Imela je zaprte oči. Prijetno brbotanje mehurčkov je masiralo telo. Ugodje, sprostitev, počitek. Super učinkuje na telo to vrtinčenje vode v masažnem bazenu. Lahno tresenje njenega telesa je zmotil sunek v desno nogo. Zagleda dekletce, ki se z masko na glavi potaplja na tem omejenem prostorčku in pogleduje proti moškemu, ki stoji ob stopnicah v bazen. Pravzaprav sta bili dve deklici. Vsaka s svojo masko in neutrudnim potapljanjem. Lahko bi bil njun oče, podobnost je precejšnja. Dekletci vztrajno nadaljujeta s potapljanjem in raziskovanjem ne vem česa. Mogoče raziskujeta, kateri od prisotnih v bazenu ima daljše podplate? Kakorkoli, ni pomembno. Otroške igre so vedno brez meja, če jih ne zmotijo odrasli.
S pogledom ponovno poišče moškega ob bazenu. Gleda jo naravnost v oči. Rahel nasmešek, odkrit in prikupen, ji da jasno vedeti, da ga zanima. Kot oglje črni lasje obkrožajo ta čudoviti obraz in urejeno, mestoma že sivo brado. Kam naj pogleda, kaj si naj misli. Ozira se levo in desno, če vsa ta pozornost le ni namenjena njej. Pa očitno je. Nihče ne gleda v njegovo smer, nihče mu ne vrača nasmeha.
Vrne mu nasmeh. Saj je to nič ne stane. Pravzaprav ji je všeč. Bolj kot si to prvi hip prizna. On pa sloni na stopniščni ograji. Noge ima prekrižane. Pokima svojima deklicama in potem svoj pogled spet usmeri vanjo. Kako dolgo se bo igral to igro? Glede na njegov položaj, si lahko podrobno ogleduje njegovo telo. Všeč ji je. Vse ji je všeč, vključno z njunim spogledovanjem.
Ob njeni levi se moški odloči, da bo zapustil jacuzzi. In ta nasmejani moški ob stopnicah ga spusti mimo, na kar se sam spusti v bazen in prisede. Tudi sedaj jo pogleduje od strani. Vmes se pogovarja s svojima deklicama, ki se med tem le naveličata potapljanja na tem omejenem prostoru in se odpravita do večjega bazena v bližini. S pogledom spremlja njun odhod.
Ob nogi začuti njegovo. Lahno podrsava ob njeno in jo boža s svojimi mehkimi dlakami. Ne umakne se, saj je že sprejela njuno igro. Ker se ne umika, ga opogumi, da prisede bližje k njej. Zdrkne niže, glavo usloči nazaj ob rob bazena in tako še preostalo telo potopi v vodo. Sedaj ima tudi roke pod vodo. Njegovo roko najprej začuti na hrbtu. Nežno božanje ji ustvarja ugodje in za trenutek pozabi, da ji popoln tujec masira hrbtni vdolbinici ob robu kopalk. Kasneje nadaljuje z raziskovanjem in pomakne roko na njeno stegno ter se ustavi ob robu hlačk. S prstom jih razmakne in nadaljuje pot do mednožja. Njeno telo se usloči v pričakovanju. Rahlo razpre nogi, da mu omogoči lažji premik. Dodatno se vznemiri od ugodja. Njegovi gibi in nežno masiranje je tako čutno, da si zaželi, da ne bi odnehal. Od strani ga pogleduje. Oči ima zaprte in daje občutek, da neizmerno uživa. V tistem trenutku se voda počasi preneha vrtinčiti. Počasi umakne roko, kajti vidljivost na dno bazena bo kmalu postala jasna in bo dopustila vsem prisotnim pogled v njuno igro. Tako torej! Je to bil spet en nepozabno lep trenutek, ob nepozabno privlačnem moškem. Razmišlja kaj sedaj. Jo bo ogovoril? Bosta karkoli spregovorila? Bosta počakala na naslednjo mehurčkasto terapijo? Ali naj preprosto vstane in odide? Še preden si je prišla na jasno, kaj naj, je situacija poskrbela sama zase. Proti masažnemu bazenu je prihajala ženska, ki je njenega trenutnega maserja ogovarjala že na daljavo. Takoj je bilo jasno, da prihaja njegova žena. Izborila si je svoj prostor med njima.
Ker ji nikakor ni bilo do njenega čebljanja ali še bolje njunega pogovora, se je odločila zapustiti prostor predhodnega, pregrešno dobrega užitka in se osredotočiti na nove trenutke tega dne.
Veliko kasneje tega popoldneva, se je ponovno odpravila proti tistemu masažnemu bazenu. Želela si je še malo tovrstne sprostitve in masaže. Ne dolgo potem, ko se je udobno namestila, ga je zagledala, kako se približuje bazenu. Tik za petami mu je sledila še žena, ki ji očitno še vedno ni zmanjkalo ne teme ne volje do govorjenja. Poskrbel je, da se je posedel ob njen desni bok, njegova žena pa je sedla na njegovo desno stran. Dobro! Le kaj misli, da se bo sedaj dogajalo? Takšne vroče igre bi zaznala vsaka žena, ki bi sedela ob svojem možu, in bi ji bilo toliko mar zanj, kot je očitno bilo njegovi ženi. Zakaj le je iskal užitke drugje? Pa saj ni to njen problem, njena stvar. Nič od nič. Tukaj bo lepo odsedela še eno masažno terapijo in se potem počasi odpravila proti domu. Kaj ji mar ta moški, ki mu je očitno dolgčas in išče zabavo in popestritev kar po bazenih. Zelo se je trudil, da bi ujel njen pogled. Ko mu je uspelo, je pomignil proti svoji roki. Opazila je, da ima nad komolcem zapisano številko. Je to številka njegovega mobilnega telefona? Vprašujoče ga je pogledala in on ji je prikimal. Žena očitno ni opazila njunega nemega filma, drugih gostov pa ta hip ni bilo v bazenu. Torej si mora samo zapomniti njegovo telefonsko številko in ga poklicati. Hmmmm … Ne more se odlepiti od nje. Očitno jo je moral opazovati že prej. Kako bi lahko drugače vedel, ko je prisedel prvič, kakšno je njeno telo. Privlačno ali neprivlačno zanj? Bilo je potopljeno v bazenu in se skrivalo pod milijoni mehurčkov. Ali pa sedaj? Ali jo je videl, da se je spet odpravila v ta isti masažni bazen. V teh velikih termah in tej masi ljudi, jo je moral prav posebej opazovati, če mu je bilo vse tako popolnoma samo po sebi umevno. Želel si je njene bližine, njenega telesa. Vso to energijo je čutila in nekako ji spet ni bilo, da bi se premaknila, umaknila, oddaljila. Tudi sama je čutila to neustavljivo privlačnost, spolno energijo, ki je tekla skozi njeno telo in ji ogrevala mednožje.
Zapomnila si je številko. Preden se je odločila, da zapusti bazen, si je zamislila svojo manjšo nerodnost, ki je imela za posledico zdrs in dotik njegovega stegna, kjer je začutila trdo izboklino, za katero je predvidevala, da je odgovorna sama. Zadovoljna je zapustila bazen in na hrbtu čutila njegov vroči pogled.
Seveda ga bo poklicala. Ampak ne danes. Najverjetneje jutri, v ponedeljek, ko so vsi skrbni možje po službah in ne bodo sledila ženina vprašanja, kdo ga je klical.
Tako torej! Zapletla bi se rada s poročenim moškim. Že v naprej je vedela, da rine v težave. Pa užitke in nepozabno nebeške trenutke. Bo že poskrbela zase, da ji bo lepo. Saj dolgost življenja je preveč kratka, da bi se pa ravno ona morala ustavljati ob vseh moralnih zadržkih tega sveta.
Tudi njen bivši mož je ni vprašal, če se strinja, da ima ljubico. Jo je kar imel in potem še naslednjo in še naslednjo. Je že spoznala, da je vendarle manj boleče in veliko vznemirljiveje biti ljubica.
In če se sedaj zanjo poteguje takšen moški, ki ima povrhu vsega na ramenih kar nekaj let manj, kot jih nosi ona, potem o možnih užitkih s tem žrebcem, ne bo več niti razmišljala, niti dvomila. Že jutri se bo podala v njegovo naročje po vse tisto, kar ji je ponujal že danes.
STARI LIKANIK
»Kako deluje ta tvoj likalnik?«, sem vprašala babiko. Tako sem namreč klicala svojo babico. Bila je moja babika. Vedno z ruto na glavi. Takšno sivo, z nevpadljivim rdečim vzorcem ob robu. Imela jo je za vsak dan. In vedno je nosila tudi predpasnik, v katerega žepe je običajno nekaj zbirala ali shranjevala.
Naša nova hiša je stala zraven njene stare hiše, v kateri je živela še s prvo in drugo hčerko. Ker je bila že stara, sem ji večkrat pomagala pri hišnih opravilih.
»V ta likalnik bova dali vroče oglje in videla boš, kako bo potem dobro likal«, je dejala medtem, ko je kuhala gobovo juho s krompirčkom.
»Kar sam bo likal!«, sem se čudila. »Seveda bo sam likal, ti ga boš samo vozila po mizi«, je odgovorila in se hudomušno smejala. Medtem ji je trebuh poskakoval gor in dol. Babika je bila kar obilna ženska, vendar še okretna in polna energije.
Najraje na celem svetu je hodila v gozd, kjer je nabirala marsikaj, največ pa gobe in jeseni kostanje. Poznala je veliko vrst gob, tudi tiste, ki rastejo pod snegom. Kadar jih je nabrala veliko, jih je razdelila svojim otrokom.
Vedno je vzela s seboj svojo palico, dolgo in pri vrhu ukrivljeno. Uporabljala jo je za brskanje po listju. In pod njim je vedno kaj našla. Pri tem opravilu je bila zbrana in ni imela volje poslušati moje čebljanje.
Ko je iz svoje stare hiše šla mimo naše nove hiše, je s palico vedno potrkala po mojem oknu in odšla naprej. To je pomenilo: »V gozd grem! Greš zraven?« Če sem utegnila, sem potegnila nase pulover, obula teniske in tekla za njo. Nikoli me ni počakala. Niti se dogovarjala, kdaj imam čas ali ga mogoče nimam. Njeno trkanje je pomenilo: » Če greš zraven, pridi sedaj! Če ne, pa drugič!«
In jaz sem po navadi vse spustila iz rok in pohitela za njo. Tudi sama sem imela rada gozd in najina druženja. Meni najljubše je bilo nabiranje kostanjev in temu je tako še do dandanašnjih dni. Kostanj je naznanjal, da se bomo doma kmalu posedli ob ognju in jih pekli.
Nekega dne mi je oče povedal, da je njegova mama, moja babika v bolnici. Malo me je zaskrbelo. Pa ne preveč. Babika je bila močna ženska. Ona že ne bo hitro podlegla kakšni bolezni.
Obiskala je nisem, ker me nihče ni hotel vzeti s seboj. In pred mano se ni nihče pogovarjal o njej.
Čez dva dni je v mojo sobo prišla mama. Usedla se je na rob postelje in me povabila, da se ji pridružim. »Babika je danes umrla«, je rekla. Najprej ji nisem verjela. Ni se mi zdelo mogoče. Nekaj dni nazaj sva bili še skupaj v gozdu. Nič mi ni povedala, da je z njo kaj narobe.
Kako naj verjamem, da je danes naj ne bi bilo več. Nikjer. Niti doma, niti v gozdu in niti v bolnici. Silila sem v mamo z milijon vprašanji in dobila odgovor na samo nekatera.
Po nekaj nedoločeno dolgih trenutkih so me oblile solze, ki jih nisem znala ustaviti. Vrele so iz nekih neznanih globin, za katere nisem niti vedela, da jih imam.
Prvič v svojem življenju sem se srečala s takšnimi občutki in tovrstno bolečino.
Ko je minil prvi šok, sem pogledala mamo in videla v njenem pogledu sočutje. Niti takrat, niti kasneje nisem razumela, da ni čutila podobno kot jaz.
»Mama, kaj nisi nič žalostna?«, sem jo vprašala. Megleno se spomnim, da mi je razlagala nekaj o tem, kako imamo ljudi okoli sebe različno močno radi. Odvisno od tega, v kakšnem odnosu smo z njimi.
Do takrat sem bila prepričana, da vsi ljudje, ki čutijo globoko žalost, morajo jokati, da lahko sprostijo to silo, ki jim stiska grlo in ne dovoli dihati.
Pa še nečesa takrat nisem razumela. Ko smo tistega zimskega dne stali ob babikinem odprtem grobu, se je njena druga hčerka vrgla na tla in začela vpiti na ves glas: »Mati, o mati, o mati…!« Njeno vpitje je preglasilo obred, ki sem ga sicer poslušala, v glavnem pa ga niti nisem razumela.
Zadnja dva dni sem razmišljala, kaj bi si iz babikine stare hiše želela vzeti za spomin na najin skupni čas. Saj sem že vedela kaj! Samo sem še vseeno zavlačevala s končno odločitvijo. Želela sem ostati v spominih na najine skupne poti in bala sem se vstopiti v njeno prazno hišo. Danes vem, da sem tako na svoj način žalovala in se spopadala z novimi spoznanji in novo resnico.
Najbolj pri srcu mi je bil njen stari likalnik. Tisti, ki »sam lika«.
Upala sem tudi, da bom našla še tisto njeno ruto, ki jo je nosila »za vsak dan«. Da je le ni vzela s seboj v bolnico in sedaj nihče več ne bo vedel kje je.
Nekega večera sem se odločila, da bom prestopila prag njenega doma, čeprav nje ni več ne blizu, ne daleč.
Premagala sem strah in tiščanje v prsih. Prižgala sem luči v njenem stanovanju in se usedla na posteljo. S pogledom sem božala njene stvari, slike in knjige.
V tistem je hrup zmotil moje misli in naznanil glasen prihod moje tete, njene druge hčerke.
Z nejevoljo v glasu me je vprašala kaj iščem tukaj? »Nekaj bi si vzela za spomin na mojo babiko,« sem rekla.
»A tako!« je zatulila name. »Še dobro je nismo pokopali, ti pa bi že rada kaj odnesla. A televizijo si ogleduješ? No, te pa že ne boš vzela, ti pohlepnica mala!«
Gledala in poslušala sem jo z odprtimi usti. Ko sem dojela, da me ne razume in niti malo ne čuti moje stiske, sem se pognala proti vratom.
Vsa hlipajoča sem pritekla domov in se zaprla v svojo sobo. Z nikomer nisem želela govoriti, kaj šele iskati tolažbo.
Sveta odraslih nisem razumela. Tako kot tudi odrasli niso razumeli mojega.
Sama sebi sem prisegla, da praga babikinega doma ne bom prestopila nikoli več. Ni imelo smisla, ker tam nikoli več ne bo nje.
Naslednji dan sta starša izvlekla iz mene dogodke preteklega večera.
Oče je poskrbel, da sem dobila v spomin na babiko njen stari likalnik na oglje.
In tudi njeno ruto »za vsak dan«. Pravzaprav mi je prinesel dve, ker ko je iskal tisto »ta pravo«, ni bil prepričan, da ve katero si želim. Zato je prinesel še črno z belimi pikicami.
TAKRAT, KO SE POČUTIM TAKO
Takrat, ko se počutim tako, mi je pretesna obleka. Seveda je obleka pretesna samo zato, ker mi je koža pretesna.
Tako pretesna, da poka po šivih. Kot, da je v telesu veliko preveč besed, veliko preveč misli, ki rinejo do vsake celice v mojem telesu. Celice, ki nato zrastejo, se napihujejo in hočejo zase vedno več prostora. Od tega me boli koža. Pa je ne morem zamenjati. Niti sleči si pretesno vrhnjo plast in obleči novo, ki bi mi bila po meri.
Če bi bila kača, bi to lahko storila. Ko bi imela svoje tesne trenutke, bi se levila. Slekla svojo staro, oguljeno kožo in spodaj bi mi zrastla nova. Dovolj velika, da bi mi bila udobna, celo malo ohlapna.
Pa ne znam, menda tudi zato ne, ker se mi po žilah pretaka prevroča kri in kroži po vseh udih, od prvega mezinca na roki, do zadnjega mezinca na nogi. Torej ne gre menjati kože, ki misli in čuti.
Moja koža je topla, mestoma vročična od tesnosti in omejenega gibanja.
Takrat, ko se počutim tako, je bolje, veliko bolje, da ne razmišljam prav veliko. Predvsem, da sploh nisem pozorna na nobeno misel. Najbolje, da misli spustim, da odplavajo.
To se ne zgodi kar tako. Imeti moram prav nekaj tega zavedanja. In usmerjanja na pot, ki jo sproti iščem. Ne poznam smerokazov, samo tipam bolj na slepo.
Misli tiščim proč od sebe. Ali lahko ne mislim? Ne čutim? Ne obstajam? Ves čas se sprašujem ali mi kaj od tega sploh uspeva?
Ostane mi še nekaj. Da povem. Povem na ves glas. Povem kaj čutim! Da mislim! Lahko kričim. Bolečina misli bo mogoče spolzela nazaj v prostranost. Če bi telo začela prazniti, bi lahko bilo lažje. Postala bi gibčnejša in mogoče bi se koža ponovno prilegla na telo!?
Spet misel, ki je pametnejša od tega kar zmorem takrat, ko se počutim tako.
In ko se počutim tako ali bi pomagala čista oblika ljubezni!? Brez primesi in dodatkov. Gola. Razgaljena, iskrena in topla. Bi res?
Mogoče. Pravijo, da je edina resnica. Da je ljubezen vse.
In kje je ta ljubezen? Je zaostala za menoj? V kaj se je preoblekla?
Slišiš bolečino, ki je nastala v mojih očeh.
Vse kar imam, so možnosti. Ampak bolje, da danes ne razmišljam o njih …
Bolje, da prisluhnem tišini v sebi. To je edini razlog, da se spet obrnem k sebi.
O možnostih drugič, misli naj danes hitijo mimo. Ker danes bolijo …
MEHURČKI
Imela je zaprte oči. Prijetno brbotanje mehurčkov je masiralo telo. Ugodje, sprostitev, počitek. Super učinkuje na telo to vrtinčenje vode v masažnem bazenu. Lahno tresenje njenega telesa je zmotil sunek v desno nogo. Zagleda dekletce, ki se z masko na glavi potaplja na tem omejenem prostorčku in pogleduje proti moškemu, ki stoji ob stopnicah v bazen. Pravzaprav sta bili dve deklici. Vsaka s svojo masko in neutrudnim potapljanjem. Lahko bi bil njun oče, podobnost je precejšnja. Dekletci vztrajno nadaljujeta s potapljanjem in raziskovanjem ne vem česa. Mogoče raziskujeta, kateri od prisotnih v bazenu ima daljše podplate? Kakorkoli, ni pomembno. Otroške igre so vedno brez meja, če jih ne zmotijo odrasli.
S pogledom ponovno poišče moškega ob bazenu. Gleda jo naravnost v oči. Rahel nasmešek, odkrit in prikupen, ji da jasno vedeti, da ga zanima. Kot oglje črni lasje obkrožajo ta čudoviti obraz in urejeno, mestoma že sivo brado. Kam naj pogleda, kaj si naj misli. Ozira se levo in desno, če vsa ta pozornost le ni namenjena njej. Pa očitno je. Nihče ne gleda v njegovo smer, nihče mu ne vrača nasmeha.
Vrne mu nasmeh. Saj je to nič ne stane. Pravzaprav ji je všeč. Bolj kot si to prvi hip prizna. On pa sloni na stopniščni ograji. Noge ima prekrižane. Pokima svojima deklicama in potem svoj pogled spet usmeri vanjo. Kako dolgo se bo igral to igro? Glede na njegov položaj, si lahko podrobno ogleduje njegovo telo. Všeč ji je. Vse ji je všeč, vključno z njunim spogledovanjem.
Ob njeni levi se moški odloči, da bo zapustil jacuzzi. In ta nasmejani moški ob stopnicah ga spusti mimo, na kar se sam spusti v bazen in prisede. Tudi sedaj jo pogleduje od strani. Vmes se pogovarja s svojima deklicama, ki se med tem le naveličata potapljanja na tem omejenem prostoru in se odpravita do večjega bazena v bližini. S pogledom spremlja njun odhod.
Ob nogi začuti njegovo. Lahno podrsava ob njeno in jo boža s svojimi mehkimi dlakami. Ne umakne se, saj je že sprejela njuno igro. Ker se ne umika, ga opogumi, da prisede bližje k njej. Zdrkne niže, glavo usloči nazaj ob rob bazena in tako še preostalo telo potopi v vodo. Sedaj ima tudi roke pod vodo. Njegovo roko najprej začuti na hrbtu. Nežno božanje ji ustvarja ugodje in za trenutek pozabi, da ji popoln tujec masira hrbtni vdolbinici ob robu kopalk. Kasneje nadaljuje z raziskovanjem in pomakne roko na njeno stegno ter se ustavi ob robu hlačk. S prstom jih razmakne in nadaljuje pot do mednožja. Njeno telo se usloči v pričakovanju. Rahlo razpre nogi, da mu omogoči lažji premik. Dodatno se vznemiri od ugodja. Njegovi gibi in nežno masiranje je tako čutno, da si zaželi, da ne bi odnehal. Od strani ga pogleduje. Oči ima zaprte in daje občutek, da neizmerno uživa. V tistem trenutku se voda počasi preneha vrtinčiti. Počasi umakne roko, kajti vidljivost na dno bazena bo kmalu postala jasna in bo dopustila vsem prisotnim pogled v njuno igro. Tako torej! Je to bil spet en nepozabno lep trenutek, ob nepozabno privlačnem moškem. Razmišlja kaj sedaj. Jo bo ogovoril? Bosta karkoli spregovorila? Bosta počakala na naslednjo mehurčkasto terapijo? Ali naj preprosto vstane in odide? Še preden si je prišla na jasno, kaj naj, je situacija poskrbela sama zase. Proti masažnemu bazenu je prihajala ženska, ki je njenega trenutnega maserja ogovarjala že na daljavo. Takoj je bilo jasno, da prihaja njegova žena. Izborila si je svoj prostor med njima.
Ker ji nikakor ni bilo do njenega čebljanja ali še bolje njunega pogovora, se je odločila zapustiti prostor predhodnega, pregrešno dobrega užitka in se osredotočiti na nove trenutke tega dne.
Veliko kasneje tega popoldneva, se je ponovno odpravila proti tistemu masažnemu bazenu. Želela si je še malo tovrstne sprostitve in masaže. Ne dolgo potem, ko se je udobno namestila, ga je zagledala, kako se približuje bazenu. Tik za petami mu je sledila še žena, ki ji očitno še vedno ni zmanjkalo ne teme ne volje do govorjenja. Poskrbel je, da se je posedel ob njen desni bok, njegova žena pa je sedla na njegovo desno stran. Dobro! Le kaj misli, da se bo sedaj dogajalo? Takšne vroče igre bi zaznala vsaka žena, ki bi sedela ob svojem možu, in bi ji bilo toliko mar zanj, kot je očitno bilo njegovi ženi. Zakaj le je iskal užitke drugje? Pa saj ni to njen problem, njena stvar. Nič od nič. Tukaj bo lepo odsedela še eno masažno terapijo in se potem počasi odpravila proti domu. Kaj ji mar ta moški, ki mu je očitno dolgčas in išče zabavo in popestritev kar po bazenih. Zelo se je trudil, da bi ujel njen pogled. Ko mu je uspelo, je pomignil proti svoji roki. Opazila je, da ima nad komolcem zapisano številko. Je to številka njegovega mobilnega telefona? Vprašujoče ga je pogledala in on ji je prikimal. Žena očitno ni opazila njunega nemega filma, drugih gostov pa ta hip ni bilo v bazenu. Torej si mora samo zapomniti njegovo telefonsko številko in ga poklicati. Hmmmm … Ne more se odlepiti od nje. Očitno jo je moral opazovati že prej. Kako bi lahko drugače vedel, ko je prisedel prvič, kakšno je njeno telo. Privlačno ali neprivlačno zanj? Bilo je potopljeno v bazenu in se skrivalo pod milijoni mehurčkov. Ali pa sedaj? Ali jo je videl, da se je spet odpravila v ta isti masažni bazen. V teh velikih termah in tej masi ljudi, jo je moral prav posebej opazovati, če mu je bilo vse tako popolnoma samo po sebi umevno. Želel si je njene bližine, njenega telesa. Vso to energijo je čutila in nekako ji spet ni bilo, da bi se premaknila, umaknila, oddaljila. Tudi sama je čutila to neustavljivo privlačnost, spolno energijo, ki je tekla skozi njeno telo in ji ogrevala mednožje.
Zapomnila si je številko. Preden se je odločila, da zapusti bazen, si je zamislila svojo manjšo nerodnost, ki je imela za posledico zdrs in dotik njegovega stegna, kjer je začutila trdo izboklino, za katero je predvidevala, da je odgovorna sama. Zadovoljna je zapustila bazen in na hrbtu čutila njegov vroči pogled.
Seveda ga bo poklicala. Ampak ne danes. Najverjetneje jutri, v ponedeljek, ko so vsi skrbni možje po službah in ne bodo sledila ženina vprašanja, kdo ga je klical.
Tako torej! Zapletla bi se rada s poročenim moškim. Že v naprej je vedela, da rine v težave. Pa užitke in nepozabno nebeške trenutke. Bo že poskrbela zase, da ji bo lepo. Saj dolgost življenja je preveč kratka, da bi se pa ravno ona morala ustavljati ob vseh moralnih zadržkih tega sveta.
Tudi njen bivši mož je ni vprašal, če se strinja, da ima ljubico. Jo je kar imel in potem še naslednjo in še naslednjo. Je že spoznala, da je vendarle manj boleče in veliko vznemirljiveje biti ljubica.
In če se sedaj zanjo poteguje takšen moški, ki ima povrhu vsega na ramenih kar nekaj let manj, kot jih nosi ona, potem o možnih užitkih s tem žrebcem, ne bo več niti razmišljala, niti dvomila. Že jutri se bo podala v njegovo naročje po vse tisto, kar ji je ponujal že danes.
STARI LIKANIK
»Kako deluje ta tvoj likalnik?«, sem vprašala babiko. Tako sem namreč klicala svojo babico. Bila je moja babika. Vedno z ruto na glavi. Takšno sivo, z nevpadljivim rdečim vzorcem ob robu. Imela jo je za vsak dan. In vedno je nosila tudi predpasnik, v katerega žepe je običajno nekaj zbirala ali shranjevala.
Naša nova hiša je stala zraven njene stare hiše, v kateri je živela še s prvo in drugo hčerko. Ker je bila že stara, sem ji večkrat pomagala pri hišnih opravilih.
»V ta likalnik bova dali vroče oglje in videla boš, kako bo potem dobro likal«, je dejala medtem, ko je kuhala gobovo juho s krompirčkom.
»Kar sam bo likal!«, sem se čudila. »Seveda bo sam likal, ti ga boš samo vozila po mizi«, je odgovorila in se hudomušno smejala. Medtem ji je trebuh poskakoval gor in dol. Babika je bila kar obilna ženska, vendar še okretna in polna energije.
Najraje na celem svetu je hodila v gozd, kjer je nabirala marsikaj, največ pa gobe in jeseni kostanje. Poznala je veliko vrst gob, tudi tiste, ki rastejo pod snegom. Kadar jih je nabrala veliko, jih je razdelila svojim otrokom.
Vedno je vzela s seboj svojo palico, dolgo in pri vrhu ukrivljeno. Uporabljala jo je za brskanje po listju. In pod njim je vedno kaj našla. Pri tem opravilu je bila zbrana in ni imela volje poslušati moje čebljanje.
Ko je iz svoje stare hiše šla mimo naše nove hiše, je s palico vedno potrkala po mojem oknu in odšla naprej. To je pomenilo: »V gozd grem! Greš zraven?« Če sem utegnila, sem potegnila nase pulover, obula teniske in tekla za njo. Nikoli me ni počakala. Niti se dogovarjala, kdaj imam čas ali ga mogoče nimam. Njeno trkanje je pomenilo: » Če greš zraven, pridi sedaj! Če ne, pa drugič!«
In jaz sem po navadi vse spustila iz rok in pohitela za njo. Tudi sama sem imela rada gozd in najina druženja. Meni najljubše je bilo nabiranje kostanjev in temu je tako še do dandanašnjih dni. Kostanj je naznanjal, da se bomo doma kmalu posedli ob ognju in jih pekli.
Nekega dne mi je oče povedal, da je njegova mama, moja babika v bolnici. Malo me je zaskrbelo. Pa ne preveč. Babika je bila močna ženska. Ona že ne bo hitro podlegla kakšni bolezni.
Obiskala je nisem, ker me nihče ni hotel vzeti s seboj. In pred mano se ni nihče pogovarjal o njej.
Čez dva dni je v mojo sobo prišla mama. Usedla se je na rob postelje in me povabila, da se ji pridružim. »Babika je danes umrla«, je rekla. Najprej ji nisem verjela. Ni se mi zdelo mogoče. Nekaj dni nazaj sva bili še skupaj v gozdu. Nič mi ni povedala, da je z njo kaj narobe.
Kako naj verjamem, da je danes naj ne bi bilo več. Nikjer. Niti doma, niti v gozdu in niti v bolnici. Silila sem v mamo z milijon vprašanji in dobila odgovor na samo nekatera.
Po nekaj nedoločeno dolgih trenutkih so me oblile solze, ki jih nisem znala ustaviti. Vrele so iz nekih neznanih globin, za katere nisem niti vedela, da jih imam.
Prvič v svojem življenju sem se srečala s takšnimi občutki in tovrstno bolečino.
Ko je minil prvi šok, sem pogledala mamo in videla v njenem pogledu sočutje. Niti takrat, niti kasneje nisem razumela, da ni čutila podobno kot jaz.
»Mama, kaj nisi nič žalostna?«, sem jo vprašala. Megleno se spomnim, da mi je razlagala nekaj o tem, kako imamo ljudi okoli sebe različno močno radi. Odvisno od tega, v kakšnem odnosu smo z njimi.
Do takrat sem bila prepričana, da vsi ljudje, ki čutijo globoko žalost, morajo jokati, da lahko sprostijo to silo, ki jim stiska grlo in ne dovoli dihati.
Pa še nečesa takrat nisem razumela. Ko smo tistega zimskega dne stali ob babikinem odprtem grobu, se je njena druga hčerka vrgla na tla in začela vpiti na ves glas: »Mati, o mati, o mati…!« Njeno vpitje je preglasilo obred, ki sem ga sicer poslušala, v glavnem pa ga niti nisem razumela.
Zadnja dva dni sem razmišljala, kaj bi si iz babikine stare hiše želela vzeti za spomin na najin skupni čas. Saj sem že vedela kaj! Samo sem še vseeno zavlačevala s končno odločitvijo. Želela sem ostati v spominih na najine skupne poti in bala sem se vstopiti v njeno prazno hišo. Danes vem, da sem tako na svoj način žalovala in se spopadala z novimi spoznanji in novo resnico.
Najbolj pri srcu mi je bil njen stari likalnik. Tisti, ki »sam lika«.
Upala sem tudi, da bom našla še tisto njeno ruto, ki jo je nosila »za vsak dan«. Da je le ni vzela s seboj v bolnico in sedaj nihče več ne bo vedel kje je.
Nekega večera sem se odločila, da bom prestopila prag njenega doma, čeprav nje ni več ne blizu, ne daleč.
Premagala sem strah in tiščanje v prsih. Prižgala sem luči v njenem stanovanju in se usedla na posteljo. S pogledom sem božala njene stvari, slike in knjige.
V tistem je hrup zmotil moje misli in naznanil glasen prihod moje tete, njene druge hčerke.
Z nejevoljo v glasu me je vprašala kaj iščem tukaj? »Nekaj bi si vzela za spomin na mojo babiko,« sem rekla.
»A tako!« je zatulila name. »Še dobro je nismo pokopali, ti pa bi že rada kaj odnesla. A televizijo si ogleduješ? No, te pa že ne boš vzela, ti pohlepnica mala!«
Gledala in poslušala sem jo z odprtimi usti. Ko sem dojela, da me ne razume in niti malo ne čuti moje stiske, sem se pognala proti vratom.
Vsa hlipajoča sem pritekla domov in se zaprla v svojo sobo. Z nikomer nisem želela govoriti, kaj šele iskati tolažbo.
Sveta odraslih nisem razumela. Tako kot tudi odrasli niso razumeli mojega.
Sama sebi sem prisegla, da praga babikinega doma ne bom prestopila nikoli več. Ni imelo smisla, ker tam nikoli več ne bo nje.
Naslednji dan sta starša izvlekla iz mene dogodke preteklega večera.
Oče je poskrbel, da sem dobila v spomin na babiko njen stari likalnik na oglje.
In tudi njeno ruto »za vsak dan«. Pravzaprav mi je prinesel dve, ker ko je iskal tisto »ta pravo«, ni bil prepričan, da ve katero si želim. Zato je prinesel še črno z belimi pikicami.
TAKRAT, KO SE POČUTIM TAKO
Takrat, ko se počutim tako, mi je pretesna obleka. Seveda je obleka pretesna samo zato, ker mi je koža pretesna.
Tako pretesna, da poka po šivih. Kot, da je v telesu veliko preveč besed, veliko preveč misli, ki rinejo do vsake celice v mojem telesu. Celice, ki nato zrastejo, se napihujejo in hočejo zase vedno več prostora. Od tega me boli koža. Pa je ne morem zamenjati. Niti sleči si pretesno vrhnjo plast in obleči novo, ki bi mi bila po meri.
Če bi bila kača, bi to lahko storila. Ko bi imela svoje tesne trenutke, bi se levila. Slekla svojo staro, oguljeno kožo in spodaj bi mi zrastla nova. Dovolj velika, da bi mi bila udobna, celo malo ohlapna.
Pa ne znam, menda tudi zato ne, ker se mi po žilah pretaka prevroča kri in kroži po vseh udih, od prvega mezinca na roki, do zadnjega mezinca na nogi. Torej ne gre menjati kože, ki misli in čuti.
Moja koža je topla, mestoma vročična od tesnosti in omejenega gibanja.
Takrat, ko se počutim tako, je bolje, veliko bolje, da ne razmišljam prav veliko. Predvsem, da sploh nisem pozorna na nobeno misel. Najbolje, da misli spustim, da odplavajo.
To se ne zgodi kar tako. Imeti moram prav nekaj tega zavedanja. In usmerjanja na pot, ki jo sproti iščem. Ne poznam smerokazov, samo tipam bolj na slepo.
Misli tiščim proč od sebe. Ali lahko ne mislim? Ne čutim? Ne obstajam? Ves čas se sprašujem ali mi kaj od tega sploh uspeva?
Ostane mi še nekaj. Da povem. Povem na ves glas. Povem kaj čutim! Da mislim! Lahko kričim. Bolečina misli bo mogoče spolzela nazaj v prostranost. Če bi telo začela prazniti, bi lahko bilo lažje. Postala bi gibčnejša in mogoče bi se koža ponovno prilegla na telo!?
Spet misel, ki je pametnejša od tega kar zmorem takrat, ko se počutim tako.
In ko se počutim tako ali bi pomagala čista oblika ljubezni!? Brez primesi in dodatkov. Gola. Razgaljena, iskrena in topla. Bi res?
Mogoče. Pravijo, da je edina resnica. Da je ljubezen vse.
In kje je ta ljubezen? Je zaostala za menoj? V kaj se je preoblekla?
Slišiš bolečino, ki je nastala v mojih očeh.
Vse kar imam, so možnosti. Ampak bolje, da danes ne razmišljam o njih …
Bolje, da prisluhnem tišini v sebi. To je edini razlog, da se spet obrnem k sebi.
O možnostih drugič, misli naj danes hitijo mimo. Ker danes bolijo …
