Mislim si, da imaš urejeno življenje, ali pa vsaj načrt, kako ga urediti. Je tako? Ne mislim na dolgoročne načrte glede službe in družine in podobno, temveč na bolj osnovne stvari. Hočem reči, verjetno imaš vodoodporno streho nad glavo, in sobo, dovolj veliko za vse stvari, ki jih kličeš za svoje. In vrata, ki ti ohranjajo zasebnost, ki ti omogočajo, da v hišo spustiš bolj ali manj le tiste posameznike, ki jih spustiti želiš. In seveda, želiš si, da bi tvoj pod bil nepremičen. Nočeš razmišljati o številu korakov, ko greš v kuhinjo, nočeš paziti na vsak korak in kriliti z rokama v iskanju ravnotežja. In verjetno si tudi želiš, da bi tvoji sosedje vedno ostali tam, kjer so; morda celo, da bi si jih lahko izbral. Stvar orientacije. Stvar identitete.
In še več.
Predvidevam, da si si izbral, ali pa si te je izbrala, neke vrste avtoriteta. Morda se pritožuješ nadnjo, a v težavnih časih veš, koga poslušati. In vedenje o tistem, ki ga poslušaš, pojasni, kdo si.
Če je vsaj približno tako, gotovo ne pripadaš ljudem s čolnov iz Guangxija.
Znani so po mnogih imenih. Quan jia pomeni ljudje s čolnov, in shui jia ren pomeni ljudje s površja vode, in dan jia ren pomeni jajčnati ljudje. Kajti njihovi čolni so kot na pol zlomljene jajčne lupine, dom, nekaj krhkega, kar lahko pluje. Lahko si jih predstavljaš kot ljudi, ki nimajo doma - le čolne. Čoln predstavlja mnogo stvari obenem - je hiša, delovno orodje, način, kako se prestaviti drugam.
Verjetno so se preselili iz Guangdonga. Morda so se celo ločili od slavnih Hong Kongških ljudi s čolnov. Njihova kantonščina je bližja Guangdongški kot tukaj povsod slišanemu bai hua. In njihova pesem, shui shang tang ge - pesem vzdihov - je, tako nekateri, v resnici podobna shui xian ge ali slani pesmi; to je kantonška verzija iste pesmi ali vsaj kantonško ime zanjo. (In bolj cinična opazka pravi: »Naše pesmi so povsem podobne tistim, ki so jih pele manjšine Guangxi regije, od Liu San Jie naprej; tudi mi pojemo o vsakdanjih stvareh, le da je v naših pesmih več vode.«)
Selitev se je zgodila morda tisoč let nazaj. V časih plemen. V časih velike Kitajske civilizacije, barvitosti, in v krajih, kot je tale, revščine in umazanije. Veslali so po reki navzgor in če je bila reka divja zaradi vremena, so čolne z vrvmi vlekli navzgor. Verjetno so potrebovali mesece, da dosežejo Nanning in Yongning. Verjetno poti niso opravili v enem kosu.
Ne vem, kaj jih je gnalo naprej, in sami zdaj težko razložijo te vzroke. Morda je šlo le za iskanje naslednega ribjega ulova. In ne vem, zakaj so izbrali tole mesto, in zakaj natančno niso našli zemlje, da bi se naselili na njej. Morda niso hoteli prekiniti navade. Morda je delni razlog bil, da jih ljudje s kopnega jih niso marali. Odnos ljudi s kopnega se menda da strniti s temi besedami:« Vi, jajčni ljudje, nimate pragu v svojih domovih. Torej niste pravi ljudje.«
Poskusite si, tako kot skušam jaz, naslikati tole sliko. Zloglasni pirati Hong Konga - med njimi veliko žensk z okrvavljenimi rokami - ali pa Big Head Yang, ki je menda prišel ropati vse do Guipinga. Brki, meči in muškete in ognji in noči, polne obupa v želodcu, in besa v pesteh. Vidim nedramatične, pregmatične boje na obalah rek. Vidim dvignjena vesla in mišice, ki se svetlikajo v luči oljnatih svetilk, in znoj, ki se meša s kapljicami vode in krvi...
Motim se.
Ljudje s čolnov niso ropali. Niso se bojevali. Niso imeli niti stražarjev. Niso imeli niti voditeljev - razen v časih ekspedicij. Bili so ropani in omaloževani s strani ljudi s kopnega. In niti k sodnikom niso odhajali, kajti sodniki so prav tako spadali na kopno, in ne bi imeli usmiljenja ali pravice za »neljudi«. In tako so jajčnati ljudje preprosto vztrajali, in ostajali tam, kamor so spadali: na vodo.
In ne morem si predstavljati drugače, kot da si mislim, da je celo ta poteza bila še en znak, ki je ljudem s kopnega pravil, da nimajo opravka s civilizacijo. »Ali imate vodo v krvi? Ne borite se za tisto, kar je vaše?«
Morda so se, če so časi postali pretežki, ljudje s čolnov odsidrali in preprosto preselili po reki navzgor.
Ali ne vidite? Določena svoboda je v tem. Stvari in kraji si vas ne prilaščajo. Nimate niti določenega prostora znotraj karavane čolnov. Ko se zvečer vrnete z ribarjenja, pristanete, kjer pač lahko. Jutri boste imeli druge sosede.
Ni hierarhije.
Vaše življenje je kot vzdih. Reakcija z dvomljivim pomenom. Ne še povsem beseda. Ne povsem sreča, ne povsem žalost. Izdahnjena je, ko mislite, da vas nihče ne sliši, in če slišite ljudi v bližini, zaprete usta. Rez!
Imate svobodo vzdiha. Lahko je interpretirana na mnogo različnih načinov. Ne želi vplivati. Ne želi pripadati. Želi le tiho preživeti.
Seveda niso imeli hišnega pragu. Prag pravi: od tu naprej je moje! Prag je opozorilo, meja. A kaj je njim bilo mar za meje. In nič kaj veliko ni bilo njihovo. Imeli so čoln, in nihanje, in mokre roke in noge, verjetno spretne nožne prste, in ribo! In imeli so mali oltarček na čolnu, in če ne tega, sloko dišečo paličico, zapičeno kjerkoli je prostor, tik ob vohljajočemu psu, in kokoši v bambusovi košari. In ko so jedli ribo, je niso obračali, ker je obrnjena riba pomenila zlo srečo, potopljeni čoln. (In še ta rek ali vraževernost se lahko pojmuje kot neke vrste opozorilo: raje se ne dotikaj, ne spreminjaj, raje se ne vmešuj...)
In to je vse.
Njihovi čolni so bili morda šest metrov dolgi, in morda je družina desetih živela na tem prostoru. Imeli so veliko otrok. Na koncu čolna bi bila shramba. Nato kuhinja in »stranišče«. In nato razdelki sob. In seveda, »vhod«. Če torej živiš na koncu čolna in želiš ven, moraš hoditi preko sostanovalcev.
Poročali so se z drugimi ljudi s čolnov. Dve polovički jajčne lupine sta se združili. Kdo drug bi jih poročil? Žena je prišla živeti na možev čoln.
Ni bilo zasebnosti. Kdo potrebuje zasebnost, ko premoreš tako malo. Ko si del skupine, ki se premika kot eno telo, in to telo kot da želi biti nevidno.
In le ko nekdo umre, so menda nakupili zemljo, da bi umrlega pokopali. Po neki drugi zgodbi so mrtveca zažgali, in v spomin vrgli sekiro v vodo. Ti dve različici nakazujeta zelo različni izhodišči. Ogenj je za leseni čoln ultimativni uničevalec. Sekira je spet sekanje. »Rezanje preteklosti?« Pozaba?
Ali pa so le želeli imeti preteklost? Bi ostali tam, kjer so pokopali mrtve? Bi se zanje borili? Ali pa so dejansko puščali telesa prednikov za sabo?
Verjeto odvisno od okoliščin.
Niso imeli pisanega jezika in povečini so bili nepismeni. Pravijo, da so peli o vsakodnevnih težavah - kaj pa o zgodovini? Kaj pa pravljice?
Le vzdih...
Denar so služili s prodajo rib, ki so jih lovili z mrežami, ki so jih spletli sami, s pomočjo rastline, imenovane ma. Rastlino so posušili in jo nazadnje stkali tako, da so različne končiče drgnili na stegnih, dokler ni iz končičev nastala vrv. Potrebovali so mesece, da so iz vrvi stkali mrežo.
Služili so tudi tako, da so izposojali čolne za transport. Veslali so po reki navzgor, od Nanninga pa vse do Baise. Za to pot so potrebovali dva tedna.
Zdaj z avtobusom prideš v dveh ali treh urah.
Ko je Deng XiaoPing snoval revolucionarno vstajo v Baise, so ga menda ravno ljudje s čolnov skrivoma vlekli po reki navzgor. Lepo naključje: ljudje brez vodij so vlekli enega največjih vodij Kitajske.
Ali vse to pomeni, da so, 30 let nazaj, v časih striktnih regulacij in haikoua, izkaznice, že premogli ta tedaj nujni osebni dokument - in če ga niso premogli, kako so zmogli živeti?
Na nek način jim je prav Deng XiaoPing, ali pa vsaj posledice njegovih dejanj, kot v zahvalo ali nagrado, dal identiteto. Enakopravnost. Hiše. Pripadnost.
Toda vidite, še sedaj so okoliščine različne za različne skupine. Ljudje s čolnov iz Nanninga so preseljeni v hiše in stanovanja. a nekateri od teh v Yongningu se še vedno nahajajo na vodi. Vprašajte jih: »Pa saj je zanimivo živeti na čolnih, ali ne?«, in dobili boste odgovor: »Vprašaj moj trebuh, kako zanimivo je!« 50 let nazaj je tu stalo okoli tisoč čolnov, zdaj jih nekaj sto. Nekateri so videti kot zgodovinska knjiga, pokrpani s čemerkoli, na vodi čemeči cirkus malenkosti, morda povsem majhen - nič več kot postelja, dežnik, in ne povsem odpakiran kovček. In otroci, ki včasih sploh niso imeli izobrazbe, se še vedno težko navajajo na idejo, da se jih izobražuje. Seveda velikokrat kmalu začnejo z delom kje zunaj. In včasih le starci ostanejo na čolnih, razmišljajoč o naslednji ribi.
In če naslonite uho bližje, še vedno slišite vzdih.
Morda je zdaj bolj artikuliran.
»Hočem,« pravi.
(Velika hvala gospodu Liju, ki naju je obvaroval pred dežjem in nama dal veliko informacij; pa gospe Guo, ki je na vrat na nos organizirala pevski zbor, da sva lahko poslušala stare slane pesmi; in seveda Yin HaiTao, ne le za prevajanje, temveč, da je bila več kot enakovreden partner v preizpraševanju.)
Mislim si, da imaš urejeno življenje, ali pa vsaj načrt, kako ga urediti. Je tako? Ne mislim na dolgoročne načrte glede službe in družine in podobno, temveč na bolj osnovne stvari. Hočem reči, verjetno imaš vodoodporno streho nad glavo, in sobo, dovolj veliko za vse stvari, ki jih kličeš za svoje. In vrata, ki ti ohranjajo zasebnost, ki ti omogočajo, da v hišo spustiš bolj ali manj le tiste posameznike, ki jih spustiti želiš. In seveda, želiš si, da bi tvoj pod bil nepremičen. Nočeš razmišljati o številu korakov, ko greš v kuhinjo, nočeš paziti na vsak korak in kriliti z rokama v iskanju ravnotežja. In verjetno si tudi želiš, da bi tvoji sosedje vedno ostali tam, kjer so; morda celo, da bi si jih lahko izbral. Stvar orientacije. Stvar identitete.
In še več.
Predvidevam, da si si izbral, ali pa si te je izbrala, neke vrste avtoriteta. Morda se pritožuješ nadnjo, a v težavnih časih veš, koga poslušati. In vedenje o tistem, ki ga poslušaš, pojasni, kdo si.
Če je vsaj približno tako, gotovo ne pripadaš ljudem s čolnov iz Guangxija.
Znani so po mnogih imenih. Quan jia pomeni ljudje s čolnov, in shui jia ren pomeni ljudje s površja vode, in dan jia ren pomeni jajčnati ljudje. Kajti njihovi čolni so kot na pol zlomljene jajčne lupine, dom, nekaj krhkega, kar lahko pluje. Lahko si jih predstavljaš kot ljudi, ki nimajo doma - le čolne. Čoln predstavlja mnogo stvari obenem - je hiša, delovno orodje, način, kako se prestaviti drugam.
Verjetno so se preselili iz Guangdonga. Morda so se celo ločili od slavnih Hong Kongških ljudi s čolnov. Njihova kantonščina je bližja Guangdongški kot tukaj povsod slišanemu bai hua. In njihova pesem, shui shang tang ge - pesem vzdihov - je, tako nekateri, v resnici podobna shui xian ge ali slani pesmi; to je kantonška verzija iste pesmi ali vsaj kantonško ime zanjo. (In bolj cinična opazka pravi: »Naše pesmi so povsem podobne tistim, ki so jih pele manjšine Guangxi regije, od Liu San Jie naprej; tudi mi pojemo o vsakdanjih stvareh, le da je v naših pesmih več vode.«)
Selitev se je zgodila morda tisoč let nazaj. V časih plemen. V časih velike Kitajske civilizacije, barvitosti, in v krajih, kot je tale, revščine in umazanije. Veslali so po reki navzgor in če je bila reka divja zaradi vremena, so čolne z vrvmi vlekli navzgor. Verjetno so potrebovali mesece, da dosežejo Nanning in Yongning. Verjetno poti niso opravili v enem kosu.
Ne vem, kaj jih je gnalo naprej, in sami zdaj težko razložijo te vzroke. Morda je šlo le za iskanje naslednega ribjega ulova. In ne vem, zakaj so izbrali tole mesto, in zakaj natančno niso našli zemlje, da bi se naselili na njej. Morda niso hoteli prekiniti navade. Morda je delni razlog bil, da jih ljudje s kopnega jih niso marali. Odnos ljudi s kopnega se menda da strniti s temi besedami:« Vi, jajčni ljudje, nimate pragu v svojih domovih. Torej niste pravi ljudje.«
Poskusite si, tako kot skušam jaz, naslikati tole sliko. Zloglasni pirati Hong Konga - med njimi veliko žensk z okrvavljenimi rokami - ali pa Big Head Yang, ki je menda prišel ropati vse do Guipinga. Brki, meči in muškete in ognji in noči, polne obupa v želodcu, in besa v pesteh. Vidim nedramatične, pregmatične boje na obalah rek. Vidim dvignjena vesla in mišice, ki se svetlikajo v luči oljnatih svetilk, in znoj, ki se meša s kapljicami vode in krvi...
Motim se.
Ljudje s čolnov niso ropali. Niso se bojevali. Niso imeli niti stražarjev. Niso imeli niti voditeljev - razen v časih ekspedicij. Bili so ropani in omaloževani s strani ljudi s kopnega. In niti k sodnikom niso odhajali, kajti sodniki so prav tako spadali na kopno, in ne bi imeli usmiljenja ali pravice za »neljudi«. In tako so jajčnati ljudje preprosto vztrajali, in ostajali tam, kamor so spadali: na vodo.
In ne morem si predstavljati drugače, kot da si mislim, da je celo ta poteza bila še en znak, ki je ljudem s kopnega pravil, da nimajo opravka s civilizacijo. »Ali imate vodo v krvi? Ne borite se za tisto, kar je vaše?«
Morda so se, če so časi postali pretežki, ljudje s čolnov odsidrali in preprosto preselili po reki navzgor.
Ali ne vidite? Določena svoboda je v tem. Stvari in kraji si vas ne prilaščajo. Nimate niti določenega prostora znotraj karavane čolnov. Ko se zvečer vrnete z ribarjenja, pristanete, kjer pač lahko. Jutri boste imeli druge sosede.
Ni hierarhije.
Vaše življenje je kot vzdih. Reakcija z dvomljivim pomenom. Ne še povsem beseda. Ne povsem sreča, ne povsem žalost. Izdahnjena je, ko mislite, da vas nihče ne sliši, in če slišite ljudi v bližini, zaprete usta. Rez!
Imate svobodo vzdiha. Lahko je interpretirana na mnogo različnih načinov. Ne želi vplivati. Ne želi pripadati. Želi le tiho preživeti.
Seveda niso imeli hišnega pragu. Prag pravi: od tu naprej je moje! Prag je opozorilo, meja. A kaj je njim bilo mar za meje. In nič kaj veliko ni bilo njihovo. Imeli so čoln, in nihanje, in mokre roke in noge, verjetno spretne nožne prste, in ribo! In imeli so mali oltarček na čolnu, in če ne tega, sloko dišečo paličico, zapičeno kjerkoli je prostor, tik ob vohljajočemu psu, in kokoši v bambusovi košari. In ko so jedli ribo, je niso obračali, ker je obrnjena riba pomenila zlo srečo, potopljeni čoln. (In še ta rek ali vraževernost se lahko pojmuje kot neke vrste opozorilo: raje se ne dotikaj, ne spreminjaj, raje se ne vmešuj...)
In to je vse.
Njihovi čolni so bili morda šest metrov dolgi, in morda je družina desetih živela na tem prostoru. Imeli so veliko otrok. Na koncu čolna bi bila shramba. Nato kuhinja in »stranišče«. In nato razdelki sob. In seveda, »vhod«. Če torej živiš na koncu čolna in želiš ven, moraš hoditi preko sostanovalcev.
Poročali so se z drugimi ljudi s čolnov. Dve polovički jajčne lupine sta se združili. Kdo drug bi jih poročil? Žena je prišla živeti na možev čoln.
Ni bilo zasebnosti. Kdo potrebuje zasebnost, ko premoreš tako malo. Ko si del skupine, ki se premika kot eno telo, in to telo kot da želi biti nevidno.
In le ko nekdo umre, so menda nakupili zemljo, da bi umrlega pokopali. Po neki drugi zgodbi so mrtveca zažgali, in v spomin vrgli sekiro v vodo. Ti dve različici nakazujeta zelo različni izhodišči. Ogenj je za leseni čoln ultimativni uničevalec. Sekira je spet sekanje. »Rezanje preteklosti?« Pozaba?
Ali pa so le želeli imeti preteklost? Bi ostali tam, kjer so pokopali mrtve? Bi se zanje borili? Ali pa so dejansko puščali telesa prednikov za sabo?
Verjeto odvisno od okoliščin.
Niso imeli pisanega jezika in povečini so bili nepismeni. Pravijo, da so peli o vsakodnevnih težavah - kaj pa o zgodovini? Kaj pa pravljice?
Le vzdih...
Denar so služili s prodajo rib, ki so jih lovili z mrežami, ki so jih spletli sami, s pomočjo rastline, imenovane ma. Rastlino so posušili in jo nazadnje stkali tako, da so različne končiče drgnili na stegnih, dokler ni iz končičev nastala vrv. Potrebovali so mesece, da so iz vrvi stkali mrežo.
Služili so tudi tako, da so izposojali čolne za transport. Veslali so po reki navzgor, od Nanninga pa vse do Baise. Za to pot so potrebovali dva tedna.
Zdaj z avtobusom prideš v dveh ali treh urah.
Ko je Deng XiaoPing snoval revolucionarno vstajo v Baise, so ga menda ravno ljudje s čolnov skrivoma vlekli po reki navzgor. Lepo naključje: ljudje brez vodij so vlekli enega največjih vodij Kitajske.
Ali vse to pomeni, da so, 30 let nazaj, v časih striktnih regulacij in haikoua, izkaznice, že premogli ta tedaj nujni osebni dokument - in če ga niso premogli, kako so zmogli živeti?
Na nek način jim je prav Deng XiaoPing, ali pa vsaj posledice njegovih dejanj, kot v zahvalo ali nagrado, dal identiteto. Enakopravnost. Hiše. Pripadnost.
Toda vidite, še sedaj so okoliščine različne za različne skupine. Ljudje s čolnov iz Nanninga so preseljeni v hiše in stanovanja. a nekateri od teh v Yongningu se še vedno nahajajo na vodi. Vprašajte jih: »Pa saj je zanimivo živeti na čolnih, ali ne?«, in dobili boste odgovor: »Vprašaj moj trebuh, kako zanimivo je!« 50 let nazaj je tu stalo okoli tisoč čolnov, zdaj jih nekaj sto. Nekateri so videti kot zgodovinska knjiga, pokrpani s čemerkoli, na vodi čemeči cirkus malenkosti, morda povsem majhen - nič več kot postelja, dežnik, in ne povsem odpakiran kovček. In otroci, ki včasih sploh niso imeli izobrazbe, se še vedno težko navajajo na idejo, da se jih izobražuje. Seveda velikokrat kmalu začnejo z delom kje zunaj. In včasih le starci ostanejo na čolnih, razmišljajoč o naslednji ribi.
In če naslonite uho bližje, še vedno slišite vzdih.
Morda je zdaj bolj artikuliran.
»Hočem,« pravi.
(Velika hvala gospodu Liju, ki naju je obvaroval pred dežjem in nama dal veliko informacij; pa gospe Guo, ki je na vrat na nos organizirala pevski zbor, da sva lahko poslušala stare slane pesmi; in seveda Yin HaiTao, ne le za prevajanje, temveč, da je bila več kot enakovreden partner v preizpraševanju.)
