Stanislav Škrabec spoštljivo in tu in tam prizanesljivo kritično navaja jezikoslovna dela svojega popolnega sodobnika Avgusta Leskiena (1840– 1916), nemškega slavista, profesorja na univerzi v Göttingenu, Jeni in nazadnje v Leipzigu, učitelja velikih slavistov kot npr. Ernesta Bernekerja (1874– 1937), avtorja etimološkega slovarja Slavisches etymologisches Wörterbuch (1908 – 1914). Zato Škrabec Leskienu tudi neposredno posveča veliko pozornost, ko pretresa dognanja njegovih učencev. Čeprav ni nikjer izpričano, da bi imel Škrabec z Leskienom osebne ali kake druge npr. pisne stike, ga je zelo cenil in pogosto zagovarjal pred javnostjo. Njegovo ime se v Cvetju pojavlja v razpravah z najrazličnejšo tematiko: ob perečih glasoslovno-pisnih in oblikoslovnih vprašanjih primerjalnega jezikoslovja, ob razvojni problematiki različnih ravnin, ki zahteva specialistično poznavanje starocerkvenoslovanske slovnice in prvenstveno ob primerjavah s hrvaškim jezikom. Pri najtežjih ugankah iz slovenskega glasovja in oblikoslovja se Škrabec sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske pa tudi litavske paralele in na njegovo terminologijo, nasprotuje pa občasni togosti njegovih razvojih perspektiv in dokončnih sklepov o razvoju jezika. S pomočjo kroatističnih in drugih razvojnih jezikoslovnih paralel opozarja na primere, ki v krajšem časovnem razdobju razveljavljajo nespornost nekaterih Leskienovih načel. Pri brezhibnih sistemih lahko ena sama izjema pokaže njihovo neobstojnost znotraj jezikoslovne znanosti. Jezik je živ organizem, ima številne dokazljive izjeme in njegova merila so širša, kot je območje linearnih starocerkvenoslovanskih oz. po Leskienu starobulgarskih razvojnih zakonitosti. Škrabčeva in Leskienova skupna točka je njun odklonilen odnos do esperanta.
Škrabec v zvezi z Leskienom
1. Leskien jezikoslovec in njegova doba. August Leskien (1840– 1916) nemški slavist, profesor na univerzi v Göttingenu, Jeni in nazadnje v Leipzigu, je v nemški jezikovni zgodovini znan kot inovator in začetnik nemške Mladogramatične šole. Teorija znanstvenega osnovanja glasoslovnih zakonov pa je doživela že za njegovega časa razkol med t. i. Stammbaumteorie – teorijo drevesnega debla, in Wellentheorie – teorijo (naselitvenih) valov. Leskien je skušal najti srednjo pot, vmes med obema.1
2. Stanislav Škrabec spoštljivo in tu in tam prizanesljivo kritično navaja jezikoslovna dela svojega popolnega sodobnika Avgusta Leskiena, učitelja velikih slavistov. Med njimi omenimo npr. pri Škrabcu ob Leskienu največkrat citiranega Ernesta Bernekerja (1874– 1937), avtorja etimološkega slovarja Slavisches etymologisches Wörterbuch (1908 – 1914). Zato Škrabec Leskienu tudi neposredno preko njegovih učencev posveča veliko pozornost. V Cvetju se ime Leskien pojavlja v razpravah z najrazličnejšo tematiko:
ob perečih vprašanjih jezikoslovja nasploh, ob razvojni problematiki, ki zahteva specialistično poznavanje starocerkvenoslovanske slovnice in prvenstveno ob primerjavah s hrvaškim jezikom: prav gotovo ga Leskien spodbuja k slovensko-srbskohrvaškim in še posebno h hrvaškim paralelam. Prav hrvaški naglas pa je pomemben za raziskavo prvotnega slovenskega naglaševanja. (JD 2, 168–170.)
2.1. Čeprav ni nikjer izpričano, da bi imel Škrabec z Leskienom osebne ali kake druge npr. pisne stike, ga je močno cenil. Pri najtežjih ugankah iz slovenskega glasovja in oblikoslovja se sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske paralele, obenem pa nasprotuje togosti njegovih razvojnih perspektiv in dokončnih sklepov o izvoru jezika. Predvsem se ne pridružuje Leskienu in njegovi šoli, ki temelji na izhodišču, da prihaja v enakih pogojih pri istem jeziku premočrtno preko enosmernega razvoja do enakih rezultatov. Jezik je živ organizem, ki ne pozna ne meja ne okvirov, in toga jezikovna razvojna teorija mora voditi do nedoslednosti. Jezik ima izjeme, ki so »fiziološko mogoče«, dokazljive v starih jezikih kot sanskrtu, praslovanščini, torej ima širša in dalekosežnejša merila, kot je območje linearnih starocerkvenoslovanskih oz. po Leskienu starobulgarskih razvojnih zakonitosti.
3. Korespondenca
Ker se Škrabec pogosto sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske, kroatistične in
druge razvojne jezikoslovne paralele, je potrebno spregovoriti nekaj besed o Leskienu in njegovem stališču do teh vprašanj. Če hočemo dobro preštudirati njegov doprinos k slovanski filologiji in dobiti celostno sliko o njem kot človeku in filologu, je najzgovornejša Miklošičeva korespondenca z Vatroslavom Jagićem (1838 – 1923), ki se Škrabec z njim prav tako dopisuje. Za celosten vpogled v problematiko Škrabec – Leskien je podroben študij vseh pisem v zvezi z Leskienom nujen. Miklošičeve sodbe o jezikoslovnih vprašanjih v Škrabčevih JD najpogosteje zasledimo ob Leskienovih. Miklošič Leskiena v svoji korespondenci pogosto omenja in občasno išče most med Jagićevimi in Leskienovimi pogledi na slovansko filologijo. Jagić in Leskien sta oba dozdevna ustanovitelja filološke revije Arhiv za slovansko filologijo (Archiv für Slawische Philologie); iz Miklošičeve korespondence je kljub ustaljenemu mnenju (redaktor Jagić) razvidno, kdo izmed njiju je bil prvi pobudnik te revije. Posebej v pomoč pa nam je bila ustna informacija gospe Katje Sturm-Schnabl o tem, da se je Leskienu ob Miklošiču rodila prvotna ideja, Jagić pa je bil sposoben za knjižne redakcije. To ustvarja med Leskienom in Jagićem nenehno konkurenčno razmerje. Miklošičeva korespondenca kaže, da je bila revija sicer pretežno v Jagićevih rokah. Ta urednik prizadeto toži Miklošiču, da se hoče Leskien polastiti »Arhiva«: »Leskien wollte das Arhiv an sich reissen«, kar je storil sam (Miklošičeve korespondenca, pismo 453.). Niti obzirni Miklošič ne zadržuje zase Leskienovega strokovnega mnenja, da se namreč Jagić kot raziskovalec Leskienu ne zdi veliko vreden, obratno pa Jagić v zgodnejšem obdobju svojega dopisovanja Miklošiča postavlja nad Leskiena. Take so tudi njune medsebojne recenzije. (pismo 325, str. 454, 343, 471idr.)
Za natančno razumevanje dvolične vloge, ki jo je do Leskiena, Miklošiča in vseh sposobnih jezikoslovcev sodobnikov odigral Jagić, je najzanesljivejše berilo Sturm-Schnabl, K. Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli.2
3.1. Čeprav Škrabec z Leskienom ni imel ne izpričanih osebnih ali drugih stikov, daje njegovo dopisovanje slutiti, kako močno ga je cenil. V pismu, naslovljenem na gospoda dr. Matija Murka, Škrabec navaja tudi Leskienovo razpravo o hrvaškem naglasu, ki jo hrani v dvojniku in mu je pripravljen poslati en njen izvod za njegovo nanovo odprto dunajsko slavistično stolico. Iz navedenega bi lahko sklepali, da je v njegovih očeh to delo, ki ga želi poslati Murku ob svečanem trenutku, cenjeno darilo za tako priložnost. (JD 4, 280.) Verjetno je bila to razprava iz: Avgust Leskien, Untersuchungen über Quantität und Betonung der slawischen Sprachen, Leipzig 1885.
4. K Leskienovi starobulgarščini. Starocerkvenoslovanski jezik je stara bulgarščina.
Po Leskienu je jezikovno nasledstvo starocerkvenoslovanščine popolnoma nesporno in jasno: bulgarski jezik kaže razvojno kontinuiteto istega jezika, torej je neposredno izšel iz starocerkvenoslovanščine. To svoje izvajanje opira na glasoslovne razvojne procese, v prvi vrsti na obravnavo vokalizma (jata) itd. Z njimi je prepričal osrednje jezikoslovce germanskega jezikovnega prostora, medtem ko so mislili številni slovanski slavisti drugače. Predvsem pa je huda napetost med Franom Miklošičem, Vatroslavom Jagićem in Augustom Leskienom v odnosu do nastanka in vloge starocerkvenoslovanskega jezika. Jagić kot avtor Zgodovine nastanka starocerkvenoslovanskega jezika poziva Leskiena k težki polemiki, ki je do konca njunega sodelovanja nerešljiva. O vprašanju zgodovine slovanskega cerkvenega jezika podaja prepričljivo najobjektivnejše mnenje Miklošič.3 Zagovorniki starobulgarske teorije bi morali pod težo Miklošičevih dokazov spremeniti ozkosrčni in kronološko zamejeni način razmišljanja.
5. Škrabčevo glasoslovje in oblikoslovje.
5.1. Vokalizem: Označevanje polglasnika. O izpadu ŭ in ǐ : Leskien o ločevanju jer in jor : Škrabec – o ločevanju ì in ù. Pri doslej že dobro raziskanem poglavju Über einige schwierigere Fragen der slovenischen Laut- und Formenlehre – O nekaj težjih vprašanjih iz slovenskega glasoslovja in oblikoslovja so zanimive razvojne vzporednice med kratkima ǐ in ŭ ter starocerkvenoslovanskima jer in jor. »Kratka i in u sta večinoma nepopolna glasova; v večini narečij ju danes sploh ni več mogoče ločiti od polglasnika in izginjata podobno kakor po Leskienu ь in ъ v staroslovanščini.« (JD 1, 159; JD 4, 203) 4
Ob izpadu ŭ in ǐ navaja Škrabec kot dokaz Leskienovo znano razpravo Die Vokale ŭ und ǐ in den sogenannten altslovenischen Denkmälern des Kirchenslavischen (Leipzig 1875), ki opozarja na njune etimološke razvojne stopnje in pravi, da sta oba navedena samoglasnika »že v stari panonski slovenščini /.../ pred zlogi s polnim samoglasnikom, sploh v odpertih zlogih izpadala; v zapertih zlogih pa, kjer sta se ohranila, je bil začel ǐ prehajati v e, ŭ pa v o.« To je potrjeno z nadaljnjimi primeri, kot prehod tǐma v tma, tǐmnǐca v temnǐca, lŭži v lož itd. (JD 1, 175.)
Ker pa je za knjižni jezik odločilno razmerje glasov iz šestnajstega stoletja, je treba v omikani izreki ohraniti razliko med njima in ju tudi ločevati od à, če ljudje vsaj ponekod še tako govorijo.« (JD 3, 203.) Škrabec ju zapisuje ì in ù.
5. 2. Bistvo Leskienove razvojne glasoslovne teorije. Njegov »glasovni premik« najlepše povzemata njegova učenca Herman Osthof in Karl Brugmann (1849– 1919), indoevropeist, nazadnje profesor v Leipzigu:
»Vsak glasovni premik, ki je sprožen mehanično, se brezizjemno odvija po zakonitostih enosmernega razvoja. To velja za glasove besed v jezikih istih jezikovnih skupin. Izjeme so samo pri narečnem cepljenju. Tudi glasovi besed, ki so pod istimi pogoji, bodo brezizjemno doživeli enake posledice.5 Tako Jean-Baptiste Lamarck kot Charles Darwin sta videla v jeziku živ organizem. Lamarck je menil, da je raznolikost v naravi posledica boja za obstanek, Darwin pa je oče evolucijske teorije (1859) in per analogiam je treba jezik rekonstruirati, če želimo priti do njegovih korenin. V 2. polovici 19. stoletja je poleg Leskiena in Brugmanna treba omeniti še Bertolda Delbrücka. Razvojni nauk o nastanku jezika ima dve veji: Prva zastopa predvsem načelo, da je jezik božje darilo človeku (Škrabec), druga sociološko-genetska pa pravi, da je postopni razvoj jezika genetsko in družbeno pogojen.
5. 2.1. Nemška pravda v Jezikoslovnih spisih.
Ta »šola iz zgodovine tedanjega slovenskega jezikoslovja« zadeva Škrabčevo glasovje in pisje. Škrabec v JD zagovarja teze nasproti R. Nahtigalu in E. Bernekerju, v prvotnem besedilu pa npr. tudi nasproti Leskienu /.../« Jagić teh njegovih izvajanj na njegovo veliko razočaranje ni hotel natisniti.6 Čeprav je Jagićevo nesoglašanje z Leskienom v številnih vprašanjih jasno razvidno iz njegove korespondence z Miklošičem, je iz nje prav tako možno razbrati, da so predstavljali tudi zanj Leskien in njegovi privrženci veliko avtoriteto, ki se ji ne velja zameriti.
6. O dvojnem glasoslovnem razvoju rodilniške pripone.
6.1. Pri prvem Škrabec zagovarja nastanek -go- iz -sjo, kar je pa treba izpeljati iz širše razvojne perspektive, ker je »Leskienova in Miklošičeva izpeljava -so v чьсо iz -sjo« držala »vsaj do leta 1876« kar pa po Leskienovi lastni uzakonjeni starocerkvenoslovanski teoriji ne bi šlo. Škrabec navaja Leskiena. (»Handbuch, &30,3«, JD 4, 218.) Škrabec zavrača tudi v »najnovejšem času« navedeno Brugmannovo izpeljavo -so v -чьсо iz prvotnega -so. (Grundriß der vergleichenden Grammatik 2, druga polovica.)
6.2. Pri drugem kogo proti čьso pa navaja Škrabec različne pozicijske zakone: Pred -go stoji o (ozir. e), pred so pa stoji ь. (JD 2, 282.) Poleg tega pa vidi tudi možnost razlikovanja med živim in neživim – »mej rečjo in osebo«. Analogijo potrjuje sanskr. -sja in ima vsako drugo razlago obrazila -go za nedopustno (unzulässlich). (JD 4, 217.)
6.3. Pri razmerju med mehkim in trdim g, spremembi j v g kot fiziološke možnosti, ki se lahko izvrši v katerem koli jeziku, Škrabec navaja zglede iz nemščine: gung za jung, Gude za Jude. Tukaj lahko dodamo za potrditev Škrabčeve teorije še stavek v berlinskem narečju, poznan še danes vsem starim Berlinčanom:
Eine jut jebrattene Jans ist eine jutte Jnade Jottes, kar se knjižno glasi: Eine gut gebrattene Gans ist eine gute Gnade Gottes – ‘dobro pečena gos je velika (= dobra) milost božja’. Danes je ta izrek poznan kot narečen – berlinsko in anhaltinsko (Berlinerisch und Anhaltinisch).
Analogen je tudi izrek: Jib mir ma (=mal) die Jummistiefel! V knjižni nemščini: Gib mir mal die Gummistiefel! Berlinsko in anhaltinsko (Berlinerisch und Anhaltinisch).
Zanimiv pa je tudi obraten proces v sodobnem nemškem jeziku: Gack za Jacke ‘jopič’. To je eregebiriško, zahodno od Dresdna – Eregebirisch (»westlich von Dresden, an der Tscheckischen Grenze).«7
7. K prehodu j v k vucje v vucke in sja v go. O tem je treba spet8 na kratko spregovoriti, saj obravnava najlepše kaže gibljivi način Škrabčevega razmišljanja: pri sklepih o glasoslovnem razvoju ne smemo prezreti niti enega živega zgleda, razvidnega iz primerjalne slovanske filologije. Oblak pa tudi Leskien običajno razmišljata drugače: »Gospod Brand vidi v vucké obliko imenovalnika množine, sestavljeno iz vucje in vuki« Nasproti tej teoriji, ki se ji odločno pridružuje gospod Oblak, Škrabec meni, da gre najprej za prehod g v k (JD 4, 216), da je »najprej nastalo vucgé in iz tega vucké (JD 4,. 4, 213.)
Škrabec trdi, da takih prehodov ni mogoče zanikati: »Če je prehod sja v go fiziološko mogoč, ni misliti, da bi bil za praslovanščino nemogoč«. (JD 4, 217.) To dokazuje z edinim primerom za j iz k v slo. »srajca, starejše srá’jìca, ogrski Slovenci pišejo srákica« (JD 4, 218.) /.../, »v hrvaščini kći, v slovenščini hči, je edini zgled za k in h iz d«. Trubar pozna tudi oblike sći za hči, prilikovane podobno kot sčemu za hčemu ‘za kaj’ ali ‘zakaj’.
8. O etimologiji rodilniške sklonske pripone, oblikoslovnega pregibnega morfema oz. dveh rodilniških končnic -go in -sjo. Ob času, ko so predniki Slovanov govorili skupni prajezik, so prav gotovo v vseh primerih uporabljali -sja; -go, -ga je torej drugotna pripona. Danićić (Istorija oblika, 156) domneva, »da je -go, -ga nastal iz –sja,« kar opira na edini primer prilikovanja s-ja j-ju struga iz struja, »medtem ko ги in параскевгии zavrača«. (JD 4, 250.) Škrabec ne omenja ne struga ne struja, ker ni prepričan, da ne bi bilo treba struga izvajati iz strǔg, pač pa trdi, da so se imenovalniki v novejših slovanskih jezikih razvijali in se nadomeščali popolnoma različno. S cepitvijo »sklonila« je -sjo prešel v -so in -go. Manj verjetno pa se mu zdi, da bi bili za isti sklon že takoj na začetku v rabi dve različni končnici. (JD 4, 251– 253.)
8.1. Prehod j v g. Za Škrabca je Leskienovo »nemogoče« mogoče.
Pri razlagi nastanka j iz k se Škrabec čudi odklonilnemu stališču Oblaka, saj tudi pri ruskem -vo ni treba dodatno dokazovati, da je v neposredni zvezi z -go, kot tudi ne, da sta srbsko/hrvaški -ov, -om v neposredni zvezi s staroslovanskim -oja. (JD 4, 251.)
Medtem ko se h pred g, nastalem iz j, ni mogel obdržati, pa se glede prilikovanja s-ja j-ju, Škrabec strinja z domnevo Leskiena, da je bil »stari s v kisjo krepkejši glas, kateremu se je pred časom delovanja pozneje veljavnih glasovnih zakonitosti, j priličil«. (JD 4, 251.) Leskien kot pozneje Oblak, trdi, da je pri slovanskih jezikih prehod j v g nemogoč: »Dass die dabei nothwendige Verwandlung von j in g im Slavischen unmöglich sei /.../« (JD 4, 250.) Leskien navaja tudi svoj prispevek Die Declination 109– 113. (JD 2, 482, prim. tudi JD 4, 251.) in opozarja na Prispevke Beitr. V, 409, ki so Škrabcu nedosegljivi. (JD 4, 251; JD 2, 481.) Oblak prehod j v g, potrjen s posameznimi zgledi, t. i. »izjemami«, zavrača, dokler ni drugih zgledov za te glasovne spremembe. (JD 4, 250.) Pri tem se sklicuje na Leskiena (»Ausfürungen Leskiens«). Pozneje pa se je v govoru Sebeščanske vasi na Ogrskem (na sredi Prekmurja) o tem razvoju vendarle prepričal. (JD 2, 482.)
Škrabec pa nasproti tem odklonilnim stališčem govori o variantnih možnostih tako progresivnega kot regresivnega prilikovanja in zelo umestno nadaljuje: »Kakor da bi bila možnost – lahko bi rekli resničnost – odvisna od siceršnjih zanesljivih zgledov!« (JD 4, 250.) To je njegova značilna odprtost za živost jezika, ki ga dela velikega. (JD 4, 250.)
Nerešljivo uganko o dvojnem razvoju pod istimi pogoji v istem jeziku enkrat so, drugič go (Leskien: »Die Entstehung des togo ist ein ungelöstes Räthsel«. JD 2, 482.) Škrabec zlahka reši, ko se (– per analogiam – tudi na uganko Oblaka in »dem einen Falle« so, v drugem go) sprašuje, zakaj je v enem primeru (»dem einen Falle«) so, v drugem go kot rodilniška končnica (sklonska pripona – Genitivendung)«. (JD 2, 482.) Če primerjamo Škrabčevo razmišljanje z Leskienovim, vidimo, da se Leskien pri svojih izvajanjih opira na strogo linearno logicistično sklepanje tipa, saj bi vendarle moralo nastati – »entstehen sollte«, Škrabec pa na dejansko stanje in široko poznavanje slovanskih jezikov.
Leskien namreč dopušča možnost, da je -sjo (-sja) kot -so ohranjeno v čъso: »Wenn die Autfassung (! nam. Auffassung) des so als sja richtig ist, so kann togo nicht = tasja sein, da es durchaus keinen Grund gibt, warum nich ein entsprechendes *toso entstehen sollte«. (JD 2, 482.) S tem Škrabec zavrača najtrdnejšo oporno točko Leskiena, mladogramatikov idr., da bi moral pod istimi pogoji »unter ganz gleichen Bedingungen« (V. Oblak, Bemerkungen, JD 2, 482.) glasovni razvoj potekati enako.
9. Glagolski čas.
9.1.s- futurum. Prava besedna vojna, ki se je vnela, ker je Škrabec sprejel prepričljivo sklepanje Leskiena, Brugmanna in njunega slovanskega primerjalnega jezikoslovja:
Prvotna »slavenščina« je imela za prihodnji čas sigmatični futurum, ki se je tvoril podobno kot v sanskrtu, grščini in litvanščini na » siu «, »s tistim prilepkom« /.../ (JD 2, 280.) Vse vire o tej tematiki je Škrabec v svojih spisih tudi korektno navedel. Leskien ima to obravnavo ponazorjeno s spregatvenimi vzorci v knjigi Litauisches Lesebuch. (Mit Grammatik und Wörterbuch, 212.) Škrabec se je pri tem poglavju skliceval na Leskiena, »priznano avtoriteto v slavenskem jezikoslovju, in njegovo knjigo Handbuch der altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache, pg. 149 /.../ »das alte Futurum, dem litauischen auf "siu" entsprechend, ist verloren; der einzige Rest desselben« /.../ in na Brugmanna Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen, II Band. Žal edina ostalina, deležnik v scla., das Part. byšę, byšašteję (z. B. Greg. Naz. ed. Budil) »das einzige Rest desselben«, ki jo je Škrabec našel kot neovrgljiv dokaz za pravilnost njunih domnev, ni ohranjena v »naših« spomenikih. S to razpravo Škrabec potrjuje Leskienova spoznanja, ki so bila dobro osnovana; natančno sliko o njih kaže poglavje Leskienove Litavske slovnice (Litauisches Lesebuch. Mit Grammatik und Wörterbuch, 222). Iz najdenega relikta Škrabec pravilno sklepa o dejanskem nekdanjem obstoju te časovne kategorije »prvotne slavenščine«.9
Nadalje kaže na izredno spoštovanje, ki ga je Škrabec izkazoval do Leskienovih sklepov, a tudi na njegovo lastno skromnost in veličino. Škrabec si ničesar ni lastil in če je nekaj spoznal za povsem enoumno danost, je po lastni presoji temu tudi pritrdil.
Zato pa se je moral spopasti s krivičnimi očitki, da si je prilastil Leskienova znanstvena dognanja: »Ali je vis. o. Stanislav Škrabec dokazal, da je bil v prvotnej slavenščini bodočnik "sigmatičen"? Ne, on je v Leskiena Handbuch-u pg.149*) našel jedini primer, t. j. jedini ostanek tega sigmatičnega bodočnika prvotne slavenščine, "ki se je ohranil v nekih staroslovenskih spominkih ruske recenzije", t. j. byšą, in on uže kategorično piše /.../: »Pervotna slavenščina je imela /.../ sigmatiški futurum.« (JD 2, 281.)
9.2. Še nekaj besed o ne–bomkanju pri tvorbi prihodnjika z dovršnim sedanjikom, ki je doslej skrbno obdelano. (ŠM 1, 1995, 244, 2, 1997, 208, 3, 1999, 244, 4, 1998, 127.) Pri tem poglavju o efektivnem dovršnem sedanjiku: je treba omeniti Škrabčevo terminologijo »futurum exactum« (ki jo je postavil v oklepe zraven doveršni bodočnik« (JD 2, 261.) za izvršilni sedanjik, ki je uglašena z ustrezno Leskienovo v Handbuch der Altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache in Škrabcu kot Leskienu ne pomeni nič drugega kot »doveršni bodočnik«. (JD 2, 261 prim. JD 2, 280, Leskien, Handbuch, 1919, 227, 228.)
Po Škrabcu mi torej v »doveršnem sedanjiku« razen v »bom« in »pojdem« ne čutimo futura; »Bolgarje, Serbje pa ga ne čutijo niti v le-teh dveh besedah«. (JD 2, 281.)
To, kar ugotavlja Leskien, velja za slovenščino le pogojno in občasno: »Das im Slavischen bis auf einen einzigen Rest untergegangenen s- Futur wird ersetzt durch dans Präsens des perfektiven Verbs.« Prav to Leskien tudi dokumentira s primeri iz prevodov psalma 2,6, ki dokazujejo, da sploh ne izraža vsak dovršni sedanjih prihodnjika »Indess muss nicht jedes perfektives Präsens ein Futur bezeichnen, diese Anwendung ist nur eine seiner Gebrauchsweisen«. (JD 2, 314; iz Leskien, & 149.) To dokazuje Leskien tudi v svoji Starobulgarski slovnici: »Es gibt noch andere Verwendungen des Perfektiven Präsens. (Albulg. G. 1981; 227 & 180.)
Tudi stara slovenščina torej v doveršnem sedanjiku samem na sebi ne čuti futura, le zveza, kontekst, mu daje tak pomen; in saj imamo tudi v drugih jezikih zadosti primerov, »dass der Zusammenhang einer Verbalform eine Bedeutung giebt, die sie zu und für sich nicht hat.« (JD 2, 314.) Škrabec citira psalm 2,6: prosi u mene i damĭ ti. Torej navežimo se na ps. 2,6 v stari slovenščini: Trubar in Dalmatin kot Luther ‘bom dal’ prevajata opisno s hoteti za razliko od originala, ki ima imperfekt, in od Vulgate. »Navedeni prevodi izpričujejo prevodno zvestobo in sporočilno skladnost prevedenega besedila. /.../ prosi od mene je v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu izražen z dvema prevajalskima rešitvama prosi in terjaj. Oba pomena sta zaobsežena v izhodiščni izvirni besedi. To vabilo (spodbuda) je neizogibno povezano z zagotovilom, ki ga daje energični in vsebinsko polni ter estetsko izpiljeni ‘dal ti bom’«10 Ponazorimo to s primeri:
Proſsi od mene, taku ieſt hozho te Aydie dati tebi /.../ (Trubar, Psalter, 1564)
Terjaj od mene, taku jeſt hozhem tebi dati Ajde k’Erbſzhini. Dalmatin (Biblia, 1584)
Heissche von mir / So wil ich dir die Heiden zum Erbe geben (Luther, Die gantze Heilige Schrifft, 2)
Postula a me, et dabo tibi genters hereditatem tuam (Vulgata)
Leskien s scla. torej potrjuje Škrabčevo ugotovitev, da dovršni sedanjik sam na sebi ne izraža futura, »le zveza, kontekst, mu daje tak pomen«. (JD 4, 314.)
10. O daljši in skrčeni obliki svojilnih zaimkov.
Pri nastanku krajše oblike svojilnih zaimkov Škrabec obravnava jat kot osnovnični samoglasnik pridevniške sklanjatve (npr. dobr -ě-ga)11 in zagovarja trditev, da ni nobenega razloga za to, da bi po procesu progresivne asimilacije po zgledu zlěga iz zlajega ali regresivne asimilacije kot npr. delaš iz delaješ narečno diferencijalno ne nastajale različne zaimenske dvojnice (JD 4, 355). Tako se da razložiti tudi nastanek dvojnic skrčenih svojilnih zaimkov. Naš ěga v sest. skl. ni nič drugega kot -ěga in ne poenostavljeno (simpliciter) -ega. To je bistveno Škrabčevo izhodišče in ne jabolko siceršnjega spora, namreč, »ali je ě tu nastalo iz aje ali oje«. (JD 4, 358.) Ob skrčenih oblikah pridevniške sklanjatve je potrjen tudi sočasen nastanek skrčenih zaimenskih oblik svojilnih zaimkov, t. i. »svojivnikov«:
Pri hrv. kratki zaimenski sklanjatvi tipa moga, tvoga, svoga itd. Škrabec pripominja: »Blizu najstariša herv. knjiga ima /.../ le skerčeno moga, tvoga, svoga poleg dobroga«. (JD 4, 358.) O mešanju narečnih zapadnih in vzhodnih oblik in prehodu kratkega jata v i iz mejga v miga, kar je nekakšen most med Leskienovo in Miklošičevo teorijo (JD 4, 359), je že povsem izčrpno pisala Z. Zorko. (ŠM 1, 74 – 75).
11. Esperanto – jezik mednarodnega sporazumevanja. (JD 3, 262.)
11.1. Glede esperanta se Škrabec v celoti strinja z Brugmannom in Leskienom (Karl Brugmann, August Leskien v brošuri »Zur Kritik der künstlichen Weltsprachen«, JD 3,. 254 in Leskien v knjižici »Zur Einführung einer künstlichen internationalen Hilfssprache [Strasburg, Trübner], JD 3, 280), da je neprimeren sporazumevalni jezik, še posebno za potrebe za govorce neromanskega izvora, Slovencev, Nemcev idr.
11.2. K esperantu pa Škrabec sprva pristopi tako, da ni mogoče takoj razbrati, ali se norčuje ali ne in ali res upošteva Leskienovo odklonilno stališče. Neodobravanje Zamenhofove latinsko-germanske izgovarjave tega pomožnega jezika izraža s satiro: »o uspehih gospoda Zamenhofa in njegovega umotvora«. (JD 3, 262.) »Znameniten vspeh je brez dvojbe tudi znani spis prof. Baudouina de Courtenaya zoper dva glavna nasprotnika, Brugmanna in Leskiena, keterih vgovori zdaj že ne bodo mogli več dosti škoditi mejnarodnemu pomožnemu jeziku upajočega«. (JD 3, 262.) »Jeziku upajočega« je termin, ki ga je kot prevedek za esperanto duhovito uvedel Škrabec.
11.3. V Škrabčevem komentarju k Leskienovi razpravi (»Zur Einführung /.../ JD 3, 280) beremo, da Leskien presoja uporabnost starega in nekoliko boljšega novega esperanta in ugotavlja, da bi se moral preprost nemški delavec, »ki bi imel za to vsak tjeden dve uri časa, učiti blizu pet let. V tem času pa se lahko nauči toliko angleškega, da si bo lehko naprej pomagal mej 125 milijoni angleški govorečih ljudi, in zraven si bo odperl velikansko angleško slovstvo. Naj torej pusti esperanto vi miru!« (v Škrabčevem prevodu: JD 3, 280.)
11.4. Škrabec nadaljuje Leskienovo misel, da je za tiste, ki obvladajo latinščino, italijanščino in nemščino, pri tem misli tudi nase, to »stvar slabega okusa«, saj prihaja pri poimenovanju občnoimenskih besed celo do popolnih nesmislov, protipomenk v odnosu do izvirne besede oziroma njene besedotvorne podstave. Avtor JD duhovito, s prefinjenim humorjem stopnjuje smešnost tega umetnega jezikovnega umotvora in simultano dodaja italijanske in nemške skovanke, parodije k posameznim izrazom, s končnim refrenom: »non va!«
11.5. Če pristopimo k citiranemu izrazju, je popoln obup (Desperato ‘obupan’) namreč tudi v tem, da so romanski vložki pogosto pomenijo zamenjavo naravnega spola, norčevanje ali celo žalitev. Govorijo: Austrújo, Anglújo, Egoptújo, Italújo, za Avstrijo itd. /.../ Za mir rečejo paco – o pazzo (it. ‘norec’)! Za glavno mesto: čefurbo – che furbo! (it. ‘kakšen prekanjenec’), za bik: bovoviro – che gusto (it. ‘kakšen okus’)! sinjorino ‘gospa’ – caro signorino, Martino ‘Marta’, Angelino ‘Angela’ itd, patrino – ‘mati’ (ital. ‘očka ali boter’!). In besede kot mandžočambro ‘obednica’, eksedzidžo ‘razporoka’, šandžitižema ‘spremenljiv’, senšardžidžo ‘olajšanje’, kračošpruci (geifern ‘izločati zadaj’), fiškaptisto (nem. Fischfänger, ‘ribič’), nadalje dvobesedno poimenovanje: dika fingro (nem. Daumen ‘palec’), čirkaukolo (nem. Halsband ‘šal’). Temu pa je italijanščine vešči Škrabec moral duhovito dodati: admirinda miksamaso ‘čudovito skrpucalo’, Adiau, adiau! Difficile est satiram non scribere (težko je ne zapisati satire!). (JD 3, 262.) Po Škrabčevem mnenju pri izdelavi uspešnega umetnega jezika k latinščini nikakor ni mogoče mešati neromanskih elementov. 12
11.6. Esperanto ne, Evlalija ja.
Ker je tudi Škrabec vendarle med tistimi upajočimi na skupen mednarodni jezik, ki bi združeval vse narode v smislu 133. Davidovega psalma, do esperanta navidez spreminja stališče. Potreba takega jezika se v resnici vedno očitneje kaže: »in nikaker ne moremo reči, da esperanto ne doseže te nenavadne časti«. (JD 3, 262. Prim. J. Jug v ŠM 3, O esperantu in evlaliji 58 – 62.) Ob Škrabčevem esperantu – evlaliji, je treba omeniti dva empirista iz 19. st., ki sta gradila na latinščini temelječ umetno ustvarjen univerzalni jezik: Francisa Bacona, ki je pisal v latinščini, in Johna Wilkinsa, ki je hotel osnovati simbolen jezik, za vsa ljudstva sveta. Ob misli na latinščino kot sporazumevalni jezik ne smemo pozabiti, da so bili govorjenja v latinščini vešči že slovenski humanitsti – Adam Bohorič in, kot kažejo najnovejše raziskave, tudi Trubar in drugi protestantski pisci. Škrabec si sicer na vso moč prizadeva, da bi obredno latinščino zamenjala slovenščina13, ker pa ima klasična latinščina ob stari grščini in hebrejščini vendarle še tradicionalni status mednarodnega jezika v cerkveni liturgiji, je kot vsakdanji pogovorni jezik vse prej kot primerna.
O evlaliji (JD 3, 316–318.), ki je po Škrabčevem mišljenju umetna, modernizirana, oživljena latinščina v elegantni preobleki, moramo tudi spregovoriti nekaj besed, še posebno, ker je v njej upoštevano oblikoslovje Leskienovega učenca Brugmanna. Kot je razvidno tudi iz podrobne obdelave K. Ahačiča (Keria 5, 1 – 2003, 50–67, ŠM 4, 101–111.) se je evlalija odlikovala predvsem po svoji sistematiki, nekoliko manj po preprostosti, saj je sorazmerno preprosta za posvečene, to je za dobre poznavalce latinščine. Pisava in naglas sta bila posneta po latinščini, ki je temu jeziku rabila tudi za metrične primerjave, oblikoslovje pa je bilo na novo zasnovano. Določeno predznanje latinščine za uporabo evlalije je conditio sine qua non. K. Ahačič govori celo o ravni tega znanja, ki ga je treba doseči, da bi bili kos rabi evlalije. (Keria, 65.) Po drugi strani pa bi bilo učenje evlalije prav klasikom in latinistom oteženo zato, ker bi ga, kmalu bolje obvladali od latinščine, po Škrabčevem mnenju mrtvega pomanjkljivega jezika, in bi oba jezika začeli mešati. Drugače je s študijem nekoč živih jezikov, ki jih je rodila vulgarna latinščina. Romanisti in klasični filologi vedo, da so njeni hčerinski jeziki – langue d’oc, langue d’oïl in danes govoreči romanski jeziki povsem drugačna organska tvorba, ki je izrazila vrhunsko svetovno truversko in trubadursko poezijo, kot je lahko njihova še tako domišljena umetna inačica. Škrabec ob kritiki esperanta citira Leskienove misli o univerzalni angleščini, ki naj bi bila interlingualni jezik par excellence, čeprav je poznana misel, da je jezik največji razločevalni element med govorci t. i. angleškega jezika na različnih zemeljskih celinah. Še posebno krizo pa doživlja angleščina danes tudi v Angliji, ko dobiva ta jezik s prilivom azijatskih in afriških ljudstev nešteto inačic. Torej preroških sposobnosti, ki jih Škrabec ima, Leskien vsekakor nima. Skrivnost živih jezikov je njihova geneza, življenje, morda zaton in celo propad. Le-ta pa ni nikoli popoln, če je jezik ohranjen v literaturi. Čudež so seveda tako imenovani obujeni jeziki: nova grščina, ki se glasovno povsem loči od svoje stare variante in – če ta teorija drži, je tudi klasični sanskrt posodobljeni jezik svetih Ved. Pri tem po krivici omenjajo novo hebrejščino, saj ta jezik v govoru ni nikoli povsem izumrl: iz materinske klasične predhodnice je organsko zrasel in na njej vsestransko počiva. Da pa je dobil status edinega narodnega jezika, je moral jezikoslovec Eliezer Ben Yehuda, ki ni poznal le do podrobnosti vseh zakonitosti starega jezika, temveč tudi njegovo dušo in filološke potrebe svojega časa, temu prilagajanju novi dobi žrtvovati vse svoje življenje. Govoreči pa so domala vsi poznali stari jezik, če ne drugače, vsaj iz liturgije. (Prim. ŠM 4, 121.) Iz Škrabčevega prikaza in iz omenjenih študij o evlaliji (K. Ahačič, Keria 5, 1 – 2003, 50–67, ŠM 4, 101–111.) sledi, da je verjetno med drugim prispevala k njeni neodzivnosti prehuda konkurenčnost drugih interligualnih predlogov. Preveč zapletena je tudi zaimenska sklanjatev, ki se naslanja med drugim na Brugmannov sistem Grundriss der indogermanischen Sprache II, 823. To pa je neposredni odsev Leskienove avtoritete. Velike kritičnosti do esperanta Škrabec morda res ni mogel zagovarjati pri svojem jezikovnem izumu, ki naj bi bil za razliko od esperanta jasen in enostaven. Osrednji razlogi za to, da evlalija ni prodrla, pa so nadjezikovni: premajhna seznanjenost ljudi.
12. Škrabčev vzpon – Leskienov zaton.
V Škrabčevem času pa tudi še do šestdesetih let dvajsetega stoletja je veljal Leskien za jezikoslovca in učitelja, ki je bil uveljavljen v svetovnem merilu in je neposredno in posredno s svojimi učenci vplival na jezikoslovna dogajanja. Tudi za Škrabca je bil avtoriteta, ki se pri spornih terminoloških vprašanjih nanjo sklicuje (JD 2, 260.), ji pa vendarle nekajkrat ne prizanaša z drugačnimi stališči. Medtem ko v zadnjem času pomen Škrabčevega dela pridobiva na teži in veljavi, pa Leskienovo ime razen v nekaterih nemško govorečih deželah vedno bolj tone v pozabo. Ob soočanju njunega dela je možno razbrati, da so Škrabčeva razmišljanja dinamična, niso vezana na čas, so vsak čas aktualna, medtem ko so Leskienova toga, tako da mora sam lastna uveljavljena načela sčasoma razveljaviti. To trditev je mogoče nasloniti na dejstvo, da Škrabec navaja natančne kronološke ločnice, do kdaj je katera izmed Leskienovih razvojnih teorij veljala in kdaj jo je njen pobudnik opustil. Življenjska dela, ki so odraz živega jezika, so vedno bolj aktualna in si ob primernem času najdejo pravega glasnika.
Sinteza
Čeprav sta bila Škrabec (1844 – 1918) in Leskien (1840 – 1916) popolna sodobnika, ni nikjer pričevanj, da bi se osebno poznala ali si dopisovala. Med obema jezikoslovcema so nekatera razhajanja posledica različnih pogledov na jezikoslovne razvojne procese, ki se pri Škrabcu odvijajo po neki višji božanski logiki, ki se enakovredno dograjuje tudi ob posameznih izjemah, Leskienov sistem pa je v duhu mladogramatikov zgrajen briljantno, linearno, je vsestransko potrjen in kot tak navzoč v primerjalnem slovanskem jezikoslovju. Ker pa Leskien vendarle ostaja pri nespornih dejstvih, izjem pa vendarle v svojih resnih študijah ne zanika, se Škrabec v veliki meri z njim strinja in tudi sicer ob njegovem imenu spreminja svoj dokaj jasno polemični ton v strpno, povečini prizanesljivo, z razvojnimi postopki utemeljeno dokazovanje, oz. napada rajši njegove učence (Berneckerja ali druge) kot njega samega. Skoraj pri vsakem problemu, ki ga obravnava v zvezi z Leskienom, je tudi povezava s srbo-kroatističnimi pričevanji glasovno-pisno-oblikoslovne ravni. Kot kaže Škrabčeva korespondenca z Matijem Murkom, Škrabec močno ceni tudi Leskienovo kroatistično razpravo o naglasu, ker jo hrani v dvojniku v svoji priročni knjižnici. (JD 4, 280.) Glede esperanta sta si Škrabec in Leskien povsem edina, da je to neprimeren sporazumevalni jezik za potrebe Slovencev in Nemcev. Za tiste, ki obvladajo latinščino, italijanščino in nemščino kot Škrabec, je esperanto »stvar slabega okusa«. Ob esperantu, se pri obeh primerjanih filologih soočamo s filološko razgledanostjo in občutkom za kulturno realnost in potrebe doma in po svetu, pri Škrabcu pa tudi z njegovo resnobo in šegavostjo hkrati. Kar je morda dobro za svet, je za dom popolnoma neustrezno. Škrabec se povečini strinja tudi z drugimi Leskienovimi izvajanji, le redko z njim polemizira; iz tega lahko sklepamo, da ga zelo spoštuje in upošteva.
Viri in literatura
Ahačič, Kozma. 2000: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do
latinščine. Keria 5, 1, 65.
Premk, Francka. 1992: Korenine slovenskih psalmov. Trubarjevo društvo. Ljubljana.
– – 1998: Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem.
Škrabčeva misel 4, Kostanjevica, Nova Gorica, 606. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica. 114–117, 121.
Sturm-Schnabl, Katja. 1991: Der Briefwchsel Franz Miklosich’s mit den
Südslaven – Korespondenca Frana Miklošiča z južnimi Slovani. Maribor.
– – 2004: Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli. Jezikoslovni zapiski, Ljubljana, 10, 1, 19– 46.
Škrabec, O. Stanislav. 1994–1998: Jezikoslovna dela 1–4. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica.
Posebna zahvala gre gospe prof. dr. Katji Sturm-Schnabl za natančnejše ustne informacije o razmerju Leskien – Miklošič – Jagič, ki jih je pridobila pri petletnem študiju Miklošičevih rokopisov, in so za razumevanje ozadja Leskien – Škrabec zelo dragocene.
Pripombe:
1 W. Besch – O. Reichmenn – S. Sonderegger, Sprachgeschichte, 1, 343 str.
2 K. Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli, 32-33 str.
3 K. Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli, 32-33 str.
4 Prim. tudi F. Premk, Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem ŠM 4, 115, 116 str.
5 »Aller lautwandel, so weit er mechanisch vor sich geht, vollzieht sich nach ausnahmslosen gesetzen, d. h. die richtung der lautbewegung ist bei allen angehörigen einer sprachgenossenschaft, ausser dem fall, dass dialektspaltung eintritt, stets dieselbe, und alle wörter in denen der der lautbewegung unterworfene laut unter gleichen verhältnissen erscheint, werden ohne ausnahme von der änderung ergriffen« Osthoff/Bruggmann 1878, XIII. W. Besch /.../ 337 str..
6 Prim. J. Toporišič, Spremna beseda. ŠM 4, 4 str.
7 Od informatorja nemškega jezikoslovca Stefana Schorcha, docenta v Bielefeldu.
8 Glede na dosedanja simpozijska srečanja.
9 Prim. J. Toporišič, Besedna družina Sloven- v Škrabčevih delih, ŠM 4, 7-20 str.
10 Prim. F. Premk, Korenine slovenskih psalmov, 102 str.
11 O tem tudi J. Toporišič, Spremna beseda v JD 4, 4 str., prim. tudi Z. Zorko, ŠM 1, 74-75 str., prim. tudi A. Leskien, Grammatik der Serbo-Kroatischen Sprache, 364, Flexion der pronomina u. Adjektiva, 365 str., Entlehnung aus der Flexion des bestimmten Adjektivs oder Ausgleichnung mit der Form der weichen Stämme /…/, 365 str.
12 O Škrabčevi kritiki esperanta je pisal J. Jug v ŠM 3, 51-64 str. O pomanjkljivostih esperanta prim. 51-54 str.
13 Prim. F. Premk, Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem, ŠM 4, 121 str.
Sinopsis
Stanislav Škrabec spoštljivo in tu in tam prizanesljivo kritično navaja jezikoslovna dela svojega popolnega sodobnika Avgusta Leskiena (1840– 1916), nemškega slavista, profesorja na univerzi v Göttingenu, Jeni in nazadnje v Leipzigu, učitelja velikih slavistov kot npr. Ernesta Bernekerja (1874– 1937), avtorja etimološkega slovarja Slavisches etymologisches Wörterbuch (1908 – 1914). Zato Škrabec Leskienu tudi neposredno posveča veliko pozornost, ko pretresa dognanja njegovih učencev. Čeprav ni nikjer izpričano, da bi imel Škrabec z Leskienom osebne ali kake druge npr. pisne stike, ga je zelo cenil in pogosto zagovarjal pred javnostjo. Njegovo ime se v Cvetju pojavlja v razpravah z najrazličnejšo tematiko: ob perečih glasoslovno-pisnih in oblikoslovnih vprašanjih primerjalnega jezikoslovja, ob razvojni problematiki različnih ravnin, ki zahteva specialistično poznavanje starocerkvenoslovanske slovnice in prvenstveno ob primerjavah s hrvaškim jezikom. Pri najtežjih ugankah iz slovenskega glasovja in oblikoslovja se Škrabec sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske pa tudi litavske paralele in na njegovo terminologijo, nasprotuje pa občasni togosti njegovih razvojih perspektiv in dokončnih sklepov o razvoju jezika. S pomočjo kroatističnih in drugih razvojnih jezikoslovnih paralel opozarja na primere, ki v krajšem časovnem razdobju razveljavljajo nespornost nekaterih Leskienovih načel. Pri brezhibnih sistemih lahko ena sama izjema pokaže njihovo neobstojnost znotraj jezikoslovne znanosti. Jezik je živ organizem, ima številne dokazljive izjeme in njegova merila so širša, kot je območje linearnih starocerkvenoslovanskih oz. po Leskienu starobulgarskih razvojnih zakonitosti. Škrabčeva in Leskienova skupna točka je njun odklonilen odnos do esperanta.
Škrabec v zvezi z Leskienom
1. Leskien jezikoslovec in njegova doba. August Leskien (1840– 1916) nemški slavist, profesor na univerzi v Göttingenu, Jeni in nazadnje v Leipzigu, je v nemški jezikovni zgodovini znan kot inovator in začetnik nemške Mladogramatične šole. Teorija znanstvenega osnovanja glasoslovnih zakonov pa je doživela že za njegovega časa razkol med t. i. Stammbaumteorie – teorijo drevesnega debla, in Wellentheorie – teorijo (naselitvenih) valov. Leskien je skušal najti srednjo pot, vmes med obema.1
2. Stanislav Škrabec spoštljivo in tu in tam prizanesljivo kritično navaja jezikoslovna dela svojega popolnega sodobnika Avgusta Leskiena, učitelja velikih slavistov. Med njimi omenimo npr. pri Škrabcu ob Leskienu največkrat citiranega Ernesta Bernekerja (1874– 1937), avtorja etimološkega slovarja Slavisches etymologisches Wörterbuch (1908 – 1914). Zato Škrabec Leskienu tudi neposredno preko njegovih učencev posveča veliko pozornost. V Cvetju se ime Leskien pojavlja v razpravah z najrazličnejšo tematiko:
ob perečih vprašanjih jezikoslovja nasploh, ob razvojni problematiki, ki zahteva specialistično poznavanje starocerkvenoslovanske slovnice in prvenstveno ob primerjavah s hrvaškim jezikom: prav gotovo ga Leskien spodbuja k slovensko-srbskohrvaškim in še posebno h hrvaškim paralelam. Prav hrvaški naglas pa je pomemben za raziskavo prvotnega slovenskega naglaševanja. (JD 2, 168–170.)
2.1. Čeprav ni nikjer izpričano, da bi imel Škrabec z Leskienom osebne ali kake druge npr. pisne stike, ga je močno cenil. Pri najtežjih ugankah iz slovenskega glasovja in oblikoslovja se sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske paralele, obenem pa nasprotuje togosti njegovih razvojnih perspektiv in dokončnih sklepov o izvoru jezika. Predvsem se ne pridružuje Leskienu in njegovi šoli, ki temelji na izhodišču, da prihaja v enakih pogojih pri istem jeziku premočrtno preko enosmernega razvoja do enakih rezultatov. Jezik je živ organizem, ki ne pozna ne meja ne okvirov, in toga jezikovna razvojna teorija mora voditi do nedoslednosti. Jezik ima izjeme, ki so »fiziološko mogoče«, dokazljive v starih jezikih kot sanskrtu, praslovanščini, torej ima širša in dalekosežnejša merila, kot je območje linearnih starocerkvenoslovanskih oz. po Leskienu starobulgarskih razvojnih zakonitosti.
3. Korespondenca
Ker se Škrabec pogosto sklicuje na Leskienove starocerkvenoslovanske, kroatistične in
druge razvojne jezikoslovne paralele, je potrebno spregovoriti nekaj besed o Leskienu in njegovem stališču do teh vprašanj. Če hočemo dobro preštudirati njegov doprinos k slovanski filologiji in dobiti celostno sliko o njem kot človeku in filologu, je najzgovornejša Miklošičeva korespondenca z Vatroslavom Jagićem (1838 – 1923), ki se Škrabec z njim prav tako dopisuje. Za celosten vpogled v problematiko Škrabec – Leskien je podroben študij vseh pisem v zvezi z Leskienom nujen. Miklošičeve sodbe o jezikoslovnih vprašanjih v Škrabčevih JD najpogosteje zasledimo ob Leskienovih. Miklošič Leskiena v svoji korespondenci pogosto omenja in občasno išče most med Jagićevimi in Leskienovimi pogledi na slovansko filologijo. Jagić in Leskien sta oba dozdevna ustanovitelja filološke revije Arhiv za slovansko filologijo (Archiv für Slawische Philologie); iz Miklošičeve korespondence je kljub ustaljenemu mnenju (redaktor Jagić) razvidno, kdo izmed njiju je bil prvi pobudnik te revije. Posebej v pomoč pa nam je bila ustna informacija gospe Katje Sturm-Schnabl o tem, da se je Leskienu ob Miklošiču rodila prvotna ideja, Jagić pa je bil sposoben za knjižne redakcije. To ustvarja med Leskienom in Jagićem nenehno konkurenčno razmerje. Miklošičeva korespondenca kaže, da je bila revija sicer pretežno v Jagićevih rokah. Ta urednik prizadeto toži Miklošiču, da se hoče Leskien polastiti »Arhiva«: »Leskien wollte das Arhiv an sich reissen«, kar je storil sam (Miklošičeve korespondenca, pismo 453.). Niti obzirni Miklošič ne zadržuje zase Leskienovega strokovnega mnenja, da se namreč Jagić kot raziskovalec Leskienu ne zdi veliko vreden, obratno pa Jagić v zgodnejšem obdobju svojega dopisovanja Miklošiča postavlja nad Leskiena. Take so tudi njune medsebojne recenzije. (pismo 325, str. 454, 343, 471idr.)
Za natančno razumevanje dvolične vloge, ki jo je do Leskiena, Miklošiča in vseh sposobnih jezikoslovcev sodobnikov odigral Jagić, je najzanesljivejše berilo Sturm-Schnabl, K. Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli.2
3.1. Čeprav Škrabec z Leskienom ni imel ne izpričanih osebnih ali drugih stikov, daje njegovo dopisovanje slutiti, kako močno ga je cenil. V pismu, naslovljenem na gospoda dr. Matija Murka, Škrabec navaja tudi Leskienovo razpravo o hrvaškem naglasu, ki jo hrani v dvojniku in mu je pripravljen poslati en njen izvod za njegovo nanovo odprto dunajsko slavistično stolico. Iz navedenega bi lahko sklepali, da je v njegovih očeh to delo, ki ga želi poslati Murku ob svečanem trenutku, cenjeno darilo za tako priložnost. (JD 4, 280.) Verjetno je bila to razprava iz: Avgust Leskien, Untersuchungen über Quantität und Betonung der slawischen Sprachen, Leipzig 1885.
4. K Leskienovi starobulgarščini. Starocerkvenoslovanski jezik je stara bulgarščina.
Po Leskienu je jezikovno nasledstvo starocerkvenoslovanščine popolnoma nesporno in jasno: bulgarski jezik kaže razvojno kontinuiteto istega jezika, torej je neposredno izšel iz starocerkvenoslovanščine. To svoje izvajanje opira na glasoslovne razvojne procese, v prvi vrsti na obravnavo vokalizma (jata) itd. Z njimi je prepričal osrednje jezikoslovce germanskega jezikovnega prostora, medtem ko so mislili številni slovanski slavisti drugače. Predvsem pa je huda napetost med Franom Miklošičem, Vatroslavom Jagićem in Augustom Leskienom v odnosu do nastanka in vloge starocerkvenoslovanskega jezika. Jagić kot avtor Zgodovine nastanka starocerkvenoslovanskega jezika poziva Leskiena k težki polemiki, ki je do konca njunega sodelovanja nerešljiva. O vprašanju zgodovine slovanskega cerkvenega jezika podaja prepričljivo najobjektivnejše mnenje Miklošič.3 Zagovorniki starobulgarske teorije bi morali pod težo Miklošičevih dokazov spremeniti ozkosrčni in kronološko zamejeni način razmišljanja.
5. Škrabčevo glasoslovje in oblikoslovje.
5.1. Vokalizem: Označevanje polglasnika. O izpadu ŭ in ǐ : Leskien o ločevanju jer in jor : Škrabec – o ločevanju ì in ù. Pri doslej že dobro raziskanem poglavju Über einige schwierigere Fragen der slovenischen Laut- und Formenlehre – O nekaj težjih vprašanjih iz slovenskega glasoslovja in oblikoslovja so zanimive razvojne vzporednice med kratkima ǐ in ŭ ter starocerkvenoslovanskima jer in jor. »Kratka i in u sta večinoma nepopolna glasova; v večini narečij ju danes sploh ni več mogoče ločiti od polglasnika in izginjata podobno kakor po Leskienu ь in ъ v staroslovanščini.« (JD 1, 159; JD 4, 203) 4
Ob izpadu ŭ in ǐ navaja Škrabec kot dokaz Leskienovo znano razpravo Die Vokale ŭ und ǐ in den sogenannten altslovenischen Denkmälern des Kirchenslavischen (Leipzig 1875), ki opozarja na njune etimološke razvojne stopnje in pravi, da sta oba navedena samoglasnika »že v stari panonski slovenščini /.../ pred zlogi s polnim samoglasnikom, sploh v odpertih zlogih izpadala; v zapertih zlogih pa, kjer sta se ohranila, je bil začel ǐ prehajati v e, ŭ pa v o.« To je potrjeno z nadaljnjimi primeri, kot prehod tǐma v tma, tǐmnǐca v temnǐca, lŭži v lož itd. (JD 1, 175.)
Ker pa je za knjižni jezik odločilno razmerje glasov iz šestnajstega stoletja, je treba v omikani izreki ohraniti razliko med njima in ju tudi ločevati od à, če ljudje vsaj ponekod še tako govorijo.« (JD 3, 203.) Škrabec ju zapisuje ì in ù.
5. 2. Bistvo Leskienove razvojne glasoslovne teorije. Njegov »glasovni premik« najlepše povzemata njegova učenca Herman Osthof in Karl Brugmann (1849– 1919), indoevropeist, nazadnje profesor v Leipzigu:
»Vsak glasovni premik, ki je sprožen mehanično, se brezizjemno odvija po zakonitostih enosmernega razvoja. To velja za glasove besed v jezikih istih jezikovnih skupin. Izjeme so samo pri narečnem cepljenju. Tudi glasovi besed, ki so pod istimi pogoji, bodo brezizjemno doživeli enake posledice.5 Tako Jean-Baptiste Lamarck kot Charles Darwin sta videla v jeziku živ organizem. Lamarck je menil, da je raznolikost v naravi posledica boja za obstanek, Darwin pa je oče evolucijske teorije (1859) in per analogiam je treba jezik rekonstruirati, če želimo priti do njegovih korenin. V 2. polovici 19. stoletja je poleg Leskiena in Brugmanna treba omeniti še Bertolda Delbrücka. Razvojni nauk o nastanku jezika ima dve veji: Prva zastopa predvsem načelo, da je jezik božje darilo človeku (Škrabec), druga sociološko-genetska pa pravi, da je postopni razvoj jezika genetsko in družbeno pogojen.
5. 2.1. Nemška pravda v Jezikoslovnih spisih.
Ta »šola iz zgodovine tedanjega slovenskega jezikoslovja« zadeva Škrabčevo glasovje in pisje. Škrabec v JD zagovarja teze nasproti R. Nahtigalu in E. Bernekerju, v prvotnem besedilu pa npr. tudi nasproti Leskienu /.../« Jagić teh njegovih izvajanj na njegovo veliko razočaranje ni hotel natisniti.6 Čeprav je Jagićevo nesoglašanje z Leskienom v številnih vprašanjih jasno razvidno iz njegove korespondence z Miklošičem, je iz nje prav tako možno razbrati, da so predstavljali tudi zanj Leskien in njegovi privrženci veliko avtoriteto, ki se ji ne velja zameriti.
6. O dvojnem glasoslovnem razvoju rodilniške pripone.
6.1. Pri prvem Škrabec zagovarja nastanek -go- iz -sjo, kar je pa treba izpeljati iz širše razvojne perspektive, ker je »Leskienova in Miklošičeva izpeljava -so v чьсо iz -sjo« držala »vsaj do leta 1876« kar pa po Leskienovi lastni uzakonjeni starocerkvenoslovanski teoriji ne bi šlo. Škrabec navaja Leskiena. (»Handbuch, &30,3«, JD 4, 218.) Škrabec zavrača tudi v »najnovejšem času« navedeno Brugmannovo izpeljavo -so v -чьсо iz prvotnega -so. (Grundriß der vergleichenden Grammatik 2, druga polovica.)
6.2. Pri drugem kogo proti čьso pa navaja Škrabec različne pozicijske zakone: Pred -go stoji o (ozir. e), pred so pa stoji ь. (JD 2, 282.) Poleg tega pa vidi tudi možnost razlikovanja med živim in neživim – »mej rečjo in osebo«. Analogijo potrjuje sanskr. -sja in ima vsako drugo razlago obrazila -go za nedopustno (unzulässlich). (JD 4, 217.)
6.3. Pri razmerju med mehkim in trdim g, spremembi j v g kot fiziološke možnosti, ki se lahko izvrši v katerem koli jeziku, Škrabec navaja zglede iz nemščine: gung za jung, Gude za Jude. Tukaj lahko dodamo za potrditev Škrabčeve teorije še stavek v berlinskem narečju, poznan še danes vsem starim Berlinčanom:
Eine jut jebrattene Jans ist eine jutte Jnade Jottes, kar se knjižno glasi: Eine gut gebrattene Gans ist eine gute Gnade Gottes – ‘dobro pečena gos je velika (= dobra) milost božja’. Danes je ta izrek poznan kot narečen – berlinsko in anhaltinsko (Berlinerisch und Anhaltinisch).
Analogen je tudi izrek: Jib mir ma (=mal) die Jummistiefel! V knjižni nemščini: Gib mir mal die Gummistiefel! Berlinsko in anhaltinsko (Berlinerisch und Anhaltinisch).
Zanimiv pa je tudi obraten proces v sodobnem nemškem jeziku: Gack za Jacke ‘jopič’. To je eregebiriško, zahodno od Dresdna – Eregebirisch (»westlich von Dresden, an der Tscheckischen Grenze).«7
7. K prehodu j v k vucje v vucke in sja v go. O tem je treba spet8 na kratko spregovoriti, saj obravnava najlepše kaže gibljivi način Škrabčevega razmišljanja: pri sklepih o glasoslovnem razvoju ne smemo prezreti niti enega živega zgleda, razvidnega iz primerjalne slovanske filologije. Oblak pa tudi Leskien običajno razmišljata drugače: »Gospod Brand vidi v vucké obliko imenovalnika množine, sestavljeno iz vucje in vuki« Nasproti tej teoriji, ki se ji odločno pridružuje gospod Oblak, Škrabec meni, da gre najprej za prehod g v k (JD 4, 216), da je »najprej nastalo vucgé in iz tega vucké (JD 4,. 4, 213.)
Škrabec trdi, da takih prehodov ni mogoče zanikati: »Če je prehod sja v go fiziološko mogoč, ni misliti, da bi bil za praslovanščino nemogoč«. (JD 4, 217.) To dokazuje z edinim primerom za j iz k v slo. »srajca, starejše srá’jìca, ogrski Slovenci pišejo srákica« (JD 4, 218.) /.../, »v hrvaščini kći, v slovenščini hči, je edini zgled za k in h iz d«. Trubar pozna tudi oblike sći za hči, prilikovane podobno kot sčemu za hčemu ‘za kaj’ ali ‘zakaj’.
8. O etimologiji rodilniške sklonske pripone, oblikoslovnega pregibnega morfema oz. dveh rodilniških končnic -go in -sjo. Ob času, ko so predniki Slovanov govorili skupni prajezik, so prav gotovo v vseh primerih uporabljali -sja; -go, -ga je torej drugotna pripona. Danićić (Istorija oblika, 156) domneva, »da je -go, -ga nastal iz –sja,« kar opira na edini primer prilikovanja s-ja j-ju struga iz struja, »medtem ko ги in параскевгии zavrača«. (JD 4, 250.) Škrabec ne omenja ne struga ne struja, ker ni prepričan, da ne bi bilo treba struga izvajati iz strǔg, pač pa trdi, da so se imenovalniki v novejših slovanskih jezikih razvijali in se nadomeščali popolnoma različno. S cepitvijo »sklonila« je -sjo prešel v -so in -go. Manj verjetno pa se mu zdi, da bi bili za isti sklon že takoj na začetku v rabi dve različni končnici. (JD 4, 251– 253.)
8.1. Prehod j v g. Za Škrabca je Leskienovo »nemogoče« mogoče.
Pri razlagi nastanka j iz k se Škrabec čudi odklonilnemu stališču Oblaka, saj tudi pri ruskem -vo ni treba dodatno dokazovati, da je v neposredni zvezi z -go, kot tudi ne, da sta srbsko/hrvaški -ov, -om v neposredni zvezi s staroslovanskim -oja. (JD 4, 251.)
Medtem ko se h pred g, nastalem iz j, ni mogel obdržati, pa se glede prilikovanja s-ja j-ju, Škrabec strinja z domnevo Leskiena, da je bil »stari s v kisjo krepkejši glas, kateremu se je pred časom delovanja pozneje veljavnih glasovnih zakonitosti, j priličil«. (JD 4, 251.) Leskien kot pozneje Oblak, trdi, da je pri slovanskih jezikih prehod j v g nemogoč: »Dass die dabei nothwendige Verwandlung von j in g im Slavischen unmöglich sei /.../« (JD 4, 250.) Leskien navaja tudi svoj prispevek Die Declination 109– 113. (JD 2, 482, prim. tudi JD 4, 251.) in opozarja na Prispevke Beitr. V, 409, ki so Škrabcu nedosegljivi. (JD 4, 251; JD 2, 481.) Oblak prehod j v g, potrjen s posameznimi zgledi, t. i. »izjemami«, zavrača, dokler ni drugih zgledov za te glasovne spremembe. (JD 4, 250.) Pri tem se sklicuje na Leskiena (»Ausfürungen Leskiens«). Pozneje pa se je v govoru Sebeščanske vasi na Ogrskem (na sredi Prekmurja) o tem razvoju vendarle prepričal. (JD 2, 482.)
Škrabec pa nasproti tem odklonilnim stališčem govori o variantnih možnostih tako progresivnega kot regresivnega prilikovanja in zelo umestno nadaljuje: »Kakor da bi bila možnost – lahko bi rekli resničnost – odvisna od siceršnjih zanesljivih zgledov!« (JD 4, 250.) To je njegova značilna odprtost za živost jezika, ki ga dela velikega. (JD 4, 250.)
Nerešljivo uganko o dvojnem razvoju pod istimi pogoji v istem jeziku enkrat so, drugič go (Leskien: »Die Entstehung des togo ist ein ungelöstes Räthsel«. JD 2, 482.) Škrabec zlahka reši, ko se (– per analogiam – tudi na uganko Oblaka in »dem einen Falle« so, v drugem go) sprašuje, zakaj je v enem primeru (»dem einen Falle«) so, v drugem go kot rodilniška končnica (sklonska pripona – Genitivendung)«. (JD 2, 482.) Če primerjamo Škrabčevo razmišljanje z Leskienovim, vidimo, da se Leskien pri svojih izvajanjih opira na strogo linearno logicistično sklepanje tipa, saj bi vendarle moralo nastati – »entstehen sollte«, Škrabec pa na dejansko stanje in široko poznavanje slovanskih jezikov.
Leskien namreč dopušča možnost, da je -sjo (-sja) kot -so ohranjeno v čъso: »Wenn die Autfassung (! nam. Auffassung) des so als sja richtig ist, so kann togo nicht = tasja sein, da es durchaus keinen Grund gibt, warum nich ein entsprechendes *toso entstehen sollte«. (JD 2, 482.) S tem Škrabec zavrača najtrdnejšo oporno točko Leskiena, mladogramatikov idr., da bi moral pod istimi pogoji »unter ganz gleichen Bedingungen« (V. Oblak, Bemerkungen, JD 2, 482.) glasovni razvoj potekati enako.
9. Glagolski čas.
9.1.s- futurum. Prava besedna vojna, ki se je vnela, ker je Škrabec sprejel prepričljivo sklepanje Leskiena, Brugmanna in njunega slovanskega primerjalnega jezikoslovja:
Prvotna »slavenščina« je imela za prihodnji čas sigmatični futurum, ki se je tvoril podobno kot v sanskrtu, grščini in litvanščini na » siu «, »s tistim prilepkom« /.../ (JD 2, 280.) Vse vire o tej tematiki je Škrabec v svojih spisih tudi korektno navedel. Leskien ima to obravnavo ponazorjeno s spregatvenimi vzorci v knjigi Litauisches Lesebuch. (Mit Grammatik und Wörterbuch, 212.) Škrabec se je pri tem poglavju skliceval na Leskiena, »priznano avtoriteto v slavenskem jezikoslovju, in njegovo knjigo Handbuch der altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache, pg. 149 /.../ »das alte Futurum, dem litauischen auf "siu" entsprechend, ist verloren; der einzige Rest desselben« /.../ in na Brugmanna Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen, II Band. Žal edina ostalina, deležnik v scla., das Part. byšę, byšašteję (z. B. Greg. Naz. ed. Budil) »das einzige Rest desselben«, ki jo je Škrabec našel kot neovrgljiv dokaz za pravilnost njunih domnev, ni ohranjena v »naših« spomenikih. S to razpravo Škrabec potrjuje Leskienova spoznanja, ki so bila dobro osnovana; natančno sliko o njih kaže poglavje Leskienove Litavske slovnice (Litauisches Lesebuch. Mit Grammatik und Wörterbuch, 222). Iz najdenega relikta Škrabec pravilno sklepa o dejanskem nekdanjem obstoju te časovne kategorije »prvotne slavenščine«.9
Nadalje kaže na izredno spoštovanje, ki ga je Škrabec izkazoval do Leskienovih sklepov, a tudi na njegovo lastno skromnost in veličino. Škrabec si ničesar ni lastil in če je nekaj spoznal za povsem enoumno danost, je po lastni presoji temu tudi pritrdil.
Zato pa se je moral spopasti s krivičnimi očitki, da si je prilastil Leskienova znanstvena dognanja: »Ali je vis. o. Stanislav Škrabec dokazal, da je bil v prvotnej slavenščini bodočnik "sigmatičen"? Ne, on je v Leskiena Handbuch-u pg.149*) našel jedini primer, t. j. jedini ostanek tega sigmatičnega bodočnika prvotne slavenščine, "ki se je ohranil v nekih staroslovenskih spominkih ruske recenzije", t. j. byšą, in on uže kategorično piše /.../: »Pervotna slavenščina je imela /.../ sigmatiški futurum.« (JD 2, 281.)
9.2. Še nekaj besed o ne–bomkanju pri tvorbi prihodnjika z dovršnim sedanjikom, ki je doslej skrbno obdelano. (ŠM 1, 1995, 244, 2, 1997, 208, 3, 1999, 244, 4, 1998, 127.) Pri tem poglavju o efektivnem dovršnem sedanjiku: je treba omeniti Škrabčevo terminologijo »futurum exactum« (ki jo je postavil v oklepe zraven doveršni bodočnik« (JD 2, 261.) za izvršilni sedanjik, ki je uglašena z ustrezno Leskienovo v Handbuch der Altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache in Škrabcu kot Leskienu ne pomeni nič drugega kot »doveršni bodočnik«. (JD 2, 261 prim. JD 2, 280, Leskien, Handbuch, 1919, 227, 228.)
Po Škrabcu mi torej v »doveršnem sedanjiku« razen v »bom« in »pojdem« ne čutimo futura; »Bolgarje, Serbje pa ga ne čutijo niti v le-teh dveh besedah«. (JD 2, 281.)
To, kar ugotavlja Leskien, velja za slovenščino le pogojno in občasno: »Das im Slavischen bis auf einen einzigen Rest untergegangenen s- Futur wird ersetzt durch dans Präsens des perfektiven Verbs.« Prav to Leskien tudi dokumentira s primeri iz prevodov psalma 2,6, ki dokazujejo, da sploh ne izraža vsak dovršni sedanjih prihodnjika »Indess muss nicht jedes perfektives Präsens ein Futur bezeichnen, diese Anwendung ist nur eine seiner Gebrauchsweisen«. (JD 2, 314; iz Leskien, & 149.) To dokazuje Leskien tudi v svoji Starobulgarski slovnici: »Es gibt noch andere Verwendungen des Perfektiven Präsens. (Albulg. G. 1981; 227 & 180.)
Tudi stara slovenščina torej v doveršnem sedanjiku samem na sebi ne čuti futura, le zveza, kontekst, mu daje tak pomen; in saj imamo tudi v drugih jezikih zadosti primerov, »dass der Zusammenhang einer Verbalform eine Bedeutung giebt, die sie zu und für sich nicht hat.« (JD 2, 314.) Škrabec citira psalm 2,6: prosi u mene i damĭ ti. Torej navežimo se na ps. 2,6 v stari slovenščini: Trubar in Dalmatin kot Luther ‘bom dal’ prevajata opisno s hoteti za razliko od originala, ki ima imperfekt, in od Vulgate. »Navedeni prevodi izpričujejo prevodno zvestobo in sporočilno skladnost prevedenega besedila. /.../ prosi od mene je v Trubarjevem in Dalmatinovem prevodu izražen z dvema prevajalskima rešitvama prosi in terjaj. Oba pomena sta zaobsežena v izhodiščni izvirni besedi. To vabilo (spodbuda) je neizogibno povezano z zagotovilom, ki ga daje energični in vsebinsko polni ter estetsko izpiljeni ‘dal ti bom’«10 Ponazorimo to s primeri:
Proſsi od mene, taku ieſt hozho te Aydie dati tebi /.../ (Trubar, Psalter, 1564)
Terjaj od mene, taku jeſt hozhem tebi dati Ajde k’Erbſzhini. Dalmatin (Biblia, 1584)
Heissche von mir / So wil ich dir die Heiden zum Erbe geben (Luther, Die gantze Heilige Schrifft, 2)
Postula a me, et dabo tibi genters hereditatem tuam (Vulgata)
Leskien s scla. torej potrjuje Škrabčevo ugotovitev, da dovršni sedanjik sam na sebi ne izraža futura, »le zveza, kontekst, mu daje tak pomen«. (JD 4, 314.)
10. O daljši in skrčeni obliki svojilnih zaimkov.
Pri nastanku krajše oblike svojilnih zaimkov Škrabec obravnava jat kot osnovnični samoglasnik pridevniške sklanjatve (npr. dobr -ě-ga)11 in zagovarja trditev, da ni nobenega razloga za to, da bi po procesu progresivne asimilacije po zgledu zlěga iz zlajega ali regresivne asimilacije kot npr. delaš iz delaješ narečno diferencijalno ne nastajale različne zaimenske dvojnice (JD 4, 355). Tako se da razložiti tudi nastanek dvojnic skrčenih svojilnih zaimkov. Naš ěga v sest. skl. ni nič drugega kot -ěga in ne poenostavljeno (simpliciter) -ega. To je bistveno Škrabčevo izhodišče in ne jabolko siceršnjega spora, namreč, »ali je ě tu nastalo iz aje ali oje«. (JD 4, 358.) Ob skrčenih oblikah pridevniške sklanjatve je potrjen tudi sočasen nastanek skrčenih zaimenskih oblik svojilnih zaimkov, t. i. »svojivnikov«:
Pri hrv. kratki zaimenski sklanjatvi tipa moga, tvoga, svoga itd. Škrabec pripominja: »Blizu najstariša herv. knjiga ima /.../ le skerčeno moga, tvoga, svoga poleg dobroga«. (JD 4, 358.) O mešanju narečnih zapadnih in vzhodnih oblik in prehodu kratkega jata v i iz mejga v miga, kar je nekakšen most med Leskienovo in Miklošičevo teorijo (JD 4, 359), je že povsem izčrpno pisala Z. Zorko. (ŠM 1, 74 – 75).
11. Esperanto – jezik mednarodnega sporazumevanja. (JD 3, 262.)
11.1. Glede esperanta se Škrabec v celoti strinja z Brugmannom in Leskienom (Karl Brugmann, August Leskien v brošuri »Zur Kritik der künstlichen Weltsprachen«, JD 3,. 254 in Leskien v knjižici »Zur Einführung einer künstlichen internationalen Hilfssprache [Strasburg, Trübner], JD 3, 280), da je neprimeren sporazumevalni jezik, še posebno za potrebe za govorce neromanskega izvora, Slovencev, Nemcev idr.
11.2. K esperantu pa Škrabec sprva pristopi tako, da ni mogoče takoj razbrati, ali se norčuje ali ne in ali res upošteva Leskienovo odklonilno stališče. Neodobravanje Zamenhofove latinsko-germanske izgovarjave tega pomožnega jezika izraža s satiro: »o uspehih gospoda Zamenhofa in njegovega umotvora«. (JD 3, 262.) »Znameniten vspeh je brez dvojbe tudi znani spis prof. Baudouina de Courtenaya zoper dva glavna nasprotnika, Brugmanna in Leskiena, keterih vgovori zdaj že ne bodo mogli več dosti škoditi mejnarodnemu pomožnemu jeziku upajočega«. (JD 3, 262.) »Jeziku upajočega« je termin, ki ga je kot prevedek za esperanto duhovito uvedel Škrabec.
11.3. V Škrabčevem komentarju k Leskienovi razpravi (»Zur Einführung /.../ JD 3, 280) beremo, da Leskien presoja uporabnost starega in nekoliko boljšega novega esperanta in ugotavlja, da bi se moral preprost nemški delavec, »ki bi imel za to vsak tjeden dve uri časa, učiti blizu pet let. V tem času pa se lahko nauči toliko angleškega, da si bo lehko naprej pomagal mej 125 milijoni angleški govorečih ljudi, in zraven si bo odperl velikansko angleško slovstvo. Naj torej pusti esperanto vi miru!« (v Škrabčevem prevodu: JD 3, 280.)
11.4. Škrabec nadaljuje Leskienovo misel, da je za tiste, ki obvladajo latinščino, italijanščino in nemščino, pri tem misli tudi nase, to »stvar slabega okusa«, saj prihaja pri poimenovanju občnoimenskih besed celo do popolnih nesmislov, protipomenk v odnosu do izvirne besede oziroma njene besedotvorne podstave. Avtor JD duhovito, s prefinjenim humorjem stopnjuje smešnost tega umetnega jezikovnega umotvora in simultano dodaja italijanske in nemške skovanke, parodije k posameznim izrazom, s končnim refrenom: »non va!«
11.5. Če pristopimo k citiranemu izrazju, je popoln obup (Desperato ‘obupan’) namreč tudi v tem, da so romanski vložki pogosto pomenijo zamenjavo naravnega spola, norčevanje ali celo žalitev. Govorijo: Austrújo, Anglújo, Egoptújo, Italújo, za Avstrijo itd. /.../ Za mir rečejo paco – o pazzo (it. ‘norec’)! Za glavno mesto: čefurbo – che furbo! (it. ‘kakšen prekanjenec’), za bik: bovoviro – che gusto (it. ‘kakšen okus’)! sinjorino ‘gospa’ – caro signorino, Martino ‘Marta’, Angelino ‘Angela’ itd, patrino – ‘mati’ (ital. ‘očka ali boter’!). In besede kot mandžočambro ‘obednica’, eksedzidžo ‘razporoka’, šandžitižema ‘spremenljiv’, senšardžidžo ‘olajšanje’, kračošpruci (geifern ‘izločati zadaj’), fiškaptisto (nem. Fischfänger, ‘ribič’), nadalje dvobesedno poimenovanje: dika fingro (nem. Daumen ‘palec’), čirkaukolo (nem. Halsband ‘šal’). Temu pa je italijanščine vešči Škrabec moral duhovito dodati: admirinda miksamaso ‘čudovito skrpucalo’, Adiau, adiau! Difficile est satiram non scribere (težko je ne zapisati satire!). (JD 3, 262.) Po Škrabčevem mnenju pri izdelavi uspešnega umetnega jezika k latinščini nikakor ni mogoče mešati neromanskih elementov. 12
11.6. Esperanto ne, Evlalija ja.
Ker je tudi Škrabec vendarle med tistimi upajočimi na skupen mednarodni jezik, ki bi združeval vse narode v smislu 133. Davidovega psalma, do esperanta navidez spreminja stališče. Potreba takega jezika se v resnici vedno očitneje kaže: »in nikaker ne moremo reči, da esperanto ne doseže te nenavadne časti«. (JD 3, 262. Prim. J. Jug v ŠM 3, O esperantu in evlaliji 58 – 62.) Ob Škrabčevem esperantu – evlaliji, je treba omeniti dva empirista iz 19. st., ki sta gradila na latinščini temelječ umetno ustvarjen univerzalni jezik: Francisa Bacona, ki je pisal v latinščini, in Johna Wilkinsa, ki je hotel osnovati simbolen jezik, za vsa ljudstva sveta. Ob misli na latinščino kot sporazumevalni jezik ne smemo pozabiti, da so bili govorjenja v latinščini vešči že slovenski humanitsti – Adam Bohorič in, kot kažejo najnovejše raziskave, tudi Trubar in drugi protestantski pisci. Škrabec si sicer na vso moč prizadeva, da bi obredno latinščino zamenjala slovenščina13, ker pa ima klasična latinščina ob stari grščini in hebrejščini vendarle še tradicionalni status mednarodnega jezika v cerkveni liturgiji, je kot vsakdanji pogovorni jezik vse prej kot primerna.
O evlaliji (JD 3, 316–318.), ki je po Škrabčevem mišljenju umetna, modernizirana, oživljena latinščina v elegantni preobleki, moramo tudi spregovoriti nekaj besed, še posebno, ker je v njej upoštevano oblikoslovje Leskienovega učenca Brugmanna. Kot je razvidno tudi iz podrobne obdelave K. Ahačiča (Keria 5, 1 – 2003, 50–67, ŠM 4, 101–111.) se je evlalija odlikovala predvsem po svoji sistematiki, nekoliko manj po preprostosti, saj je sorazmerno preprosta za posvečene, to je za dobre poznavalce latinščine. Pisava in naglas sta bila posneta po latinščini, ki je temu jeziku rabila tudi za metrične primerjave, oblikoslovje pa je bilo na novo zasnovano. Določeno predznanje latinščine za uporabo evlalije je conditio sine qua non. K. Ahačič govori celo o ravni tega znanja, ki ga je treba doseči, da bi bili kos rabi evlalije. (Keria, 65.) Po drugi strani pa bi bilo učenje evlalije prav klasikom in latinistom oteženo zato, ker bi ga, kmalu bolje obvladali od latinščine, po Škrabčevem mnenju mrtvega pomanjkljivega jezika, in bi oba jezika začeli mešati. Drugače je s študijem nekoč živih jezikov, ki jih je rodila vulgarna latinščina. Romanisti in klasični filologi vedo, da so njeni hčerinski jeziki – langue d’oc, langue d’oïl in danes govoreči romanski jeziki povsem drugačna organska tvorba, ki je izrazila vrhunsko svetovno truversko in trubadursko poezijo, kot je lahko njihova še tako domišljena umetna inačica. Škrabec ob kritiki esperanta citira Leskienove misli o univerzalni angleščini, ki naj bi bila interlingualni jezik par excellence, čeprav je poznana misel, da je jezik največji razločevalni element med govorci t. i. angleškega jezika na različnih zemeljskih celinah. Še posebno krizo pa doživlja angleščina danes tudi v Angliji, ko dobiva ta jezik s prilivom azijatskih in afriških ljudstev nešteto inačic. Torej preroških sposobnosti, ki jih Škrabec ima, Leskien vsekakor nima. Skrivnost živih jezikov je njihova geneza, življenje, morda zaton in celo propad. Le-ta pa ni nikoli popoln, če je jezik ohranjen v literaturi. Čudež so seveda tako imenovani obujeni jeziki: nova grščina, ki se glasovno povsem loči od svoje stare variante in – če ta teorija drži, je tudi klasični sanskrt posodobljeni jezik svetih Ved. Pri tem po krivici omenjajo novo hebrejščino, saj ta jezik v govoru ni nikoli povsem izumrl: iz materinske klasične predhodnice je organsko zrasel in na njej vsestransko počiva. Da pa je dobil status edinega narodnega jezika, je moral jezikoslovec Eliezer Ben Yehuda, ki ni poznal le do podrobnosti vseh zakonitosti starega jezika, temveč tudi njegovo dušo in filološke potrebe svojega časa, temu prilagajanju novi dobi žrtvovati vse svoje življenje. Govoreči pa so domala vsi poznali stari jezik, če ne drugače, vsaj iz liturgije. (Prim. ŠM 4, 121.) Iz Škrabčevega prikaza in iz omenjenih študij o evlaliji (K. Ahačič, Keria 5, 1 – 2003, 50–67, ŠM 4, 101–111.) sledi, da je verjetno med drugim prispevala k njeni neodzivnosti prehuda konkurenčnost drugih interligualnih predlogov. Preveč zapletena je tudi zaimenska sklanjatev, ki se naslanja med drugim na Brugmannov sistem Grundriss der indogermanischen Sprache II, 823. To pa je neposredni odsev Leskienove avtoritete. Velike kritičnosti do esperanta Škrabec morda res ni mogel zagovarjati pri svojem jezikovnem izumu, ki naj bi bil za razliko od esperanta jasen in enostaven. Osrednji razlogi za to, da evlalija ni prodrla, pa so nadjezikovni: premajhna seznanjenost ljudi.
12. Škrabčev vzpon – Leskienov zaton.
V Škrabčevem času pa tudi še do šestdesetih let dvajsetega stoletja je veljal Leskien za jezikoslovca in učitelja, ki je bil uveljavljen v svetovnem merilu in je neposredno in posredno s svojimi učenci vplival na jezikoslovna dogajanja. Tudi za Škrabca je bil avtoriteta, ki se pri spornih terminoloških vprašanjih nanjo sklicuje (JD 2, 260.), ji pa vendarle nekajkrat ne prizanaša z drugačnimi stališči. Medtem ko v zadnjem času pomen Škrabčevega dela pridobiva na teži in veljavi, pa Leskienovo ime razen v nekaterih nemško govorečih deželah vedno bolj tone v pozabo. Ob soočanju njunega dela je možno razbrati, da so Škrabčeva razmišljanja dinamična, niso vezana na čas, so vsak čas aktualna, medtem ko so Leskienova toga, tako da mora sam lastna uveljavljena načela sčasoma razveljaviti. To trditev je mogoče nasloniti na dejstvo, da Škrabec navaja natančne kronološke ločnice, do kdaj je katera izmed Leskienovih razvojnih teorij veljala in kdaj jo je njen pobudnik opustil. Življenjska dela, ki so odraz živega jezika, so vedno bolj aktualna in si ob primernem času najdejo pravega glasnika.
Sinteza
Čeprav sta bila Škrabec (1844 – 1918) in Leskien (1840 – 1916) popolna sodobnika, ni nikjer pričevanj, da bi se osebno poznala ali si dopisovala. Med obema jezikoslovcema so nekatera razhajanja posledica različnih pogledov na jezikoslovne razvojne procese, ki se pri Škrabcu odvijajo po neki višji božanski logiki, ki se enakovredno dograjuje tudi ob posameznih izjemah, Leskienov sistem pa je v duhu mladogramatikov zgrajen briljantno, linearno, je vsestransko potrjen in kot tak navzoč v primerjalnem slovanskem jezikoslovju. Ker pa Leskien vendarle ostaja pri nespornih dejstvih, izjem pa vendarle v svojih resnih študijah ne zanika, se Škrabec v veliki meri z njim strinja in tudi sicer ob njegovem imenu spreminja svoj dokaj jasno polemični ton v strpno, povečini prizanesljivo, z razvojnimi postopki utemeljeno dokazovanje, oz. napada rajši njegove učence (Berneckerja ali druge) kot njega samega. Skoraj pri vsakem problemu, ki ga obravnava v zvezi z Leskienom, je tudi povezava s srbo-kroatističnimi pričevanji glasovno-pisno-oblikoslovne ravni. Kot kaže Škrabčeva korespondenca z Matijem Murkom, Škrabec močno ceni tudi Leskienovo kroatistično razpravo o naglasu, ker jo hrani v dvojniku v svoji priročni knjižnici. (JD 4, 280.) Glede esperanta sta si Škrabec in Leskien povsem edina, da je to neprimeren sporazumevalni jezik za potrebe Slovencev in Nemcev. Za tiste, ki obvladajo latinščino, italijanščino in nemščino kot Škrabec, je esperanto »stvar slabega okusa«. Ob esperantu, se pri obeh primerjanih filologih soočamo s filološko razgledanostjo in občutkom za kulturno realnost in potrebe doma in po svetu, pri Škrabcu pa tudi z njegovo resnobo in šegavostjo hkrati. Kar je morda dobro za svet, je za dom popolnoma neustrezno. Škrabec se povečini strinja tudi z drugimi Leskienovimi izvajanji, le redko z njim polemizira; iz tega lahko sklepamo, da ga zelo spoštuje in upošteva.
Viri in literatura
Ahačič, Kozma. 2000: Škrabčev umetni jezik evlalija in njegovo razmerje do
latinščine. Keria 5, 1, 65.
Premk, Francka. 1992: Korenine slovenskih psalmov. Trubarjevo društvo. Ljubljana.
– – 1998: Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem.
Škrabčeva misel 4, Kostanjevica, Nova Gorica, 606. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica. 114–117, 121.
Sturm-Schnabl, Katja. 1991: Der Briefwchsel Franz Miklosich’s mit den
Südslaven – Korespondenca Frana Miklošiča z južnimi Slovani. Maribor.
– – 2004: Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli. Jezikoslovni zapiski, Ljubljana, 10, 1, 19– 46.
Škrabec, O. Stanislav. 1994–1998: Jezikoslovna dela 1–4. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica.
Posebna zahvala gre gospe prof. dr. Katji Sturm-Schnabl za natančnejše ustne informacije o razmerju Leskien – Miklošič – Jagič, ki jih je pridobila pri petletnem študiju Miklošičevih rokopisov, in so za razumevanje ozadja Leskien – Škrabec zelo dragocene.
Pripombe:
1 W. Besch – O. Reichmenn – S. Sonderegger, Sprachgeschichte, 1, 343 str.
2 K. Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli, 32-33 str.
3 K. Sturm-Schnabl, Aktualnost Miklošičevega znanstvenega dela in misli, 32-33 str.
4 Prim. tudi F. Premk, Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem ŠM 4, 115, 116 str.
5 »Aller lautwandel, so weit er mechanisch vor sich geht, vollzieht sich nach ausnahmslosen gesetzen, d. h. die richtung der lautbewegung ist bei allen angehörigen einer sprachgenossenschaft, ausser dem fall, dass dialektspaltung eintritt, stets dieselbe, und alle wörter in denen der der lautbewegung unterworfene laut unter gleichen verhältnissen erscheint, werden ohne ausnahme von der änderung ergriffen« Osthoff/Bruggmann 1878, XIII. W. Besch /.../ 337 str..
6 Prim. J. Toporišič, Spremna beseda. ŠM 4, 4 str.
7 Od informatorja nemškega jezikoslovca Stefana Schorcha, docenta v Bielefeldu.
8 Glede na dosedanja simpozijska srečanja.
9 Prim. J. Toporišič, Besedna družina Sloven- v Škrabčevih delih, ŠM 4, 7-20 str.
10 Prim. F. Premk, Korenine slovenskih psalmov, 102 str.
11 O tem tudi J. Toporišič, Spremna beseda v JD 4, 4 str., prim. tudi Z. Zorko, ŠM 1, 74-75 str., prim. tudi A. Leskien, Grammatik der Serbo-Kroatischen Sprache, 364, Flexion der pronomina u. Adjektiva, 365 str., Entlehnung aus der Flexion des bestimmten Adjektivs oder Ausgleichnung mit der Form der weichen Stämme /…/, 365 str.
12 O Škrabčevi kritiki esperanta je pisal J. Jug v ŠM 3, 51-64 str. O pomanjkljivostih esperanta prim. 51-54 str.
13 Prim. F. Premk, Škrabčevo soočanje s staro hebrejščino in slovenskim besedjem, ŠM 4, 121 str.
