Sanjal sem zarje iz rdeče bledeče;
in srečo sem sanjal, tak´ nežno dehtečo;
a nisem umel nje besed vseh tedanjih,
ko sanjal sem mesta, dežele in srečo.
Mnoge sem sanje dosanjal odsihmal,
še več pa jih nisem in kdo ve kdaj bom jih;
če sploh je mogoče odsanjat vse sanje,
in komu sploh dano živeti bo zanje?
Bile so tak´ silne, številne in divne,
da sem jih zapisal za druge rodove;
pozabit jih nočem, prelestne darove,
ki radi uidejo v svoje gradove.
Za vas sem zapisal, ki sanjat´ ne znate,
ne upate, smete, in še za vse tiste,
ki več ne zaupate meni in svetu,
sanjam in tebi, še najmanj pa – sebi.
Vsem vam bi pomagal, učil bi vas sanjat,
da zopet bi videli upanje v sebi;
da spet bi verjeli v silna čudesa,
da spet bi ganila vas solza očesa.
Sprva sem sanjal le črno in belo,
nato je odtenke sivine sprejelo;
oko, tisto, znotraj, je zdaj dozorelo
in kmalu se barvati vse je začelo.
Kot sonce rumene sem videl podobe,
in sinje, rudeče ter sprva bolj grobe,
nato izostrile se slike v teh sanjah,
so megle pregnale iz uma lenobe.
Sploh nisem več mogel, da bi ne gledal,
odvrnil pogled in pregnal blodne sanje;
bile so prelepe, da bi jih zavrgel,
pregnal al´ zatajil – zdaj vedel sem zanje.
Bil sem kot slep, ki je v hipu spregledal,
navajen na temo, nevajen svetlobe;
ta blišč me plašil je, in barve, podobe,
razkrivali tajne so, vzroke vse zlobe.
Šele, ko je lučka vse kote razkrila,
vse temne, zastale in sile postane;
pregnala je plesni, zacelila rane,
v duhu in srcu nikdar preležane.
Takrat so se slike zares izostrile
in uma razum je verjel in zaupal;
v to kar sem videl in nisem obupal
te sanje, te sile so me pritegnile.
Videl sem ljudstva, številna, velika;
živela so v slogi, tako kot se šika;
brez boja in besa, kot močna družina –
so tkali svetovje božanskega mika.
Sanjal ljudi sem, so sneli okove;
z dobroto dosegli so boljše si dnove;
brez borb in nasilja, le z lepo besedo –
s srčnim spoznanjem presegli so bedo.
Sanjal sem pesem v domu počitka,
kjer mladi in stari zapeli so družno;
vsak dan in vse leto, tako iz užitka –
nikomur na svetu bilo ni več tužno.
Sem delavce sanjal v čistih tovarnah;
z radostjo so delali svoje naloge;
in delavke mične, ponosne in dične,
vodile so družbene panoge mnoge.
Sanjal sem gnečo na jutranjem vlaku,
kjer mladi so sedeže starim dajali,
z nasmeškom, veseli, da so pomagali –
drugače razmišljati sploh niso znali!
Sanjal sem vernike mnogih religij,
ki sporov nikakršnih niso poznali;
verjeli so v tisto, v kar so verovali,
drugim se niso nikdar vsiljevali.
Spoštljivi bili so do vseh verujočih,
in tistih, ki v nič niso zmogli verjeti,
a takih je malo bilo na tem sveti,
ki v sanjah sem videl ga bujno cveteti.
Vsi so verjeli v Dobrote mogočnost,
v Resnico, Poštenost in druge vrline;
vsi na tem svetu so častno živeli,
zaupali drugim in sebi verjeli.
Potrebe bilo ni po puntu nobene,
saj vsi so živeli presrečno življenje;
kdor hotel je več kot imel je vrline
dobil tega ni, le odvečno stremljenje.
A kdor bil bogat je le srčne vrline,
želja ni imel previsokih, neskromnih;
bil je deležen življenja topline,
lepot v življenju, darov vseh ogromnih.
Bilo je preprosto v tem sanjskem svetu,
ki videl sem ga tak čarobno cveteti;
brez silnih pravil in zakonov za zmedo,
za take, ki hočejo še več imeti.
Pravila bila so le tri, kar preprosta;
Resnica, Dobrota in še Popustljivost.
Dajala so temelje ljudski modrosti in
svet sanj je živel v božanski kreposti.
Resnica bila je vseh prvo načelo
in nje moč bila je nad vsemi bogovi;
prav ti so jo vsemu življenju predali
zato, da lahko bi se vsi spoštovali.
Nič hvalnic in čudnih, predragih obredov;
laži nič in vsega kar laže prav malo,
zakonov in kazni niso poznali,
najhujša je zmota, če so lagali.
Resnica bila je preprosto načelo,
ki vsi so se ga prav v srcu držali;
za lepo življenje brez slabih zapletov,
drugega več niso potrebovali.
Drugo načelo bila je Dobrota;
cenili srcê so z dobrote obilja;
in srcê dobrote ni nikdar sirota,
to srcê preseglo je misli nasilja.
Brez čiste resnice ni srca dobrote;
dobrota napoči z iskrenim spoznanjem,
odprte oči in odkrito kesanje,
ob zmotah, ki daje nam jih blagostanje.
Skušnjav je premnogo v tem sanjskem svetu;
za mene, ki z našega brega ga gledam;
kaj vse bi lahko, me pokvarjenost bega,
še sanje mi kvari, ves zloben se kregam.
A svet sanj ne mara za moje tegobe;
jaz pač nisem stvaren, da bi me zaznali;
tam oni uživajo svoje darove,
al´ če bi me videli, vse bi mi dali.
Ko srečaš dobroto, se v solze zaviješ;
ugledaš vsa bitja, to silno morijo;
še kamen in vodo in liste in ribe,
ljudi in živali, ki silno trpijo.
Dobrota je v svetu sanj to, pravo stanje;
ko dete doseže to bridko spoznanje,
Dobroto objame in vanjo verjame;
in nikdar ga več ne izda verovanje.
Tretje načelo v tem sanjskem svetu
je strpna spravljivost, srca Popustljivost;
ta močna vrlina prežema vsa bitja,
da v slogi živijo na sanjskem planetu.
Vzdržljivost je del te mogočne vrline;
z njo zmorejo zmagat vso težo,
tegobe, napore in misli pastljive,
ki bi naredile jih silno ranljive.
Vzdržati napore resnice in misli,
ki niso vse čiste in lepih namenov;
vzdržati dobroto, trpljenje in hudo
in ne odstopiti od pravih pomenov.
Popuščati drugim je silna veščina;
iz strpne in čiste dobrote izvira;
na lastne predsodke se ne ozira,
poti prav nikomur, nikdar ne zapira.
Zato ni prepira, ne spora, ne tožbe,
nikakršnih vojn in sosedskih spopadov;
političnih spletk ni, ne čelnih napadov,
zahrbtnih ali krvavih izpadov.
Tak svet sem sanjal, da me je pretreslo,
kako je preprosta in možna realnost;
a v svetu v sanjah le, žal je ni tukaj –
na mojem je svetu, vse to banalnost.
Svet sanj je uspeval na zgolj treh načelih
a vsak in vsi skupaj so jih spoštovali;
níhče od drugih se čutil ni boljši,
bili so vsi dobri, in vsi so dajali.
Zatorej nikomur ni manjkalo hleba,
solate in vode in toplega doma;
dajati, bilo je v glavi prav vsaki,
sramota jemati kaj več kot dajati.
Bogastvo imeli so mnogi, premnogi,
a so ga razdajali kar brez zadrege;
kljub silnem bogastvu so skromni ostali
in z njim so prav vsem iz srca pomagali.
V bogastvu so skromnejša pota izbrali
in vsi, prav vsi v družbi so jih spoštovali;
vzorniki mladim in zgled so postali,
da možno tako je, so vsem pokazali.
Ni bilo slavnih, razvpitih, nadutih,
ki bi se nosili po glavah vazalov;
tudi vazalov bilo ni nobenih,
nobenih nikomur tako podrejenih.
Sem matere sanjal otroke dojiti,
brez joka, skrbi in trpečega stoka;
nihče ni nikogar želel zapustiti,
bilo ni potrebe od doma oditi.
Sanjal sem reke in temne gozdove,
prepolne življenja in pesmi skrivnostnih;
jezera sanjal sem, polhe in sove,
zelene planine in bele vrhove.
Medvede sem videl po svetu hoditi
in leve in zebre in ježe bodeče;
tam nihče ni mogel nikogar zmotiti,
se vsemu je slabemu dalo ogniti.
Borovce sem duhal v hostah neskončnih,
dišali po smoli so in po poletju;
v sanjah sem videl njo tamkaj hoditi,
kot kapljico rose, prosojno do biti.
Ničesar ni skrivala, vse je predala
a vsemu navkljub je bolj čista postala;
zgubila je več kot dobiti bi znala,
z mislijo čisto se nič ni bahala.
Bila je le ena od mnogih, od vseh,
ki v svetu v sanjah sem videl jih take;
brez tožbe in sodbe in krivde vsake,
so vzeli nje zlo in človeške napake.
Očiščeno so jo v življenje poslali
in novo je zopet priložnost dobila;
da se nauči, da ni sreče v hvali,
da spet se zave, da je čista in mila.
Ona v sanjah me je sprejela,
prelepa in brhka kot divja gazela;
razkrila mi je take divje resnice,
o svetu brez sanj, brez vsake pravice.
Mi dala uvid je v nekdanje usode,
ko ljudstva iz sanj je ujela nezgoda;
ujeli so se v lastna pravila,
le huda je ura jih tega rešila.
Prej sploh niso zmogli spoznati resnice,
so v zmotah, napakah iskali pravice,
vedno, brez konca, brez kančka spokoja,
za ceno prav vsako, čast svojega sloja.
Ona v sanjah mi je razodela,
da svet moj je videla in ni verjela;
da zgodba se njihova spet je začela
Nekje v drugih sanjah – a ne bi se smela.
Nobena usoda, nje bridke resnice,
ne more preprečit, da nove krivice,
drugod, v sanjah drugih se zopet zgodijo,
se novi svetovi iz tega rodijo.
Nihče ti ne more razlagat´ usode,
sveta, tebe, ljudstva, ne njih povezave;
ne v sanjah resnice za tuje zablode –
vsak zase je tvorec svoje zabave.
Bilo ni beračev in lačnih in jeznih,
tam nihče ni vzel, če ni dvakrat povrnil;
vsakdo je vedel, da toliko ima,
kolikor dobrega, srčnega da.
Ko bil dober dovolj sem, sem snoven postal,
dejal sem jim, da kar pri njih bi ostal;
bili so veseli, me medse sprejeli in
nič spraševali, kar vse so mi dali.
Sam nisem níkdar kaj dosti imel,
le smeh in veselje sem dajal ljudem;
in to za začetek bilo je dovolj,
za svet njihov sanjski, še toliko bolj.
Sem vedno se znova prebudil iz sna
in se spraševal ali se to sploh da;
kako bi bilo, če lahko bi živel,
tu, v svojem življenju, tako kot bi smel?
Sem plašno preskušal načela njih tri,
začuden opažal kaj vse se zgodi;
ko zopet vrline sem si pridobil,
resnico sem vzljubil in jo govoril.
Premnogi so čudno gledali me,
nekateri se stran obrnili so le;
a tisti, ki nisem poznal jih od prej,
sprejeli so dobro, ne zlo me odslej.
Nobenih politikov ni tam bilo,
doktrin in zapovedi, da bi lahko,
imeli motive za kraje, laži,
da to je zato, ker pač je tako.
Presežke so vsi dali družbi zato,
da nikomur na svetu bilo ni hudo;
in kdor je posebno nagrado dobil,
jo sam je pogosto med vse razdelil.
Denarja bilo ni tam kot je pri nas,
so v dobro pisali odnos ino čast;
blago za blago in usluga za to
v čislih je bil, kdor oral je zemljo.
Kdor hrano gojil je pošteno, čisto,
brez strupov in zlobe, ki kvari zemljo;
bil cenjen je človek, visokih časti,
a vse to v bogastvu se merilo ni.
Nikomur zavrnil ni on pomoči
in vsak je pomagal pri delu za tri;
hrana in streha in dobro ime,
bili so najvišje plačilo za vse.
Orožja in vojn tam nikdar ni bilo
in kdor je udaril, ´zgubil je prav vso,
vrlino, ki nosi jo vsako telo,
a takih že dolgo več sploh ni bilo.
Nobenih vojska ne soldatov bilo ni,
biričev ne, paznikov niti za vzorec;
vsak zase se trudil živeti je kleno,
vsa tri njih načela gojil je pošteno.
Tam niso žgali fosilnih goriv;
sta sonce in morje nudila poriv;
za vse kar je gnati potrebno bilo,
nihče ni želel več, zato je tako.
Opojev in droge tam niso poznali,
potrebe bilo ni po tem prav nobene;
nihče si želel ni v omamo podati,
razum zamegliti, življenje ´zgubiti.
Vsak dan bil prelep je, da bi ga prespali,
v omamljenih blodnjah srečo iskali;
in tiste pred sabo ne bi zaznali,
imeli so vse kar so potrebovali.
V svetu sanj moški bili so le moški,
in ženske bile so le ženske, kaj drugo;
in moški pač niso ženske postali,
ne spola, ne vloge se niso več bali.
Vsi radi imeli so vse in jih vse negovali,
bili so prijatelji, se spoštovali;
je skupnost sprejela njih vzgibe in hibe,
a vseh nenaravnih so se sramovali.
Telesnost sploh ni bila najbolj pomembna
a so umetnost ljubezni poznali;
pa vendar dostojno in ne kar čez vse,
so tiho jo nežno si izmenjevali.
Otroke so vzgajali vsi, ne le starši
in vsi so z radostjo pri tem pomagali;
družiti z vsemi bilo je čez vse,
znali so več, bolje napredovali.
Otroci so vrt svoj pri mami dobili
ali očetu pač, kjer so živeli;
ni bilo važno kaj vse so imeli,
pomembno bilo je – kako – so cveteli.
Ko vrt so prerasli in se izučili
so stan, hišo zemljo al´ službo dobili;
v trajno last ne, le in zgolj na posodo,
za čas njih življenja, ne za gospodo.
Zemljo dobil je vsak, kdor jo je rabil,
za hrano pridelat, ne da bi nagrabil
in opustošil naravna bogastva,
za svoje potrebe kar največ porabil.
A zopet ne v last, ne v trajno imetje
kot so to delali naši očetje;
ki s tem zasejali so spor med rodove,
ki so porabili njih dela sadove.
Kdor zemlje ni več, jo slabo negoval,
je drugi prišel, ki delat´ je znal;
prvi odšel je delat drugam
ali se vselil v drug prosti je stan.
Vsak je živel, kjer je želel in hotel,
meja več nobenih bilo ograjenih,
ne viz, dovoljenj, niti mnenj omejenih;
nihče v srcu bil ni več votel.
Nobenih ni sporov lastninskih bilo,
saj vse uredila je skupnost tako,
da vsem trem načelom se tu zadosti,
in če kdo misli drugače, pomagajo vsi.
Različna tam verstva živijo povsod,
vsa skupaj živijo in tu in drugod;
eni v zgradbah gojijo svoj mir,
drugi na prostem gojijo – krompir.
Za duše spokoj ni potrebno imet´,
mogočnih poslopij, bogastva, ves svet;
dovolj je le vera v prave stvari,
take, kjer daješ – to nič ne boli.
V svetu v sanjah so majhne poti,
tu cest ni velikih, kjer vse se kadi;
vozila so lahka, jim sonce da kri,
veter jih žene, tu nič ne smrdi.
Nihče avta nima a lahko ga dobi,
ko ga potrebuje, za dan, dva, al´ tri;
kjer ga je vzel, tam ga tudi pusti,
ko drug ga bo rabil, ve kje ga dobi.
Nima vsak vsega kar kdaj rabil bi,
ko kaj potrebuje, pokliče, dobi;
orodje in stroje, znanje in moč,
nadvse enostavno in vsem v pomoč.
Cest ni, saj vse se v zraku godi,
le malo nad tlemi, nevarnosti ni;
vse pluje počasi, hiteti jim ni,
in prav vse poti – vodijo v prav vse smeri.
Vsi so učeni, tudi neuki;
brez silnih diplom znajo vse kar je treba
in znanje, veščine in druge vrline
so cenjeni, kadar je v srcu topline.
Pogovor poteka iz glave v glavo
in prav nič ne moti, če je na daljavo;
ko misel poslana v glavo je pravo,
je drugi ne ujame – niti za stavo.
A šment, glej, tam nihče ne stavi,
jih igra na srečo prav nič ne zanima;
morda zategadelj, ker takšna je klima,
da vsakdo je srečen, četudi nič nima.
Zato ni zločinov strasti in pohlepa,
razburkanih src in pretežkih pesti;
dobro srce je močnejše od blefa,
zaupa v ljubezen, dobroto deli.
Svet sanj bil zelen je in moder in lep
saj nista ga žgala mesenost, pohlep;
vsak nov je otrok svoj vrtiček dobil,
tam rože je duhal in hrano gojil.
Od malega so ga učili tega,
da zemlja je mati, ki jesti nam da;
zato jo tam skrbno negujejo vsi,
do pozne starosti, dokler se živi.
Telesa ugasla ji vrnejo spet
kot prah in daritev za vseh mnogo let,
ko jim je dajala izjemne stvari,
izkušnjo narave, sožitja, smrti.
Nikogar ni strah bilo, da se zgodi
mu konec življenja, da se ne zbudi;
vsak vedel, zaupal v načela je tri,
z Dobroto v srcu ni konca poti.
Jutra bila so tam rdeča in roza,
večeri so v barvah vijole zamrli;
noči so dišale po borovi smoli,
in dnevi pripeke po sivki in soli.
Ni jasno mi čemu se meni razkril je,
svet sanjski v sanjah, ki plava v meglicah;
kaj naj z njim, tukaj, v tem svetu črnem,
v zlu in pohlepu, in vseh kužnih klicah?
Čustev vseh sedem, šest ljudskih želja,
so tudi poznali nekoč ino danes;
a glavno vodilo jim niso bila;
pomembna bila je vrlina srca.
In ´prašam se često, zakaj na tem sveti,
ljudje bi ne mogli takole živeti;
složno, pošteno, obzirno vzneseno,
živeti tako kot, da ni nam vseeno?
Odgovor je v čustvih in željah človeških
in v tem, da jih mi ukrotiti ne znamo,
ne smemo, ne moremo in ne želimo;
v vsem tem je vzrok, da takole trpimo.
Zdi se mi, da sem odsanjal nebesa,
rajsko deželo, božanska čudesa,
ki nam, ljudem niso na razpolago;
čemu je tako, potrebuje razlago.
Kar epsko sem tole pisanje zastavil,
a moja so znanja prešibka, kot goba;
da zmogla bi dati vam več kot le senco,
lepot in čudes onkraj sanjskega roba.
Pri čustvih se bodem najprvo ustavil,
saj brine me al´ jih imeti sploh smemo;
saj čustva so tisto gorivo, poleno, ki palijo spokoj,
a radost in tugo prinašajo v našo domeno.
Ljubezen je čustvo najlepše, veselo,
ki druga vsa stavi pod svojo komando,
ki zmore preseči najhujšo zamero,
ki črno prebeli, da zopet je belo.
Ljubezen ugasne, ko v njo se zagrize
sum in pohlep in izkrivljena misel;
v zaupanju raste, brez njega premine,
ljubezen je biser, ki v hipu izgine.
Veselje poraja iz mirne se duše,
ki je zadovoljna s tem kar je njeno,
da vsak dan ugleda svetlo in veselo,
premaga vso tugo, bleščeče in smelo.
Veselja ni kadar nemir te razvnema,
željâ ino čustev te sila objema;
ti spati ne da in te vsega zajema,
za druge te več ni, tema te prežema.
Ponos iz veselja se včasih poraja,
nevarnost prinaša in srcu nagaja,
v napuh se obrne in bolj se razdaja,
bolj peče bič, ki trpljenje zadaja.
Zavist, ljubosumje nato se zgodita,
razjedata drob in te kruto dušita;
gasita ljubezen, veselje podita
kot strup sta, zahrbten, srce zastrupita.
Žalost prinese teh čustev spoznanje,
v žalosti umrjejo vse lepe sanje;
žalost utaplja radosti življenja
v jalovo zemljo, polno trpljenja.
Jeza rodi se iz žalosti rada,
ko se zaveš, da vse to je navada;
ko si umisliš, da vse ti pripada,
dobrota je zate le grda razvada.
Sovraštvo iz mrtvega srca zaveje,
kot veter ledeni prek češnjevih brstov;
vse čute zamrzne, ga nič ne ogreje,
v sovraštvu je konec človekove vrste.
Vseh čustev sedmero obvladati moraš,
da mogel živet´ bi kot v sanjah visoko;
vsa so prisotna in ko ukrotiš jih,
pot se odpre ti prelepa, široko.
A tu so še želje človeške, nizkotne,
ki ni dovoljeno jim v višje domene;
so kot, da bi padel v žareče plamene,
požgejo razum in vse dobre namene.
Želimo si zdravja in sreče, bogastva,
ljubezni, miru in ugleda za zraven;
če to nam pripada že bomo dobili,
na silo bo vzeto nam znižalo raven.
Zdravja si najbolj od srca želimo,
saj bolni želja svojih ne bi dosegli;
pa vendar prav boj za želja izpolnitev,
bolezni prinese in srečo odnese.
Srečni smo le, kadar vse je po naše,
ko naša nam čustva in želje cvetijo;
ker jemljemo vse, ne glede na morijo,
ki zadaj ostaja za našo kočijo.
Bogastvo je del in pogoj naše sreče,
imeti prav vse in še več od vseh drugih;
če častno prišlo ni, kot meč se preteče,
nad nami zaniha in srečo odseče.
Mislimo, da ljubezen bogastvo prinaša,
a zmote kot ta ni na tem svetu druge,
ki bi popeljala v hujše nas tuge;
ljubezen v bogastvu prerado zanaša.
Moči si želimo, božanskega vpliva,
da glavni bili bi in vsi nam podložni;
v tej zmoti si psa vsaj takoj podredimo,
nato pa vladarstva si še poželimo.
Bi firme vodili, državo, celine,
cel svet bi vodili v neskromni modrosti;
saj vsi vemo kaj bi najprej naredili,
da svet bi bil brez nam sovražnih norosti.
V miru vse to bi počeli, živeli,
brez vojn in spopadov in grdih izplenov;
zato vsi na svetu miru bi želeli
a sebi le, v škodo ne vseh zlih namenov.
Živeti le zase, za svojo svobodo,
korist in ugled in vse želje nezmerne;
je strup prav za vse kar si najbolj želimo,
zategadelj vsi v trpljenje brzimo.
Ob vsem tem bi radi ugled ino slavo,
da cenili bi nas in v zvezde kovali;
naj znanci in tujci nas radi imajo,
in se nam prijazno in prazno smehljajo.
Po vsem tem ostalo ni nič ali malo,
nazorov in misli, ki vam so povšeči;
ne morem in smem ne, kaj takega reči,
da moje bi sanje mi mogli odreči.
Seveda, saj vemo kako je s to zgodbo;
kdor je predrzen in pamet pokaže,
vsak, ki le sanja, ne tisti, ki laže,
je nezaželen – to prinese obsodbo.
Da, v mojem svetu želimo preganjati
vsakogar, ki si še upa, ki drzne si sanjat;
tisti, ki sanja k nam pač ne sodi,
sanje mu kažejo pot k svobodi.
Stran od pohlepa, sebičnega znanja,
suženjstva, tlake in nasprotovanja;
stran od vsegà kar mi tukaj poznamo,
v neznano nas vodi in tega ne damo.
Vrabca v roki raje držimo,
ga stiskamo, davimo in ne želimo
z golobi leteti po nebu, višavah;
kdo še živet´ zna v sončnih dobravah?
Sanjal sem živo, saj tam sem prebival,
v življenju, sožitju in sreči užival;
spomnim se vonjev in zvokov, dotikov,
mogočnejši zbor od vseh drugih pomnikov.
Še vedno jih sanjam, svetove presežne,
njih barve vilinske in dobre sosede;
iskrene ljudi in preproste besede,
tako so nam blizu, tako nedosežne.
Te sanje so take kot, da bi stopil,
iz tmine trpljenja v svetlobo življenja;
kot, da mi kažejo kaj vse je možnost
kadar ljudje, srčni – zmorejo složnost.
Da, vem; marsikdo bo obsodil te sanje
a tam daleč v sebi, verjamejo vanje;
in morda nekoč, kmalu, še v svojih sanjah,
ugledajo svet, ki razkril sem ga zanje.
Sanjal sem zarje iz rdeče bledeče;
in srečo sem sanjal, tak´ nežno dehtečo;
a nisem umel nje besed vseh tedanjih,
ko sanjal sem mesta, dežele in srečo.
Mnoge sem sanje dosanjal odsihmal,
še več pa jih nisem in kdo ve kdaj bom jih;
če sploh je mogoče odsanjat vse sanje,
in komu sploh dano živeti bo zanje?
Bile so tak´ silne, številne in divne,
da sem jih zapisal za druge rodove;
pozabit jih nočem, prelestne darove,
ki radi uidejo v svoje gradove.
Za vas sem zapisal, ki sanjat´ ne znate,
ne upate, smete, in še za vse tiste,
ki več ne zaupate meni in svetu,
sanjam in tebi, še najmanj pa – sebi.
Vsem vam bi pomagal, učil bi vas sanjat,
da zopet bi videli upanje v sebi;
da spet bi verjeli v silna čudesa,
da spet bi ganila vas solza očesa.
Sprva sem sanjal le črno in belo,
nato je odtenke sivine sprejelo;
oko, tisto, znotraj, je zdaj dozorelo
in kmalu se barvati vse je začelo.
Kot sonce rumene sem videl podobe,
in sinje, rudeče ter sprva bolj grobe,
nato izostrile se slike v teh sanjah,
so megle pregnale iz uma lenobe.
Sploh nisem več mogel, da bi ne gledal,
odvrnil pogled in pregnal blodne sanje;
bile so prelepe, da bi jih zavrgel,
pregnal al´ zatajil – zdaj vedel sem zanje.
Bil sem kot slep, ki je v hipu spregledal,
navajen na temo, nevajen svetlobe;
ta blišč me plašil je, in barve, podobe,
razkrivali tajne so, vzroke vse zlobe.
Šele, ko je lučka vse kote razkrila,
vse temne, zastale in sile postane;
pregnala je plesni, zacelila rane,
v duhu in srcu nikdar preležane.
Takrat so se slike zares izostrile
in uma razum je verjel in zaupal;
v to kar sem videl in nisem obupal
te sanje, te sile so me pritegnile.
Videl sem ljudstva, številna, velika;
živela so v slogi, tako kot se šika;
brez boja in besa, kot močna družina –
so tkali svetovje božanskega mika.
Sanjal ljudi sem, so sneli okove;
z dobroto dosegli so boljše si dnove;
brez borb in nasilja, le z lepo besedo –
s srčnim spoznanjem presegli so bedo.
Sanjal sem pesem v domu počitka,
kjer mladi in stari zapeli so družno;
vsak dan in vse leto, tako iz užitka –
nikomur na svetu bilo ni več tužno.
Sem delavce sanjal v čistih tovarnah;
z radostjo so delali svoje naloge;
in delavke mične, ponosne in dične,
vodile so družbene panoge mnoge.
Sanjal sem gnečo na jutranjem vlaku,
kjer mladi so sedeže starim dajali,
z nasmeškom, veseli, da so pomagali –
drugače razmišljati sploh niso znali!
Sanjal sem vernike mnogih religij,
ki sporov nikakršnih niso poznali;
verjeli so v tisto, v kar so verovali,
drugim se niso nikdar vsiljevali.
Spoštljivi bili so do vseh verujočih,
in tistih, ki v nič niso zmogli verjeti,
a takih je malo bilo na tem sveti,
ki v sanjah sem videl ga bujno cveteti.
Vsi so verjeli v Dobrote mogočnost,
v Resnico, Poštenost in druge vrline;
vsi na tem svetu so častno živeli,
zaupali drugim in sebi verjeli.
Potrebe bilo ni po puntu nobene,
saj vsi so živeli presrečno življenje;
kdor hotel je več kot imel je vrline
dobil tega ni, le odvečno stremljenje.
A kdor bil bogat je le srčne vrline,
želja ni imel previsokih, neskromnih;
bil je deležen življenja topline,
lepot v življenju, darov vseh ogromnih.
Bilo je preprosto v tem sanjskem svetu,
ki videl sem ga tak čarobno cveteti;
brez silnih pravil in zakonov za zmedo,
za take, ki hočejo še več imeti.
Pravila bila so le tri, kar preprosta;
Resnica, Dobrota in še Popustljivost.
Dajala so temelje ljudski modrosti in
svet sanj je živel v božanski kreposti.
Resnica bila je vseh prvo načelo
in nje moč bila je nad vsemi bogovi;
prav ti so jo vsemu življenju predali
zato, da lahko bi se vsi spoštovali.
Nič hvalnic in čudnih, predragih obredov;
laži nič in vsega kar laže prav malo,
zakonov in kazni niso poznali,
najhujša je zmota, če so lagali.
Resnica bila je preprosto načelo,
ki vsi so se ga prav v srcu držali;
za lepo življenje brez slabih zapletov,
drugega več niso potrebovali.
Drugo načelo bila je Dobrota;
cenili srcê so z dobrote obilja;
in srcê dobrote ni nikdar sirota,
to srcê preseglo je misli nasilja.
Brez čiste resnice ni srca dobrote;
dobrota napoči z iskrenim spoznanjem,
odprte oči in odkrito kesanje,
ob zmotah, ki daje nam jih blagostanje.
Skušnjav je premnogo v tem sanjskem svetu;
za mene, ki z našega brega ga gledam;
kaj vse bi lahko, me pokvarjenost bega,
še sanje mi kvari, ves zloben se kregam.
A svet sanj ne mara za moje tegobe;
jaz pač nisem stvaren, da bi me zaznali;
tam oni uživajo svoje darove,
al´ če bi me videli, vse bi mi dali.
Ko srečaš dobroto, se v solze zaviješ;
ugledaš vsa bitja, to silno morijo;
še kamen in vodo in liste in ribe,
ljudi in živali, ki silno trpijo.
Dobrota je v svetu sanj to, pravo stanje;
ko dete doseže to bridko spoznanje,
Dobroto objame in vanjo verjame;
in nikdar ga več ne izda verovanje.
Tretje načelo v tem sanjskem svetu
je strpna spravljivost, srca Popustljivost;
ta močna vrlina prežema vsa bitja,
da v slogi živijo na sanjskem planetu.
Vzdržljivost je del te mogočne vrline;
z njo zmorejo zmagat vso težo,
tegobe, napore in misli pastljive,
ki bi naredile jih silno ranljive.
Vzdržati napore resnice in misli,
ki niso vse čiste in lepih namenov;
vzdržati dobroto, trpljenje in hudo
in ne odstopiti od pravih pomenov.
Popuščati drugim je silna veščina;
iz strpne in čiste dobrote izvira;
na lastne predsodke se ne ozira,
poti prav nikomur, nikdar ne zapira.
Zato ni prepira, ne spora, ne tožbe,
nikakršnih vojn in sosedskih spopadov;
političnih spletk ni, ne čelnih napadov,
zahrbtnih ali krvavih izpadov.
Tak svet sem sanjal, da me je pretreslo,
kako je preprosta in možna realnost;
a v svetu v sanjah le, žal je ni tukaj –
na mojem je svetu, vse to banalnost.
Svet sanj je uspeval na zgolj treh načelih
a vsak in vsi skupaj so jih spoštovali;
níhče od drugih se čutil ni boljši,
bili so vsi dobri, in vsi so dajali.
Zatorej nikomur ni manjkalo hleba,
solate in vode in toplega doma;
dajati, bilo je v glavi prav vsaki,
sramota jemati kaj več kot dajati.
Bogastvo imeli so mnogi, premnogi,
a so ga razdajali kar brez zadrege;
kljub silnem bogastvu so skromni ostali
in z njim so prav vsem iz srca pomagali.
V bogastvu so skromnejša pota izbrali
in vsi, prav vsi v družbi so jih spoštovali;
vzorniki mladim in zgled so postali,
da možno tako je, so vsem pokazali.
Ni bilo slavnih, razvpitih, nadutih,
ki bi se nosili po glavah vazalov;
tudi vazalov bilo ni nobenih,
nobenih nikomur tako podrejenih.
Sem matere sanjal otroke dojiti,
brez joka, skrbi in trpečega stoka;
nihče ni nikogar želel zapustiti,
bilo ni potrebe od doma oditi.
Sanjal sem reke in temne gozdove,
prepolne življenja in pesmi skrivnostnih;
jezera sanjal sem, polhe in sove,
zelene planine in bele vrhove.
Medvede sem videl po svetu hoditi
in leve in zebre in ježe bodeče;
tam nihče ni mogel nikogar zmotiti,
se vsemu je slabemu dalo ogniti.
Borovce sem duhal v hostah neskončnih,
dišali po smoli so in po poletju;
v sanjah sem videl njo tamkaj hoditi,
kot kapljico rose, prosojno do biti.
Ničesar ni skrivala, vse je predala
a vsemu navkljub je bolj čista postala;
zgubila je več kot dobiti bi znala,
z mislijo čisto se nič ni bahala.
Bila je le ena od mnogih, od vseh,
ki v svetu v sanjah sem videl jih take;
brez tožbe in sodbe in krivde vsake,
so vzeli nje zlo in človeške napake.
Očiščeno so jo v življenje poslali
in novo je zopet priložnost dobila;
da se nauči, da ni sreče v hvali,
da spet se zave, da je čista in mila.
Ona v sanjah me je sprejela,
prelepa in brhka kot divja gazela;
razkrila mi je take divje resnice,
o svetu brez sanj, brez vsake pravice.
Mi dala uvid je v nekdanje usode,
ko ljudstva iz sanj je ujela nezgoda;
ujeli so se v lastna pravila,
le huda je ura jih tega rešila.
Prej sploh niso zmogli spoznati resnice,
so v zmotah, napakah iskali pravice,
vedno, brez konca, brez kančka spokoja,
za ceno prav vsako, čast svojega sloja.
Ona v sanjah mi je razodela,
da svet moj je videla in ni verjela;
da zgodba se njihova spet je začela
Nekje v drugih sanjah – a ne bi se smela.
Nobena usoda, nje bridke resnice,
ne more preprečit, da nove krivice,
drugod, v sanjah drugih se zopet zgodijo,
se novi svetovi iz tega rodijo.
Nihče ti ne more razlagat´ usode,
sveta, tebe, ljudstva, ne njih povezave;
ne v sanjah resnice za tuje zablode –
vsak zase je tvorec svoje zabave.
Bilo ni beračev in lačnih in jeznih,
tam nihče ni vzel, če ni dvakrat povrnil;
vsakdo je vedel, da toliko ima,
kolikor dobrega, srčnega da.
Ko bil dober dovolj sem, sem snoven postal,
dejal sem jim, da kar pri njih bi ostal;
bili so veseli, me medse sprejeli in
nič spraševali, kar vse so mi dali.
Sam nisem níkdar kaj dosti imel,
le smeh in veselje sem dajal ljudem;
in to za začetek bilo je dovolj,
za svet njihov sanjski, še toliko bolj.
Sem vedno se znova prebudil iz sna
in se spraševal ali se to sploh da;
kako bi bilo, če lahko bi živel,
tu, v svojem življenju, tako kot bi smel?
Sem plašno preskušal načela njih tri,
začuden opažal kaj vse se zgodi;
ko zopet vrline sem si pridobil,
resnico sem vzljubil in jo govoril.
Premnogi so čudno gledali me,
nekateri se stran obrnili so le;
a tisti, ki nisem poznal jih od prej,
sprejeli so dobro, ne zlo me odslej.
Nobenih politikov ni tam bilo,
doktrin in zapovedi, da bi lahko,
imeli motive za kraje, laži,
da to je zato, ker pač je tako.
Presežke so vsi dali družbi zato,
da nikomur na svetu bilo ni hudo;
in kdor je posebno nagrado dobil,
jo sam je pogosto med vse razdelil.
Denarja bilo ni tam kot je pri nas,
so v dobro pisali odnos ino čast;
blago za blago in usluga za to
v čislih je bil, kdor oral je zemljo.
Kdor hrano gojil je pošteno, čisto,
brez strupov in zlobe, ki kvari zemljo;
bil cenjen je človek, visokih časti,
a vse to v bogastvu se merilo ni.
Nikomur zavrnil ni on pomoči
in vsak je pomagal pri delu za tri;
hrana in streha in dobro ime,
bili so najvišje plačilo za vse.
Orožja in vojn tam nikdar ni bilo
in kdor je udaril, ´zgubil je prav vso,
vrlino, ki nosi jo vsako telo,
a takih že dolgo več sploh ni bilo.
Nobenih vojska ne soldatov bilo ni,
biričev ne, paznikov niti za vzorec;
vsak zase se trudil živeti je kleno,
vsa tri njih načela gojil je pošteno.
Tam niso žgali fosilnih goriv;
sta sonce in morje nudila poriv;
za vse kar je gnati potrebno bilo,
nihče ni želel več, zato je tako.
Opojev in droge tam niso poznali,
potrebe bilo ni po tem prav nobene;
nihče si želel ni v omamo podati,
razum zamegliti, življenje ´zgubiti.
Vsak dan bil prelep je, da bi ga prespali,
v omamljenih blodnjah srečo iskali;
in tiste pred sabo ne bi zaznali,
imeli so vse kar so potrebovali.
V svetu sanj moški bili so le moški,
in ženske bile so le ženske, kaj drugo;
in moški pač niso ženske postali,
ne spola, ne vloge se niso več bali.
Vsi radi imeli so vse in jih vse negovali,
bili so prijatelji, se spoštovali;
je skupnost sprejela njih vzgibe in hibe,
a vseh nenaravnih so se sramovali.
Telesnost sploh ni bila najbolj pomembna
a so umetnost ljubezni poznali;
pa vendar dostojno in ne kar čez vse,
so tiho jo nežno si izmenjevali.
Otroke so vzgajali vsi, ne le starši
in vsi so z radostjo pri tem pomagali;
družiti z vsemi bilo je čez vse,
znali so več, bolje napredovali.
Otroci so vrt svoj pri mami dobili
ali očetu pač, kjer so živeli;
ni bilo važno kaj vse so imeli,
pomembno bilo je – kako – so cveteli.
Ko vrt so prerasli in se izučili
so stan, hišo zemljo al´ službo dobili;
v trajno last ne, le in zgolj na posodo,
za čas njih življenja, ne za gospodo.
Zemljo dobil je vsak, kdor jo je rabil,
za hrano pridelat, ne da bi nagrabil
in opustošil naravna bogastva,
za svoje potrebe kar največ porabil.
A zopet ne v last, ne v trajno imetje
kot so to delali naši očetje;
ki s tem zasejali so spor med rodove,
ki so porabili njih dela sadove.
Kdor zemlje ni več, jo slabo negoval,
je drugi prišel, ki delat´ je znal;
prvi odšel je delat drugam
ali se vselil v drug prosti je stan.
Vsak je živel, kjer je želel in hotel,
meja več nobenih bilo ograjenih,
ne viz, dovoljenj, niti mnenj omejenih;
nihče v srcu bil ni več votel.
Nobenih ni sporov lastninskih bilo,
saj vse uredila je skupnost tako,
da vsem trem načelom se tu zadosti,
in če kdo misli drugače, pomagajo vsi.
Različna tam verstva živijo povsod,
vsa skupaj živijo in tu in drugod;
eni v zgradbah gojijo svoj mir,
drugi na prostem gojijo – krompir.
Za duše spokoj ni potrebno imet´,
mogočnih poslopij, bogastva, ves svet;
dovolj je le vera v prave stvari,
take, kjer daješ – to nič ne boli.
V svetu v sanjah so majhne poti,
tu cest ni velikih, kjer vse se kadi;
vozila so lahka, jim sonce da kri,
veter jih žene, tu nič ne smrdi.
Nihče avta nima a lahko ga dobi,
ko ga potrebuje, za dan, dva, al´ tri;
kjer ga je vzel, tam ga tudi pusti,
ko drug ga bo rabil, ve kje ga dobi.
Nima vsak vsega kar kdaj rabil bi,
ko kaj potrebuje, pokliče, dobi;
orodje in stroje, znanje in moč,
nadvse enostavno in vsem v pomoč.
Cest ni, saj vse se v zraku godi,
le malo nad tlemi, nevarnosti ni;
vse pluje počasi, hiteti jim ni,
in prav vse poti – vodijo v prav vse smeri.
Vsi so učeni, tudi neuki;
brez silnih diplom znajo vse kar je treba
in znanje, veščine in druge vrline
so cenjeni, kadar je v srcu topline.
Pogovor poteka iz glave v glavo
in prav nič ne moti, če je na daljavo;
ko misel poslana v glavo je pravo,
je drugi ne ujame – niti za stavo.
A šment, glej, tam nihče ne stavi,
jih igra na srečo prav nič ne zanima;
morda zategadelj, ker takšna je klima,
da vsakdo je srečen, četudi nič nima.
Zato ni zločinov strasti in pohlepa,
razburkanih src in pretežkih pesti;
dobro srce je močnejše od blefa,
zaupa v ljubezen, dobroto deli.
Svet sanj bil zelen je in moder in lep
saj nista ga žgala mesenost, pohlep;
vsak nov je otrok svoj vrtiček dobil,
tam rože je duhal in hrano gojil.
Od malega so ga učili tega,
da zemlja je mati, ki jesti nam da;
zato jo tam skrbno negujejo vsi,
do pozne starosti, dokler se živi.
Telesa ugasla ji vrnejo spet
kot prah in daritev za vseh mnogo let,
ko jim je dajala izjemne stvari,
izkušnjo narave, sožitja, smrti.
Nikogar ni strah bilo, da se zgodi
mu konec življenja, da se ne zbudi;
vsak vedel, zaupal v načela je tri,
z Dobroto v srcu ni konca poti.
Jutra bila so tam rdeča in roza,
večeri so v barvah vijole zamrli;
noči so dišale po borovi smoli,
in dnevi pripeke po sivki in soli.
Ni jasno mi čemu se meni razkril je,
svet sanjski v sanjah, ki plava v meglicah;
kaj naj z njim, tukaj, v tem svetu črnem,
v zlu in pohlepu, in vseh kužnih klicah?
Čustev vseh sedem, šest ljudskih želja,
so tudi poznali nekoč ino danes;
a glavno vodilo jim niso bila;
pomembna bila je vrlina srca.
In ´prašam se često, zakaj na tem sveti,
ljudje bi ne mogli takole živeti;
složno, pošteno, obzirno vzneseno,
živeti tako kot, da ni nam vseeno?
Odgovor je v čustvih in željah človeških
in v tem, da jih mi ukrotiti ne znamo,
ne smemo, ne moremo in ne želimo;
v vsem tem je vzrok, da takole trpimo.
Zdi se mi, da sem odsanjal nebesa,
rajsko deželo, božanska čudesa,
ki nam, ljudem niso na razpolago;
čemu je tako, potrebuje razlago.
Kar epsko sem tole pisanje zastavil,
a moja so znanja prešibka, kot goba;
da zmogla bi dati vam več kot le senco,
lepot in čudes onkraj sanjskega roba.
Pri čustvih se bodem najprvo ustavil,
saj brine me al´ jih imeti sploh smemo;
saj čustva so tisto gorivo, poleno, ki palijo spokoj,
a radost in tugo prinašajo v našo domeno.
Ljubezen je čustvo najlepše, veselo,
ki druga vsa stavi pod svojo komando,
ki zmore preseči najhujšo zamero,
ki črno prebeli, da zopet je belo.
Ljubezen ugasne, ko v njo se zagrize
sum in pohlep in izkrivljena misel;
v zaupanju raste, brez njega premine,
ljubezen je biser, ki v hipu izgine.
Veselje poraja iz mirne se duše,
ki je zadovoljna s tem kar je njeno,
da vsak dan ugleda svetlo in veselo,
premaga vso tugo, bleščeče in smelo.
Veselja ni kadar nemir te razvnema,
željâ ino čustev te sila objema;
ti spati ne da in te vsega zajema,
za druge te več ni, tema te prežema.
Ponos iz veselja se včasih poraja,
nevarnost prinaša in srcu nagaja,
v napuh se obrne in bolj se razdaja,
bolj peče bič, ki trpljenje zadaja.
Zavist, ljubosumje nato se zgodita,
razjedata drob in te kruto dušita;
gasita ljubezen, veselje podita
kot strup sta, zahrbten, srce zastrupita.
Žalost prinese teh čustev spoznanje,
v žalosti umrjejo vse lepe sanje;
žalost utaplja radosti življenja
v jalovo zemljo, polno trpljenja.
Jeza rodi se iz žalosti rada,
ko se zaveš, da vse to je navada;
ko si umisliš, da vse ti pripada,
dobrota je zate le grda razvada.
Sovraštvo iz mrtvega srca zaveje,
kot veter ledeni prek češnjevih brstov;
vse čute zamrzne, ga nič ne ogreje,
v sovraštvu je konec človekove vrste.
Vseh čustev sedmero obvladati moraš,
da mogel živet´ bi kot v sanjah visoko;
vsa so prisotna in ko ukrotiš jih,
pot se odpre ti prelepa, široko.
A tu so še želje človeške, nizkotne,
ki ni dovoljeno jim v višje domene;
so kot, da bi padel v žareče plamene,
požgejo razum in vse dobre namene.
Želimo si zdravja in sreče, bogastva,
ljubezni, miru in ugleda za zraven;
če to nam pripada že bomo dobili,
na silo bo vzeto nam znižalo raven.
Zdravja si najbolj od srca želimo,
saj bolni želja svojih ne bi dosegli;
pa vendar prav boj za želja izpolnitev,
bolezni prinese in srečo odnese.
Srečni smo le, kadar vse je po naše,
ko naša nam čustva in želje cvetijo;
ker jemljemo vse, ne glede na morijo,
ki zadaj ostaja za našo kočijo.
Bogastvo je del in pogoj naše sreče,
imeti prav vse in še več od vseh drugih;
če častno prišlo ni, kot meč se preteče,
nad nami zaniha in srečo odseče.
Mislimo, da ljubezen bogastvo prinaša,
a zmote kot ta ni na tem svetu druge,
ki bi popeljala v hujše nas tuge;
ljubezen v bogastvu prerado zanaša.
Moči si želimo, božanskega vpliva,
da glavni bili bi in vsi nam podložni;
v tej zmoti si psa vsaj takoj podredimo,
nato pa vladarstva si še poželimo.
Bi firme vodili, državo, celine,
cel svet bi vodili v neskromni modrosti;
saj vsi vemo kaj bi najprej naredili,
da svet bi bil brez nam sovražnih norosti.
V miru vse to bi počeli, živeli,
brez vojn in spopadov in grdih izplenov;
zato vsi na svetu miru bi želeli
a sebi le, v škodo ne vseh zlih namenov.
Živeti le zase, za svojo svobodo,
korist in ugled in vse želje nezmerne;
je strup prav za vse kar si najbolj želimo,
zategadelj vsi v trpljenje brzimo.
Ob vsem tem bi radi ugled ino slavo,
da cenili bi nas in v zvezde kovali;
naj znanci in tujci nas radi imajo,
in se nam prijazno in prazno smehljajo.
Po vsem tem ostalo ni nič ali malo,
nazorov in misli, ki vam so povšeči;
ne morem in smem ne, kaj takega reči,
da moje bi sanje mi mogli odreči.
Seveda, saj vemo kako je s to zgodbo;
kdor je predrzen in pamet pokaže,
vsak, ki le sanja, ne tisti, ki laže,
je nezaželen – to prinese obsodbo.
Da, v mojem svetu želimo preganjati
vsakogar, ki si še upa, ki drzne si sanjat;
tisti, ki sanja k nam pač ne sodi,
sanje mu kažejo pot k svobodi.
Stran od pohlepa, sebičnega znanja,
suženjstva, tlake in nasprotovanja;
stran od vsegà kar mi tukaj poznamo,
v neznano nas vodi in tega ne damo.
Vrabca v roki raje držimo,
ga stiskamo, davimo in ne želimo
z golobi leteti po nebu, višavah;
kdo še živet´ zna v sončnih dobravah?
Sanjal sem živo, saj tam sem prebival,
v življenju, sožitju in sreči užival;
spomnim se vonjev in zvokov, dotikov,
mogočnejši zbor od vseh drugih pomnikov.
Še vedno jih sanjam, svetove presežne,
njih barve vilinske in dobre sosede;
iskrene ljudi in preproste besede,
tako so nam blizu, tako nedosežne.
Te sanje so take kot, da bi stopil,
iz tmine trpljenja v svetlobo življenja;
kot, da mi kažejo kaj vse je možnost
kadar ljudje, srčni – zmorejo složnost.
Da, vem; marsikdo bo obsodil te sanje
a tam daleč v sebi, verjamejo vanje;
in morda nekoč, kmalu, še v svojih sanjah,
ugledajo svet, ki razkril sem ga zanje.
