Je ena tistih mojih stvari, ki me karakterizirajo.
Šel sem spat, pa sem se iz neznanega odločil, da bi bilo
bolje dati noge na pojšter ter glavo na blazino. Izbrskal
sem tudi neke slušalke, ki mi ob priklopu prek Youtuba
igrajo malo muzike. Taka, za večino, malo čudaška muzika
je, ki me spravlja v prijetno razpoloženje. Ob vsem
dogajanju me nekoliko moti ekran na dotik, ko mi pogosto
ponagaja pri pisanju črk. Ampak čisto malo. Tako malo,
kot me moti slab doseg wi-fija, ki zlobno zmoti ritem
izbrane glasbe. V tem trenutku me prešine misel.
Poimenoval jo bom Bella. Ta izraz sem imel rad, še preden
sem vedel kaj pomeni, saj se Bella sliši lepo.
Nekako zveni. Najprej pribobna velik B, katerega potegne
vse ožji E, ki se veže na dva debela, zvonovom podobna
L-ja, ta odzvenita v A, slednji pa, kot izdih po napornem dnevu
na kavču, rahločutno zaključi ta skupek črk. Prav užitno
se sliši ta beseda. Spominja me na žametno bel bonbon,
ki sem ga nekoč dobil, od očeta iz Pariza. Kakor je izgledal,
je imel tudi okus: nežen, po vrtnicah, dober. Vsi poznamo
agresivno sladke slaščice in tiste nežne. Ta bonbon je bil
najnežnejši slad, kar sem jih kdaj okusil. Zadovolji te
potihoma, tako da niti sam ne veš, da si to iskal. Na koncu
te zapusti, in ko bi še užival v tem, na oko, preprostem
okusu ga enostavno ni več. Tedaj čakaš, čakaš, ko se vrne.
Do takrat je tu le spomin, ki ti bega zdravo pamet, kako
je lahko nekaj tako subtilnega pustilo tako močan pečat.
Ugotoviš, da ima bonbon dušo ter karakter, kot naša
prijateljica Bella. Beseda, ki mi občasno utrne misel na
nesojenega življenjskega sopotnika, kot daljne sanje v
svetu spominov, kjer se včasih zazdi, da nikoli niso bile
resničnost. Včasih se mi zdi, da bi mu rad kaj povedal, a
se spomnim, da je to Bella, da je to ona. Ne on ali ono.
Prijeten spomin, ki ga, kot vrtnični bonbon, čutim v sebi.
Je tista, ki jo bo moj spomin hranil nekje globoko, a vekomaj.
Tako stališče do Belle, ki ga vmes motijo napadi idej, delujejo
le kot tragični ideal. Saj bi Bella morda hotela kako naznanilo,
ali spisek všečnih pesmi, a čemu bi to uresničil? Bi bilo tako
dejanje meni namen? Zdi se mi da. Tako se Bella vrne v svet,
kjer je le pojem ter kjer zveni lepo. Tako kot mnoge druge dni,
sem Bello najprej poosebil, a jo hitro razveljavil v navaden
lepo zveneč pojem, ki se vrne v svet idej. Prav je tako. Tako
zdaj Bella, kot žametni bonbon, počiva v mojih mislih in čaka
dan, ko bo iz daljnega spomina stopila nazaj v resničnost, skozi
moje glasilke. Beseda bi se razlila v svet, kot se okus bonbona
zlije v mene in rekel bi – »Bella, lepa si.« Tedaj bo to spet ona,
poosebljena stvarnost, ki bo z menoj srečno živela. Do konca dni?
Morda, a Bella je tako redka in zmuzljiva, da se mi zdi prisotna
na tem svetu le toliko, kolikor jo je potrebne za uspešne sanje.
Kot žametni bonbon, ki skopni v ustih.
DAR KONTRASTOV
Rdeča šminka naredi dekle priletno,
lahko jo pomladi ali jo naredi fletno.
Rdečih odtenkov je sto in več,
a pravega bije lahko le srce,
ki ne žene ljubečega preč.
Taka je ta stvar kot dar,
lepa na pogled, vesela,
a brez duše, kje je čar?
Brez tega je žalostna, zoglenela,
kot mak brez vode bo zbledela.
Barva kričeče, prazno bo sijala,
na ustnah lažnega poželenja,
pričakovanega ne bo od sebe dala,
le tam bo srd, ki ne pojenja,
svojeglavo ljubezen s trnjem spenja.
Takemu početju morda bo konec,
ali je vredno časa ni razbrati,
le čuvaj dušo kot zlat novec,
poklanja ti lastne peruti,
s črnim jih ne daj posuti.
Črno, rdeče, močan kontrast,
z roko v roki drži balast?
Sliši se modro, mamljivo.
Redko držimo črnino na pol,
raje pustimo rdečo zmuzljivo.
KAJ SMO?
Človek več ne ve, na koga bi se obrnil,
po cesti greš in ti pogled na oči naredi nerodno,
svet se zmanjšan je v odtujenost zvrnil.
Vse mineva hitro, nikakor mirno ljubeznivo,
vse je sprotno in pohotno, neulovljivo.
Gorski cvet še vedno raste,
stari mlin se na vodi vrti,
vse je to brez teže
a tam je, da nam spomine veže.
Spomine na dni, ko smo bili človek do človeka,
ko smo se iskreno nasmejali ali razjokali,
na dosegu vseh se je godilo, vjugajoč med ljudmi kakor reka.
Sedaj smo kvečjemu jezero ali mlaka,
nikakor ne bi rekel, da smo nekaj, prej smo grda spaka.
Kmet, berač, meščan še vedno so,
žena in mož se podata v zakon,
vse je to brez teže,
a tam je, da nam spomine veže.
Spomine na čase nam letne, z množico barv vpete,
ko smo veselo listje metali ali hruško obrali,
polno raznolikost smo našli, še tam, kjer so poljane izžete.
Sedaj v trenutku blišč nas posipa z opojem,
tako grobo zastre sluh za pesem, ki je več ne zapojem.
Spomniti ali truditi se za vrednote,
kaj narediti – ali se prepustiti?
Vse je to brez teže,
saj nosimo trak, ki nam življenje zveže.
NOČNA MISEL
Čistim misli. Vse se piše v mraku, kjer črk prav dobro ne vidim.
Je tak večer, menda kar jutro, ko ne gre zatisniti oko. Pa ni tu
nekih hudih mešalnikov, ki bi mi povzročali nespečnost. Je le dan
v tem času ... pardon, noč, ko pol sveta spi, pol pa ga rešuje,
svet namreč. Da, ta naš svet, v katerem sanjarimo o lepem življenju,
pa nam ga ne dajo. Hah, saj ga sploh nikoli niso vzeli. Stvarnost
je tukaj z nami, nestvarnost je tisto nad čem smo obupali. Ne
pustimo več notranjemu proste poti. Pozabili smo sanje. Morda mi
to ne pusti spati. Ne znamo več najti sanj, nekaj kar nas kalibrira
za naslednji dan. To je tisti trenutek, pomnite, ko duša ustvari
načrt, ki ga prenese na stvarno jutro. Zakaj čutimo samo še
stvarnost, ko pa ne čutimo več lastnega jaza? Filozofija morda?
Morda, ampak redki še srečno sanjarijo. Mnogo jih to miroljubno
sanjavost zamenjuje z materializmom stvarnega. Kaj so nam storili?
V stvarnosti nič, v vseh nas ogromno, kjer smo postali svoja
stvarnost in njihove sanje. Tako je, 99 nas ustvarja jezno
realnost, da jih 1 lahko sanja ... in ŽIVI. Da prijatelji, ponovno
je treba začeti sanjati. Le takrat bomo uspeli, kot nerealna
realnost, ki živi v sožitju sama s seboj, v vseh svojih sijočih
barvah, stoječ na trdnih temeljih enotne civilizacije, ki bo
vsakdanji kruh pridelala in ne prislužila, ko bo sleherni cenil
samega sebe toliko, da ne bo zmožen proizvajati zla, ko bo, bo
besedo »utopija« zamenjala beseda »resničnost«. Sreča bi bila
neizbežna, zaenkrat pa se pred njo uspešno skrivamo. Do takrat,
ko nas najde lahko noč.
BELLA
Je ena tistih mojih stvari, ki me karakterizirajo.
Šel sem spat, pa sem se iz neznanega odločil, da bi bilo
bolje dati noge na pojšter ter glavo na blazino. Izbrskal
sem tudi neke slušalke, ki mi ob priklopu prek Youtuba
igrajo malo muzike. Taka, za večino, malo čudaška muzika
je, ki me spravlja v prijetno razpoloženje. Ob vsem
dogajanju me nekoliko moti ekran na dotik, ko mi pogosto
ponagaja pri pisanju črk. Ampak čisto malo. Tako malo,
kot me moti slab doseg wi-fija, ki zlobno zmoti ritem
izbrane glasbe. V tem trenutku me prešine misel.
Poimenoval jo bom Bella. Ta izraz sem imel rad, še preden
sem vedel kaj pomeni, saj se Bella sliši lepo.
Nekako zveni. Najprej pribobna velik B, katerega potegne
vse ožji E, ki se veže na dva debela, zvonovom podobna
L-ja, ta odzvenita v A, slednji pa, kot izdih po napornem dnevu
na kavču, rahločutno zaključi ta skupek črk. Prav užitno
se sliši ta beseda. Spominja me na žametno bel bonbon,
ki sem ga nekoč dobil, od očeta iz Pariza. Kakor je izgledal,
je imel tudi okus: nežen, po vrtnicah, dober. Vsi poznamo
agresivno sladke slaščice in tiste nežne. Ta bonbon je bil
najnežnejši slad, kar sem jih kdaj okusil. Zadovolji te
potihoma, tako da niti sam ne veš, da si to iskal. Na koncu
te zapusti, in ko bi še užival v tem, na oko, preprostem
okusu ga enostavno ni več. Tedaj čakaš, čakaš, ko se vrne.
Do takrat je tu le spomin, ki ti bega zdravo pamet, kako
je lahko nekaj tako subtilnega pustilo tako močan pečat.
Ugotoviš, da ima bonbon dušo ter karakter, kot naša
prijateljica Bella. Beseda, ki mi občasno utrne misel na
nesojenega življenjskega sopotnika, kot daljne sanje v
svetu spominov, kjer se včasih zazdi, da nikoli niso bile
resničnost. Včasih se mi zdi, da bi mu rad kaj povedal, a
se spomnim, da je to Bella, da je to ona. Ne on ali ono.
Prijeten spomin, ki ga, kot vrtnični bonbon, čutim v sebi.
Je tista, ki jo bo moj spomin hranil nekje globoko, a vekomaj.
Tako stališče do Belle, ki ga vmes motijo napadi idej, delujejo
le kot tragični ideal. Saj bi Bella morda hotela kako naznanilo,
ali spisek všečnih pesmi, a čemu bi to uresničil? Bi bilo tako
dejanje meni namen? Zdi se mi da. Tako se Bella vrne v svet,
kjer je le pojem ter kjer zveni lepo. Tako kot mnoge druge dni,
sem Bello najprej poosebil, a jo hitro razveljavil v navaden
lepo zveneč pojem, ki se vrne v svet idej. Prav je tako. Tako
zdaj Bella, kot žametni bonbon, počiva v mojih mislih in čaka
dan, ko bo iz daljnega spomina stopila nazaj v resničnost, skozi
moje glasilke. Beseda bi se razlila v svet, kot se okus bonbona
zlije v mene in rekel bi – »Bella, lepa si.« Tedaj bo to spet ona,
poosebljena stvarnost, ki bo z menoj srečno živela. Do konca dni?
Morda, a Bella je tako redka in zmuzljiva, da se mi zdi prisotna
na tem svetu le toliko, kolikor jo je potrebne za uspešne sanje.
Kot žametni bonbon, ki skopni v ustih.
DAR KONTRASTOV
Rdeča šminka naredi dekle priletno,
lahko jo pomladi ali jo naredi fletno.
Rdečih odtenkov je sto in več,
a pravega bije lahko le srce,
ki ne žene ljubečega preč.
Taka je ta stvar kot dar,
lepa na pogled, vesela,
a brez duše, kje je čar?
Brez tega je žalostna, zoglenela,
kot mak brez vode bo zbledela.
Barva kričeče, prazno bo sijala,
na ustnah lažnega poželenja,
pričakovanega ne bo od sebe dala,
le tam bo srd, ki ne pojenja,
svojeglavo ljubezen s trnjem spenja.
Takemu početju morda bo konec,
ali je vredno časa ni razbrati,
le čuvaj dušo kot zlat novec,
poklanja ti lastne peruti,
s črnim jih ne daj posuti.
Črno, rdeče, močan kontrast,
z roko v roki drži balast?
Sliši se modro, mamljivo.
Redko držimo črnino na pol,
raje pustimo rdečo zmuzljivo.
KAJ SMO?
Človek več ne ve, na koga bi se obrnil,
po cesti greš in ti pogled na oči naredi nerodno,
svet se zmanjšan je v odtujenost zvrnil.
Vse mineva hitro, nikakor mirno ljubeznivo,
vse je sprotno in pohotno, neulovljivo.
Gorski cvet še vedno raste,
stari mlin se na vodi vrti,
vse je to brez teže
a tam je, da nam spomine veže.
Spomine na dni, ko smo bili človek do človeka,
ko smo se iskreno nasmejali ali razjokali,
na dosegu vseh se je godilo, vjugajoč med ljudmi kakor reka.
Sedaj smo kvečjemu jezero ali mlaka,
nikakor ne bi rekel, da smo nekaj, prej smo grda spaka.
Kmet, berač, meščan še vedno so,
žena in mož se podata v zakon,
vse je to brez teže,
a tam je, da nam spomine veže.
Spomine na čase nam letne, z množico barv vpete,
ko smo veselo listje metali ali hruško obrali,
polno raznolikost smo našli, še tam, kjer so poljane izžete.
Sedaj v trenutku blišč nas posipa z opojem,
tako grobo zastre sluh za pesem, ki je več ne zapojem.
Spomniti ali truditi se za vrednote,
kaj narediti – ali se prepustiti?
Vse je to brez teže,
saj nosimo trak, ki nam življenje zveže.
NOČNA MISEL
Čistim misli. Vse se piše v mraku, kjer črk prav dobro ne vidim.
Je tak večer, menda kar jutro, ko ne gre zatisniti oko. Pa ni tu
nekih hudih mešalnikov, ki bi mi povzročali nespečnost. Je le dan
v tem času ... pardon, noč, ko pol sveta spi, pol pa ga rešuje,
svet namreč. Da, ta naš svet, v katerem sanjarimo o lepem življenju,
pa nam ga ne dajo. Hah, saj ga sploh nikoli niso vzeli. Stvarnost
je tukaj z nami, nestvarnost je tisto nad čem smo obupali. Ne
pustimo več notranjemu proste poti. Pozabili smo sanje. Morda mi
to ne pusti spati. Ne znamo več najti sanj, nekaj kar nas kalibrira
za naslednji dan. To je tisti trenutek, pomnite, ko duša ustvari
načrt, ki ga prenese na stvarno jutro. Zakaj čutimo samo še
stvarnost, ko pa ne čutimo več lastnega jaza? Filozofija morda?
Morda, ampak redki še srečno sanjarijo. Mnogo jih to miroljubno
sanjavost zamenjuje z materializmom stvarnega. Kaj so nam storili?
V stvarnosti nič, v vseh nas ogromno, kjer smo postali svoja
stvarnost in njihove sanje. Tako je, 99 nas ustvarja jezno
realnost, da jih 1 lahko sanja ... in ŽIVI. Da prijatelji, ponovno
je treba začeti sanjati. Le takrat bomo uspeli, kot nerealna
realnost, ki živi v sožitju sama s seboj, v vseh svojih sijočih
barvah, stoječ na trdnih temeljih enotne civilizacije, ki bo
vsakdanji kruh pridelala in ne prislužila, ko bo sleherni cenil
samega sebe toliko, da ne bo zmožen proizvajati zla, ko bo, bo
besedo »utopija« zamenjala beseda »resničnost«. Sreča bi bila
neizbežna, zaenkrat pa se pred njo uspešno skrivamo. Do takrat,
ko nas najde lahko noč.
