Ko sem pred leti pregledala delo akademskega slikarja Draga Moma (roj. 1962), sem v njegovem kiparskem izrazu razbrala kot poglavitno preokupacijo ženski lik in v slikarskem vehemenco čopiča, pok abstraktnega vrtinca živih, močnih barv. Primarna govorica njegovega likovnega jezika je bila v obeh primerih ekspresija. V tem smislu sem svoj pregled zaokrožila z mislijo, da je Mom zavezan veri v akcijo kot voljo ustvarjalnega subjekta, ki hoče biti avtonomen, ki pomeni Svobodo samega kreatorja — Moma, in da zato jedro bržkone ni Ženska, kakor se je dozdevalo predvsem iz njegovega dotedanjega kiparskega opusa, temveč svoboda, ki pusti živeti umetniku kot človeku, čigar eksistenca razodeva nek problem. Danes bi rekla: čigar eksistenca je problem.
Mineva enajst let od mojega srečanja s tem likovnim jezikom, in Mom se mi približa s stavkom, daje v jedru njegovih aktualnih del gotika.
Pred seboj imam nekaj njegovih slik v malem formatu, ki jih čaka usoda preslikave na veliki format, na katerem bodo s svojo skorajda asketično izraznostjo pridobile zalet — v nebo, če vzamemo resno Momovo navezo na gotiko, vsaj gotiko, kot jo pojasni sam.
Pri teh se bomo ustavili. Spotegnjen trak, katerega barvna podlaga zbuja reminiscenco na leonardovski sfumato, le da svetlejšega tena. Na različnih nivojih tople podlage trčimo ob bele, sive in (na sredini) Črne poteze, ki se grobo, razsekano, brez preciznosti zaletavajo druga v drugo in ustvarjajo vtis nekakšnega Božjega očesa ali morda še bolj razpoke, nekakšne prečke, zapore, ki preprečuje tako polet v višino kot polet v globino; čeprav se v nas od nekod prikrade nedoločen občutek, da je bila njihova primarna vloga, vsaj kot si jo je zamislil slikar, pravzaprav ravno to: odpiranje, prehajanje v drugo dimenzijo. V drugih različicah slik-trakov se tem »očesom« pridružujejo črne in blago modre štrahe, ki tečejo po sredini »sfumato« osnove. Celota barvno deluje umirjeno toplo, ni izrazitih, agresivnih barv; modra je pregosta in hkrati premedla, da bi živo zadihala, in namesto da bi sliko odpirala navzgor, jo uklešča s svojo brezživljenjskostjo. S sfumato tehniko je nekoč slikar dal sliki oziroma liku globino, volumen, oblost, brez jasnih rezov, prelivajoče. Skozi volumen figure smo tako zaslutili notranjost, ki nam ni neposredno vidna, a je do te mere prepoznavna v vidnem, ki jo nosi, da se nismo spraševali o njeni resničnosti — tisto notri, ki je dejansko onstran, je (bilo). Danes se nam pod Momovim čopičem spreobrača v reprezentanta postvarele zemeljskosti, ki potrebuje tuje elemente, da bi se šele — če sploh — odprla, naj bo že notri ali navzgor in prek. Kot te elemente s tranzitno vlogo prepoznavamo omenjene prečne reže in vzdolžne linije. Vendar smo za te vzdolžne linije na primeru omledne modre ugotavljali, da ne dihajo zares in ne odpirajo navzgor, marveč pritiskajo dol oziroma zajezujejo pretočnost. Podobno smo ugotavljali za prečke, češ da nemara ne izpolnjujejo vloge trajektorija, ampak se naobračajo v zaporo. Momove izjave, da gre v slikah, ki jih imamo pred seboj, za težnje gotike, ki jo razume kot preseganje zemeljskega in prestop ..., te besede kot da nekako prehitevajo realnost slik. Ali pa slike prehitevajo izjave, njihovo željo utemeljevanja s pojmovno govorico. Zdi se, kot da smo priče nekega bojevanja: na eni strani imamo likovni izraz, ki ne verjame v transcendenco, in na drugi strani slikarjevo jezikovno zatekanje (s pomočjo gotike) k transcendenci. Vendar postane po daljšem pogovoru jasno, da ni s transcendenco nič. Daje ta zgolj izgovor, pravi smoter tega zgovarjanja pa kvečjemu to, da »transcendenco« poseli moč čopiča, ki ustvarja svoj svet, svet, katerega gospodar je slikar sam kot povsem avtonomen Stvaritelj.
Če sem pred enajstimi leti izpostavila v Momovem ustvarjalnem opusu izrazito močne, agresivne barve in Žensko, ki pa so le orodja in postvareli objekt slikarskega (absolutnega) Subjekta, se moram danes nagniti k sklepu, da asketično abstraktno podajanje in intelektualizem nista slikarjeva zaveznika. Pristnost njegove govorice bi morali še naprej iskati v surovi, nezglajeni erupciji, katere smisel je lahko edinole v njeni ekspresivnosti sami in ne v nečem onstran. Kolikor pa ta erupcija, zares ali navidezno, kliče po samopreseganju, vedno trči — ne na Božje oko in Njegovo luč, ki preseva v človeško, marveč v človeka-ustvarjalca, čigar eksistenca je problem.
Ko sem pred leti pregledala delo akademskega slikarja Draga Moma (roj. 1962), sem v njegovem kiparskem izrazu razbrala kot poglavitno preokupacijo ženski lik in v slikarskem vehemenco čopiča, pok abstraktnega vrtinca živih, močnih barv. Primarna govorica njegovega likovnega jezika je bila v obeh primerih ekspresija. V tem smislu sem svoj pregled zaokrožila z mislijo, da je Mom zavezan veri v akcijo kot voljo ustvarjalnega subjekta, ki hoče biti avtonomen, ki pomeni Svobodo samega kreatorja — Moma, in da zato jedro bržkone ni Ženska, kakor se je dozdevalo predvsem iz njegovega dotedanjega kiparskega opusa, temveč svoboda, ki pusti živeti umetniku kot človeku, čigar eksistenca razodeva nek problem. Danes bi rekla: čigar eksistenca je problem.
Mineva enajst let od mojega srečanja s tem likovnim jezikom, in Mom se mi približa s stavkom, daje v jedru njegovih aktualnih del gotika.
Pred seboj imam nekaj njegovih slik v malem formatu, ki jih čaka usoda preslikave na veliki format, na katerem bodo s svojo skorajda asketično izraznostjo pridobile zalet — v nebo, če vzamemo resno Momovo navezo na gotiko, vsaj gotiko, kot jo pojasni sam.
Pri teh se bomo ustavili. Spotegnjen trak, katerega barvna podlaga zbuja reminiscenco na leonardovski sfumato, le da svetlejšega tena. Na različnih nivojih tople podlage trčimo ob bele, sive in (na sredini) Črne poteze, ki se grobo, razsekano, brez preciznosti zaletavajo druga v drugo in ustvarjajo vtis nekakšnega Božjega očesa ali morda še bolj razpoke, nekakšne prečke, zapore, ki preprečuje tako polet v višino kot polet v globino; čeprav se v nas od nekod prikrade nedoločen občutek, da je bila njihova primarna vloga, vsaj kot si jo je zamislil slikar, pravzaprav ravno to: odpiranje, prehajanje v drugo dimenzijo. V drugih različicah slik-trakov se tem »očesom« pridružujejo črne in blago modre štrahe, ki tečejo po sredini »sfumato« osnove. Celota barvno deluje umirjeno toplo, ni izrazitih, agresivnih barv; modra je pregosta in hkrati premedla, da bi živo zadihala, in namesto da bi sliko odpirala navzgor, jo uklešča s svojo brezživljenjskostjo. S sfumato tehniko je nekoč slikar dal sliki oziroma liku globino, volumen, oblost, brez jasnih rezov, prelivajoče. Skozi volumen figure smo tako zaslutili notranjost, ki nam ni neposredno vidna, a je do te mere prepoznavna v vidnem, ki jo nosi, da se nismo spraševali o njeni resničnosti — tisto notri, ki je dejansko onstran, je (bilo). Danes se nam pod Momovim čopičem spreobrača v reprezentanta postvarele zemeljskosti, ki potrebuje tuje elemente, da bi se šele — če sploh — odprla, naj bo že notri ali navzgor in prek. Kot te elemente s tranzitno vlogo prepoznavamo omenjene prečne reže in vzdolžne linije. Vendar smo za te vzdolžne linije na primeru omledne modre ugotavljali, da ne dihajo zares in ne odpirajo navzgor, marveč pritiskajo dol oziroma zajezujejo pretočnost. Podobno smo ugotavljali za prečke, češ da nemara ne izpolnjujejo vloge trajektorija, ampak se naobračajo v zaporo. Momove izjave, da gre v slikah, ki jih imamo pred seboj, za težnje gotike, ki jo razume kot preseganje zemeljskega in prestop ..., te besede kot da nekako prehitevajo realnost slik. Ali pa slike prehitevajo izjave, njihovo željo utemeljevanja s pojmovno govorico. Zdi se, kot da smo priče nekega bojevanja: na eni strani imamo likovni izraz, ki ne verjame v transcendenco, in na drugi strani slikarjevo jezikovno zatekanje (s pomočjo gotike) k transcendenci. Vendar postane po daljšem pogovoru jasno, da ni s transcendenco nič. Daje ta zgolj izgovor, pravi smoter tega zgovarjanja pa kvečjemu to, da »transcendenco« poseli moč čopiča, ki ustvarja svoj svet, svet, katerega gospodar je slikar sam kot povsem avtonomen Stvaritelj.
Če sem pred enajstimi leti izpostavila v Momovem ustvarjalnem opusu izrazito močne, agresivne barve in Žensko, ki pa so le orodja in postvareli objekt slikarskega (absolutnega) Subjekta, se moram danes nagniti k sklepu, da asketično abstraktno podajanje in intelektualizem nista slikarjeva zaveznika. Pristnost njegove govorice bi morali še naprej iskati v surovi, nezglajeni erupciji, katere smisel je lahko edinole v njeni ekspresivnosti sami in ne v nečem onstran. Kolikor pa ta erupcija, zares ali navidezno, kliče po samopreseganju, vedno trči — ne na Božje oko in Njegovo luč, ki preseva v človeško, marveč v človeka-ustvarjalca, čigar eksistenca je problem.
