Manšeta se je stisnila okrog njegove roke in jo ponesla v svoj objem. Sikanje zraka, ki ga je sestra spuščala iz gumijaste napihovalke je motil nočno tišino, ki se je valila po bolnišničnih hodnikih. Opazoval je živo srebro, ki je poskočilo v višave. Delovalo je, kot da
se nikoli ne bo ustavilo. Čutil je močno razbijanje srca. Čutil ga je v roki pod manšeto. Kri, ki je plavala po njegovih žilah je nabijala na steno manšete, kot žogica, ki tolče ob lopar.
Medicinska sestra ga je pogledala iznad svojih debelo uokvirjenih očal, na njenem obrazu pa se je zrcalila skrb.
»Vaš tlak pa danes ne miruje. 180/120!«
Gospod Nemec se je pogladil po svojem bledem obrazu in opazoval sestro, ki je odstranjevala manšeto.
»Prosim vas,« zazrla se mu je naravnost v oči in videti je bilo, da jo resnično skrbi.
»Pustite cigarete. Vaša žena je tako odlična kuharica, da verjamem, da vam bo kuhala zdravo in manj mastno hrano, da ne boste imeli toliko holesterola. Vaš kuža pa bo zelo vesel sprehodov z vami. Vse to bi vam zelo pomagalo in vas rešilo vseh tegob. Lahko se navadite na bolj zdravo življenje. Samo voljo morate imeti.«
Odprl je vrata bolnišnice in vanj je planil mrzel zimski zrak, ki je objel njegovo obilno telo. Ko se je takole rešil bolnišnice in nadležnih medicinskih sester, ki so mu govorile kaj mora narediti, da se njegova hipertenzija ne bi poslabšala, se je počutil svobodnega. To svobodo je hotel nagraditi.
Dim se je valil pod nebo in se vrtinčil po zraku. Njegovi delci so se usedli na prečudovito vrtnico. Delček po delček so se sestavili skupaj in jo prekrili.
Še enkrat je zajel polna pljuča dima, ki se je sprehodil do vsake celice njegovega telesa in se naselil v najbolj skrite kotičke. Počutil se je polnega. Kot, da bi to pregnalo meglo njegovih temačnih misli in ga obarvalo z barvitimi barvami, ker so te barve vedno bolj bledele, kot je bledela vrtnica, na katero je sedal dim s cigarete.
Ugasil je cigareto. Drobci pepela so se prijeli njegovih čevljev in se prikradli v najgloblje zareze in jih zamašili. Pepel se je stresal po stopnicah, ko se je vzpenjal po njih. Na sredi poti v tretjo nadstropje, kjer ga je čakalo njegovo stanovanje, se je ustavil, njegova roka pa je švignila k srcu. S svojo obilno in tresočo se roko se je zgrabil za srce. Lovil je sapo in čutil, kako se njegova pljuča polnijo z zrakom, z vsakim vdihom, pa je v njegovo srce in ramo zarezala močna bolečina. Stopnišče se je začelo megliti, postajalo je bolj in bolj oddaljeno.
Vrtinčilo se je okrog njega in ga srkalo vase. Bilo ga je vse manj in manj. Čutil je, da se mu tla spodmikajo pod nogami. Ograja se je odmikala njegovemu prijemu in nekje od zgoraj se je v njegovo vidno polje zarisal temen madež. Glas iz daljave je klical njegovo ime, a ni razumel kaj mu govori. Tla so se še vedno majala, in pred njegovimi očmi se je trenutek za tem, kot črnilo na papir razlila tema.
Pojavila se je belina, kot da popivnaš črnilo, ki si ga polil na bel papir. Ostala pa je modra packa, ki se je prelivala kot barve na papirju. Te barve so se kmalu spojile in ustvarile sliko medicinskih sester in zdravnikov, katerih glasovi so brneli okrog njega, kot roj čebel. Na svojem obrazu je čutil sikanje hladnega zraka, ki je polnilo njegova pljuča. Prijel je masko za kisik in jo hotela odstraniti, a ga je mehka in suha roka zaustavila.
»Ne, gospod Nemec. Tole vam pomaga,« medicinska sestra Mara se je obrnila k moškemu, ki je stal ob vznožju postelje in sestri nekaj narekoval. »Gospod doktor? Gospod Nemec se je pravkar prebudil.«
Zdravnik je odložil temperaturni list in pisalo ter pristopil k postelji. Njegova bela halja je zaplesala okrog suhljatega telesa. »Gospod Nemec, v bolnišnici ste. Imeli ste srčni infarkt in morali smo vas operirati. Vaše srce je bilo preslabo. Morali bi se bolj paziti. Vaša hipertenzija je zaradi neupoštevanja navodil postala neobvladljiva, zato ste danes tu.«
Narejeno obtožujoče je pogledal negibno obilno telo gospoda Nemca, ki se je bočilo pod odejo. »Povejte, kako se počutite?« z nasmeškom na obrazu je prijel roko gospoda Nemca, s pogledom pa hitro premeril aparature, ki so razgalile njegovo stanje.
»Hvala vam,« je izdavil gospod Nemec izpod kisikove maske. Njegov slaboten glas pa je spremljalo sikanje zraka, ki mu je dalo tako umeten prizvok. Zdel se je tako neoseben v tisti postelji, razgaljen, z vsemi aparati in žicami, ki so ga poznale do najmanjše podrobnosti.
Počutil se je ujetega v svojem lastnem telesu polnem bolečin. Objela ga je spokojnost. Vleklo ga je v mehke blazine, ga vabilo k sebi in brisalo svet pred njim dokler ni ostala samo svetloba, za tem pa popolna temina.
Zdravnik se je nasmehnil, a je njegov nasmeh hitro zbledel. Njegove oči so se široko razprle in oplazile ravno črto, ki se je vlekla na monitorju.
Sunek iz elektrod je stresel telo gospoda Nemca, a srce se je že poslovilo in se predalo večnemu počitku.
PLES PO TANKEM LEDU
Skozi staro in razmajano okno je zavel hladen veter, ki je zaobjel njeno, že tako premraženo telo. Ležala je na umazanih tleh stare hiše. Njeno telo so preplavljali vali močne bolečine. Njeni kriki so odjeknili v temno noč in skupaj z vetrom odjadrali tja daleč stran, da bi jih kdo slišal. Mrzel pot ji je tekel po čelu in se na licih zlil s solzami. Po nogah ji je pritekla topla tekočina in se razlila po tleh. Zajela je sapo in še zadnjič na vso moč zakričala.
Trenutek za tem je prostor napolnil jok. Nasmehnila se je in ga vzela v naročje. Bil je fant.
Njen fant. Plamen sveče je osvetlil njegov ljubek obraz in po njem risal sence. S prsti je šla po njegovem krvavem obrazku in mu nežno prigovarjala. Stisnila ga je k sebi in ga s svojim telesom ogrela. Bila je daleč stran od vseh, ki jih je poznala. Bila je sama s svojo sramoto.
Ko je začutila popadke, je pomislila, da bo njena sramota zjutraj odtekla skupaj z reko, ki je
tekla blizu te stare in zapuščene hiše. Nameravala je pretrgati to tanko nit, ki ga je ločevala od življenja in smrti.
A zdaj, ko je na svojih prsih čutila tudi utrip njegovega srca in ko je slišala njegov nežen glasek, ki joka, ker jo potrebuje, se je zavedla, da se je rodilo novo življenje, ki ga nikakor ne bi mogla končati.
Jutranja svetloba sonca se je sprehodila po njenem obrazu in jo prebudila v še eno samotno zimsko jutro. Minilo je že več tednov odkar je zbežala od svojega gospodarja. Njun sin, ki ga je zdaj držala v rokah, se ne bi smel roditi.
Sonce je zdaj dokončno prešlo skozi oblake in zdaj so se slišale kapljice stopljenega snega, ki so padale na tla in se stopile s pokrajino. Vse je bilo tiho, le šumenje reke je spremljalo njene korake. V košari, ki jo je nosila ob sebi, je ležalo majhno telesce zavito v odejo.
Ljudje so hiteli po sivih ulicah z mrkimi obrazi in odsotnim pogledom. Stopila se je s to množico, kot da bi bila samo še ena nepomembna kaplja v širnem morju.
Končno je nad sabo zagledala napis: Železniška postaja.
V njen obraz je tisti trenutek puhnil dim in napolnil jo je vonj po tobaku. Dvignila je glavo in pred sabo zagledala svojega brata Davida. V rokah je držal cigareto in še naprej puhal dim. Dim njene sape in njegove cigarete sta se pomešala in izginila nekje tam pod milim nebom. Njuna pogleda sta se za trenutek srečala, nato pa so njegove oči obstale na košari, ki jo je zdaj stiskala v naročju. Vprašujoče se je zazrl vanjo. Njegove ustnice so se stisnile, oči so se zožile in cigareta v njegovi roki je neslišno padla na tla.
»Kaj to pomeni? Se ga nisi znebila?«
»Nisem mogla,« je izdavila na robu solz.
»In kaj boš zdaj?« živčno se je oziral okrog. »Kaj pa sestra Julija, s katero sva že vse dogovorjena, da te vzame med nune?«
»Rekla bom, da sem ga našla,« s pričakovanjem se je zazrla v njegov obraz.
Zdaj je bil že manj napet in njegova usta so se razpotegnila v nasmeh. »Je fant?« z roko je šel v košaro in odgrnil odejo. S prsti ga je pobožal tako nežno, kot da bi bil iz krhkega stekla in bi se bal, da bi ga zlomil.
»Vesel sem, da te spet vidim.«
Sedela je v svojem kupeju in skozi okno opazovala Davida kako je odhajal s postaje.
Še zadnjič se je ozrl in ji pomahal, nato pa je izginil v oblaku dima, ki ga je spustil vlak.
* * *
Ko se je zdanilo in je Matevž vedel, da David opravlja svoje delo, se je odplazil v hlapčevske prostore. Zraven postelje je bila majhna mizica, na kateri je ležalo pismo. Vzel ga je v roke in se ozrl, če ga nemara kdo opazuje. Previdno ga je odprl in začel brati:
David!
Samo tebe ima, samo na tebe se lahko obrnem in ti sporočim to tragično novico. Marija je hudo zbolela. Ne vemo kaj ji je, vendar vročina kar narašča in že teden dni leži v postelji s halucinacijami.
Prosim te pridi čim prej. Upam, da ne bo prepozno.
Sestra Julija
Ko je prebral pismo, so se mu po obrazu vlile solze, pismo v njegovih rokah pa je lahno odjadralo na tla.. Ni vedel kje je Marija in to ga je najbolj žgalo. Njeno življenje bo ugasnilo in še tisti kanček upanja, da bi se znova srečala in izpolnila svojo ljubezen, bo izginil, kakor kapljica vode, ki usahne v suhih puščavskih tleh.
Dvignil je pogled in na mizi zagledal še nekaj, česar prej ni opazil. Bila je vozovnica za vlak. David jo je najbrž kupil, ko je prebral pismo. Tako bo lahko prišel k Mariji. Morda pa še ni vse izgubljeno. Si je mislil in se z vozovnico namenil proti železniški postaji.
Noč se je kakor nepovabljen gost splazila nad mesto in ga prepredla z nitmi teme.
Marija je stala pred oknom in opazovala zvezde, ki so delale družbo mesecu.
Ko se je obrnila proti vratom se ji je iz teme približala temna silhueta, ki se je na svetlobi izrisala v visoko in močno postavo. Ko je stopila še za korak proti njej, je svetloba na njen obraz zarisala Mariji tako znane poteze in temne rjave oči, iz katerih so tudi zdaj sijale iskrice ljubezni. Njegov obraz pa so obdajali gosti, kodrasti lasje.
»Matevž!«
Ko so tri postave stopile iz samostana, jih je zajelo na tisoče snežink, ki jih je nosil mrzel zimski veter. Izginile so neslišno, kot duh, za njimi so ostale le stopinje v snegu, a te so kmalu prekrile snežinke in tako ni bilo nobenih sledi več.
Namenili so se proti zamrznjenemu jezeru, katerega so nameravali prečkati. Stopili so na tanek led, nad njimi je gorelo na tisoče zvezd, v njihovi svetlobi pa so plesale snežinke.
Nočno tišino je prerezal zvok ledu, ki je pokal pod njihovimi nogami. Črta počenega ledu se je vlekla od njihovih nog in se združila z drugimi. Nato je led z glasnim pokom popustil.
Njihova telesa so izginila v ledeno vodo. Ostali so ujeti pot tankim ledom. Za vedno.
MOJE TELO JE KLETKA
Manšeta se je stisnila okrog njegove roke in jo ponesla v svoj objem. Sikanje zraka, ki ga je sestra spuščala iz gumijaste napihovalke je motil nočno tišino, ki se je valila po bolnišničnih hodnikih. Opazoval je živo srebro, ki je poskočilo v višave. Delovalo je, kot da
se nikoli ne bo ustavilo. Čutil je močno razbijanje srca. Čutil ga je v roki pod manšeto. Kri, ki je plavala po njegovih žilah je nabijala na steno manšete, kot žogica, ki tolče ob lopar.
Medicinska sestra ga je pogledala iznad svojih debelo uokvirjenih očal, na njenem obrazu pa se je zrcalila skrb.
»Vaš tlak pa danes ne miruje. 180/120!«
Gospod Nemec se je pogladil po svojem bledem obrazu in opazoval sestro, ki je odstranjevala manšeto.
»Prosim vas,« zazrla se mu je naravnost v oči in videti je bilo, da jo resnično skrbi.
»Pustite cigarete. Vaša žena je tako odlična kuharica, da verjamem, da vam bo kuhala zdravo in manj mastno hrano, da ne boste imeli toliko holesterola. Vaš kuža pa bo zelo vesel sprehodov z vami. Vse to bi vam zelo pomagalo in vas rešilo vseh tegob. Lahko se navadite na bolj zdravo življenje. Samo voljo morate imeti.«
Odprl je vrata bolnišnice in vanj je planil mrzel zimski zrak, ki je objel njegovo obilno telo. Ko se je takole rešil bolnišnice in nadležnih medicinskih sester, ki so mu govorile kaj mora narediti, da se njegova hipertenzija ne bi poslabšala, se je počutil svobodnega. To svobodo je hotel nagraditi.
Dim se je valil pod nebo in se vrtinčil po zraku. Njegovi delci so se usedli na prečudovito vrtnico. Delček po delček so se sestavili skupaj in jo prekrili.
Še enkrat je zajel polna pljuča dima, ki se je sprehodil do vsake celice njegovega telesa in se naselil v najbolj skrite kotičke. Počutil se je polnega. Kot, da bi to pregnalo meglo njegovih temačnih misli in ga obarvalo z barvitimi barvami, ker so te barve vedno bolj bledele, kot je bledela vrtnica, na katero je sedal dim s cigarete.
Ugasil je cigareto. Drobci pepela so se prijeli njegovih čevljev in se prikradli v najgloblje zareze in jih zamašili. Pepel se je stresal po stopnicah, ko se je vzpenjal po njih. Na sredi poti v tretjo nadstropje, kjer ga je čakalo njegovo stanovanje, se je ustavil, njegova roka pa je švignila k srcu. S svojo obilno in tresočo se roko se je zgrabil za srce. Lovil je sapo in čutil, kako se njegova pljuča polnijo z zrakom, z vsakim vdihom, pa je v njegovo srce in ramo zarezala močna bolečina. Stopnišče se je začelo megliti, postajalo je bolj in bolj oddaljeno.
Vrtinčilo se je okrog njega in ga srkalo vase. Bilo ga je vse manj in manj. Čutil je, da se mu tla spodmikajo pod nogami. Ograja se je odmikala njegovemu prijemu in nekje od zgoraj se je v njegovo vidno polje zarisal temen madež. Glas iz daljave je klical njegovo ime, a ni razumel kaj mu govori. Tla so se še vedno majala, in pred njegovimi očmi se je trenutek za tem, kot črnilo na papir razlila tema.
Pojavila se je belina, kot da popivnaš črnilo, ki si ga polil na bel papir. Ostala pa je modra packa, ki se je prelivala kot barve na papirju. Te barve so se kmalu spojile in ustvarile sliko medicinskih sester in zdravnikov, katerih glasovi so brneli okrog njega, kot roj čebel. Na svojem obrazu je čutil sikanje hladnega zraka, ki je polnilo njegova pljuča. Prijel je masko za kisik in jo hotela odstraniti, a ga je mehka in suha roka zaustavila.
»Ne, gospod Nemec. Tole vam pomaga,« medicinska sestra Mara se je obrnila k moškemu, ki je stal ob vznožju postelje in sestri nekaj narekoval. »Gospod doktor? Gospod Nemec se je pravkar prebudil.«
Zdravnik je odložil temperaturni list in pisalo ter pristopil k postelji. Njegova bela halja je zaplesala okrog suhljatega telesa. »Gospod Nemec, v bolnišnici ste. Imeli ste srčni infarkt in morali smo vas operirati. Vaše srce je bilo preslabo. Morali bi se bolj paziti. Vaša hipertenzija je zaradi neupoštevanja navodil postala neobvladljiva, zato ste danes tu.«
Narejeno obtožujoče je pogledal negibno obilno telo gospoda Nemca, ki se je bočilo pod odejo. »Povejte, kako se počutite?« z nasmeškom na obrazu je prijel roko gospoda Nemca, s pogledom pa hitro premeril aparature, ki so razgalile njegovo stanje.
»Hvala vam,« je izdavil gospod Nemec izpod kisikove maske. Njegov slaboten glas pa je spremljalo sikanje zraka, ki mu je dalo tako umeten prizvok. Zdel se je tako neoseben v tisti postelji, razgaljen, z vsemi aparati in žicami, ki so ga poznale do najmanjše podrobnosti.
Počutil se je ujetega v svojem lastnem telesu polnem bolečin. Objela ga je spokojnost. Vleklo ga je v mehke blazine, ga vabilo k sebi in brisalo svet pred njim dokler ni ostala samo svetloba, za tem pa popolna temina.
Zdravnik se je nasmehnil, a je njegov nasmeh hitro zbledel. Njegove oči so se široko razprle in oplazile ravno črto, ki se je vlekla na monitorju.
Sunek iz elektrod je stresel telo gospoda Nemca, a srce se je že poslovilo in se predalo večnemu počitku.
PLES PO TANKEM LEDU
Skozi staro in razmajano okno je zavel hladen veter, ki je zaobjel njeno, že tako premraženo telo. Ležala je na umazanih tleh stare hiše. Njeno telo so preplavljali vali močne bolečine. Njeni kriki so odjeknili v temno noč in skupaj z vetrom odjadrali tja daleč stran, da bi jih kdo slišal. Mrzel pot ji je tekel po čelu in se na licih zlil s solzami. Po nogah ji je pritekla topla tekočina in se razlila po tleh. Zajela je sapo in še zadnjič na vso moč zakričala.
Trenutek za tem je prostor napolnil jok. Nasmehnila se je in ga vzela v naročje. Bil je fant.
Njen fant. Plamen sveče je osvetlil njegov ljubek obraz in po njem risal sence. S prsti je šla po njegovem krvavem obrazku in mu nežno prigovarjala. Stisnila ga je k sebi in ga s svojim telesom ogrela. Bila je daleč stran od vseh, ki jih je poznala. Bila je sama s svojo sramoto.
Ko je začutila popadke, je pomislila, da bo njena sramota zjutraj odtekla skupaj z reko, ki je
tekla blizu te stare in zapuščene hiše. Nameravala je pretrgati to tanko nit, ki ga je ločevala od življenja in smrti.
A zdaj, ko je na svojih prsih čutila tudi utrip njegovega srca in ko je slišala njegov nežen glasek, ki joka, ker jo potrebuje, se je zavedla, da se je rodilo novo življenje, ki ga nikakor ne bi mogla končati.
Jutranja svetloba sonca se je sprehodila po njenem obrazu in jo prebudila v še eno samotno zimsko jutro. Minilo je že več tednov odkar je zbežala od svojega gospodarja. Njun sin, ki ga je zdaj držala v rokah, se ne bi smel roditi.
Sonce je zdaj dokončno prešlo skozi oblake in zdaj so se slišale kapljice stopljenega snega, ki so padale na tla in se stopile s pokrajino. Vse je bilo tiho, le šumenje reke je spremljalo njene korake. V košari, ki jo je nosila ob sebi, je ležalo majhno telesce zavito v odejo.
Ljudje so hiteli po sivih ulicah z mrkimi obrazi in odsotnim pogledom. Stopila se je s to množico, kot da bi bila samo še ena nepomembna kaplja v širnem morju.
Končno je nad sabo zagledala napis: Železniška postaja.
V njen obraz je tisti trenutek puhnil dim in napolnil jo je vonj po tobaku. Dvignila je glavo in pred sabo zagledala svojega brata Davida. V rokah je držal cigareto in še naprej puhal dim. Dim njene sape in njegove cigarete sta se pomešala in izginila nekje tam pod milim nebom. Njuna pogleda sta se za trenutek srečala, nato pa so njegove oči obstale na košari, ki jo je zdaj stiskala v naročju. Vprašujoče se je zazrl vanjo. Njegove ustnice so se stisnile, oči so se zožile in cigareta v njegovi roki je neslišno padla na tla.
»Kaj to pomeni? Se ga nisi znebila?«
»Nisem mogla,« je izdavila na robu solz.
»In kaj boš zdaj?« živčno se je oziral okrog. »Kaj pa sestra Julija, s katero sva že vse dogovorjena, da te vzame med nune?«
»Rekla bom, da sem ga našla,« s pričakovanjem se je zazrla v njegov obraz.
Zdaj je bil že manj napet in njegova usta so se razpotegnila v nasmeh. »Je fant?« z roko je šel v košaro in odgrnil odejo. S prsti ga je pobožal tako nežno, kot da bi bil iz krhkega stekla in bi se bal, da bi ga zlomil.
»Vesel sem, da te spet vidim.«
Sedela je v svojem kupeju in skozi okno opazovala Davida kako je odhajal s postaje.
Še zadnjič se je ozrl in ji pomahal, nato pa je izginil v oblaku dima, ki ga je spustil vlak.
* * *
Ko se je zdanilo in je Matevž vedel, da David opravlja svoje delo, se je odplazil v hlapčevske prostore. Zraven postelje je bila majhna mizica, na kateri je ležalo pismo. Vzel ga je v roke in se ozrl, če ga nemara kdo opazuje. Previdno ga je odprl in začel brati:
David!
Samo tebe ima, samo na tebe se lahko obrnem in ti sporočim to tragično novico. Marija je hudo zbolela. Ne vemo kaj ji je, vendar vročina kar narašča in že teden dni leži v postelji s halucinacijami.
Prosim te pridi čim prej. Upam, da ne bo prepozno.
Sestra Julija
Ko je prebral pismo, so se mu po obrazu vlile solze, pismo v njegovih rokah pa je lahno odjadralo na tla.. Ni vedel kje je Marija in to ga je najbolj žgalo. Njeno življenje bo ugasnilo in še tisti kanček upanja, da bi se znova srečala in izpolnila svojo ljubezen, bo izginil, kakor kapljica vode, ki usahne v suhih puščavskih tleh.
Dvignil je pogled in na mizi zagledal še nekaj, česar prej ni opazil. Bila je vozovnica za vlak. David jo je najbrž kupil, ko je prebral pismo. Tako bo lahko prišel k Mariji. Morda pa še ni vse izgubljeno. Si je mislil in se z vozovnico namenil proti železniški postaji.
Noč se je kakor nepovabljen gost splazila nad mesto in ga prepredla z nitmi teme.
Marija je stala pred oknom in opazovala zvezde, ki so delale družbo mesecu.
Ko se je obrnila proti vratom se ji je iz teme približala temna silhueta, ki se je na svetlobi izrisala v visoko in močno postavo. Ko je stopila še za korak proti njej, je svetloba na njen obraz zarisala Mariji tako znane poteze in temne rjave oči, iz katerih so tudi zdaj sijale iskrice ljubezni. Njegov obraz pa so obdajali gosti, kodrasti lasje.
»Matevž!«
Ko so tri postave stopile iz samostana, jih je zajelo na tisoče snežink, ki jih je nosil mrzel zimski veter. Izginile so neslišno, kot duh, za njimi so ostale le stopinje v snegu, a te so kmalu prekrile snežinke in tako ni bilo nobenih sledi več.
Namenili so se proti zamrznjenemu jezeru, katerega so nameravali prečkati. Stopili so na tanek led, nad njimi je gorelo na tisoče zvezd, v njihovi svetlobi pa so plesale snežinke.
Nočno tišino je prerezal zvok ledu, ki je pokal pod njihovimi nogami. Črta počenega ledu se je vlekla od njihovih nog in se združila z drugimi. Nato je led z glasnim pokom popustil.
Njihova telesa so izginila v ledeno vodo. Ostali so ujeti pot tankim ledom. Za vedno.
