Na predvečer državnega praznika, še preden so v mestu za minuto ugasnili vse luči, sem si oprale lase, skrtačila obleko, pripravila čevlje in torbico in potem v temi odšla spat. Na policah v predsobi so se gnetle stare in nove izdaje knjig, katere sem morala vsak večer pred spanjem obiskati in prebrati kakšen stavek. Malo je vse skupaj delovalo zmedeno, tema je namreč opravila svoje. Okoljeskrbniki so me že zdavnaj pripravili tudi na to, zato je bila baterija vedno na istem mestu, pripravljena da mi pomaga. Nocojšnji stavek je obrnil stvari na glavo. Ne, to ni bilo iz Miltonovega raja, pa tudi iz Leninovega življenjepisa ne, še manj katerega izmed romanov, bil je stavek iz moje dežele Tuintam. Dežele, v katero zbežim, ko mi ušesa že skoraj počijo od vsakodnevnih novic, nakupovanja hrane in nenehne konsolidacije bančnega računa.
»V deželi Tuintam živel je dobri vitez Fazan,« se je začela zgodba. Jaz pa, dvomljivka kot vedno, je še mogoče, da so včasih, še manj danes, živeli dobri »vitezi?« Enega sem vseeno našla, pa se je potem izkazalo, da je bil »politično« okužen. Iskal je svojega boga, pa pozabil, da je potrebno pri tem najprej iskati v sebi. Tako je grešil, kozel neumni, povzročal škodo, se nasmihal in ljubeznivo dvigoval klobuk, dokler ga nisem spregledala. Obljubljal je namreč deželo, kjer se bosta cedila med in mleko.
In spet:
»Vitez Fazan, postavni mladec, ki so mu lasje sijali kakor sonce, njegov konj je imel zlate ostroge, je jezdil skozi deželo Tuintam, da pobiral bi davke svoje, se razkazoval. Pa so ljudje ga na moč ljubili, se njegovi zlati svetlobi čudili. V tej deželi, brez meja, brezskrbno so živeli, drug drugega na moč ljubili. Ampak, tako kot vsepovsod, svetloba je preminila. Na mah deželo Tuintam je tema črna zagrnila.«
No, pa je spet zasvetila elektrika. Gotovo sem kaj narobe prebrala, medtem, ko sem s z baterijo letala po predsobi in iskala pravi tekst. Večni boj med svetlobo in temo se je spet prenesel na mojo knjižno polico, med tekste, ki se na vsak način trudijo šokirati bralca, in kar je najvažnejše, odkriti začetek sveta. Zato sem se raje vrnila v dnevno sobo, kjer sem imela še neprebrani dnevni časopis. S prsti, črnimi od tiskarskega črnila, sem brskala po straneh, da bi morda odkrila ključ nečesa novega, pozitivnega. Ah, sama groza in strah. Hudiči so na delu. Naslovi so bili dobesedno krvavi od želje, da bi novica kar najbolj šokirala. Vendar, od Hamurabija dalje, nič novega. Kaj ljudje res ne vedo, da si pijejo kri in meljejo svoje telo in dušo v prah. Nekaterim je to v užitek, drugim pa? Kakor mazohisti napajajo človeško srenjo. Raje se predam vitezu Fazanu, ki me spet vabi v deželo Tuintam.
»Kakor vihar je v deželo Tuintam prišel Nekdo, zagrnil deželo je v Temo. So nastale črne mlake, ptice so vreščale kakor prepirljive srake. So se ljudje gledali črno, vitez dobri ni znal delati dobrega več, poskrbeti za gradove, hiše, še manj za usta lačna, otroke, ki so žalostnih oči posedali na suhih temnih rebrih gozda. Vsi so močno shujšani zategnili pasove. In tudi on, kot vsi, gledal črno je in se skrival v temi.«
Kako je že s tem: vržeš droben kamenček po pobočju, nazadnje pa vse spodaj zasuje plaz! Tako je bilo tudi v deželi Tuintam, pa tudi v deželi, kjer živim in se trudim prebroditi noč in dan. Četudi se rima, nima nobene povezave, saj je realnost vse kaj drugega.
Pisk telefona je moje mislil speljal drugam. Če bom naročila to in to, potem bom dobila to in to; če bom pristala, da mi na nekem sestanku vdihnejo večno življenje, bom živela dalj in bolje; če bom prebrala to in to, potem se bom zagotovo počutila bolje. Ampak, dragi moji, če si bom kaj od tega privoščila, bom morala pošteno plačati. Le kje pa sem videla mačko, da bi zastonj škofa gledala? In, ne pozabite, je medlel glas na drugi strani, voliti boste morali pošteno! Torej, našo stranko, ki vam ponuja doživljenjske okove in čiščenje misli, predvsem pa, vse vam bomo povedali. Ničesar vam ni potrebno misliti, le slediti morate. Hvala, je še reklo na drugi strani. In bilo je vsega konec. Jaz pa niti do besede nisem prišla.
»A v deželi Tuintam so se potem zbrali veljaki,vitezi, in berači, da bi Temo pregnali, si sonce nazaj priklicali. Vendar, kot vedno je bilo, to ni bilo tako lahko. Tema se je razbohotila po hišah, skednjih in gradovih, jedla je Svetlobo, sonce zagrnila. Pa pravi dobri vitez Fazan: »Joj, prejoj, že vem kako opravil bom s to črno temo.«
V današnjem času bi bilo to bolj enostavno. Razpisali bi referendum, zapravili na kupe denarja in mlatili prazno slamo, da bi končni rezultat povedal to, kar že vsi vemo. Sodobni vitezi bi obdržali gradove, berači pa svoje malhe. Vendar je v pravljici to še bolj enostavno.
Ni pomagal meč, ne boj in jeza, zato so dejali vsi ljudje: »Drugače bomo odpravili to gorje. Srca bomo očistili vse zlobe, nevoščljivosti, sovraštva. Si bomo v roke segli, objeli, si pogledali v oči in morda, pravi vitez Fazan na to: »Še poljubček dali!«.
»Vemo, vemo,« so kričali: »Sonce ljubi vse ljudi, tudi gozd in travo, viteza Fazana in njegovo slavo, pa še berača in bogataša, otroke vseh barv, dolgih in kratkih las.«
Aha so spet modrovali: »Ko bomo skupaj živeli na Zemlji, v dobrem in slabem čuvali naravo, ustavili vse vojne in bolezni, takrat … takrat bo v deželi Tuintam Svetloba pogoltnila Temo, Sonce bo sijalo, nam svetila Luna, ptice pele, bo v divjini vladal red, človek bo skrbel, da se zarod njegov bo vedno rad imel.«
Na to vse pravi bistri vitez Fazan, se pokončno pred njih postavi, da bi se še glas njegov slišal daleč in še kam: »Saj to je enostavno, modro in pošteno. Gremo! Temo bomo pregnali, jo hudo zjezili, da od strahu bo pobegnila, še prej ljubezni se napila, temna sila bo vso moč zgubila. V deželi Tuintam ne bo več prestola imela.«
Zamenjala sem dan in noč, pa ne zaradi kakšne bolezni, ne, hotela sem se spočita in jasnih mislih udeležiti največje proslave v državi. V deželi, ki ima pravo ime, in kar je najvažnejše, prave viteze. Ti bodo sedeli v prvi vrsti, se modro držali in čakali, kdaj jih bo kdo pohvalil. Aaaa, ne vsi, ne, nekateri pa. Vitezi Svetlobe na eni, vitezi Teme na drugi strani. Za njimi pa tlačani, posojilojemalci, bolniki in mešalci megle. In med njimi še jaz, ki sem verjela, da ima resnica in pravica dobre volje na pretek, predvsem pa pozapre krive in opere nedolžne. Gotovo sanjam. Sanjam! Resnica bo temno Temo pregnala iz dežele, napolnila želodce in poskrbela za smeh in dobro voljo. Okoljeskrbniki pa si bodo oprali roke in srce, nam ponudili nove zabojnike za smeti, uničili industrijo plastike in, kar je najvažnejše, jedli bomo zmleti kamen in prah s ceste. Vsa perjad in zverjad bo zasedla mesta in vasi. Edino in samo oni nam bodo smeli piti kri.
Ah, proslava, kaj bi to? Raje si skuham dobro večerjo, se zavijem v haljo in si ogledam novo oddajo, kjer bodo vitezi Teme in vitezi Svetlobe igrali na naše strune, beri: živce. Pred tem pa, ne da bi hotela prižgem še radio in naletim na novico dneva: proslava odpade! Vitezi Teme in vitezi Svetlobe so se stepli. Zdaj si celijo rane in ravnajo kosti.
Pa naj še kdo reče, da pravljice niso resnične!
Na predvečer državnega praznika, še preden so v mestu za minuto ugasnili vse luči, sem si oprale lase, skrtačila obleko, pripravila čevlje in torbico in potem v temi odšla spat. Na policah v predsobi so se gnetle stare in nove izdaje knjig, katere sem morala vsak večer pred spanjem obiskati in prebrati kakšen stavek. Malo je vse skupaj delovalo zmedeno, tema je namreč opravila svoje. Okoljeskrbniki so me že zdavnaj pripravili tudi na to, zato je bila baterija vedno na istem mestu, pripravljena da mi pomaga. Nocojšnji stavek je obrnil stvari na glavo. Ne, to ni bilo iz Miltonovega raja, pa tudi iz Leninovega življenjepisa ne, še manj katerega izmed romanov, bil je stavek iz moje dežele Tuintam. Dežele, v katero zbežim, ko mi ušesa že skoraj počijo od vsakodnevnih novic, nakupovanja hrane in nenehne konsolidacije bančnega računa.
»V deželi Tuintam živel je dobri vitez Fazan,« se je začela zgodba. Jaz pa, dvomljivka kot vedno, je še mogoče, da so včasih, še manj danes, živeli dobri »vitezi?« Enega sem vseeno našla, pa se je potem izkazalo, da je bil »politično« okužen. Iskal je svojega boga, pa pozabil, da je potrebno pri tem najprej iskati v sebi. Tako je grešil, kozel neumni, povzročal škodo, se nasmihal in ljubeznivo dvigoval klobuk, dokler ga nisem spregledala. Obljubljal je namreč deželo, kjer se bosta cedila med in mleko.
In spet:
»Vitez Fazan, postavni mladec, ki so mu lasje sijali kakor sonce, njegov konj je imel zlate ostroge, je jezdil skozi deželo Tuintam, da pobiral bi davke svoje, se razkazoval. Pa so ljudje ga na moč ljubili, se njegovi zlati svetlobi čudili. V tej deželi, brez meja, brezskrbno so živeli, drug drugega na moč ljubili. Ampak, tako kot vsepovsod, svetloba je preminila. Na mah deželo Tuintam je tema črna zagrnila.«
No, pa je spet zasvetila elektrika. Gotovo sem kaj narobe prebrala, medtem, ko sem s z baterijo letala po predsobi in iskala pravi tekst. Večni boj med svetlobo in temo se je spet prenesel na mojo knjižno polico, med tekste, ki se na vsak način trudijo šokirati bralca, in kar je najvažnejše, odkriti začetek sveta. Zato sem se raje vrnila v dnevno sobo, kjer sem imela še neprebrani dnevni časopis. S prsti, črnimi od tiskarskega črnila, sem brskala po straneh, da bi morda odkrila ključ nečesa novega, pozitivnega. Ah, sama groza in strah. Hudiči so na delu. Naslovi so bili dobesedno krvavi od želje, da bi novica kar najbolj šokirala. Vendar, od Hamurabija dalje, nič novega. Kaj ljudje res ne vedo, da si pijejo kri in meljejo svoje telo in dušo v prah. Nekaterim je to v užitek, drugim pa? Kakor mazohisti napajajo človeško srenjo. Raje se predam vitezu Fazanu, ki me spet vabi v deželo Tuintam.
»Kakor vihar je v deželo Tuintam prišel Nekdo, zagrnil deželo je v Temo. So nastale črne mlake, ptice so vreščale kakor prepirljive srake. So se ljudje gledali črno, vitez dobri ni znal delati dobrega več, poskrbeti za gradove, hiše, še manj za usta lačna, otroke, ki so žalostnih oči posedali na suhih temnih rebrih gozda. Vsi so močno shujšani zategnili pasove. In tudi on, kot vsi, gledal črno je in se skrival v temi.«
Kako je že s tem: vržeš droben kamenček po pobočju, nazadnje pa vse spodaj zasuje plaz! Tako je bilo tudi v deželi Tuintam, pa tudi v deželi, kjer živim in se trudim prebroditi noč in dan. Četudi se rima, nima nobene povezave, saj je realnost vse kaj drugega.
Pisk telefona je moje mislil speljal drugam. Če bom naročila to in to, potem bom dobila to in to; če bom pristala, da mi na nekem sestanku vdihnejo večno življenje, bom živela dalj in bolje; če bom prebrala to in to, potem se bom zagotovo počutila bolje. Ampak, dragi moji, če si bom kaj od tega privoščila, bom morala pošteno plačati. Le kje pa sem videla mačko, da bi zastonj škofa gledala? In, ne pozabite, je medlel glas na drugi strani, voliti boste morali pošteno! Torej, našo stranko, ki vam ponuja doživljenjske okove in čiščenje misli, predvsem pa, vse vam bomo povedali. Ničesar vam ni potrebno misliti, le slediti morate. Hvala, je še reklo na drugi strani. In bilo je vsega konec. Jaz pa niti do besede nisem prišla.
»A v deželi Tuintam so se potem zbrali veljaki,vitezi, in berači, da bi Temo pregnali, si sonce nazaj priklicali. Vendar, kot vedno je bilo, to ni bilo tako lahko. Tema se je razbohotila po hišah, skednjih in gradovih, jedla je Svetlobo, sonce zagrnila. Pa pravi dobri vitez Fazan: »Joj, prejoj, že vem kako opravil bom s to črno temo.«
V današnjem času bi bilo to bolj enostavno. Razpisali bi referendum, zapravili na kupe denarja in mlatili prazno slamo, da bi končni rezultat povedal to, kar že vsi vemo. Sodobni vitezi bi obdržali gradove, berači pa svoje malhe. Vendar je v pravljici to še bolj enostavno.
Ni pomagal meč, ne boj in jeza, zato so dejali vsi ljudje: »Drugače bomo odpravili to gorje. Srca bomo očistili vse zlobe, nevoščljivosti, sovraštva. Si bomo v roke segli, objeli, si pogledali v oči in morda, pravi vitez Fazan na to: »Še poljubček dali!«.
»Vemo, vemo,« so kričali: »Sonce ljubi vse ljudi, tudi gozd in travo, viteza Fazana in njegovo slavo, pa še berača in bogataša, otroke vseh barv, dolgih in kratkih las.«
Aha so spet modrovali: »Ko bomo skupaj živeli na Zemlji, v dobrem in slabem čuvali naravo, ustavili vse vojne in bolezni, takrat … takrat bo v deželi Tuintam Svetloba pogoltnila Temo, Sonce bo sijalo, nam svetila Luna, ptice pele, bo v divjini vladal red, človek bo skrbel, da se zarod njegov bo vedno rad imel.«
Na to vse pravi bistri vitez Fazan, se pokončno pred njih postavi, da bi se še glas njegov slišal daleč in še kam: »Saj to je enostavno, modro in pošteno. Gremo! Temo bomo pregnali, jo hudo zjezili, da od strahu bo pobegnila, še prej ljubezni se napila, temna sila bo vso moč zgubila. V deželi Tuintam ne bo več prestola imela.«
Zamenjala sem dan in noč, pa ne zaradi kakšne bolezni, ne, hotela sem se spočita in jasnih mislih udeležiti največje proslave v državi. V deželi, ki ima pravo ime, in kar je najvažnejše, prave viteze. Ti bodo sedeli v prvi vrsti, se modro držali in čakali, kdaj jih bo kdo pohvalil. Aaaa, ne vsi, ne, nekateri pa. Vitezi Svetlobe na eni, vitezi Teme na drugi strani. Za njimi pa tlačani, posojilojemalci, bolniki in mešalci megle. In med njimi še jaz, ki sem verjela, da ima resnica in pravica dobre volje na pretek, predvsem pa pozapre krive in opere nedolžne. Gotovo sanjam. Sanjam! Resnica bo temno Temo pregnala iz dežele, napolnila želodce in poskrbela za smeh in dobro voljo. Okoljeskrbniki pa si bodo oprali roke in srce, nam ponudili nove zabojnike za smeti, uničili industrijo plastike in, kar je najvažnejše, jedli bomo zmleti kamen in prah s ceste. Vsa perjad in zverjad bo zasedla mesta in vasi. Edino in samo oni nam bodo smeli piti kri.
Ah, proslava, kaj bi to? Raje si skuham dobro večerjo, se zavijem v haljo in si ogledam novo oddajo, kjer bodo vitezi Teme in vitezi Svetlobe igrali na naše strune, beri: živce. Pred tem pa, ne da bi hotela prižgem še radio in naletim na novico dneva: proslava odpade! Vitezi Teme in vitezi Svetlobe so se stepli. Zdaj si celijo rane in ravnajo kosti.
