ŠUM VEČNOSTI

Pred mnogimi leti, tisočerimi pogrebi in daritvenimi obredi, je obstajal samotar večnosti. Taval je po samotnih poteh, brskal po zapuščenih predelih in kradel mrtvim ter naivnim dušam. Bil je suh, zgovoren in pretkan goljuf, ki mu ni bilo za zaupati. Ljudje so o njem širili grozljive zgodbice in srhljive anekdote. Nihče ga ni ne srečal ali videl, toda kljub temu so se ga na smrt bali, s tresočimi nogami oprezali ter s škripajočimi zobmi poslušali vsak šum v črni noči neznanega. Nikoli niso izvedeli njegovega pravega imena ali v kakšno podobo je našemljen. Poznali so ga po imenu, ki je opisovalo njegovo brezosebno notranjost, kamnito srce ter požrešno lakoto; imenovali so ga »Dolgoprsti Fredi«. Zaradi njega so se bali vsakega šuma v skrivnostni noči, vsake sence strahu in katerega koli dotika mistične črnine pozabljenega sveta. Ljudje so se izogibali vsake slepe ulice, neznane poti ter neznanih in mikavnih povabil poželenja. Bali so se noč in dan, vsako minuto in vsak trenutek možnosti za padec v brezizhodno pogubo.

Dan je objela tema. Megla se je spustila in drevesne veje so oživele. Veter je prinašal krike noči skozi temačen gozd vse do prostranih polj izgubljene letine. Tisto leto so vaščani majhne ob gozdne vasice, po imenu Skriti log, še posebej občutili revščino in bedo. Vse zaloge ter ozimnice so jim že pošle, letošnja letina pa je bila uničena. Vsi so vedeli, kdo je krivec za vso to zmešnjavo, vendar nihče si ni upal spregovoriti in to izreči na ves glas. Kajti bilo je že premnogo žrtev, ki so padle v roke moža, ki ni poznal humanosti ali človeškega usmiljenja. Po vsaki polni luni so našli na obrobju gozda človeško truplo, brez kapljice krvi in s popolnim rezom razprtega trebuha. S časom so se človeške oči na ta ponavljajoči prizor navadile, tudi želodec so lažje krotili, toda nihče prav nihče pa ni mogel pobegniti pred nočnimi morami, katere so jih obiskale vsako noč in jim izpile iz telesa še tisti kanček poguma, ki so ga premogli. Namreč vedno jih je obiskal zloglasni Fredi. Pravili so, da se je hranil s strahom ubogih ljudi, zato se je pritajil v vsako luknjico in v vsak kotiček majhnih sobic prestrašenih vaščanov. Prav zaradi svojega strahu pred njim, so starši majhne deklice Elizabete pustili prižgano svečo v njeni skromni sobici. Tako kot stari pregovor pravi:« Nesreča nikoli ne počiva.«, se je po enakem scenariju pripetilo tisto noč v njeni sobi. Goreče sveče so se po nesreči dotikale okenske zavese, katere so poplesavale na vetrove tone. Kmalu so tudi same začele goreti, nato pa je bila premagana še majhna komoda. Počasi in pritajeno se je ogenj širil že do Elizabete, ko se je le-ta prebudila in skupaj s starši urno zapustila skromno, a domači hišo polno spominov ter ljubkih pripetljajev.

Elizabeta je bila zares kar drobna, toda za svoja leta zelo pametna in pogumna. Vsako tragedijo ali umor je želela od blizu pogledati, preučiti ter odkriti brezdušnega krivca. Namreč rjavolasa kuštrava Elizabeta ni verjela govoricam in obtožbam svojih staršev, vaščanov ali celo župana, da je vseh grdih in grozljivih stvari kriv Fredi. Verjela je, da je samo uboga in izgubljena duša, ki ne glede kako močno se trudi in poskuša, ne more najti svojega mesta pod svobodnim soncem. Vanj je verjela ter vsako zaničevanje glede njegove osebnosti zavračala, saj je trdila, da osebe ne moreš grajati, če je ne poznaš! Zaradi tega so začele krožiti lažnive in izmišljene govorice, da le Elizabeta Fredova pomočnica ter da je svojo dušo prodala hudiču. Kmalu ji niso dovolili vstopiti v cerkev, v sam hram miru in vere.

Celo starši so se je začeli sramovati. Vedela je, kdo je govorice izumil in jih oživel ter to z namenom, da bi zavaroval sebe in sokrivce. To je bil sam in edini župan! Nikoli ga ni marala. Ob njem jo je vedno spreletel srh in nočna mora jo je morila, zaradi njegove kozje bradice ter gromozanskih ušes. Sam župan Karel je bil nanje zelo ponosen, saj je menil, da kažejo njegovo mogočnost in veljavo. Hudomušna deklica temu ni verjela in je tudi zoper tega glasno ugovarjala. Župana je oklicala za sleparja in kradljivca ter pravično ožigosala njegovo zvišano hčerko Giselo za lažnivko. Prav nikomur ni prizanesla s svojim brez dlakavim jezikom. Takšni brez nadzorni pripetljaji so postali glavni viri pogovor bogaboječih in tračarskih vernicah majhne vaške župnije. Ubogega duhovnika Cirila, ki je bil predober in naiven, so prepričale, da morajo moliti za Elizabetino dušo in jo tako rešiti pekla ter večnega cvrenja v kotlu. To je bila samo pika na i ostalim obtožbam in za Elizabetine starše prevelika sramota. Zato sta potihoma in na skrivaj sprejela, da jo bosta poslala v zelo strogo šolo na graščino Tutorjev. Tam so otroke obravnavali in vzgajali na zelo nenavadne in otrokom neprimerne načine ter prijeme. Ko so te uboge še ne letajoče ptice končno prispele domov, so vsi občudovali njihovo tišino in vljudnost, toda niso pa videli, da so bili okradeni svoje duše in otroške razigranosti!

Elizabeti takšne pomembne in strahu vzbujajoče novice niso povedali starši, ampak jo je izvedela iz zbadljivk vaških otrok. Zelo jo je bilo sram, toda še bolj pa jo je prizadelo, da ji niti lastni starši ne verjamejo in se je želijo znebiti. V obupu in v solzah je odvihrala v gozd ter tekla tako dolgo, dokler se listnati gozd ni prelevil v iglastega, svetlobo zamenjala tema in vonj po vijolicah zbledel v vonj smole ter iglic. Ni vedela, kje je niti koliko je ura ali celo kaj se je skrivalo v vsakem šumu grmičevja ovitega v temo noči. Kar naenkrat, se je spotaknila ob neznano prepreko in padla na gozdna tla. V laseh in nosu je imela polno zemlje ter v roke so se ji zapičile drevesne iglice in ji v oči privabile solze. Vse okoli nje je bilo črno kot v rovu in veter je poplesaval ter jo vabil k plesu noči in lunine mesečine zastrte s kopreno goste megle. Počasi je tonila v spanec in svetloba je izginjala v črnino, dokler ni naenkrat zagledala pred seboj bledo podobo z velikimi očmi, katere so bile uprte vanjo ter jo z grozljivim zanimanjem opazovale. Deklica je od strahu in groze padla v spanec ter zaplavala čez ocean sanj in miru.

Sonce je vstalo in skozi majhne luknjice megle ter krošnje samih iglic osvetljevalo gozdna tla. Ptički so peli ter se lovili med dolgimi vejami. Potok bistre vode je v bližini šumel in klical v svojo svežino. Elizabeta je počasi odprla svoje oči in zagledala lesen strop z vidno mogočnimi tramovi. Sobica ne hiška, majhna hiška, ki je bila polna žalosti in ljubezni, ki je neutrudno iskala srčnega prejemnika, toda ga ni in ni našla. Na sredini tega skromnega domovanja je bila miza s šestimi stoli, toda le eden je imel pogrinjek in blazino za sedenje. Nasproti je bil v steni vgrajen kamin z goriščem, kjer je prijetno in toplo žarel ogenj. V kotih te domače kolibe so visele košare polne suhih in še dišečih začimb ter zdravilnih zeli. Iz omamne mešanice darila narave si lahko prepoznal aromatično baziliko, dišeči rožmarin, rožnato sivko, nežno citronko, srčno materino dušico, najbolj pa sta ti omamile brbončice meta ter melisa. Bilo je omamno! Vonji so, kar poplesavali okoli nosnic in ju vabili k plesu arome naravnega.

V najtemnejšem kotu zraven police z bogato ozimnico pa je sedela črna podoba iz sanj. Obdajal jo je bled obraz, skoraj bel s črnimi očmi in s prijaznim nasmeškom na obrazu. Njegovo telo je obdajala črnina, zato je bil obraz videti kot pustna maska. Elizabeta je bila prestrašena in njen utrip je bil vidno povišan. V ušesih ji je začelo glasno odzvanjati in roke so se ji začele potiti ter lepiti. Podoba se je, kar naenkrat s svojo mogočnostjo vzravnala in se ji približala. Zaradi Elizabetinega strahu je roke oblikovala v preplet molitve ter počasi odprla usta. » Prosim, nikar se me ne boj. Ne želim ti žalega! » V dekličinih ušesih so besede moške podobe z globokim glasom odzvanjale ter se ponavljale kot pokvarjena kaseta. Sama ni imela dovolj moči, da bi nadaljevala, zato mu je namenila prisrčen, a zadržan nasmeh. Neznanec ni bil prizadet, toda je z velikim navdušenjem nadaljeval:« Ime mi je Friderik in včeraj med nočnim sprehodom, sem te našel negibno ležati na tleh. Na vrhu čela si imela krvavo odrgnino, zato sem nanjo položil zdravilne zeli. » Elizabetine oči so zažarele. Ni mogla verjeti svojim očem, saj je vedno trdila, da je zloglasni Fredi v resnici dobra duša, ki samo išče nekoga, da bi mu zapolnil praznino v srcu, vsekakor pa ne morilec in mučitelj. Še v tistem trenutku se ji je povrnil glas, da je z njim zapela na kupe vprašanj in razlag. Pojasnila mu je vso zgodbo in vse obtožbe vaščanov na njen ter njegov račun. Friderikov obraz ni bil presenečen, ampak prizadet in žalostne oči so zalile solze. Elizabeta ni mogla pobegniti pred bolečino, zaradi krute krivice, zato je planila k njemu in ga iskreno ter ljubeznivo objela. Počutila se je, kot da bi našla iskani delček sestavljanke, katerega kljub prizadevanju ni mogla najti.

Minile so ure, dnevi, tedni in Elizabeta ter Fredi sta postala najboljša prijatelja. Skupaj sta nabirala zdravilne zeli, si pripravljala okusna kosila ter reševala živali iz lovskih pasti. Elizabeta je spoznala njegovo prečudovito osebnost in zlato srce. Oba sta se prvič počutila sprejeta in zares ljubljena, saj Fredi nikoli ni imel prijateljev, zaradi svoje krivične preteklosti. Elizabeta pa se v družini nikoli ni počutila sprejete, saj so venomer našli nove napake in neodobravanja iz samega zaničevanja. Nikakor si ni mogla predstavljati pa tudi če je popolnoma utišala ter izkoreninila svoja humana čustva, da bi Fredi lahko koga ranil ali celo ubil, preprosto ni bil človek brez vesti in čustev! Saj je bil predobra in prečita duša, ki si je le želela kanček ljubezni in pozornosti, toda v zameno pa je dobil le krike groze in strahu.

Čas je hitro tekel, kot da bi ga nekdo neutrudno potiskal, brez pravega ter poznanega vzroka. Elizabeta je že skoraj pozabila na svoje staro življenje, toda vseeno se ji je prikradlo iz najtemnejšega predela spominov ter potrkalo na zavest. Tako se ji je nekega sončnega in toplega dne v ušesa prikradla drzna zamisel, da bi odšla v vas in vaščanom predstavila Freda.

Želela jim je odpreti oči in le-te rešiti megle prevare, da bi spoznali, da on nikakor ne bi mogel biti brezsrčna pošast. Hotela je, da pogledajo v obraz resnice in prisluhnejo njeni glasni izpovedi.

V tistem trenutku, ko je to idejo razkrila Fredu, jo je on z neznanim strahom in s pridihom groze v glasu zavrnil. Elizabeta ga ni razumela, zakaj ne želi, da bi ljudje spoznali resnico ter ga sprejeli skupaj s prečudovito in dobro osebnostjo. Po dolgi tišini, ki je boleče odzvanjala v ušesih, je Fredi končno spregovoril in razkril resnično zgodbo, pred katero se je uspešno skrival, do sedaj! Ko je začel pripovedovati bolečo realnost, so se mu oči za rosile in glas se je skoraj izgubil ob glasnem razbijanju stenske ure. Razkril ji je, da je župan Karel njegov krvni brat. Imela sta čudovito mamo po imenu Dušanka, katera ju je imela brezpogojno in resnično rada. Zanju je bila pripravljena storiti karkoli ter jima uresničiti kakršnikoli potrebo ali željo. Na žalost je umrla prehitro. Namreč med spanjem ji je odpovedalo srce, preprosto nehalo je biti. Ljudje so govoričili, da ji je srce počilo, zaradi prizadevanja po omogočanju svojima sinovoma varnost in ljubezen obeh staršev, očeta ter mater. Po njeni smrti sta ostala siroti. Tako sta naslednjih nekaj let živela v sirotišnici stare gospe Mirjane, ki je imela premnogo sirot, toda premalo denarja, da bi lahko nahranila vsa lačna in hrepeneča usta. Ko sta brata tako čakala in upala, da se ju bo prihodnost usmilila, se je nekega mrzlega februarskega dne na vratih gospe Mirjane prikazal poročeni par na pragu srednjih let. Dobrosrčni gospe s prijaznim nasmeškom je bilo ime Ljudmila in visokemu široko plečnemu gospodu z dolgimi ter zavitimi brki pa Pavel. Bila sta povprečen ljubeč par, le da sta bila nekoliko bolj premožna zaradi Pavlovega županskega naziva. Imela sta tudi sina edinca Bogdana, ki je bil enakih let kot brata. Zakonca sta se za posvojitev odločila po zdravnikovemu predlogu, saj žena po prvi nosečnosti otrok na žalost ni mogla več donositi. Razširjena družina se je lepo razumela in imela s srečo zapolnjeno življenje. Dokler oče ni hudo zbolel in svojega prvorojenca proglasil za svojega naslednika. Toda to ni bilo po godu in načrtih Karla, ki je že tedaj hlepel po nadzoru in premoči. Zato je Bogdana porinil po stopnicah ter za ta brezdušen umor obtožil Freda. Bogdan je na licu mesta umrl ter obležal v mlaki krvi s presenečenim izrazom na obrazu. Freda so tako odpeljali v bolnišnico za mentalno bolne otroke. Pot do tja je peljala po vijugasti makadamski poti ob strmem ter smrtonosnem prepadu. Ko sta konja tako z velikim naporom vlekla za seboj velik lesen voz, sta se spotaknila ter njegov zadnji del zapeljala čez rob prepada. Voz je oba konja vlekel v samo žrelo smrti in večnega konca. Tik pred padcem na gole ter lačne grmade kamenja, je kočijaž porinil Freda na prašna tla, sam pa izginil v pozabo. Friderik nikoli ni ugotovil vzroka za to kočijaževo potezo, toda mu je bil zanjo iz vsega srca hvaležen ter se je zanjo vsak dan posebej zahvaljeval. Po nesreči je ostal popolnoma sam sredi gozda, sredi ničesar. Leta so minevala on pa je postajal vse bolj samostojen in vse bolj odrasel, toda lačen pa je bil malenkosti, ki segreje in prežene žalost ter solze z oči. Zaradi te ne nasitne lakote, se je odločil, da odide v vas in pozdravi svojo krušno mater ter brata. Resnično si je želel ljubezni, topline in občutka pripadnosti ter varnosti. Toda v vasi ga je pričakal materin grob in brat z grožnjo, da bo če samo še enkrat prestopi prag vasi, obtožen za Bogdanovo smrt ter še vseh premnogih Karlovih smrti žrtev z daritvenim namenom samemu hudiču. Zaradi takšnih obtožb ga bi ljudje sežgali na grmadi in ob tem še plesali. Saj ljudje preprosto niso mogli dovoliti, da krivoverci s svojimi obredi onečastijo njihovo vero.

Fredi ni imel druge izbire, kot da se je vrnil v svoj skromen dom in z žalostjo čakal usmiljene duše, ki bi prijadrala k njemu in mu zapolnila praznino v srcu.

Fredi je Elizabeto videl kot usmiljenega angela s prijetnim nasmeškom na obrazu, zaradi katerega mu je srce kar zapelo. Elizabeta pa nikakor ni mogla verjeti, kakšna krivica se mu je zgodila. Do sedaj ni verjela, da obstaja človek, ki bi bil zmožen tako dobri in sočutni osebi zagreniti ter okrasti življenja! Presunjeno dekle je kljub njegovemu strahu sklenilo, da vsekakor odideta v vas ter vsem razkrijeta resnico in županu snameta masko z obraza morilca ter slavilca hudiča.

Naslednje jutro sta se še pred zoro odpravila na pot k svobodi ter preporodu. Kar nekaj časa sta hodila v tišini strahu, dokler nista zagledala vasi s svojo mogočno veličino. Razločno sta lahko videla ljudi, kako urno stopajo iz svojih urejenih ter navidezno popolnih bivališč proti cerkvi, ki je že glasno odzvanjala začetek jutranje maše. Domača prišleka sta se napotila naravnost k županovi razkošni hiši z namenom, da ga razkrinkata in nedolžne očistita obtožb ter krivic.

Njuno odločno držo ter hojo s težkimi in dolgimi koraki je presenetil Karel, ki zaradi svojega skrivnega verovanja presenetljivo ni mogel vstopiti v sveti hram vere ter čistosti. Pritajeno se je prikradel iz labirinta vrtnic in tulipanov. Bil je presenečen, toda vidno zadovoljen, da bo nekdo počistil njegove grehe in umore. Tišino je prva prerezala Elizabeta in županu razkrila vse svoje karte in namene. Ubesedila je resnico o njegovih krutih in krvavih daritvah Satanu ter umoru ubogega Bogdana. Gospod Karel je grozljivo prebledel, nato pa se nepričakovano začel na ves glas smejati ter s svojo mogočnostjo rasti in rasti…

Kljub nenavadni predstavi, mu je Elizabeta še naprej grozila s kaznijo in plačilom za vsa nečloveška dejanja. V tistem trenutku je Karel iz svojega hlačnega žepa temno-sivih žametnih hlač privlekel svetlikajoč nož z grozeče ostro konico. Presenečenje, katero je v zraku poplesavalo in se iz minute v minuto večalo, je prekinil s porogljivim tonom večno ne premaganega: »Kdo pa misliš, da si?! Da meni, županu, groziš s smrtjo in s plačilom.

Nihče me ne more premagati, saj sem glavni in imam oblast nad vsakim bitjem s srcem ter s pobožno in naivno vestjo.« V tistem trenutku se je naglo približal Elizabeti, jo zagrabil za lase ter iz nje izvabil krik jeze in obupa. Pogledal jo je in ji z grozljivo ter nepotešeno slo v očeh zabodel nož v srce. Elizabeti je z bolečino in žalostjo v očeh iz ust priplaval krik, ki je paral srca angelov. Ta glas je plaval v vetru, dokler se ni razpočil v boleči vzklik: »Friderik!«

Ta krik še danes odmeva med krošnjami dreves, prostranimi žitnimi polji ter se z žalostjo ustavi v srcih ljudi, ki te tragedije niso mogli preprečiti.

Bolečina v Elizabetinih prsih ni dolgo žgala oči in žrla moči, saj se je z majhno solzo poslovila od ljubljenega prijatelja in vseh prelepih kotičkov v gozdu ter srcu. Tedaj je majhna deklica s pogumnim srcem obležala v mlaki krvi in z žalostjo v očeh. Ko je tako njena duša odletela skupaj s pticami po prostranih valovih oblakov ter sanj, je Fredu od žalosti počilo srce, začelo je krvaveti in izginjati v tišino. Njegovo telo se je spremenilo v prelepe sinjo-modre metulje s podobo miline in dobrote. Odleteli so v nebo in zapeli z žalostjo v srcu.

Vaščani so vse Elizabetine obtožbe in umore župana slišali v cerkev še ne pričete maše. Skupaj s sokrivci je bil prebičan ter zažgan na grmadi. Tako je bilo končno pravici poplačano in o strahu ni bilo ne duha ne sluha več.

Drevesa še danes pojejo zgodbo prijateljstva s tragičnim koncem in neuslišanih srčnih sanj. Če prisluhneš vetru, ki pleše v objemu noči in večnosti, boš zaslišal, kako se Elizabeta in Fredi z roko v roki sprehajata pod veličastno lunino mesečino, nabirata cvetlice ter rešujeta uboge živali iz pasti. Slišal boš pritajen in razigran Elizabetin smeh, ki odzvanja v šelestenju krošenj in lebdečih krilih hladnega vetra večnosti ter kliče Freda k plesu svobode in večnega prijateljstva.

Peče, skeli zaradi neznanega tujka v srcu, ki mi para dušo in krade življenje! Bolečina se počasi širi iz prsnega koša in napolni vsak kotiček v krč ujetega telesa. Topla svetloba počasi izginja za zavesi teme in tišine. Jaz pa padam v neskončno globino večnosti in spominov …

Pred mnogimi leti, tisočerimi pogrebi in daritvenimi obredi, je obstajal samotar večnosti. Taval je po samotnih poteh, brskal po zapuščenih predelih in kradel mrtvim ter naivnim dušam. Bil je suh, zgovoren in pretkan goljuf, ki mu ni bilo za zaupati. Ljudje so o njem širili grozljive zgodbice in srhljive anekdote. Nihče ga ni ne srečal ali videl, toda kljub temu so se ga na smrt bali, s tresočimi nogami oprezali ter s škripajočimi zobmi poslušali vsak šum v črni noči neznanega. Nikoli niso izvedeli njegovega pravega imena ali v kakšno podobo je našemljen. Poznali so ga po imenu, ki je opisovalo njegovo brezosebno notranjost, kamnito srce ter požrešno lakoto; imenovali so ga »Dolgoprsti Fredi«. Zaradi njega so se bali vsakega šuma v skrivnostni noči, vsake sence strahu in katerega koli dotika mistične črnine pozabljenega sveta. Ljudje so se izogibali vsake slepe ulice, neznane poti ter neznanih in mikavnih povabil poželenja. Bali so se noč in dan, vsako minuto in vsak trenutek možnosti za padec v brezizhodno pogubo.

Dan je objela tema. Megla se je spustila in drevesne veje so oživele. Veter je prinašal krike noči skozi temačen gozd vse do prostranih polj izgubljene letine. Tisto leto so vaščani majhne ob gozdne vasice, po imenu Skriti log, še posebej občutili revščino in bedo. Vse zaloge ter ozimnice so jim že pošle, letošnja letina pa je bila uničena. Vsi so vedeli, kdo je krivec za vso to zmešnjavo, vendar nihče si ni upal spregovoriti in to izreči na ves glas. Kajti bilo je že premnogo žrtev, ki so padle v roke moža, ki ni poznal humanosti ali človeškega usmiljenja. Po vsaki polni luni so našli na obrobju gozda človeško truplo, brez kapljice krvi in s popolnim rezom razprtega trebuha. S časom so se človeške oči na ta ponavljajoči prizor navadile, tudi želodec so lažje krotili, toda nihče prav nihče pa ni mogel pobegniti pred nočnimi morami, katere so jih obiskale vsako noč in jim izpile iz telesa še tisti kanček poguma, ki so ga premogli. Namreč vedno jih je obiskal zloglasni Fredi. Pravili so, da se je hranil s strahom ubogih ljudi, zato se je pritajil v vsako luknjico in v vsak kotiček majhnih sobic prestrašenih vaščanov. Prav zaradi svojega strahu pred njim, so starši majhne deklice Elizabete pustili prižgano svečo v njeni skromni sobici. Tako kot stari pregovor pravi:« Nesreča nikoli ne počiva.«, se je po enakem scenariju pripetilo tisto noč v njeni sobi. Goreče sveče so se po nesreči dotikale okenske zavese, katere so poplesavale na vetrove tone. Kmalu so tudi same začele goreti, nato pa je bila premagana še majhna komoda. Počasi in pritajeno se je ogenj širil že do Elizabete, ko se je le-ta prebudila in skupaj s starši urno zapustila skromno, a domači hišo polno spominov ter ljubkih pripetljajev.

Elizabeta je bila zares kar drobna, toda za svoja leta zelo pametna in pogumna. Vsako tragedijo ali umor je želela od blizu pogledati, preučiti ter odkriti brezdušnega krivca. Namreč rjavolasa kuštrava Elizabeta ni verjela govoricam in obtožbam svojih staršev, vaščanov ali celo župana, da je vseh grdih in grozljivih stvari kriv Fredi. Verjela je, da je samo uboga in izgubljena duša, ki ne glede kako močno se trudi in poskuša, ne more najti svojega mesta pod svobodnim soncem. Vanj je verjela ter vsako zaničevanje glede njegove osebnosti zavračala, saj je trdila, da osebe ne moreš grajati, če je ne poznaš! Zaradi tega so začele krožiti lažnive in izmišljene govorice, da le Elizabeta Fredova pomočnica ter da je svojo dušo prodala hudiču. Kmalu ji niso dovolili vstopiti v cerkev, v sam hram miru in vere.

Celo starši so se je začeli sramovati. Vedela je, kdo je govorice izumil in jih oživel ter to z namenom, da bi zavaroval sebe in sokrivce. To je bil sam in edini župan! Nikoli ga ni marala. Ob njem jo je vedno spreletel srh in nočna mora jo je morila, zaradi njegove kozje bradice ter gromozanskih ušes. Sam župan Karel je bil nanje zelo ponosen, saj je menil, da kažejo njegovo mogočnost in veljavo. Hudomušna deklica temu ni verjela in je tudi zoper tega glasno ugovarjala. Župana je oklicala za sleparja in kradljivca ter pravično ožigosala njegovo zvišano hčerko Giselo za lažnivko. Prav nikomur ni prizanesla s svojim brez dlakavim jezikom. Takšni brez nadzorni pripetljaji so postali glavni viri pogovor bogaboječih in tračarskih vernicah majhne vaške župnije. Ubogega duhovnika Cirila, ki je bil predober in naiven, so prepričale, da morajo moliti za Elizabetino dušo in jo tako rešiti pekla ter večnega cvrenja v kotlu. To je bila samo pika na i ostalim obtožbam in za Elizabetine starše prevelika sramota. Zato sta potihoma in na skrivaj sprejela, da jo bosta poslala v zelo strogo šolo na graščino Tutorjev. Tam so otroke obravnavali in vzgajali na zelo nenavadne in otrokom neprimerne načine ter prijeme. Ko so te uboge še ne letajoče ptice končno prispele domov, so vsi občudovali njihovo tišino in vljudnost, toda niso pa videli, da so bili okradeni svoje duše in otroške razigranosti!

Elizabeti takšne pomembne in strahu vzbujajoče novice niso povedali starši, ampak jo je izvedela iz zbadljivk vaških otrok. Zelo jo je bilo sram, toda še bolj pa jo je prizadelo, da ji niti lastni starši ne verjamejo in se je želijo znebiti. V obupu in v solzah je odvihrala v gozd ter tekla tako dolgo, dokler se listnati gozd ni prelevil v iglastega, svetlobo zamenjala tema in vonj po vijolicah zbledel v vonj smole ter iglic. Ni vedela, kje je niti koliko je ura ali celo kaj se je skrivalo v vsakem šumu grmičevja ovitega v temo noči. Kar naenkrat, se je spotaknila ob neznano prepreko in padla na gozdna tla. V laseh in nosu je imela polno zemlje ter v roke so se ji zapičile drevesne iglice in ji v oči privabile solze. Vse okoli nje je bilo črno kot v rovu in veter je poplesaval ter jo vabil k plesu noči in lunine mesečine zastrte s kopreno goste megle. Počasi je tonila v spanec in svetloba je izginjala v črnino, dokler ni naenkrat zagledala pred seboj bledo podobo z velikimi očmi, katere so bile uprte vanjo ter jo z grozljivim zanimanjem opazovale. Deklica je od strahu in groze padla v spanec ter zaplavala čez ocean sanj in miru.

Sonce je vstalo in skozi majhne luknjice megle ter krošnje samih iglic osvetljevalo gozdna tla. Ptički so peli ter se lovili med dolgimi vejami. Potok bistre vode je v bližini šumel in klical v svojo svežino. Elizabeta je počasi odprla svoje oči in zagledala lesen strop z vidno mogočnimi tramovi. Sobica ne hiška, majhna hiška, ki je bila polna žalosti in ljubezni, ki je neutrudno iskala srčnega prejemnika, toda ga ni in ni našla. Na sredini tega skromnega domovanja je bila miza s šestimi stoli, toda le eden je imel pogrinjek in blazino za sedenje. Nasproti je bil v steni vgrajen kamin z goriščem, kjer je prijetno in toplo žarel ogenj. V kotih te domače kolibe so visele košare polne suhih in še dišečih začimb ter zdravilnih zeli. Iz omamne mešanice darila narave si lahko prepoznal aromatično baziliko, dišeči rožmarin, rožnato sivko, nežno citronko, srčno materino dušico, najbolj pa sta ti omamile brbončice meta ter melisa. Bilo je omamno! Vonji so, kar poplesavali okoli nosnic in ju vabili k plesu arome naravnega.

V najtemnejšem kotu zraven police z bogato ozimnico pa je sedela črna podoba iz sanj. Obdajal jo je bled obraz, skoraj bel s črnimi očmi in s prijaznim nasmeškom na obrazu. Njegovo telo je obdajala črnina, zato je bil obraz videti kot pustna maska. Elizabeta je bila prestrašena in njen utrip je bil vidno povišan. V ušesih ji je začelo glasno odzvanjati in roke so se ji začele potiti ter lepiti. Podoba se je, kar naenkrat s svojo mogočnostjo vzravnala in se ji približala. Zaradi Elizabetinega strahu je roke oblikovala v preplet molitve ter počasi odprla usta. » Prosim, nikar se me ne boj. Ne želim ti žalega! » V dekličinih ušesih so besede moške podobe z globokim glasom odzvanjale ter se ponavljale kot pokvarjena kaseta. Sama ni imela dovolj moči, da bi nadaljevala, zato mu je namenila prisrčen, a zadržan nasmeh. Neznanec ni bil prizadet, toda je z velikim navdušenjem nadaljeval:« Ime mi je Friderik in včeraj med nočnim sprehodom, sem te našel negibno ležati na tleh. Na vrhu čela si imela krvavo odrgnino, zato sem nanjo položil zdravilne zeli. » Elizabetine oči so zažarele. Ni mogla verjeti svojim očem, saj je vedno trdila, da je zloglasni Fredi v resnici dobra duša, ki samo išče nekoga, da bi mu zapolnil praznino v srcu, vsekakor pa ne morilec in mučitelj. Še v tistem trenutku se ji je povrnil glas, da je z njim zapela na kupe vprašanj in razlag. Pojasnila mu je vso zgodbo in vse obtožbe vaščanov na njen ter njegov račun. Friderikov obraz ni bil presenečen, ampak prizadet in žalostne oči so zalile solze. Elizabeta ni mogla pobegniti pred bolečino, zaradi krute krivice, zato je planila k njemu in ga iskreno ter ljubeznivo objela. Počutila se je, kot da bi našla iskani delček sestavljanke, katerega kljub prizadevanju ni mogla najti.

Minile so ure, dnevi, tedni in Elizabeta ter Fredi sta postala najboljša prijatelja. Skupaj sta nabirala zdravilne zeli, si pripravljala okusna kosila ter reševala živali iz lovskih pasti. Elizabeta je spoznala njegovo prečudovito osebnost in zlato srce. Oba sta se prvič počutila sprejeta in zares ljubljena, saj Fredi nikoli ni imel prijateljev, zaradi svoje krivične preteklosti. Elizabeta pa se v družini nikoli ni počutila sprejete, saj so venomer našli nove napake in neodobravanja iz samega zaničevanja. Nikakor si ni mogla predstavljati pa tudi če je popolnoma utišala ter izkoreninila svoja humana čustva, da bi Fredi lahko koga ranil ali celo ubil, preprosto ni bil človek brez vesti in čustev! Saj je bil predobra in prečita duša, ki si je le želela kanček ljubezni in pozornosti, toda v zameno pa je dobil le krike groze in strahu.

Čas je hitro tekel, kot da bi ga nekdo neutrudno potiskal, brez pravega ter poznanega vzroka. Elizabeta je že skoraj pozabila na svoje staro življenje, toda vseeno se ji je prikradlo iz najtemnejšega predela spominov ter potrkalo na zavest. Tako se ji je nekega sončnega in toplega dne v ušesa prikradla drzna zamisel, da bi odšla v vas in vaščanom predstavila Freda.

Želela jim je odpreti oči in le-te rešiti megle prevare, da bi spoznali, da on nikakor ne bi mogel biti brezsrčna pošast. Hotela je, da pogledajo v obraz resnice in prisluhnejo njeni glasni izpovedi.

V tistem trenutku, ko je to idejo razkrila Fredu, jo je on z neznanim strahom in s pridihom groze v glasu zavrnil. Elizabeta ga ni razumela, zakaj ne želi, da bi ljudje spoznali resnico ter ga sprejeli skupaj s prečudovito in dobro osebnostjo. Po dolgi tišini, ki je boleče odzvanjala v ušesih, je Fredi končno spregovoril in razkril resnično zgodbo, pred katero se je uspešno skrival, do sedaj! Ko je začel pripovedovati bolečo realnost, so se mu oči za rosile in glas se je skoraj izgubil ob glasnem razbijanju stenske ure. Razkril ji je, da je župan Karel njegov krvni brat. Imela sta čudovito mamo po imenu Dušanka, katera ju je imela brezpogojno in resnično rada. Zanju je bila pripravljena storiti karkoli ter jima uresničiti kakršnikoli potrebo ali željo. Na žalost je umrla prehitro. Namreč med spanjem ji je odpovedalo srce, preprosto nehalo je biti. Ljudje so govoričili, da ji je srce počilo, zaradi prizadevanja po omogočanju svojima sinovoma varnost in ljubezen obeh staršev, očeta ter mater. Po njeni smrti sta ostala siroti. Tako sta naslednjih nekaj let živela v sirotišnici stare gospe Mirjane, ki je imela premnogo sirot, toda premalo denarja, da bi lahko nahranila vsa lačna in hrepeneča usta. Ko sta brata tako čakala in upala, da se ju bo prihodnost usmilila, se je nekega mrzlega februarskega dne na vratih gospe Mirjane prikazal poročeni par na pragu srednjih let. Dobrosrčni gospe s prijaznim nasmeškom je bilo ime Ljudmila in visokemu široko plečnemu gospodu z dolgimi ter zavitimi brki pa Pavel. Bila sta povprečen ljubeč par, le da sta bila nekoliko bolj premožna zaradi Pavlovega županskega naziva. Imela sta tudi sina edinca Bogdana, ki je bil enakih let kot brata. Zakonca sta se za posvojitev odločila po zdravnikovemu predlogu, saj žena po prvi nosečnosti otrok na žalost ni mogla več donositi. Razširjena družina se je lepo razumela in imela s srečo zapolnjeno življenje. Dokler oče ni hudo zbolel in svojega prvorojenca proglasil za svojega naslednika. Toda to ni bilo po godu in načrtih Karla, ki je že tedaj hlepel po nadzoru in premoči. Zato je Bogdana porinil po stopnicah ter za ta brezdušen umor obtožil Freda. Bogdan je na licu mesta umrl ter obležal v mlaki krvi s presenečenim izrazom na obrazu. Freda so tako odpeljali v bolnišnico za mentalno bolne otroke. Pot do tja je peljala po vijugasti makadamski poti ob strmem ter smrtonosnem prepadu. Ko sta konja tako z velikim naporom vlekla za seboj velik lesen voz, sta se spotaknila ter njegov zadnji del zapeljala čez rob prepada. Voz je oba konja vlekel v samo žrelo smrti in večnega konca. Tik pred padcem na gole ter lačne grmade kamenja, je kočijaž porinil Freda na prašna tla, sam pa izginil v pozabo. Friderik nikoli ni ugotovil vzroka za to kočijaževo potezo, toda mu je bil zanjo iz vsega srca hvaležen ter se je zanjo vsak dan posebej zahvaljeval. Po nesreči je ostal popolnoma sam sredi gozda, sredi ničesar. Leta so minevala on pa je postajal vse bolj samostojen in vse bolj odrasel, toda lačen pa je bil malenkosti, ki segreje in prežene žalost ter solze z oči. Zaradi te ne nasitne lakote, se je odločil, da odide v vas in pozdravi svojo krušno mater ter brata. Resnično si je želel ljubezni, topline in občutka pripadnosti ter varnosti. Toda v vasi ga je pričakal materin grob in brat z grožnjo, da bo če samo še enkrat prestopi prag vasi, obtožen za Bogdanovo smrt ter še vseh premnogih Karlovih smrti žrtev z daritvenim namenom samemu hudiču. Zaradi takšnih obtožb ga bi ljudje sežgali na grmadi in ob tem še plesali. Saj ljudje preprosto niso mogli dovoliti, da krivoverci s svojimi obredi onečastijo njihovo vero.

Fredi ni imel druge izbire, kot da se je vrnil v svoj skromen dom in z žalostjo čakal usmiljene duše, ki bi prijadrala k njemu in mu zapolnila praznino v srcu.

Fredi je Elizabeto videl kot usmiljenega angela s prijetnim nasmeškom na obrazu, zaradi katerega mu je srce kar zapelo. Elizabeta pa nikakor ni mogla verjeti, kakšna krivica se mu je zgodila. Do sedaj ni verjela, da obstaja človek, ki bi bil zmožen tako dobri in sočutni osebi zagreniti ter okrasti življenja! Presunjeno dekle je kljub njegovemu strahu sklenilo, da vsekakor odideta v vas ter vsem razkrijeta resnico in županu snameta masko z obraza morilca ter slavilca hudiča.

Naslednje jutro sta se še pred zoro odpravila na pot k svobodi ter preporodu. Kar nekaj časa sta hodila v tišini strahu, dokler nista zagledala vasi s svojo mogočno veličino. Razločno sta lahko videla ljudi, kako urno stopajo iz svojih urejenih ter navidezno popolnih bivališč proti cerkvi, ki je že glasno odzvanjala začetek jutranje maše. Domača prišleka sta se napotila naravnost k županovi razkošni hiši z namenom, da ga razkrinkata in nedolžne očistita obtožb ter krivic.

Njuno odločno držo ter hojo s težkimi in dolgimi koraki je presenetil Karel, ki zaradi svojega skrivnega verovanja presenetljivo ni mogel vstopiti v sveti hram vere ter čistosti. Pritajeno se je prikradel iz labirinta vrtnic in tulipanov. Bil je presenečen, toda vidno zadovoljen, da bo nekdo počistil njegove grehe in umore. Tišino je prva prerezala Elizabeta in županu razkrila vse svoje karte in namene. Ubesedila je resnico o njegovih krutih in krvavih daritvah Satanu ter umoru ubogega Bogdana. Gospod Karel je grozljivo prebledel, nato pa se nepričakovano začel na ves glas smejati ter s svojo mogočnostjo rasti in rasti…

Kljub nenavadni predstavi, mu je Elizabeta še naprej grozila s kaznijo in plačilom za vsa nečloveška dejanja. V tistem trenutku je Karel iz svojega hlačnega žepa temno-sivih žametnih hlač privlekel svetlikajoč nož z grozeče ostro konico. Presenečenje, katero je v zraku poplesavalo in se iz minute v minuto večalo, je prekinil s porogljivim tonom večno ne premaganega: »Kdo pa misliš, da si?! Da meni, županu, groziš s smrtjo in s plačilom.

Nihče me ne more premagati, saj sem glavni in imam oblast nad vsakim bitjem s srcem ter s pobožno in naivno vestjo.« V tistem trenutku se je naglo približal Elizabeti, jo zagrabil za lase ter iz nje izvabil krik jeze in obupa. Pogledal jo je in ji z grozljivo ter nepotešeno slo v očeh zabodel nož v srce. Elizabeti je z bolečino in žalostjo v očeh iz ust priplaval krik, ki je paral srca angelov. Ta glas je plaval v vetru, dokler se ni razpočil v boleči vzklik: »Friderik!«

Ta krik še danes odmeva med krošnjami dreves, prostranimi žitnimi polji ter se z žalostjo ustavi v srcih ljudi, ki te tragedije niso mogli preprečiti.

Bolečina v Elizabetinih prsih ni dolgo žgala oči in žrla moči, saj se je z majhno solzo poslovila od ljubljenega prijatelja in vseh prelepih kotičkov v gozdu ter srcu. Tedaj je majhna deklica s pogumnim srcem obležala v mlaki krvi in z žalostjo v očeh. Ko je tako njena duša odletela skupaj s pticami po prostranih valovih oblakov ter sanj, je Fredu od žalosti počilo srce, začelo je krvaveti in izginjati v tišino. Njegovo telo se je spremenilo v prelepe sinjo-modre metulje s podobo miline in dobrote. Odleteli so v nebo in zapeli z žalostjo v srcu.

Vaščani so vse Elizabetine obtožbe in umore župana slišali v cerkev še ne pričete maše. Skupaj s sokrivci je bil prebičan ter zažgan na grmadi. Tako je bilo končno pravici poplačano in o strahu ni bilo ne duha ne sluha več.

Drevesa še danes pojejo zgodbo prijateljstva s tragičnim koncem in neuslišanih srčnih sanj. Če prisluhneš vetru, ki pleše v objemu noči in večnosti, boš zaslišal, kako se Elizabeta in Fredi z roko v roki sprehajata pod veličastno lunino mesečino, nabirata cvetlice ter rešujeta uboge živali iz pasti. Slišal boš pritajen in razigran Elizabetin smeh, ki odzvanja v šelestenju krošenj in lebdečih krilih hladnega vetra večnosti ter kliče Freda k plesu svobode in večnega prijateljstva.

Peče, skeli zaradi neznanega tujka v srcu, ki mi para dušo in krade življenje! Bolečina se počasi širi iz prsnega koša in napolni vsak kotiček v krč ujetega telesa. Topla svetloba počasi izginja za zavesi teme in tišine. Jaz pa padam v neskončno globino večnosti in spominov …