Če potok bi govoril,
bi govoril O strmih pobočjih,
o cvetočih poljanah,
o pticah, ki preletavajo svet,
o ribah, ki drstijo v njegovih tolmunih,
o otrocih, ki bredejo bosi po njem,
o otrocih, ki po njem spuščajo ladjice,
o metuljih, ki sedajo na rožne liste,
o vsem česar sam ne poznam.
KONČANO JE
Končano je.
Telefon več ne zvoni,
obmolknile so tvoje laži.
Namesto žalosti
v srcu čutim prezir.
Končano je.
Nič več hrepenenja,
le siva praznina
zajema me
v nečloveški okvir.
Končano je.
Ni več plazu
praznih obljub,
ki bi pehale me
v brezmejni obup.
NA PRAGU
Nisem več tu.
Na oblaku sivine,
lebdim.
Ne čutim ničesar,
ne veselja, žalosti, ali bolečine.
Lebdim.
Nad negibno postavo se sklanjajo
spačeni obrazi,
nerazumljive jezike govore.
Življenje odhaja,
kako ga ujeti,
nihče ne ve.
Negibna ležim,
v meni ni moči.
Ko hočem vrata oči odpreti,
že spet v globok spanec zdrsim.
In na oblaku sivine,
lebdim.
NEMA GOVORICA
Vame še zmeraj zre
dvoje oči odhajajočega,
zazrte globoko
v življenje moje biti.
Še zmeraj čutim stisk tvoje roke,
kot da se hočeš okleniti življenja v meni.
Govoriš vzneseno, tako si nekoč govoril,
toda tvoja govorica je govorica nemega.
Kaj si mi hotel povedati?
Bo ostala večna neznanka?
POLETEL BOM
Zvezde se sklanjajo,
poletel bom na najvišjo,
nabral bom njen čarobni prah,
da bo ožarjal življenje
popotnika,
ki mu klecajo kolena.
PREZRTA PROŠNJA
S pogledom si me prosil,
postoj, v oči se mi zazri,
morda odkriješ tisto,
kar v duši me pekli.
Zaman bile so prošnje,
da bi podala ti roko,
pomagala nositi breme,
ki zate bilo je pretežko.
Ti veš, da žalost moja
mi zastrla je oko,
videla jaz nisem,
da življenje zate
postalo je pretežko.
Tvoj pogled je prazen,
v njem življenja ni,
trpljenje ga je umorilo,
brez upanja na boljše dni.
Telo negibno
na odru zdaj leži,
na obrazu tvojem videti
življenja teže je sledi.
STOPIM V NOV DAN
Jutri stopim v nov dan,
zagrnem zastore srca.
Zaprl bom vrata pozabe,
nadel si bom novo oblačilo.
ŽIVLJENJE
Sem posoda
do vrha polna,
v njej ni prostora ne za strup,
ne za zdravilni napoj.
Temne sence se tiho rogajo,
ne morem jim uiti,
nimam moči,
oklepajo se me
kot pijavke,
se utapljajo v mojem življenju.
NEGOTOVA POT
Danes vesel si,
jutri potrt,
stopaš po poti,
v prihodnost zazrt.
Le kaj mi prinese
usoda nemila,
reko gorja, da
v njem bi utonila?
Prgišče ljubezni,
da v njej bi počila?
GOVORICA POTOKA
Če potok bi govoril,
bi govoril O strmih pobočjih,
o cvetočih poljanah,
o pticah, ki preletavajo svet,
o ribah, ki drstijo v njegovih tolmunih,
o otrocih, ki bredejo bosi po njem,
o otrocih, ki po njem spuščajo ladjice,
o metuljih, ki sedajo na rožne liste,
o vsem česar sam ne poznam.
KONČANO JE
Končano je.
Telefon več ne zvoni,
obmolknile so tvoje laži.
Namesto žalosti
v srcu čutim prezir.
Končano je.
Nič več hrepenenja,
le siva praznina
zajema me
v nečloveški okvir.
Končano je.
Ni več plazu
praznih obljub,
ki bi pehale me
v brezmejni obup.
NA PRAGU
Nisem več tu.
Na oblaku sivine,
lebdim.
Ne čutim ničesar,
ne veselja, žalosti, ali bolečine.
Lebdim.
Nad negibno postavo se sklanjajo
spačeni obrazi,
nerazumljive jezike govore.
Življenje odhaja,
kako ga ujeti,
nihče ne ve.
Negibna ležim,
v meni ni moči.
Ko hočem vrata oči odpreti,
že spet v globok spanec zdrsim.
In na oblaku sivine,
lebdim.
NEMA GOVORICA
Vame še zmeraj zre
dvoje oči odhajajočega,
zazrte globoko
v življenje moje biti.
Še zmeraj čutim stisk tvoje roke,
kot da se hočeš okleniti življenja v meni.
Govoriš vzneseno, tako si nekoč govoril,
toda tvoja govorica je govorica nemega.
Kaj si mi hotel povedati?
Bo ostala večna neznanka?
POLETEL BOM
Zvezde se sklanjajo,
poletel bom na najvišjo,
nabral bom njen čarobni prah,
da bo ožarjal življenje
popotnika,
ki mu klecajo kolena.
PREZRTA PROŠNJA
S pogledom si me prosil,
postoj, v oči se mi zazri,
morda odkriješ tisto,
kar v duši me pekli.
Zaman bile so prošnje,
da bi podala ti roko,
pomagala nositi breme,
ki zate bilo je pretežko.
Ti veš, da žalost moja
mi zastrla je oko,
videla jaz nisem,
da življenje zate
postalo je pretežko.
Tvoj pogled je prazen,
v njem življenja ni,
trpljenje ga je umorilo,
brez upanja na boljše dni.
Telo negibno
na odru zdaj leži,
na obrazu tvojem videti
življenja teže je sledi.
STOPIM V NOV DAN
Jutri stopim v nov dan,
zagrnem zastore srca.
Zaprl bom vrata pozabe,
nadel si bom novo oblačilo.
ŽIVLJENJE
Sem posoda
do vrha polna,
v njej ni prostora ne za strup,
ne za zdravilni napoj.
Temne sence se tiho rogajo,
ne morem jim uiti,
nimam moči,
oklepajo se me
kot pijavke,
se utapljajo v mojem življenju.
NEGOTOVA POT
Danes vesel si,
jutri potrt,
stopaš po poti,
v prihodnost zazrt.
Le kaj mi prinese
usoda nemila,
reko gorja, da
v njem bi utonila?
Prgišče ljubezni,
da v njej bi počila?
