Zvečer me počakaj na Kühler Krugu, je Otto rekel zjutraj, ko sta se na cesti ločila in šla vsak v svojo službo. Dušan peš, Otto s svojo mačjo grbo – nedavno pridobljenim rabljenim avtomobilom z obliko naježenega mačka, fordom »M«, oblikovno kopijo uspešnega kebra Ferdinanda Porscheja, sonarodnjaka velikega diktatorja, ki je naročil razvoj vozila za ljudske množice in ga poimenoval ljudski voz.
Včeraj, v nedeljo sta bila nekaj kilometrov onstran Rena v deželi Pfalz, na jezeru, ki so ga domačini šaljivo imenovali »Wörthersee«. Je največje izmed jezer pri vasici Wörth, ki je nastalo iz dvajset in več metrov globoke gramoznice pri kopanju peska v času gradnje avtoceste in se je ponašalo z razsežno plažo mivke, ki je finančno šibkejšim nadomestila italijansko Adrio*. Wörthersee je znan počitniški raj pod Karavankami, za Dušana pa je bilo to Vrbsko jezero in Ottonu je dopovedoval, da je ime od vrbe, wört pa je nastal zato, ker nemško govoreči priseljenci niso in še danes ne morejo izgovoriti »vr«, pa so poenostavili v vör. Takrat krajevnih imen še niso prevajali, saj se niso ločevali po jeziku.
Tukaj sta nameravala preizkusiti Ottonovo zadnjo investicijo, dihalni avtomat in jeklenko za potapljanje. Potapljanje je delovalo takoj. Toda že po štirih metrih – globino jima je nakazal pritisk v ušesih – je bila vidljivost enaka nič. Globlje nista upala, podvodne luči Otto ni imel, v temi bi se lahko v kaj zapletla in tako sta na tej globini podihala zrak iz jeklenke. Popoldan sta preplavala na drugi, neobljuden konec jezera. Med velikimi drevesi, nekatera tudi s premerom meter in več, ki so tu in tam stala v vodi, so rasle visoke rumene in nekaj nižje modre lilije in drugo, njima neznano, zelenje in podrast. Nekako tako je morala biti videti meja Germanije v času Rimljanov, je rekel Dušan. Šla sta v to skrivnostno šavje, raziskovat močvirnato divjino Zgornjerenskega porečja in nenadoma stala pred jarkom, polnim vode. Morda je bil kanal za pretok med jezeri. Na dnu je ležala podolgovata košara iz šibja. Temna, komaj vidna. Stopila sta v jarek. Čez kolena in preko stegen je segala voda in dno je bilo mehko, polno mulja in trave. Vsak na enem koncu sta dvignila košaro. Bila je past in v njej velika riba, zagotovo več kot pol metra v dolžino.
Te ne moreva nesti na plažo, je rekel Otto. Nastavljanje pasti je prepovedano in kako naj, če naju zasačijo, dokaževa, da past ni najina. Gledala sta veliko ribo, kako se brez vode premetava po pasti.
Veš kaj, jutri po službi greva po njo. Če je ne bo več, bova pa zaplavala in spustila sta košaro v jarek. Morda pa se najde še kaj drugega, je pripomnil Otto, ko je bila riba zopet v vodi.
Dušan je po službi stal na robu pločnika pred »Hladnim vrčem« — domenjeno gostilno. Izza ovinka je pripeljala Ottonova mačja grba. Dušan je stopil korak nazaj. Otto ni bil sam. Dekle z dolgimi svetlimi lasmi in velikimi očmi je sedelo ob njem. Naša sekretarka, jo predstavi Otto, ko je izstopil in nagnil naslonjalo sedeža, da je Dušan lahko zlezel na zadnjo klop. Njen stric je moj šef, je še dodal, ko je zaprl vrata za seboj.
Hallo, je pozdravila, se zasukala nazaj in mu čez naslonjalo ponudila roko. Hilde, je rekla polglasno, nato pa molčala. Otto je govoril o veliki ribi, kako je Dušan stopil v jarek, se pogreznil v blato, dvignil konec košare in ugotovil, da je past, pa še polna po vrhu, o močvirju in plavanju in dekle je le tu in tam kaj pripomnilo – kaj, Dušan na zadnjem sedežu ni razumel. Ogledoval si je njen profil, vrat in gladko, rahlo porjavelo kožo pod svetlimi kodri, ki so padali na stičišče obeh prsnih oblin nad zadnjim gumbom napete bluze. Desnico je položil na naslonjalo njenega sedeža in bil oddaljen le nekaj centimetrov od zapeljive polti. Dobra riba. Ko bi le vedel, za koga jo je pripeljal. Mu želi predstaviti dekle brez fanta? Brzdal je svojo domišljijo, ki bi prijateljstvo lahko povzdignila do vrhunca nesebičnosti, kakršna med samci, že po naravi, ni običajna.
Doma ima Eriko in nikamor ne gre brez nje, mene pa nagovarja, naj grem v mesto, naj si najdem kakšno dekle, kot da je to tako enostavno, če ti manjka besed, pa še v narečju govorijo in besede uporabljajo, ki jih ni v slovarju – menda angleške.
Pri jezeru je Otto zapeljal z gramozne ceste na konec obrežja brez kopalcev in ob njem do konca jase pod mogočna drevesa, kjer sta slutila jarek z ribjo pastjo. Onstran jezera, s široko plažo mivke in peska – »Adrijo«, je stalo nekaj avtomobilov večernih kopalcev. Otto in Dušan sta se obrnila v zelenje in oblekla kopalke. Ko je dekle prišlo izza avtomobila, je Dušan nehal dihati. Bila je visoka kot Otto. Velike okrogle prsi so bile stlačene v premajhen bikini. V pasu tanka kot nedorasla deklica, pod boki in izstopajočimi kolki pa dolge noge, predolge za telo, je bil kritičen Dušan v svojih mislih. Kopalke so pokrivale le najnujnejše. Pogledal je Ottona. Ta je rahlo pomežiknil in rekel, gremo.
Past so našli. Otto in Dušan sta se spustila v kanal in jo dvignila. Velika riba je še bila v njej. Premetavala se je v košari in čudili so se, da tako velika riba zaide v tako ozko past. Odprla sta košaro in potegnila ribo iz kletke. Z robom iztegnjene dlani jo je Otto udaril za glavo tam, kjer imajo sesalci tilnik, jo tako umiril in zavil v brisačo. Hilde je gledala vstran, Dušan njeno telo. Do avta so šli molče. Ribo je Otto položil v prtljažnik, iz njega pa vzel zloženo odejo, jo raztegnil za širino klopi in Hilde je sedla ter si brisala noge.
»Gremo plavat?« je vprašal Otto.
»Ja,« je rekel Dušan, Hilde je molčala, dvignila glavo in se zagledala v Ottona. Dušan se je obrnil proti jezeru in počasi zakorakal vanj. Kaj mu je preostalo drugega, je pomislil, njegova sekretarka je imela oči samo zanj in je govorila samo z njim, in se je pognal v vodo. Ko je zaplaval že lep kos v jezero, je zaslišal z brega: Midva greva na kratek sprehod – in so odšli; ona, Otto in odeja.
Dušan je plaval proti nasprotnemu bregu. Daleč in dolgo. Mlačna voda visokega poletja je kot gosji puh božala telo. Ob vrnitvi na obalo je sonce že zašlo. Osušil in oblekel se je in se bos sprehodil po mivki in pesku. Pobiral je ploščate kamne, jih metal prek vodne gladine, ne da bi štel odskoke. Za odhajajočim dnem se je vlekla le še tančica svetlih rožnatih barv, ki je počasi ugašala za nizkimi obronki večernega neba. Na vzhodni, nasprotni strani jezera ni bilo nikogar več. Dolgo mečka tisti dve bikini prekipevajoči žogi, je skoraj glasno pomislil, in da njegova domišljija ne bi zbezljala, je odprl prtljažnik in pogledal, ali se riba ni morda prebudila, čeprav je vedel, da je to nemogoče. Moral bi ji zadati smrtni udarec. Pa ni bilo treba. Ko je pokrov prtljažnika udaril v zaklep, sta iz trstike in šibja prišla Otto in naboj seksepila na tistih dolgih, pa vendar ne previtkih nogah, je popravil svojo prvo oceno.
Riba je pokončana, je rekel, se za nekaj trenutkov zagledal v Ottona in se obrnil proti jezeru, da se je Hilde lahko preoblekla. Ko je mačja grba pripeljala na gladko cesto, je Hilde naslonila glavo na Ottovo ramo in molčali so. Po njenih navodilih so pripeljali med enostanovanjske hiše, in ko sta jo odložila in zavila proti domu, je Otto rekel, sprehod ni bil moj predlog.
* Adria, italijanska obala Jadrana je bila ob koncu petdesetih letih 20. stol. pojem letnih počitnic.
Zvečer me počakaj na Kühler Krugu, je Otto rekel zjutraj, ko sta se na cesti ločila in šla vsak v svojo službo. Dušan peš, Otto s svojo mačjo grbo – nedavno pridobljenim rabljenim avtomobilom z obliko naježenega mačka, fordom »M«, oblikovno kopijo uspešnega kebra Ferdinanda Porscheja, sonarodnjaka velikega diktatorja, ki je naročil razvoj vozila za ljudske množice in ga poimenoval ljudski voz.
Včeraj, v nedeljo sta bila nekaj kilometrov onstran Rena v deželi Pfalz, na jezeru, ki so ga domačini šaljivo imenovali »Wörthersee«. Je največje izmed jezer pri vasici Wörth, ki je nastalo iz dvajset in več metrov globoke gramoznice pri kopanju peska v času gradnje avtoceste in se je ponašalo z razsežno plažo mivke, ki je finančno šibkejšim nadomestila italijansko Adrio*. Wörthersee je znan počitniški raj pod Karavankami, za Dušana pa je bilo to Vrbsko jezero in Ottonu je dopovedoval, da je ime od vrbe, wört pa je nastal zato, ker nemško govoreči priseljenci niso in še danes ne morejo izgovoriti »vr«, pa so poenostavili v vör. Takrat krajevnih imen še niso prevajali, saj se niso ločevali po jeziku.
Tukaj sta nameravala preizkusiti Ottonovo zadnjo investicijo, dihalni avtomat in jeklenko za potapljanje. Potapljanje je delovalo takoj. Toda že po štirih metrih – globino jima je nakazal pritisk v ušesih – je bila vidljivost enaka nič. Globlje nista upala, podvodne luči Otto ni imel, v temi bi se lahko v kaj zapletla in tako sta na tej globini podihala zrak iz jeklenke. Popoldan sta preplavala na drugi, neobljuden konec jezera. Med velikimi drevesi, nekatera tudi s premerom meter in več, ki so tu in tam stala v vodi, so rasle visoke rumene in nekaj nižje modre lilije in drugo, njima neznano, zelenje in podrast. Nekako tako je morala biti videti meja Germanije v času Rimljanov, je rekel Dušan. Šla sta v to skrivnostno šavje, raziskovat močvirnato divjino Zgornjerenskega porečja in nenadoma stala pred jarkom, polnim vode. Morda je bil kanal za pretok med jezeri. Na dnu je ležala podolgovata košara iz šibja. Temna, komaj vidna. Stopila sta v jarek. Čez kolena in preko stegen je segala voda in dno je bilo mehko, polno mulja in trave. Vsak na enem koncu sta dvignila košaro. Bila je past in v njej velika riba, zagotovo več kot pol metra v dolžino.
Te ne moreva nesti na plažo, je rekel Otto. Nastavljanje pasti je prepovedano in kako naj, če naju zasačijo, dokaževa, da past ni najina. Gledala sta veliko ribo, kako se brez vode premetava po pasti.
Veš kaj, jutri po službi greva po njo. Če je ne bo več, bova pa zaplavala in spustila sta košaro v jarek. Morda pa se najde še kaj drugega, je pripomnil Otto, ko je bila riba zopet v vodi.
Dušan je po službi stal na robu pločnika pred »Hladnim vrčem« — domenjeno gostilno. Izza ovinka je pripeljala Ottonova mačja grba. Dušan je stopil korak nazaj. Otto ni bil sam. Dekle z dolgimi svetlimi lasmi in velikimi očmi je sedelo ob njem. Naša sekretarka, jo predstavi Otto, ko je izstopil in nagnil naslonjalo sedeža, da je Dušan lahko zlezel na zadnjo klop. Njen stric je moj šef, je še dodal, ko je zaprl vrata za seboj.
Hallo, je pozdravila, se zasukala nazaj in mu čez naslonjalo ponudila roko. Hilde, je rekla polglasno, nato pa molčala. Otto je govoril o veliki ribi, kako je Dušan stopil v jarek, se pogreznil v blato, dvignil konec košare in ugotovil, da je past, pa še polna po vrhu, o močvirju in plavanju in dekle je le tu in tam kaj pripomnilo – kaj, Dušan na zadnjem sedežu ni razumel. Ogledoval si je njen profil, vrat in gladko, rahlo porjavelo kožo pod svetlimi kodri, ki so padali na stičišče obeh prsnih oblin nad zadnjim gumbom napete bluze. Desnico je položil na naslonjalo njenega sedeža in bil oddaljen le nekaj centimetrov od zapeljive polti. Dobra riba. Ko bi le vedel, za koga jo je pripeljal. Mu želi predstaviti dekle brez fanta? Brzdal je svojo domišljijo, ki bi prijateljstvo lahko povzdignila do vrhunca nesebičnosti, kakršna med samci, že po naravi, ni običajna.
Doma ima Eriko in nikamor ne gre brez nje, mene pa nagovarja, naj grem v mesto, naj si najdem kakšno dekle, kot da je to tako enostavno, če ti manjka besed, pa še v narečju govorijo in besede uporabljajo, ki jih ni v slovarju – menda angleške.
Pri jezeru je Otto zapeljal z gramozne ceste na konec obrežja brez kopalcev in ob njem do konca jase pod mogočna drevesa, kjer sta slutila jarek z ribjo pastjo. Onstran jezera, s široko plažo mivke in peska – »Adrijo«, je stalo nekaj avtomobilov večernih kopalcev. Otto in Dušan sta se obrnila v zelenje in oblekla kopalke. Ko je dekle prišlo izza avtomobila, je Dušan nehal dihati. Bila je visoka kot Otto. Velike okrogle prsi so bile stlačene v premajhen bikini. V pasu tanka kot nedorasla deklica, pod boki in izstopajočimi kolki pa dolge noge, predolge za telo, je bil kritičen Dušan v svojih mislih. Kopalke so pokrivale le najnujnejše. Pogledal je Ottona. Ta je rahlo pomežiknil in rekel, gremo.
Past so našli. Otto in Dušan sta se spustila v kanal in jo dvignila. Velika riba je še bila v njej. Premetavala se je v košari in čudili so se, da tako velika riba zaide v tako ozko past. Odprla sta košaro in potegnila ribo iz kletke. Z robom iztegnjene dlani jo je Otto udaril za glavo tam, kjer imajo sesalci tilnik, jo tako umiril in zavil v brisačo. Hilde je gledala vstran, Dušan njeno telo. Do avta so šli molče. Ribo je Otto položil v prtljažnik, iz njega pa vzel zloženo odejo, jo raztegnil za širino klopi in Hilde je sedla ter si brisala noge.
»Gremo plavat?« je vprašal Otto.
»Ja,« je rekel Dušan, Hilde je molčala, dvignila glavo in se zagledala v Ottona. Dušan se je obrnil proti jezeru in počasi zakorakal vanj. Kaj mu je preostalo drugega, je pomislil, njegova sekretarka je imela oči samo zanj in je govorila samo z njim, in se je pognal v vodo. Ko je zaplaval že lep kos v jezero, je zaslišal z brega: Midva greva na kratek sprehod – in so odšli; ona, Otto in odeja.
Dušan je plaval proti nasprotnemu bregu. Daleč in dolgo. Mlačna voda visokega poletja je kot gosji puh božala telo. Ob vrnitvi na obalo je sonce že zašlo. Osušil in oblekel se je in se bos sprehodil po mivki in pesku. Pobiral je ploščate kamne, jih metal prek vodne gladine, ne da bi štel odskoke. Za odhajajočim dnem se je vlekla le še tančica svetlih rožnatih barv, ki je počasi ugašala za nizkimi obronki večernega neba. Na vzhodni, nasprotni strani jezera ni bilo nikogar več. Dolgo mečka tisti dve bikini prekipevajoči žogi, je skoraj glasno pomislil, in da njegova domišljija ne bi zbezljala, je odprl prtljažnik in pogledal, ali se riba ni morda prebudila, čeprav je vedel, da je to nemogoče. Moral bi ji zadati smrtni udarec. Pa ni bilo treba. Ko je pokrov prtljažnika udaril v zaklep, sta iz trstike in šibja prišla Otto in naboj seksepila na tistih dolgih, pa vendar ne previtkih nogah, je popravil svojo prvo oceno.
Riba je pokončana, je rekel, se za nekaj trenutkov zagledal v Ottona in se obrnil proti jezeru, da se je Hilde lahko preoblekla. Ko je mačja grba pripeljala na gladko cesto, je Hilde naslonila glavo na Ottovo ramo in molčali so. Po njenih navodilih so pripeljali med enostanovanjske hiše, in ko sta jo odložila in zavila proti domu, je Otto rekel, sprehod ni bil moj predlog.
* Adria, italijanska obala Jadrana je bila ob koncu petdesetih letih 20. stol. pojem letnih počitnic.
