PRVO SREČANJE

Počasi je stopal proti umazanemu pristanišču.Opazil je kupe rjaste pločevine. Delavci so stare ladje rezali in z žerjavom prenašali nastale kose na obalo.

˝To ni pokopališče ladij, to je ladijska klavnica.˝ Barke, velike in male, obsojene na razrez, so se nemo stiskale druga k drugi. Le še kratek čas bodo v svojih kovinskih telesih skrivale neštete zgodbe že zdavnaj minulih plovb. Iz razparanih trebuhov bodo izpuhteli spomini na trpljenje njihovih sopotnikov – mornarjev, ki so zaganjali motorje, dolivali olje in gorivo, jih čistili in popravljali. Vodili so jih skozi prostranstva Tihega oceana. Druga svetovna vojna ni toliko odmaknjena, da bi pozabile na vse ljubimce in sovražnike, na torpedne rane in luknje od letalskih granat, na mornarje, ki so ob eksplozijah na palubi popadali živi ali mrtvi v okrvavljeno morje, iz katerega so štrlele trikotne plavuti lačnih psov. V presledkih med eksplozijami so, iz vode prihajajoči obupni kriki, ledenili kri v žilah. Razmesarjeni mornarji so se z rokami in vpitjem otepali krvoločnih zverin. V teh bitkah so zmagovali domačini – psi.

Mnogo ladij in njihovih mornarjev so pogoltnile globine. Nekatere so imele srečo. Prestale so vse bitke in viharje in s svojimi posadkami varno priplule v luko. V mirnem pristanu jih je sreča zapustila. Spreminjajo se. Postajajo kupi odpadnega železa. A ne vse. Tridesetmetrska vojaška oskrbovalna ladja ni čakala na svoj konec, čakala je na ponovno rojstvo. Delavci so jo čistili, brusili, varili in vztrajno spreminjali njeno podobo. Videti je bilo, da bo uniformo zamenjala za civilno opravo.

Toni je sédel na bitvo in lovil nežno toploto zimskega sonca. Opazoval je delavce pri delu, posebej varilce. Njihove iskreče se palice so brizgale modro svetlobo in pršile rumene iskrice po palubi.

Tedaj je za hrbtom zaslišal glas bližajočega se motocikla. Zapeljal je okoli zaliva in pristal na pomolu poleg velike rjaste bitve, na kateri je sedel Toni. Voznik je ugasnil motor, razjahal in ga dvignil na stojalo.

»Iščeš delo?« je vprašal mali motorist in snel čelado, pod katero se je skrivala čedna rjavolaska.

»Ah, ne ne,« je odvrnil Toni, »le delavce opazujem pri delu.«

»Saj res, taki kot ti ne iščejo dela.« Motoristka je pripela čelado na sedež, s prtljažnika snela veliko torbo, nato pa pohitela mimo Tonija proti mostu, ki je vodil na barko.

»Hej, čakaj mala, kaj pa ti veš o meni, da lahko tako sodiš?« se je razhudil Toni.

Dekle pa je že stopalo po mostovžu in se nasmehnilo:

»Nič ne bom čakala, če bi rad kaj vedel, me pa počakaj, koj se vrnem.« Pogreznila se je v podpalubje.

˝A, seveda te bom,˝ je pomislil. ˝Kaj neki je mislila s tem …. Taki kot ti…. Kaj pa ona ve, kakšen sem.˝

Kuhal je jezo. ˝Naj le pride, ji že pokažem, kakšni so taki kot jaz.˝

Pol ure je vztrajal, ko se je na mostu pojavila majhna postava motoristke. Ustavila se je pred Tonijem in ga pogledala naravnost v oči. Ni mogel odvrniti pogleda. Iz njenih oči je sijala sočutna toplina. Iz torbe je vzela velik kos pite in mu ga ponudila:

»Na, vzemi, naj ti ne bo nerodno, vem kaj je lakota.«

Začudeno jo je pogledal. Ni našel besed. Zdaj mu je bilo vse jasno.

˝Kaj mi zdaj že na čelu piše, da sem bil klošar?˝ Sprejel je igro.

»Tudi jaz vem, kaj je lakota, zato si bova pito razdelila. Prav? Naj ti ne bo nerodno. Tudi Toni, to sem jaz, je lahko tako dober kot si ti.«

Prej sočuten nasmeh se je spremenil v nagajivega.

»Prav, striček Toni. Doreen ti poklanja še dolar za popotnico.«

»Striček Toni pa tebi dva,« je dejal. Nato se je zresnil. »Doreen, a se midva poznava? Sva se že kdaj srečala?«

»Sva, pred dobrega pol leta v tvoji kopalnici,« hudomušno se je nasmehnila.

»Kaj? Kje? Prav gotovo si me s kom zamenjala, takrat sploh nisem imel kopalnice.«

»A si zato plaval okoli Archibalda v Hyde parku?«

Toni se je začudil: »Kako pa veš, da sem bil jaz?«

»Po levem uhlju.«

Potipal se je po rahlo iznakaženem uhlju.

»Ti si bila takrat tam?« Začudeno je pogledal.

Nasmehnila se je in pokimala.

»No, moram te razočarati. Nisem več v tej kasti. Zdaj sem geometer.«

˝Čemu ji sploh to govorim? Kaj jo pa briga,˝ je pomislil.

»A, geometer. Saj to je skoraj isto. Sto korakov naravnost, petdeset v levo in petdeset v desno, to je dvesto korakov,« ga je dražila.

»Dobro, kaj hočeš od mene? Zakaj me zaslišuješ? Saj te sploh ne poznam.«

Pogledal ji je naravnost v oči. Iskrice nagajivosti so švigale iz njih in ustni kotički so se privzdignili.

»Če si upaš narediti teh dvesto korakov tako, kot sem ti povedala, boš našel krčmo. Tja me povabi na čaj, pa me boš lahko bolje spoznal. Pohiti, zebe me.«

Vzelo mu je besedo. Odkimal je z glavo in se nasmehnil. »Neverjetna si.«

Prijela ga je za roko.

»No, a bo kaj?«

»No prav, no prav, pa pojdiva,« je popustil.

Poveznila si je čelado na glavo in zajahala motor. »Pridi!«

Toni je previdno sedel na zadnji sedež. Pognala je motor: »Močno me primi okoli pasu,« je zaklicala.

»Z veseljem,« je odvrnil.

»Ne z veseljem, z rokami se drži.«

Nekaj trenutkov za tem sta že sedela v lokalu, srebala vročo pijačo in se pogovarjala. Marsikaj je zvedel o njej. Več kot je pričakoval, čeprav je dobro vedel, da zna ženska v njenih letih – imela jih je blizu trideset – ostati vselej malce skrivnostna.

»Iz Nove Zelandije sva prišla z očetom zaradi stare oskrbovalne ladje vojne mornarice. Oče je zvedel, da je odslužila in da jo nameravajo razrezati. Pravi, da je ta mala neugledna ladja srečna. Na njej je plul v drugi vojni okoli Guadal kanala. Mnogo ladij je tam potonilo, P-314 pa jo je srečno odnesla. In še večkrat pred bitko in po njej. Odkupila sva jo po ugodni ceni. Zdaj jo obnavljamo. Najmanj pol leta bo še treba delati na njej. Potem pa jo bomo odpeljali na pleskanje v Auckland. Oče ves dan dela z delavci na ladji, jaz pa skrbim za prehrano. Spimo v kajutah, tako štedimo denar. Če nimaš kje prespati, se nam lahko pridružiš na barki.«

»Ne, hvala. V Padingtonu imam prijatelja.«

Začudil se je svoji nezaupljivosti, toda ta ga je večkrat obvarovala pred nevšečnostmi. Spet je v sebi spoznal brezdomca. V pol leta, kolikor se je potikal po Sydneyu, je pridobil izkušnje, sprejel neka pravila in zakone brezdomcev. Vse to je pustilo sledove v njegovem značaju. Opreznost je postala njegova hvalevredna vrlina.

Potegnila ga je za rokav:

»Hej!«

»Prosim?« Zbudila ga je iz zamaknjenosti.

Namrščila je obrvi in zapela:

»Sedaj, ko do dna me poznate, še vi povejte, ah povejte kdo ste, saj boste, mar ne?« Vprašujoče ga je gledala z velikimi rjavimi očmi.

»Jacomo Puccini, La Boheme, arija Rudolfa,« je počasi premišljeno odgovoril.

»Bravo, nekaj sem le izvlekla iz tebe. Ljubiš opero, mar ne?« Zaploskala je.

Pokimal je.

»Več kot dve leti nisem videl nobene. Kaj bi še rada izvedela?« Na kratko ji je povedal svojo zgodbo, dobro prečiščeno. Samo to, kar je menil, da je potrebno.

»Povej mi Toni, kako je biti klatež, kakšno je klateško življenje?«

»Si prepričana, da želiš to izvedeti?«

»Sem, kar pripoveduj.« Zresnila se je.

Malo je zastal in se zamislil.

»Težko bi ti ga opisal, morda kakšen dogodek, občutke pa, no to je treba doživeti. Saj je čisto preprosto. Hodiš po ravnem in se ne utrujaš. Ljudje, ki hodijo mimo tebe pa se mučijo pri vzpenjanju. Pravzaprav ti sploh ni treba hoditi, čas sam hiti mimo tebe in te prestavlja iz dneva v dan. Nimaš skrbi, ne potrebuješ ničesar. Prodajaš svojo menažerijo: svobodo, ki je imaš preveč, bedo, ki se ti opleta pod nogami. Samoto med milijoni ljudi, deliš med redke sotrpine. Nihče ničesar ne kupi. Svojih misli ne ponujaš, ker bi marsikoga prestrašile. Tvoja pot ni naporna, je pa grozljiva, negotova. Na obeh straneh lačno žrelo béde spremlja tvoj korak in čaka tistega, ki bo zgrešil pot. Kdaj ti je najhuje? Vedno, ko se zamisliš nad svojo usodo in obupuješ nad brezizhodnim labirintom v katerega si zašel. Kaj bi ti govoril. Hrane ne potrebuješ mnogo, toaletnega papirja pa tudi ne.«

Prekinila ga je:

»Dovolj je za danes, saj se bova še videla. Ne misli, da se me boš takoj znebil. Že dolgo iščem partnerja za obisk opere, mislim, da boš kar pravi. Še dva dni boš v Sydneyu, morava jih pametno izkoristiti. Jutri dopoldan greva v Pomorski muzej, po kosilu na sprehod do tvoje ´kopalnice´, zvečer pa v opero. Vmes bom pa še nahranila tiste škorce na ladji. Velja?«

Toni se je moral nasmehniti. Kakor hitro te ženska spozna, že piše scenarij.

»Velja, Doreen. Presenečaš me.«

»Vem. Šele danes? Ti mene že dolgo. Ker si se danes tako nenapovedano prikazal, te bom popoldne pustila pri miru. Imam še nekaj obveznosti v katerih ne vidim tvoje vloge.«

Toni se je od srca nasmejal.

Odlomek iz romana

Počasi je stopal proti umazanemu pristanišču.Opazil je kupe rjaste pločevine. Delavci so stare ladje rezali in z žerjavom prenašali nastale kose na obalo.

˝To ni pokopališče ladij, to je ladijska klavnica.˝ Barke, velike in male, obsojene na razrez, so se nemo stiskale druga k drugi. Le še kratek čas bodo v svojih kovinskih telesih skrivale neštete zgodbe že zdavnaj minulih plovb. Iz razparanih trebuhov bodo izpuhteli spomini na trpljenje njihovih sopotnikov – mornarjev, ki so zaganjali motorje, dolivali olje in gorivo, jih čistili in popravljali. Vodili so jih skozi prostranstva Tihega oceana. Druga svetovna vojna ni toliko odmaknjena, da bi pozabile na vse ljubimce in sovražnike, na torpedne rane in luknje od letalskih granat, na mornarje, ki so ob eksplozijah na palubi popadali živi ali mrtvi v okrvavljeno morje, iz katerega so štrlele trikotne plavuti lačnih psov. V presledkih med eksplozijami so, iz vode prihajajoči obupni kriki, ledenili kri v žilah. Razmesarjeni mornarji so se z rokami in vpitjem otepali krvoločnih zverin. V teh bitkah so zmagovali domačini – psi.

Mnogo ladij in njihovih mornarjev so pogoltnile globine. Nekatere so imele srečo. Prestale so vse bitke in viharje in s svojimi posadkami varno priplule v luko. V mirnem pristanu jih je sreča zapustila. Spreminjajo se. Postajajo kupi odpadnega železa. A ne vse. Tridesetmetrska vojaška oskrbovalna ladja ni čakala na svoj konec, čakala je na ponovno rojstvo. Delavci so jo čistili, brusili, varili in vztrajno spreminjali njeno podobo. Videti je bilo, da bo uniformo zamenjala za civilno opravo.

Toni je sédel na bitvo in lovil nežno toploto zimskega sonca. Opazoval je delavce pri delu, posebej varilce. Njihove iskreče se palice so brizgale modro svetlobo in pršile rumene iskrice po palubi.

Tedaj je za hrbtom zaslišal glas bližajočega se motocikla. Zapeljal je okoli zaliva in pristal na pomolu poleg velike rjaste bitve, na kateri je sedel Toni. Voznik je ugasnil motor, razjahal in ga dvignil na stojalo.

»Iščeš delo?« je vprašal mali motorist in snel čelado, pod katero se je skrivala čedna rjavolaska.

»Ah, ne ne,« je odvrnil Toni, »le delavce opazujem pri delu.«

»Saj res, taki kot ti ne iščejo dela.« Motoristka je pripela čelado na sedež, s prtljažnika snela veliko torbo, nato pa pohitela mimo Tonija proti mostu, ki je vodil na barko.

»Hej, čakaj mala, kaj pa ti veš o meni, da lahko tako sodiš?« se je razhudil Toni.

Dekle pa je že stopalo po mostovžu in se nasmehnilo:

»Nič ne bom čakala, če bi rad kaj vedel, me pa počakaj, koj se vrnem.« Pogreznila se je v podpalubje.

˝A, seveda te bom,˝ je pomislil. ˝Kaj neki je mislila s tem …. Taki kot ti…. Kaj pa ona ve, kakšen sem.˝

Kuhal je jezo. ˝Naj le pride, ji že pokažem, kakšni so taki kot jaz.˝

Pol ure je vztrajal, ko se je na mostu pojavila majhna postava motoristke. Ustavila se je pred Tonijem in ga pogledala naravnost v oči. Ni mogel odvrniti pogleda. Iz njenih oči je sijala sočutna toplina. Iz torbe je vzela velik kos pite in mu ga ponudila:

»Na, vzemi, naj ti ne bo nerodno, vem kaj je lakota.«

Začudeno jo je pogledal. Ni našel besed. Zdaj mu je bilo vse jasno.

˝Kaj mi zdaj že na čelu piše, da sem bil klošar?˝ Sprejel je igro.

»Tudi jaz vem, kaj je lakota, zato si bova pito razdelila. Prav? Naj ti ne bo nerodno. Tudi Toni, to sem jaz, je lahko tako dober kot si ti.«

Prej sočuten nasmeh se je spremenil v nagajivega.

»Prav, striček Toni. Doreen ti poklanja še dolar za popotnico.«

»Striček Toni pa tebi dva,« je dejal. Nato se je zresnil. »Doreen, a se midva poznava? Sva se že kdaj srečala?«

»Sva, pred dobrega pol leta v tvoji kopalnici,« hudomušno se je nasmehnila.

»Kaj? Kje? Prav gotovo si me s kom zamenjala, takrat sploh nisem imel kopalnice.«

»A si zato plaval okoli Archibalda v Hyde parku?«

Toni se je začudil: »Kako pa veš, da sem bil jaz?«

»Po levem uhlju.«

Potipal se je po rahlo iznakaženem uhlju.

»Ti si bila takrat tam?« Začudeno je pogledal.

Nasmehnila se je in pokimala.

»No, moram te razočarati. Nisem več v tej kasti. Zdaj sem geometer.«

˝Čemu ji sploh to govorim? Kaj jo pa briga,˝ je pomislil.

»A, geometer. Saj to je skoraj isto. Sto korakov naravnost, petdeset v levo in petdeset v desno, to je dvesto korakov,« ga je dražila.

»Dobro, kaj hočeš od mene? Zakaj me zaslišuješ? Saj te sploh ne poznam.«

Pogledal ji je naravnost v oči. Iskrice nagajivosti so švigale iz njih in ustni kotički so se privzdignili.

»Če si upaš narediti teh dvesto korakov tako, kot sem ti povedala, boš našel krčmo. Tja me povabi na čaj, pa me boš lahko bolje spoznal. Pohiti, zebe me.«

Vzelo mu je besedo. Odkimal je z glavo in se nasmehnil. »Neverjetna si.«

Prijela ga je za roko.

»No, a bo kaj?«

»No prav, no prav, pa pojdiva,« je popustil.

Poveznila si je čelado na glavo in zajahala motor. »Pridi!«

Toni je previdno sedel na zadnji sedež. Pognala je motor: »Močno me primi okoli pasu,« je zaklicala.

»Z veseljem,« je odvrnil.

»Ne z veseljem, z rokami se drži.«

Nekaj trenutkov za tem sta že sedela v lokalu, srebala vročo pijačo in se pogovarjala. Marsikaj je zvedel o njej. Več kot je pričakoval, čeprav je dobro vedel, da zna ženska v njenih letih – imela jih je blizu trideset – ostati vselej malce skrivnostna.

»Iz Nove Zelandije sva prišla z očetom zaradi stare oskrbovalne ladje vojne mornarice. Oče je zvedel, da je odslužila in da jo nameravajo razrezati. Pravi, da je ta mala neugledna ladja srečna. Na njej je plul v drugi vojni okoli Guadal kanala. Mnogo ladij je tam potonilo, P-314 pa jo je srečno odnesla. In še večkrat pred bitko in po njej. Odkupila sva jo po ugodni ceni. Zdaj jo obnavljamo. Najmanj pol leta bo še treba delati na njej. Potem pa jo bomo odpeljali na pleskanje v Auckland. Oče ves dan dela z delavci na ladji, jaz pa skrbim za prehrano. Spimo v kajutah, tako štedimo denar. Če nimaš kje prespati, se nam lahko pridružiš na barki.«

»Ne, hvala. V Padingtonu imam prijatelja.«

Začudil se je svoji nezaupljivosti, toda ta ga je večkrat obvarovala pred nevšečnostmi. Spet je v sebi spoznal brezdomca. V pol leta, kolikor se je potikal po Sydneyu, je pridobil izkušnje, sprejel neka pravila in zakone brezdomcev. Vse to je pustilo sledove v njegovem značaju. Opreznost je postala njegova hvalevredna vrlina.

Potegnila ga je za rokav:

»Hej!«

»Prosim?« Zbudila ga je iz zamaknjenosti.

Namrščila je obrvi in zapela:

»Sedaj, ko do dna me poznate, še vi povejte, ah povejte kdo ste, saj boste, mar ne?« Vprašujoče ga je gledala z velikimi rjavimi očmi.

»Jacomo Puccini, La Boheme, arija Rudolfa,« je počasi premišljeno odgovoril.

»Bravo, nekaj sem le izvlekla iz tebe. Ljubiš opero, mar ne?« Zaploskala je.

Pokimal je.

»Več kot dve leti nisem videl nobene. Kaj bi še rada izvedela?« Na kratko ji je povedal svojo zgodbo, dobro prečiščeno. Samo to, kar je menil, da je potrebno.

»Povej mi Toni, kako je biti klatež, kakšno je klateško življenje?«

»Si prepričana, da želiš to izvedeti?«

»Sem, kar pripoveduj.« Zresnila se je.

Malo je zastal in se zamislil.

»Težko bi ti ga opisal, morda kakšen dogodek, občutke pa, no to je treba doživeti. Saj je čisto preprosto. Hodiš po ravnem in se ne utrujaš. Ljudje, ki hodijo mimo tebe pa se mučijo pri vzpenjanju. Pravzaprav ti sploh ni treba hoditi, čas sam hiti mimo tebe in te prestavlja iz dneva v dan. Nimaš skrbi, ne potrebuješ ničesar. Prodajaš svojo menažerijo: svobodo, ki je imaš preveč, bedo, ki se ti opleta pod nogami. Samoto med milijoni ljudi, deliš med redke sotrpine. Nihče ničesar ne kupi. Svojih misli ne ponujaš, ker bi marsikoga prestrašile. Tvoja pot ni naporna, je pa grozljiva, negotova. Na obeh straneh lačno žrelo béde spremlja tvoj korak in čaka tistega, ki bo zgrešil pot. Kdaj ti je najhuje? Vedno, ko se zamisliš nad svojo usodo in obupuješ nad brezizhodnim labirintom v katerega si zašel. Kaj bi ti govoril. Hrane ne potrebuješ mnogo, toaletnega papirja pa tudi ne.«

Prekinila ga je:

»Dovolj je za danes, saj se bova še videla. Ne misli, da se me boš takoj znebil. Že dolgo iščem partnerja za obisk opere, mislim, da boš kar pravi. Še dva dni boš v Sydneyu, morava jih pametno izkoristiti. Jutri dopoldan greva v Pomorski muzej, po kosilu na sprehod do tvoje ´kopalnice´, zvečer pa v opero. Vmes bom pa še nahranila tiste škorce na ladji. Velja?«

Toni se je moral nasmehniti. Kakor hitro te ženska spozna, že piše scenarij.

»Velja, Doreen. Presenečaš me.«

»Vem. Šele danes? Ti mene že dolgo. Ker si se danes tako nenapovedano prikazal, te bom popoldne pustila pri miru. Imam še nekaj obveznosti v katerih ne vidim tvoje vloge.«

Toni se je od srca nasmejal.

Odlomek iz romana