tej obveznosti in je skoraj vsakdo zložil nekoliko stihotvornih vrstic.
Redakcije so popolnoma zasute s stihi. Pošiljajo stotine dobrih, tehnično pismenih stihov.
Pesnikov, ki znajo pisati in ki so lahko tiskani – so tisoči, a tistih, ki uporabljajo robo, ki jo oni proizvajajo, je malo ali jih skoraj ni.
Če je sploh nujno svariti pred prehitro spremembo pisanja v poklic, je to posebej nujno svariti pesnike.
S poezijo se pri nas preživljati ni mogoče in niti nujno, ker pesniku ne more nihče zagotoviti, da mu bodo vsak mesec izhajali stihi.
Pri takšnih pesnikih, kot sta Puškin in Blok, so bila leta molka, in če bi živela samo od stihov, bi morala pisati slabo ali umreti od lakote.
Začenjajočega pisatelja je nujno posvariti še o eni nevarnosti.
Sorazmerno lahko je napisati prvo knjigo.
Prve knjigo ne pišemo s sposobnostjo, ampak s tisto zalogo znanj o dogodkih, ki jih ima vsak človek, in posebej človek, ki je preživel revolucijo.
To je kot takrat, ko rečica lomi led in odnaša kopice, odnaša mostove, a potem mora pisatelj teči leta, in druga-tretja knjiga se pišeta znatno teže, znatno težavneje kot prva, še bolj, ker smo v prvi knjig zapravljivi.
Zapravljamo gradivo, vtikamo ga povsod, ni nam žal sebe; za drugo knjigo je svobodnega življenjskega materiala že manj, izkušenj in sposobnosti zbirati nove stvari, tehnike, je malo.
In druga-tretja knjiga mladega pisatelja ponavadi prinašata razočaranje.
Pri nas, zahvaljujoč vrsti kulturnih razmer, nismo preveč pazljivi do mladega pisatelja. Na začetku ga strašno hvalijo, vlečejo na prvo mesto, pričakujejo od njega, da bo jutri Tolstoj; za drugo knjigo ga zmerjajo, kakor da bi v prvi knjigi vzel posojilo in ga zdaj ne vrača.
In nujno je znati zdržati to prekinitev pri pohvalah.
Nujno moramo znati nadaljevati delo že takrat, ko je padel prvi uspeh, pri tem pa vedeti, da za pisatelja nista odločilni druga in prva knjiga, temveč morda tretja.
Kaj je stih
V različnih navodilih za mlade pisatelje se podrobno govori o tem, kakšni so stihi; govori se, da obstajajo jambi in troheji in da se ti jambi in troheji razlikujejo po mestu poudarka, in da to pomeni, da sestoji ruski stih iz besed, ki so razpostavljene tako, da se poudarki v njih vrstijo pravilno.
Če s tega vidika potem preidete na sodobne ruske stihe, vidite, da niso tako napisani.
Kaj je stih?
Stih je nasprotje proze v tem, da v stihih obstaja določen načrt, določen sistem, način razpostavljanja besed, ki se potem ponavljajo mnogokrat.
Tako se v primerjavi s proznim govorom v stihotvorni govor uvaja še eno načelo – ritmično.
Toda realni stih običajne vrstice skoraj nikoli ne izpolnjuje načrta in vsebuje nekakšnih odmikov od načrta.
Razen tega vrstica ne sestoji iz zlogov, ampak iz besed, in te besede tvorijo stavke, smisel stavka pa spreminja intonacijo pesmi in ima beseda v odvisnosti od njegovega smisla različno težo.
Tako stihotvorna jambska, trohejska ali daktilska vrstica v naravi, v stihih v čisti obliki ne obstaja, temveč se samo poskuša uresničiti v živem jeziku materialov.
Resnična vsebina stihotvorne vrstice, njena resnična forma sestoji v boju med prvotnim ritmičnim načrtom in živim bistvom dane stihotvorne vrstice.
Razen tega so samo zapisani vsi zlogi v besedi enako močni, obstajajo enako.
V živem govoru, posebej v ruskem govoru, se končni zlogi posebej v besedah, ki padajo po poudarku, skoraj ne izgovarjajo in obstajajo samo na papirju.
Ruski puškinski stih je bil tako imenovani silabo-tonični stih, t.j. v njem se upoštevajo tako število zlogov kakor število poudarkov. Napisana puškinska vrstica ni enaka tej isti vrstici, ki bi bila izgovorjena v živem govoru. Na primer: v napisanem sta сини in синий različni besedi, v živi besedi pa sta isti. Tako je puškinski silabo-tonični stih predstavljal neko nasilja nad jezikom, kot določeno nasilje nad množico predstavlja vojaški stroj.
Toda vsak ritmični sistem, vsak stihotvorni sistem sam zase že zapira sistem nasilja, sistem izbora.
Po Puškinu so že simbolisti začeli pisati drugače.
Dokončno se je ruski stih spremenil v našem času, deloma sta ga močno spremenila Hlebnikov in Majakovski. Sodobni ruski stih že računa samo na poudarjene zloge, med naglašenimi zlogi pa vsaka ritmična enota, vsaka, tako rečeno, vrstica zapira med naglasi poljubno število nepoudarjenih zlogov. V sodobnem sistemu stiha je v ruskem jeziku neenakost naglašenih in nenaglašenih zlogov našla poln izraz.
Istočasno obstaja tudi stari stih, obstaja po izročilu, po tradiciji, iz spoštovanja do starih avtorjev, in pisatelji pišejo in štejejo zloge, pri čemer ne štejejo samo realno obstoječi zlogi, ampak tudi tista mesta, kjer bi morali biti, če bi se živ govor primerjal s pisnim.
Z vidika stare ritmike, starih učbenikov zlaganja stihov, so novi stihi napisani nepravilno.
Pravila novega zlaganja stihov so še malo obdelana in učiti se jih morajo pri samih stihih.
Nasprotno so pravila starih zlaganj stiha znana tako, kakor niso bila nikoli poprej; za nas so popolnoma razumljiva, lahko se jih naučimo; zato je pri nas mnogo dobrih stihotvornih tehnikov.
Stihi, ki zaradi tega niso nič manj stihi, so malo popularni in imajo malo skupnega z življenjem.
Mnogi sodobni pisatelji in pesniki so toliko tradicionalni, toliko privrženi staremu, da v samem teku fraze, v sami maniri razpostavljanja besed ponavljajo stare pisatelje, samo spreminjajo pomene besed, zato se njihovi stihi ne zdijo na novo napisani, ampak so dobesedni prevodi tujih.
Lahko se naučimo pisati takšne dobesedne prevode, a ni nujno.
V svoji knjigi si ne postavljam cilja poveličevati število pesnikov takšne vrste in zato receptov ne sporočam.
Organizacija zvokov v stihu
Organizacija besede v stihu se ne izčrpava s tem, da gredo poudarki v določenem redu; razen tega je zelo pogosto v stihih organiziran sam karakter zvokov.
V proznem govoru imamo odnos do zvokov samo kot do sredstva sporočanja misli; vendar opažamo, da obstajajo takšne razporeditve zvokov, ki so težki za izgovarjanje.
Neprijetno je na primer, ko se v frazi kopičijo skoraj enaki zlogi.
Na tem so zasnovane besedne igre, tj. takšne fraze, v katerih so besede tako izbrane, da jih je težko izgovoriti hitro, na primer – турка курит трубку.
V proznem govoru se takim besedam in takim frazam ogibajo, težke so in kakor da izumirajo. Zato na je primer mogoče opaziti, da če v eni besedi združimo dva r ali dva l, s časom eno iz r prehaja v l. Današnji naš февраль je izšel iz latinske besede februarus – pomeni, da sta v njem bila dva r.
V vsem staroindijskem jeziku je samo ena beseda z dvema r.
V pesniškem jeziku se zbiranju takšnih zvokov ne ogibajo.
To se opazi že pri pregovorih: vzemite, na primer, pregovor »Sila kola lomi« (Сила солому ломит) in videli boste, da se vsa fraza sestoji tako rekoč iz dveh zlogov, ki jih zlahka zamenjamo.
V stihih si pesniki zelo pogosto prizadevajo, da se vrstica ali kitica pokaže kot zasnovana na nekaj ponavljajočih se zvokih.
Na primer, analizirajte, iz kakšnih zvokov sestoji vrstica Puškina:
»Редеет облаков летучая гряда«
ali analiziratje izraz iz druge pesmi Puškina:
»Красуйся град Петра и стой непобедымо, как Россия«.
Ta pojav organizacije zvokov se imenuje besedna instrumetalizacija. Včasih jo napravijo pesniki nezavedno, nekateri pisatelji pa jo izvajajo zavestno, kot določen zakon, kot določeno sredstvo učinka na bralca.
Pogosti primer takšne instrumentalizacije je rima. Rima se imenuje sozvočje koncev vrstic.
Rima
Rima je lahko netočna, pri čemer ne smemo, če opredelimo točnost rime, upoštevati, kako se beseda piše, ampak kako se beseda izgovarja. V zadnjem času so pri Majakovskem, na primer, mnoge rime zasnovane na tem, da se rimajo sestavljene besede, rimajo se na primer пролетки in все таки.
Za slabe štejejo tako imenovane glagolske rime, na primer ljubil – zgubil.
Za slabe štejejo tudi banalne rime, na primer ljubezen – bolezen, zvestoba – groba.
Zakaj ni dobro uporabljati banalne ali glagolske rime? Gre verjetno za to, da zvočna stran besedila ne visi v zraku in je povezana z vsem besedilom. Ko beremo rimo, se spominjamo prejšnje vrstice pesmi – rima nas vrača nazaj, rima kakor da kliče spomin na prejšnjo vrstico. Če bomo rimali povsem enake besede, na primer besedo človek z besedo človek ali besedo svoboda z besedo svoboda, ne bo tega vračanja, ker pri vračanju k tej vrstici ne dobimo ponovne zaznave, temveč isto besedo, ki smo jo imeli v svoji vrstici.
Banalne rime niso primerne zato, ker nas ne prisilijo, da se vrnemo; rimane besede se pojavljajo pričakovano, nepovezane z vrstico.
Ne občutimo, da se vsa vrstica potegne k drugi z rimo, mi pa enostavno sedimo in preračunavamo kakor lažne talone za tramvajske karte.
Glagolske rime niso lepe v tem, da se rimajo s tistimi svojim deli, ki karakterizirajo njihovo slovnično bistvo, karakterizirajo položaj glagola v stavku in odnos do drugih besed, ne pa bistvo.
Glagolska rima nam prav tako ne daje povratka.
Še zadnji nasvet
Čim pogosteje berite, kar pišete.
V delo ste vnesli neko novo podrobnost, obogatili ste jezik ali razširili opis ali vstavili kakšno tehnično podrobnost stvari, zdaj preberite celotno stvar od začetka do konca in preverite: ali iz prej napisanega gradiva in novega dela ni nastalo kakšno neskladje? Če ni nastalo neskladje, ali ni bila stvar obogatena, vam novo gradivo ni dalo priložnosti, da ponovno osmislite celotno delo. Najboljši čas za razmišljanje je med delom; ko začneš gradivo postavljati ob bok gradivu, se pojavijo nove misli in nove možnosti, ki jih v predhodnem načrtu ni bilo mogoče predvideti.
Posameznih delov dela si ni treba predstavljati ločeno, saj ko delate na njih, delate na celotnem delu.
Ne smete pa preprosto prilagajati ene stvari drugi in stiskati gradiva, češ da bodo sicer podrobnosti v nasprotju z značajem celote.
Videti morate, kako si nasprotujejo, in obratno, da vidite, ali se stvar izkaže za pametnejšo od vas.
To sploh ne grez za naključje, ampak za snov, saj ko pisatelj začne s snovjo, ne more dojeti vseh možnosti.
Zelo pogosto se zgodi, da največji pisatelji kot rezultat dela pridejo do položajev, ki so veliko bogatejši, bolj zapleteni in bolj nujni od tistih, ki so si jih zamislili na začetku.
Zato lahko beremo pisatelje preteklih časov. Niso pisali le tega, kar so želeli napisati, ampak tudi to, kar jih je snov prisilila napisati.
1 Tehnika pisateljske obrti, Molodoja Gvardija, Moskva – Leningrad 1927, str. 64-72.
