Cesta prašna,
zarasla v krajino,
pot, po katem že nihče več ne hiti.
Petelin in mala pernata jata.
Tu se življenje živi
drgetavo počasi,
v oblekah črnih in z lasmi belimi.
Pragovi stari ne bodo oživeli.
Ognjišča davno v pepel zasuta.
Kot črna vdova jesen ječi
in zora se zdi temna
v nasmehu svetem.
Vse je v tesnobi izglodano
Pogača vroča – želja življenja.
Ta dim je grenek
Pozaba bolečine pozaba sreče.
Veter še fantovsko kolo pleše.
Zadnja povezava z vasjo.
Pot v nikamor
ne pušča sence.
ORANŽNA SVETLOBA
Narkoza, budili so me,
odpirali oči …
Šumi v ušesih, potapljam se vse više.
Nimam teže, zvijam se
in noge se tresejo.
Prebudijo me, vpijem.
Niso mi pustili zapreti oči.
Bilo mi je dosti.
Enkrat se roditi in enkrat živeti.
Bojiš se smrti in potem življenja.
Kje je to življenje, ki ga moram preiti.
Tavam na robu življenja in smrti.
Spet spustim veke.
Oranžna svetloba in tisoče zvezd,
kot neka globoka skrivnost.
Vstop na dno možganov.
Čigava je podoba za mojim očesom?
Na nebu modrem oblaki
in svetloba oranžna.
Pred menoj prostranstva tečejo.
Nevihta jih nosi …
Tako lepo je, sijajne slike.
Tonem, lebdim.
A nekdo me spet budi,
zahteva odprte oči.
Odločen in trdens stisk.
Nežen govor ljubezni.
Roka za mojim čelom.
Oči odprte.
KLIČE LJUBEZEN
Iz dupline časa
vlekli smo drobne ure,
pokrivali z našo srečo
z mojimi solzami pelin za tebe.
Skrili smo vanje
vsaki korako, ko je pokleknik,
in vse, kar nam življenje
ni reklo pravi čas.
Z revščino tranjanja
zidali smo slabe dni.
POMLADI POTUJEJO
Vsako pomlad se ponavlja čudež
Čudež ustvarjanja slavonskih njiv,
muke, ki jih moram preživeti,
muke poletanja …
Poletanja s pesmijo.
Zdaj želim više.
Zdaj želim dalje.
Mladenka – nežna rdečica ljubezni,
okrašena s cvetjem,
varuje vonj sporočila
v šepetu vetra in trepetanju srca …
Zvonka pesem ptic,
nobenega čakanja ni.
Življenje je boj,
pomladi pa potujejo.
SENCE
Otožna glasba iz etra,
ljubezenski stihi, tvoj glas.
Vrača me v življene, v domišljiji stvaren
samo za mene.
Prižigam sveče.
Zapuščam utesnjujoče zidove, prazno stanovanje
Moja druščina so ulice tihe
in nek izgubljeni pes …
Sprehajam se sama.
Praznina me duši.
A življenje mineva vse hitreje, nič ne daje.
Izgoreva kot strasti.
Sveče gorijo, vroče, rdeče.
Molče pripovedujejo stene, dih jih obrača.
Čuden zvok se rojeva.
Dihanje svojo arijo igra.
Njena sanjarska igra, trepeta plamen.
Zgodba je modrikastosiva.
Sveče se počasi gasijo, barve molčijo.
Naša telesa svojo senco iščejo
v hladnem kotu miru.
ZAOBLJUBA
Skloni pred bogom glavo,
spokornik,
zaobljubi se.
Prišel bo trenutek,
morda leto.
Zvoni skrivnost brezkončnosti,
združuje obe smeri časa.
Ploščica zaobljube,
dihanje telesa,
molitev duše,
praznični občutek vzvišenosti,
na črni ploščici nesreče,
vtisi darov in zahvale.
Iz svoje jeseni
stegni roke
in veselo boš
izpolnil zaobljubo.
ŽIVLJENJE V TUJINI
Stali ste nemo
v brezčutnem svetu.
Strašno mesto, lepi obrazi.
Zbira čas, vrvež
v objem stiska.
Leta bodo minila.
Morate vedeti,
vedno boste Hrvati
Ohranite govor,
ki v vas sije
z mislimi nežnimi,
z jezikom, ki ljubi.
S slutnjo rodnega kraja
boste našli svojo sled.
PEVSKI SKUPINI SLAVČA
Koraki nekega davnega sprehoda.
Kostanjev drevored v cvetju.
Prižigajo se večerne luči.
Sence drhtijo za vašimi koraki …
Šušti svila, svečane oprave,
frak, cilinder …
Počasi je prišel sijaj starh časov.
V ogledalu se blešči čudno razkošje.
Razkošje klobukov iz prejšnjih stoletij.
Stara arija,
nežna, trepetava, prehaja od ust do ust …
Živela bo v kostanjevi aleji …
Zapojte navdihnjeni z večno ljubeznijo.
Tudi mi bomo peli.
Naš ponos je v pesmi
in pesmi žive kot nekoč.
SIMFONIJA KAMENJA IN MORJA
Pianist morje.
Ime, ki vara,
igra kamnite orgle.
Prostore v modrem.
Koncert.
Zaspala riva.
Skladnost večernih sprehodov.
Magnet Mesec dviguje plimo.
Virtuoz morje odhaja.
Sledi tonom.
Vrača ga bonaca.
Nevidna resnična slika tišine.
Njen čas se je ustavil.
Vpija kamen to dušo brez telesa.
Zvonijo melodije.
Suvenir brez zemeljske teže.
Simfonija kamenja in morja.
SMOKVA
Prihajaš iz raja,
okrašena s sladkim plodom,
Zavajaš minljivost.
Tvoje negibno velikanstvo
široko širi veje,
namenjene nekemu drugemu svetu.
In resnično dolgo živiš.
Sramežljive cvetove svojega drobovja
nikomur nisi pokazala.
Rasteš ob robu polja
za zidom obstoja.
Hraniš tiste,
ki ti ogrožajo glavo.
Prišlo bo z grmenjem.
Vse sprazniti, preorati, zgraditi.
Tvoje življenje izginja.
Kamen in ogenj ognjišča.
Plamen razgrajuje prostor.
Nenadoma nastaja mrtvilo.
Ostajajo izpraznjene besede.
Bi lahko ta kamen
obstajal brez tebe.
Gradimo spomenik
samouničenja.
MESTO
Asfalt, zidovi.
Vlada samo ena dimenzija.
Višina …
In vetri prihajajo s strehe.
Beton,
beton brez duše,
usmerja smeri,
paralele trejo se med seboj.
Goltajo mestni smog.
Brezosebnost
polni s svojo maso.
S čvrsto voljo
bo obarvala dušo.
Vzcveteli bodo zidovi, cerkve, nebotičniki.
Grafiti po meri človeka …
Sam sploh ne obstajaš
razen morda kot ideja drugih.
Bodo po teh ulicah,
kjer megla pritiska ploščato,
šli čez nebo široko …
Zaman iščemo
širino, prostranstvo,
odprt razgled.
DAN MESTA
Ogolela magnolija
širi veje …
Hlad na ustnicah.
Glasovi odmevajo.
Dober dan, ti, mesto.
Tvoj dan
Brezgrešnega spočetja Blažene
Device Marije.
Naša cerkev ponosno
stoji nekaj dolgih stoletij
dovolj velika in trdna.
Z zvonika se oglaša ura
po štirikrat,
meri čas vsake ure …
Zvonovi zvonijo.
Tudi danes so zvonili.
V tvojo čast, Marija,
večna devica …
Tu so poti s cvetjem okrašene,
ki se pred Teboj
križajo in krožijo …
Popotnik, postoj,
prekrižaj se in stopi
v krožnem toku
okoli belega tulipana.
Cesta prašna,
zarasla v krajino,
pot, po katem že nihče več ne hiti.
Petelin in mala pernata jata.
Tu se življenje živi
drgetavo počasi,
v oblekah črnih in z lasmi belimi.
Pragovi stari ne bodo oživeli.
Ognjišča davno v pepel zasuta.
Kot črna vdova jesen ječi
in zora se zdi temna
v nasmehu svetem.
Vse je v tesnobi izglodano
Pogača vroča – želja življenja.
Ta dim je grenek
Pozaba bolečine pozaba sreče.
Veter še fantovsko kolo pleše.
Zadnja povezava z vasjo.
Pot v nikamor
ne pušča sence.
ORANŽNA SVETLOBA
Narkoza, budili so me,
odpirali oči …
Šumi v ušesih, potapljam se vse više.
Nimam teže, zvijam se
in noge se tresejo.
Prebudijo me, vpijem.
Niso mi pustili zapreti oči.
Bilo mi je dosti.
Enkrat se roditi in enkrat živeti.
Bojiš se smrti in potem življenja.
Kje je to življenje, ki ga moram preiti.
Tavam na robu življenja in smrti.
Spet spustim veke.
Oranžna svetloba in tisoče zvezd,
kot neka globoka skrivnost.
Vstop na dno možganov.
Čigava je podoba za mojim očesom?
Na nebu modrem oblaki
in svetloba oranžna.
Pred menoj prostranstva tečejo.
Nevihta jih nosi …
Tako lepo je, sijajne slike.
Tonem, lebdim.
A nekdo me spet budi,
zahteva odprte oči.
Odločen in trdens stisk.
Nežen govor ljubezni.
Roka za mojim čelom.
Oči odprte.
KLIČE LJUBEZEN
Iz dupline časa
vlekli smo drobne ure,
pokrivali z našo srečo
z mojimi solzami pelin za tebe.
Skrili smo vanje
vsaki korako, ko je pokleknik,
in vse, kar nam življenje
ni reklo pravi čas.
Z revščino tranjanja
zidali smo slabe dni.
POMLADI POTUJEJO
Vsako pomlad se ponavlja čudež
Čudež ustvarjanja slavonskih njiv,
muke, ki jih moram preživeti,
muke poletanja …
Poletanja s pesmijo.
Zdaj želim više.
Zdaj želim dalje.
Mladenka – nežna rdečica ljubezni,
okrašena s cvetjem,
varuje vonj sporočila
v šepetu vetra in trepetanju srca …
Zvonka pesem ptic,
nobenega čakanja ni.
Življenje je boj,
pomladi pa potujejo.
SENCE
Otožna glasba iz etra,
ljubezenski stihi, tvoj glas.
Vrača me v življene, v domišljiji stvaren
samo za mene.
Prižigam sveče.
Zapuščam utesnjujoče zidove, prazno stanovanje
Moja druščina so ulice tihe
in nek izgubljeni pes …
Sprehajam se sama.
Praznina me duši.
A življenje mineva vse hitreje, nič ne daje.
Izgoreva kot strasti.
Sveče gorijo, vroče, rdeče.
Molče pripovedujejo stene, dih jih obrača.
Čuden zvok se rojeva.
Dihanje svojo arijo igra.
Njena sanjarska igra, trepeta plamen.
Zgodba je modrikastosiva.
Sveče se počasi gasijo, barve molčijo.
Naša telesa svojo senco iščejo
v hladnem kotu miru.
ZAOBLJUBA
Skloni pred bogom glavo,
spokornik,
zaobljubi se.
Prišel bo trenutek,
morda leto.
Zvoni skrivnost brezkončnosti,
združuje obe smeri časa.
Ploščica zaobljube,
dihanje telesa,
molitev duše,
praznični občutek vzvišenosti,
na črni ploščici nesreče,
vtisi darov in zahvale.
Iz svoje jeseni
stegni roke
in veselo boš
izpolnil zaobljubo.
ŽIVLJENJE V TUJINI
Stali ste nemo
v brezčutnem svetu.
Strašno mesto, lepi obrazi.
Zbira čas, vrvež
v objem stiska.
Leta bodo minila.
Morate vedeti,
vedno boste Hrvati
Ohranite govor,
ki v vas sije
z mislimi nežnimi,
z jezikom, ki ljubi.
S slutnjo rodnega kraja
boste našli svojo sled.
PEVSKI SKUPINI SLAVČA
Koraki nekega davnega sprehoda.
Kostanjev drevored v cvetju.
Prižigajo se večerne luči.
Sence drhtijo za vašimi koraki …
Šušti svila, svečane oprave,
frak, cilinder …
Počasi je prišel sijaj starh časov.
V ogledalu se blešči čudno razkošje.
Razkošje klobukov iz prejšnjih stoletij.
Stara arija,
nežna, trepetava, prehaja od ust do ust …
Živela bo v kostanjevi aleji …
Zapojte navdihnjeni z večno ljubeznijo.
Tudi mi bomo peli.
Naš ponos je v pesmi
in pesmi žive kot nekoč.
SIMFONIJA KAMENJA IN MORJA
Pianist morje.
Ime, ki vara,
igra kamnite orgle.
Prostore v modrem.
Koncert.
Zaspala riva.
Skladnost večernih sprehodov.
Magnet Mesec dviguje plimo.
Virtuoz morje odhaja.
Sledi tonom.
Vrača ga bonaca.
Nevidna resnična slika tišine.
Njen čas se je ustavil.
Vpija kamen to dušo brez telesa.
Zvonijo melodije.
Suvenir brez zemeljske teže.
Simfonija kamenja in morja.
SMOKVA
Prihajaš iz raja,
okrašena s sladkim plodom,
Zavajaš minljivost.
Tvoje negibno velikanstvo
široko širi veje,
namenjene nekemu drugemu svetu.
In resnično dolgo živiš.
Sramežljive cvetove svojega drobovja
nikomur nisi pokazala.
Rasteš ob robu polja
za zidom obstoja.
Hraniš tiste,
ki ti ogrožajo glavo.
Prišlo bo z grmenjem.
Vse sprazniti, preorati, zgraditi.
Tvoje življenje izginja.
Kamen in ogenj ognjišča.
Plamen razgrajuje prostor.
Nenadoma nastaja mrtvilo.
Ostajajo izpraznjene besede.
Bi lahko ta kamen
obstajal brez tebe.
Gradimo spomenik
samouničenja.
MESTO
Asfalt, zidovi.
Vlada samo ena dimenzija.
Višina …
In vetri prihajajo s strehe.
Beton,
beton brez duše,
usmerja smeri,
paralele trejo se med seboj.
Goltajo mestni smog.
Brezosebnost
polni s svojo maso.
S čvrsto voljo
bo obarvala dušo.
Vzcveteli bodo zidovi, cerkve, nebotičniki.
Grafiti po meri človeka …
Sam sploh ne obstajaš
razen morda kot ideja drugih.
Bodo po teh ulicah,
kjer megla pritiska ploščato,
šli čez nebo široko …
Zaman iščemo
širino, prostranstvo,
odprt razgled.
DAN MESTA
Ogolela magnolija
širi veje …
Hlad na ustnicah.
Glasovi odmevajo.
Dober dan, ti, mesto.
Tvoj dan
Brezgrešnega spočetja Blažene
Device Marije.
Naša cerkev ponosno
stoji nekaj dolgih stoletij
dovolj velika in trdna.
Z zvonika se oglaša ura
po štirikrat,
meri čas vsake ure …
Zvonovi zvonijo.
Tudi danes so zvonili.
V tvojo čast, Marija,
večna devica …
Tu so poti s cvetjem okrašene,
ki se pred Teboj
križajo in krožijo …
Popotnik, postoj,
prekrižaj se in stopi
v krožnem toku
okoli belega tulipana.
