Hočete z muzo, vzneseno, povezati
nečedne kumpane, nesramne tovariše,
in pankrtom v odjekih reklam
zapustiti zanamcem v posmeh naša imena!
Vam je tudi jasno takšno neumno stremljenje?
Vsakdanjega človeka topa in neumna
poželenja in dejanja so smešno ohola,
ne moreš jih občudovati, tudi ne sovražiti,
treba jih je kot šaljivce nagnati,
da zaman hlepijo po sočnih užitkih.
Samo tam, kjer še bijejo pogumna srca,
polna žarečega zagona za pogumna tveganja,
v viharju strasti in domišljije,
tam samo sedi božanska gospa Poezija,
uživa pri razkošnem obedu življenja.
ŠTAJERSKI
Blagoslovljena dežela! V času majskem
Styria, naj ti bo šopek posvečen.
Nebeško si lepa. Tvoje je skalno čelo
ponosno kronano z demantom snežnim!
Žarijo kot tvoja bistra jezera,
kjer kot obrvi svete hoje stoje.
Tukaj zlato klasje, tam meglice
veselo vence spletajo krog tvojega oprsja.
In povsod tam, kjer sicer motike
ničesar drugega ne najdejo kot večne sence,
v globini zvestega srca tvojih gora
rudnin neprecenljivih bogastvo skrivaš,
katerih moč obnavlja zemlje sad,
katerih zvok razveseljujejo src čistóst,
ob glasu tvojem vztrepeta sovražnik.
Lepa si in čudovita, blaga in močna,
še v grobu skrivaš cel svet spodbujajoče življenje,
ljubljena nadvse, Štajerska moja.
PODUK ZA PESNIKA
Pritožuješ se, da tvoja ženka
noče brati tvojih pesmi.
Piši v poljubih in ne v verzih,
pa bo vedno znova brala.
Ko boš daleč, bo vedno rada
pod bezgom pesmi brala.
A če ptič si sam prepeva,
zakaj bi v perju brali?
Vedi, da smeri ne zna ubrati
modrih književnih sodnikov,
Ljubša od največje pesmi
ženski pač je mladi pesnik.
In zatorej, kadar skupaj sta,
časa ne trati, da prebiraš pesmi.
SKRIVNOST
V gozdu mir. Dva čmrlja pozvanjata.
Dan se že nagiba.
Tedaj bližnje postave iz daljnih dni
nemo me pozdravijo,
stari znanci,
nemo pomahajo mi skrivnost
in odtavajo mimo.
… Nič nisem razumel.
ZVEZDA V JEZERU
Prelepa zvezda
topla in svetleča
zablesti na jezeru tako čudežno. –
Dekle sladko
nasmeje se in reče:
Ljubim te!
Pazi, pazi,
jezero je mrzlo,
zrcali le
nebeško luč –
lažniva zvezda,
lažnivo srce;
zaupaj mu nikar!
Ne zaupaj mu,
če hoče prepisano
v tujem sijaju polno zacveteti.
Pristno srce
naj ne blesti,
globoko in tiho naj žari.
SVET MI JE PREDALEČ
Svet mi je predaleč
in pretrdi so mi ljudje,
tako na smrt žalosten prihajam
k tebi, ti samota sveta.
Prihajam iz zle dežele,
kjer vsaka sla bolečino rodi,
kjer – kljub vreli krvi –
v očesu solza zledeni.
Jok je tam hudo zaničevan,
kletve, psovanja so tam v navadi,
tukaj vene mah in roža vene
še hoja, še beli trn.
Še moja duša hoče oveneti,
dokler oko se trudno ne zapre,
o spusti pokoj v moje srce,
ti sladki, sveti gozdni mir.
ODŠEL PRIJATELJ JE V AMERIKO
Odšel prijatelj je v Ameriko
in pisal je pred nekaj leti:
Pošlji mi vrtnice iz Štajerske,
da jih na glavo dam nevesti.
Minilo leto je in dan,
ko pisemce mi je priteklo:
Pošlji mi vode iz Štajerske,
da bom krstil otroka!
Ko leto mine spet, je hotel drug
ah, še nekaj drugega mu imeti:
Pošlji zemljo mi iz Štajerske,
moram otroka in ženo pokopati.
In tako si je želel ubogi mož
za daljne, tuje ceste
za največjo srečo, najglobljo bol
domače zemlje žegen.
OTROK V JUTRANJI HALJI
Za hiško vem, otrok v njej živi,
nenegovan, in kot otroci vsi
želi si ven v zeleno trato,
pa nima krilca, da bi ga oblekel.
Očetov suknjič, s čepico na njem?
To ni slabo, reče in stori.
S takšnim oklepom in takšno čelado
je kar imeniten, mali kujon;
Eni zunaj rečejo: To je možak,
ki malo ve, a mnogo zna!
Drugi pametneje menijo: to je starec,
ki žal le malo zna, a mnogo ve.
Res bistro, duhovito, vendar slepo! –
Saj rekel sem, bil je otrok.
Povem vam, kdo je ta otrok, če vam je prav,
Izvir njegov je v moji tesni glavi
v suknji očetovi, in je – ojoj! –
podoba pesnika kar tjavendan – ideja.
NEKOČ SE BOŠ SOLZAM OGIBAL
O joči, ljuba mladež, joči,
dokler so solze sladke še,
poslanke mile srčne topline
in ne žalosti bridke.
Nekoč se solzam boš ogibal,
smejal se glasno, kljub notranji bolečini,
a rezki smeh bo bolj grenak,
ko danes tvoj jok tihi.
MODRI NASVET
Bi rad vedel, kdaj v družbi
in kdaj naj boš sam?
Si želiš veselja, pojdi med ljudi,
hočeš srečo, ostani sam s seboj.
Vedi, kdaj bo tvoje delo
najbolje in najčisteje lahko uspevalo:
Kadar delaš, pojdi med ljudi.
ko ustvarjaš, bodi sam s seboj.
Čeprav vsak ravna na svoj način,
naj povem ti eno:
Kadar sovražiš, ogibaj se ljudi,
kadar ljubiš, ne ostajaj sam s seboj
GOR PROTI NEBU
Ljudje gradijo, ljudje uničujejo,
ljubijo, objemajo in se ubijajo;
Se navdušujejo za lepote, krepost in časti
se vzpenjajo kvišku v veliki sili.
Vendar so zgoraj v bližini cilja,
tako umira želja, se obrača volja –
se spet potopijo nazaj v blato.
To je zgodovine večni tek,
ne moremo nič obrniti,
ne spremeniti ali končati,
naša usoda je večni boj
gor proti nebu.
Prevod: Marjan Pungartnik s pomočjo Brede Pugelj
MLADI PESNIŠKI ŠOLI
Hočete z muzo, vzneseno, povezati
nečedne kumpane, nesramne tovariše,
in pankrtom v odjekih reklam
zapustiti zanamcem v posmeh naša imena!
Vam je tudi jasno takšno neumno stremljenje?
Vsakdanjega človeka topa in neumna
poželenja in dejanja so smešno ohola,
ne moreš jih občudovati, tudi ne sovražiti,
treba jih je kot šaljivce nagnati,
da zaman hlepijo po sočnih užitkih.
Samo tam, kjer še bijejo pogumna srca,
polna žarečega zagona za pogumna tveganja,
v viharju strasti in domišljije,
tam samo sedi božanska gospa Poezija,
uživa pri razkošnem obedu življenja.
ŠTAJERSKI
Blagoslovljena dežela! V času majskem
Styria, naj ti bo šopek posvečen.
Nebeško si lepa. Tvoje je skalno čelo
ponosno kronano z demantom snežnim!
Žarijo kot tvoja bistra jezera,
kjer kot obrvi svete hoje stoje.
Tukaj zlato klasje, tam meglice
veselo vence spletajo krog tvojega oprsja.
In povsod tam, kjer sicer motike
ničesar drugega ne najdejo kot večne sence,
v globini zvestega srca tvojih gora
rudnin neprecenljivih bogastvo skrivaš,
katerih moč obnavlja zemlje sad,
katerih zvok razveseljujejo src čistóst,
ob glasu tvojem vztrepeta sovražnik.
Lepa si in čudovita, blaga in močna,
še v grobu skrivaš cel svet spodbujajoče življenje,
ljubljena nadvse, Štajerska moja.
PODUK ZA PESNIKA
Pritožuješ se, da tvoja ženka
noče brati tvojih pesmi.
Piši v poljubih in ne v verzih,
pa bo vedno znova brala.
Ko boš daleč, bo vedno rada
pod bezgom pesmi brala.
A če ptič si sam prepeva,
zakaj bi v perju brali?
Vedi, da smeri ne zna ubrati
modrih književnih sodnikov,
Ljubša od največje pesmi
ženski pač je mladi pesnik.
In zatorej, kadar skupaj sta,
časa ne trati, da prebiraš pesmi.
SKRIVNOST
V gozdu mir. Dva čmrlja pozvanjata.
Dan se že nagiba.
Tedaj bližnje postave iz daljnih dni
nemo me pozdravijo,
stari znanci,
nemo pomahajo mi skrivnost
in odtavajo mimo.
… Nič nisem razumel.
ZVEZDA V JEZERU
Prelepa zvezda
topla in svetleča
zablesti na jezeru tako čudežno. –
Dekle sladko
nasmeje se in reče:
Ljubim te!
Pazi, pazi,
jezero je mrzlo,
zrcali le
nebeško luč –
lažniva zvezda,
lažnivo srce;
zaupaj mu nikar!
Ne zaupaj mu,
če hoče prepisano
v tujem sijaju polno zacveteti.
Pristno srce
naj ne blesti,
globoko in tiho naj žari.
SVET MI JE PREDALEČ
Svet mi je predaleč
in pretrdi so mi ljudje,
tako na smrt žalosten prihajam
k tebi, ti samota sveta.
Prihajam iz zle dežele,
kjer vsaka sla bolečino rodi,
kjer – kljub vreli krvi –
v očesu solza zledeni.
Jok je tam hudo zaničevan,
kletve, psovanja so tam v navadi,
tukaj vene mah in roža vene
še hoja, še beli trn.
Še moja duša hoče oveneti,
dokler oko se trudno ne zapre,
o spusti pokoj v moje srce,
ti sladki, sveti gozdni mir.
ODŠEL PRIJATELJ JE V AMERIKO
Odšel prijatelj je v Ameriko
in pisal je pred nekaj leti:
Pošlji mi vrtnice iz Štajerske,
da jih na glavo dam nevesti.
Minilo leto je in dan,
ko pisemce mi je priteklo:
Pošlji mi vode iz Štajerske,
da bom krstil otroka!
Ko leto mine spet, je hotel drug
ah, še nekaj drugega mu imeti:
Pošlji zemljo mi iz Štajerske,
moram otroka in ženo pokopati.
In tako si je želel ubogi mož
za daljne, tuje ceste
za največjo srečo, najglobljo bol
domače zemlje žegen.
OTROK V JUTRANJI HALJI
Za hiško vem, otrok v njej živi,
nenegovan, in kot otroci vsi
želi si ven v zeleno trato,
pa nima krilca, da bi ga oblekel.
Očetov suknjič, s čepico na njem?
To ni slabo, reče in stori.
S takšnim oklepom in takšno čelado
je kar imeniten, mali kujon;
Eni zunaj rečejo: To je možak,
ki malo ve, a mnogo zna!
Drugi pametneje menijo: to je starec,
ki žal le malo zna, a mnogo ve.
Res bistro, duhovito, vendar slepo! –
Saj rekel sem, bil je otrok.
Povem vam, kdo je ta otrok, če vam je prav,
Izvir njegov je v moji tesni glavi
v suknji očetovi, in je – ojoj! –
podoba pesnika kar tjavendan – ideja.
NEKOČ SE BOŠ SOLZAM OGIBAL
O joči, ljuba mladež, joči,
dokler so solze sladke še,
poslanke mile srčne topline
in ne žalosti bridke.
Nekoč se solzam boš ogibal,
smejal se glasno, kljub notranji bolečini,
a rezki smeh bo bolj grenak,
ko danes tvoj jok tihi.
MODRI NASVET
Bi rad vedel, kdaj v družbi
in kdaj naj boš sam?
Si želiš veselja, pojdi med ljudi,
hočeš srečo, ostani sam s seboj.
Vedi, kdaj bo tvoje delo
najbolje in najčisteje lahko uspevalo:
Kadar delaš, pojdi med ljudi.
ko ustvarjaš, bodi sam s seboj.
Čeprav vsak ravna na svoj način,
naj povem ti eno:
Kadar sovražiš, ogibaj se ljudi,
kadar ljubiš, ne ostajaj sam s seboj
GOR PROTI NEBU
Ljudje gradijo, ljudje uničujejo,
ljubijo, objemajo in se ubijajo;
Se navdušujejo za lepote, krepost in časti
se vzpenjajo kvišku v veliki sili.
Vendar so zgoraj v bližini cilja,
tako umira želja, se obrača volja –
se spet potopijo nazaj v blato.
To je zgodovine večni tek,
ne moremo nič obrniti,
ne spremeniti ali končati,
naša usoda je večni boj
gor proti nebu.
