Poletni topli dež,
ki zlepi pramen las v okvir obraza
in kretnja z roko,
ko umakne ga še dežja sraga,
pobeg v drug svet z belo ozko cesto,
priprta vrata so na vzvalovalo žitno polje,
ko skrijeta se med kozolce mokre stare,
parfum so sveže posušene trave
in luč zastrta sonce ko zahaja,
na robu praznega sveta, na pragu raja,
ko ptice pod večer se umirijo,
in mrak kot žamet vse pokrije
in nežnost poje melodijo,
poletni dež sledi zakrije.
Ko prvi žarki dvigajo meglice
in vse budi se, tiho vstaja,
njegov objem jo greje v mrzlem jutru,
kotički ust v nasmehu – sanje so črtalo –
na koži dežja sled, poljuba,
umito je nebo kot ogledalo.
MATEMATIČNA
Vesolje celo je skrivnost,
prav eno tako v meni raste,
iz nič se širi in rotira,
vsak drugi dan me vrže iz tira.
Tako obvladan, racionalen,
štirioglat, proporcionalen,
determiniran kot matrika,
izpadem čisto trivialen ...
Eh, kaj me briga, če v enačbi
ostala ena bo neznanka,
počasi jo že izračunam,
simpatično diagonalo,
če ne, pa z nič se pomnožim,
da bore malo bo ostalo.
OPAZOVALEC
V spanju miruje nje vitko telo,
odeja pokriva skoraj vse čare,
le noga pokrčena kot v koraku,
razkriva nje svetlo polt v sobe polmraku.
Razsuti lasje so kodrov slapovi,
previdno popravi ji pramen z obraza,
zdaj snen je in čisto umirjen ko spava,
njen pegast obraz in kot iz žameta rama.
O krhka lepota, ko strast te zaneti,
v polsnu, ko se nežnosti željna priviješ,
ciganov je ognjev sto v čutni nasladi,
gorita v pepel na skupni grmadi.
Ko ritem stopnjuje vdihe, izdihe,
ko daješ vse, hkrati pa jemlješ, kar daje,
z lasmi pivnaš kaplje potu z njega sladke,
sredica mehča tvoja njega trdoto,
v boju sta strastnem oba zmagovalca,
..........................................
ekstaza, skandiranje, dviganje palca,
voaerja, skoz leče, od daleč gledalca.
KDO MI TE JEMLJE
Kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade,
kdo se v tvoje kodre izgublja?
Kdo v tvojih jutrih uživa naslade.
Jaz sem odhajal, a ti si čakala,
jaz le jemal sem, ti si dajala.
Nič nisi rekla, ko sem popival.
ko sem iskal v drugih utehe,
mirno prenašala si moje grehe,
dokler zlorabil ti nisem sanje.
Še slutil nisem,
da v tihem brezupu
ponoči me čakaš, da ni ti vseeno,
kot hišo iz kart sem pohodil ti upe.
Ker druga je v meni gorje povzročila,
se krutost je moja na tebi skalila.
Vem kriv sem, priznam,
mi ni več rešitve.
najhuje bom samemu sebi,
ko pride čas, sodil.
Veš, ti nisi kriva, da sem jaz blodil,
da v mojih si rokah bila maščevanje.
Ko luč se je v tvojih očeh ugasnila,
in veter odpihnil je tvojo ljubezen,
zbudil sem se v grenko jutro spoznanja –
koraki so tvoji še zadnjič zamrli.
Pustili za sabo so moje življenje,
zaman se sprašujem, ko noč se prikrade,
kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade ...
NOVEMBRSKA
Najraje sem sam,
z vonjem cipres,
ko plujem v morje tišine,
jih srečam, obraze,
ko nemo sem tam,
njih čutim prisotnost
– bližine.
V brlenju vseh sveč,
sam s sabo, blodeč,
se znani obrazi vrstijo,
ti moji ljudje,
ki zdaj v sanjah spe,
mi zopet kot prej govorijo:
»če koga imaš rad,
nikdar ne umre – le daleč je,
spet ti bo blizu,
le čas izvzet – ta naj bo preklet,
spet leto konča se v nizu.«
V BRAJLOVI PISAVI
S prsti ti povem kar čutim,
po tvojih se odzivih vprašam,
če berem hitro, prepočasi,
če ne izdaš, pa vsaj zaslutim.
Kot knjiga tvoje je telo,
in jaz te berem kot berilo,
vsak dan pripišem novo stran,
na skrita mesta posvetilo.
Za prsti sled se ne pozna,
sledi so tvoja trepetanja,
še en moj Brajlov prstov spis,
konča ljubimcev šepetanja.
LAHKO PROSIM?
Drzen izrez na njeni obleki,
šobica ustnic vpadljivo rdeča,
živ svitek las,
ki v kito so speti.
Biserov nizi diskretni nasmehi,
prsi so mlade tempirane bombe,
noge v gibanju – spev za mrmranje,
rok teh dotik – slehernega sanje.
Pogled nje globok,
da v njem se izgublja,
v poljubih nesojenih – trenutki brezumja,
med njenimi stegni ždi supernova,
v trenutku njegov jo premik detonira,
že konec je tanga in glasba zamira ...
LEŽATI V TRAVI
Ležati v travi na jasi
in gledat koprene oblakov,
kot sladka so pena na nebu,
škržati mi pojejo v mraku.
V objemu si mojem zaspala,
še vonja tvojih las čisto blizu
se spomnim in travnate bilke,
ki v moji ti roki nagaja.
Potuje po robu obraza,
po vratu, v nedra, na veke,
nazaj spet – poljub ti nariše –
od daleč se sliši šum reke.
Predramiš se in me pogledaš,
in s kodrom žgečkaš me po bradi,
priviješ se in me poljubiš,
ko sama sva,
v nežni omami
...............................................
Še reka šumi, zdaj je sama,
pod mostom odtekla so leta,
le redko kdaj stopim na jaso,
a spomnim se v sebi dekleta.
Zdaj žena je, mož sem jaz ženi,
jesen bo, mrzlo spet postaja,
nov par je na jasi v travi,
se nova ljubezen poraja.
SPET SANJAL SEM TVOJA KOLENA
Spet sanjal tvoja sem kolena,
in roko svojo, ki kakor barka
nežno je prek njih zaplula,
ti v razkoraku se začenja potovanje,
odkrivanje želja, raziskovanje,
v vrč si upanja nalivam sanje,
ko si drgetajoč ustavim sliko.
Repriz nebroj, kako me ljubiš čutno,
prehitro se zgodi mi vsako jutro,
kot kosa sem, ki čas z njo žanje ta nebesa,
še čutim težo tvojega telesa,
privija se ob mojega vse potno.
Vdahnem tvoj izdih, kar med poljubi,
ko jemljem te vsakič voljno hotno.
Vsi zadušeni kriki, vzdihi, šepetanja,
zdaj kot odmevi daleč mi zvenijo,
zdaj veš, dokazal sem, kar čutim,
le znova bi ponovil vsa priznanja.
POSTAJA
Nekako čutim,
v srcu vem,
da sem in bom samo postaja
vsem tistim,
ki so do mene našli pot,
ki mi življenje jih podarja.
Se kakor vlakov jih razveselim,
da postojim in jih na pot pospremim,
vsak zgodba je, nek drugi film,
vesel sem časa, ki jim ga namenim.
Vsak ima pot, nekje svoj kraj,
pogled jih moj bo spremljal v daljavo,
jaz le stojim, pomaham še,
ko izginjajo v obzorja mi širjavo.
Je negotovost, kar boli,
gotovost pa še težje pada,
zato se srečanj veselim,
drži me skupaj tiha nada.
PREDVEČERNA IMPRESIJA
Italijanska kancona podloga za žarke,
ki silijo v oči skozi drevored.
Pogovor pri sosednji mizi,
mrmranje, konca dneva sled.
Kavarna, prazne ulice, mimohod ljudi.
Urbano, prazno, brez namena in brez cilja.
Tih opazovalec, kot slikar trenutka,
ki čez palec perspektivo opazuje.
Tri so ptice z roba strehe čez platane poletele.
Senca z leve skrije par med dve fasadi obledeli.
Impresija bi v pozabo kakor kamen potonila,
če se ne bi ta trenutek v črke na papir prelila.
RAD BI
Rad bi te spet srečal,
hrepenenje po življenju, z rokami,
dvignjenimi proti zvezdam,
rad bi slišal te še enkrat peti,
izgubljena ptica mladosti, zdaj,
ko si kdove kje daleč, predaleč ...
Še enkrat, ko bi mogel, bi te poljubil pomlad,
na veke cvetnih latic v jutru,
ki diši po medu in toploti objema ljubimcev.
Rad bi, pa je želja prazna,
kot pusto strnišče deževne jeseni.
SREDNOČNICA
Naj iščem ustnice
spet žejne sreče?
Objema mrzlih
rok spoznanja?
Noči spet dolge so,
brez spanja,
pričakovanj več ni,
so le čakanja.
Osamljenost in
alkoholna vrenja,
ne maram zanje,
a otopijo čute,
robove ostre,
včasih krute,
dokončnost je
konstanta potovanja.
A še je v meni
nežna poezija,
še zmorem z njo
izvleči se iz bede,
le čaka, da poiščem ji besede,
ukradem, kar se drugim sanja.
BOŽIČ
Nemirna kri še vrta luknje v srcu,
ponika tiho, počasi skozi čas,
vprašanj vse več,
odgovorov pa malo,
pod svodom čela roj ugaslih sveč.
Kadaver narodni,
ki jé svoje otroke,
ta kanibal, brez zob in brez oči.
V ponošen plašč zavita je brezdomka
noseča, v slami, v tuji štali spi.
POLETNI DEŽ
Poletni topli dež,
ki zlepi pramen las v okvir obraza
in kretnja z roko,
ko umakne ga še dežja sraga,
pobeg v drug svet z belo ozko cesto,
priprta vrata so na vzvalovalo žitno polje,
ko skrijeta se med kozolce mokre stare,
parfum so sveže posušene trave
in luč zastrta sonce ko zahaja,
na robu praznega sveta, na pragu raja,
ko ptice pod večer se umirijo,
in mrak kot žamet vse pokrije
in nežnost poje melodijo,
poletni dež sledi zakrije.
Ko prvi žarki dvigajo meglice
in vse budi se, tiho vstaja,
njegov objem jo greje v mrzlem jutru,
kotički ust v nasmehu – sanje so črtalo –
na koži dežja sled, poljuba,
umito je nebo kot ogledalo.
MATEMATIČNA
Vesolje celo je skrivnost,
prav eno tako v meni raste,
iz nič se širi in rotira,
vsak drugi dan me vrže iz tira.
Tako obvladan, racionalen,
štirioglat, proporcionalen,
determiniran kot matrika,
izpadem čisto trivialen ...
Eh, kaj me briga, če v enačbi
ostala ena bo neznanka,
počasi jo že izračunam,
simpatično diagonalo,
če ne, pa z nič se pomnožim,
da bore malo bo ostalo.
OPAZOVALEC
V spanju miruje nje vitko telo,
odeja pokriva skoraj vse čare,
le noga pokrčena kot v koraku,
razkriva nje svetlo polt v sobe polmraku.
Razsuti lasje so kodrov slapovi,
previdno popravi ji pramen z obraza,
zdaj snen je in čisto umirjen ko spava,
njen pegast obraz in kot iz žameta rama.
O krhka lepota, ko strast te zaneti,
v polsnu, ko se nežnosti željna priviješ,
ciganov je ognjev sto v čutni nasladi,
gorita v pepel na skupni grmadi.
Ko ritem stopnjuje vdihe, izdihe,
ko daješ vse, hkrati pa jemlješ, kar daje,
z lasmi pivnaš kaplje potu z njega sladke,
sredica mehča tvoja njega trdoto,
v boju sta strastnem oba zmagovalca,
..........................................
ekstaza, skandiranje, dviganje palca,
voaerja, skoz leče, od daleč gledalca.
KDO MI TE JEMLJE
Kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade,
kdo se v tvoje kodre izgublja?
Kdo v tvojih jutrih uživa naslade.
Jaz sem odhajal, a ti si čakala,
jaz le jemal sem, ti si dajala.
Nič nisi rekla, ko sem popival.
ko sem iskal v drugih utehe,
mirno prenašala si moje grehe,
dokler zlorabil ti nisem sanje.
Še slutil nisem,
da v tihem brezupu
ponoči me čakaš, da ni ti vseeno,
kot hišo iz kart sem pohodil ti upe.
Ker druga je v meni gorje povzročila,
se krutost je moja na tebi skalila.
Vem kriv sem, priznam,
mi ni več rešitve.
najhuje bom samemu sebi,
ko pride čas, sodil.
Veš, ti nisi kriva, da sem jaz blodil,
da v mojih si rokah bila maščevanje.
Ko luč se je v tvojih očeh ugasnila,
in veter odpihnil je tvojo ljubezen,
zbudil sem se v grenko jutro spoznanja –
koraki so tvoji še zadnjič zamrli.
Pustili za sabo so moje življenje,
zaman se sprašujem, ko noč se prikrade,
kdo mi te jemlje,
kdo mi te krade ...
NOVEMBRSKA
Najraje sem sam,
z vonjem cipres,
ko plujem v morje tišine,
jih srečam, obraze,
ko nemo sem tam,
njih čutim prisotnost
– bližine.
V brlenju vseh sveč,
sam s sabo, blodeč,
se znani obrazi vrstijo,
ti moji ljudje,
ki zdaj v sanjah spe,
mi zopet kot prej govorijo:
»če koga imaš rad,
nikdar ne umre – le daleč je,
spet ti bo blizu,
le čas izvzet – ta naj bo preklet,
spet leto konča se v nizu.«
V BRAJLOVI PISAVI
S prsti ti povem kar čutim,
po tvojih se odzivih vprašam,
če berem hitro, prepočasi,
če ne izdaš, pa vsaj zaslutim.
Kot knjiga tvoje je telo,
in jaz te berem kot berilo,
vsak dan pripišem novo stran,
na skrita mesta posvetilo.
Za prsti sled se ne pozna,
sledi so tvoja trepetanja,
še en moj Brajlov prstov spis,
konča ljubimcev šepetanja.
LAHKO PROSIM?
Drzen izrez na njeni obleki,
šobica ustnic vpadljivo rdeča,
živ svitek las,
ki v kito so speti.
Biserov nizi diskretni nasmehi,
prsi so mlade tempirane bombe,
noge v gibanju – spev za mrmranje,
rok teh dotik – slehernega sanje.
Pogled nje globok,
da v njem se izgublja,
v poljubih nesojenih – trenutki brezumja,
med njenimi stegni ždi supernova,
v trenutku njegov jo premik detonira,
že konec je tanga in glasba zamira ...
LEŽATI V TRAVI
Ležati v travi na jasi
in gledat koprene oblakov,
kot sladka so pena na nebu,
škržati mi pojejo v mraku.
V objemu si mojem zaspala,
še vonja tvojih las čisto blizu
se spomnim in travnate bilke,
ki v moji ti roki nagaja.
Potuje po robu obraza,
po vratu, v nedra, na veke,
nazaj spet – poljub ti nariše –
od daleč se sliši šum reke.
Predramiš se in me pogledaš,
in s kodrom žgečkaš me po bradi,
priviješ se in me poljubiš,
ko sama sva,
v nežni omami
...............................................
Še reka šumi, zdaj je sama,
pod mostom odtekla so leta,
le redko kdaj stopim na jaso,
a spomnim se v sebi dekleta.
Zdaj žena je, mož sem jaz ženi,
jesen bo, mrzlo spet postaja,
nov par je na jasi v travi,
se nova ljubezen poraja.
SPET SANJAL SEM TVOJA KOLENA
Spet sanjal tvoja sem kolena,
in roko svojo, ki kakor barka
nežno je prek njih zaplula,
ti v razkoraku se začenja potovanje,
odkrivanje želja, raziskovanje,
v vrč si upanja nalivam sanje,
ko si drgetajoč ustavim sliko.
Repriz nebroj, kako me ljubiš čutno,
prehitro se zgodi mi vsako jutro,
kot kosa sem, ki čas z njo žanje ta nebesa,
še čutim težo tvojega telesa,
privija se ob mojega vse potno.
Vdahnem tvoj izdih, kar med poljubi,
ko jemljem te vsakič voljno hotno.
Vsi zadušeni kriki, vzdihi, šepetanja,
zdaj kot odmevi daleč mi zvenijo,
zdaj veš, dokazal sem, kar čutim,
le znova bi ponovil vsa priznanja.
POSTAJA
Nekako čutim,
v srcu vem,
da sem in bom samo postaja
vsem tistim,
ki so do mene našli pot,
ki mi življenje jih podarja.
Se kakor vlakov jih razveselim,
da postojim in jih na pot pospremim,
vsak zgodba je, nek drugi film,
vesel sem časa, ki jim ga namenim.
Vsak ima pot, nekje svoj kraj,
pogled jih moj bo spremljal v daljavo,
jaz le stojim, pomaham še,
ko izginjajo v obzorja mi širjavo.
Je negotovost, kar boli,
gotovost pa še težje pada,
zato se srečanj veselim,
drži me skupaj tiha nada.
PREDVEČERNA IMPRESIJA
Italijanska kancona podloga za žarke,
ki silijo v oči skozi drevored.
Pogovor pri sosednji mizi,
mrmranje, konca dneva sled.
Kavarna, prazne ulice, mimohod ljudi.
Urbano, prazno, brez namena in brez cilja.
Tih opazovalec, kot slikar trenutka,
ki čez palec perspektivo opazuje.
Tri so ptice z roba strehe čez platane poletele.
Senca z leve skrije par med dve fasadi obledeli.
Impresija bi v pozabo kakor kamen potonila,
če se ne bi ta trenutek v črke na papir prelila.
RAD BI
Rad bi te spet srečal,
hrepenenje po življenju, z rokami,
dvignjenimi proti zvezdam,
rad bi slišal te še enkrat peti,
izgubljena ptica mladosti, zdaj,
ko si kdove kje daleč, predaleč ...
Še enkrat, ko bi mogel, bi te poljubil pomlad,
na veke cvetnih latic v jutru,
ki diši po medu in toploti objema ljubimcev.
Rad bi, pa je želja prazna,
kot pusto strnišče deževne jeseni.
SREDNOČNICA
Naj iščem ustnice
spet žejne sreče?
Objema mrzlih
rok spoznanja?
Noči spet dolge so,
brez spanja,
pričakovanj več ni,
so le čakanja.
Osamljenost in
alkoholna vrenja,
ne maram zanje,
a otopijo čute,
robove ostre,
včasih krute,
dokončnost je
konstanta potovanja.
A še je v meni
nežna poezija,
še zmorem z njo
izvleči se iz bede,
le čaka, da poiščem ji besede,
ukradem, kar se drugim sanja.
BOŽIČ
Nemirna kri še vrta luknje v srcu,
ponika tiho, počasi skozi čas,
vprašanj vse več,
odgovorov pa malo,
pod svodom čela roj ugaslih sveč.
Kadaver narodni,
ki jé svoje otroke,
ta kanibal, brez zob in brez oči.
V ponošen plašč zavita je brezdomka
noseča, v slami, v tuji štali spi.
