STRANSKA NEBESA

MEGLA SE JE DVIGNILA

… in slika se je izostrila.

Albert je dojel, da ni v nebesih. Bil je v bolnišnični sobi.

»Zanič sem.«

Zopet je zaprl oči.

»Dobro jutro,« je pozdravila sestra.

Popravila mu je odejo in vzglavnik.

»Kako se počutite?«

»Ne prav dobro.«

»Bodite veseli, da se je tako končalo. Mnogi nimajo takšne sreče.«

Kakšne sreče? si ni upal reči naglas.

»Če boste kaj potrebovali, pozvonite,« se je nasmehnila pri vratih.

Sestre na tem oddelku so kot žarnice. Človeku naj bi dale voljo do življenja.

Ponovno je zaspal in sanjal o tem, da mu je poskus uspel.

V sanjah je postal dobre volje.

VSAK DAN

»... se na svetu zgodi okoli sto milijonov spolnih odnosov, pri katerih zanosi kakih milijon žensk,« je navdušeno naznanjal doktor Knot (seksolog, 49 let, tenis, francoska vina, nepremičninsko varčevanje). »Čeh ima v povprečju 125 spolnih odnosov na leto. To nam je prineslo sedmo mesto. Zmagali so Francozi (137 odnosov na leto), na drugem mestu so končali Grki (132) in tretje mesto so izenačeno zasedli Srbi, Črnogorci in Madžari (131).«

»Za Grke tega ne bi rekla,« se je čudila tajnica uredništva Milena (40 let, seks, pihalna godba, chat).

»So boljši od Jugoslovanov,« je doktor Knot pogledal na top lestvico v svoje papirje.

»Kakšno je svetovno poprečje?« je zanimalo Mileno.

»Poprečje je 103 ljubljenja na leto.«

»Koliko je to na teden?

»Trenutek ...« doktor je vzel v roke računalo in na rahlo odtipkal, »2,14 odnosa na teden.«

»Kaj pravite na to?« Milena se je obrnila k Albertu.

»Nič. Ne morem si predstaviti te štirinajstinke.«

»Tole je tudi zanimivo ...« se je zopet oglasil doktor Knot, »Francozinje se sicer ljubijo pogosteje, ampak v življenju zamenjajo manj partnerjev kot Čehinje. Razmerje je 3,3 proti 5,1. Pa še tole: če ste se pravkar zaljubili, vas bo zanimalo, da od prvega srečanja do prvega poljuba traja 7,8 dneva in 12,4 dneva do prvega seksa.«

»To pa je nekaj,« je bila presenečena Milena.

Vstala je in se popraskala po zadnjici.

Provokativno je pogledala Alberta in v tesnem mini krilu odcepetala proč.

[Naš tednik je namenjen vsem ženskam, ki živijo življenje NA POLNO in ga ne opazujejo samo od daleč.]

SEDMI DAN

... je Bog ustvaril človeka.

Po mnenju doktorja Knota si je tega dne izmislil svetovalnico.

Presenetite partnerja z izgledom, je svetoval zafrustrirani abonentki v novi številki revije TEMPO ŽIVLJENJA. Prelevite se v šolarko. Naredite si dva čopka. Oblecite kratko krilo in dokolenke. Presenečati, presenečati in ponovno presenečati.

Albert si je predstavljal seksologa v kratkih hlačah. Z vedrom in lopatko je hodil okrog peskovnika in poželjivo gledal deklice.

Doktor Knot ni zaznaval Čehov, Moravanov in Slovakov. Ljudi je delil glede na število spolnih odnosov. Državljanov ni ločeval na podjetnike, obrtnike, študente, zaposlene, umetnike in brezdomce. Videl je samo samce in samice. Svet je dojemal kot živalski vrt, kjer sta se v kletkah pojavljali le dve vrsti živali: potešene in nepotešene. V svoji stroki je bil idealen sodelavec tabloida.

Poleg dela z revijo je uspel še vsak mesec napisati nekaj erotičnih zgodbic. Podpisoval jih je s psevdonimi. Kot ŽIVAHNEŽ, MANIJAK in DIVJAK je literarno spodbujal želje in fantazije bralk. Tudi pri umetniški interpretaciji dogodkov je izhajal iz statistik, ki jih je imel vedno pri roki. Ko je ugotovil, da določeni odstotek žensk občasno v svoji fantaziji doživlja erotične pustolovščine z naključnim partnerjem, je napisal zgodbo o moškem, ki je v nočnem vlaku srečal žensko. Junakoma zgodbe se ni uspelo niti predstaviti. Vendar sta na poti na Slovaško v kupeju doživela »nekaj čudovitega in neopisljivega« ...

Večina doktorjevih zgodbic se je končala z nekaj enako velikimi pikami. Pomanjkanje domišljije ga ni oviralo, nadomeščal jo je s hitrim zaključkom zgodbe.

Po nepogrešljivih dveh odstavkih je dialog prešel na šuštenje perila. Iz tehničnih razlogov (omejen obseg na 3000 znakov, vključno s presledki) junakinja zgodbe ni imela veliko časa. Morala je doživeti orgazem na omejenem prostoru necelih dveh predpisanih normiranih strani. Vendarle je doktorju uspelo v zaključku spraviti v sestavek obvezno strokovno razlago in sporočiti bralkam tisto, česar si ženska, ki je pravkar z vlakom potovala v Zvolen, že leta ni drznila obetati: spoznanje, da nič drugega ne osveži dolgoročnega zakonskega sožitja bolj kot občasni seks z neznanim partnerjem.

Zgodba se je imenovala NOČNA VOŽNJA.

Doktor jo je dal prebrati Albertu in ga prosil, naj presodi literarno raven.

»Ne prizanašajte mi, bodite iskreni.«

Ko se je Albert prebil skozi tekst, je presodil, da je to preprosto sranje.

Vseeno je svoje mnenje formuliral drugače.

»Nekaj je na tem,« je lagal neprepričljivo.

Dolgo se je sramoval svoje strahopetnosti.

[Naša revija vam bo spremenila življenje. Prinaša intervjuje, članke, nasvete, informacije, turistiko, horoskope, nasvete seksologa, zanimivosti, življenjske zgodbe.]

POPOLDNE

… je napisal Albert Sneguljčici (30 let, risarka, joga, smučanje). Prosila ga je za nasvet, kako se spopasti s tem, da njen mož Václav (36 let, taksist, seks, fuzbal) pije pivo in jo s tem fizično odbija. Albert ji je svetoval, naj se o tem z možem iskreno pogovori. Zagotovo bosta našla rešitev. To je bil površen odgovor, ampak ni imel časa, da bi premislil o čem primernejšem.

Na njegovo reakcijo je že nestrpno čakala Princesa (32 let, ločena, brez hobijev). Na maturantskem večeru se je ponovno zaljubila v sošolca Luboša (34 let, podjetnik, tenis, golf), s katerim je prvič doživela orgazem.

Alberta je zamikalo, da bi ji za to čestital, a takšen odgovor bi bil nedopusten.

»Izgleda, da je Luboš vaša priložnost, ne oklevajte,« ji je napisal in zaželel veliko sreče.

Sledil je e-mail od Plesalke (22 let, prodajalka, disko, ples). Srečala je Ríša, ko ji je bilo 16. Zdelo se je, da jo ljubi tudi on, ampak se je zgodba nato razvila dramatično: v kinu mi je segel pod majčko in v gostilni me je božal po nogi. Ni ga motilo, ko je to videl natakar. Po nekaj tednih sem si rekla, da se mu predam cela. Zgodilo se je v parku, vsak je imel že pol litra polsuhega Vavřinca v riti. Čez teden dni je nato pripeljal prijateljico in jo tudi odpeljal v park. Zaradi tega sem bila resnično boga več kot leto. Sedaj se bojim naslednje zveze. Ko se pojavi nekdo, ki je simpatičen, nisem prepričana. Kako naj se znebim tega občutka?

Albert je bralki napisal, da je še mlada. Da naj ne bo potrta in naj se ne boji spustiti se v nov odnos. To je bil standardni odgovor na vsakdanje vprašanje. Nekajvrstični e-mail z jagodnim priokusom optimizma. Lahko prebavljiv, možno ga je prebrati lačen, posledice niso znane.

Končal je s pisanjem, odprl predal pisalne mize in navezal vroč odnos z becherovko.

[Moderna ženska bere našo revijo, ki jo informira, osreči in zabava.]

KO JE ROŽLJANJE KLJUČEV ZAMRLO

... je Albert oddal svojo knjigo. Založba, pri kateri naj bi zbirka novel izšla, se je že pred vojno ponašala s slavnimi pisatelji. Pripadala je politični stranki, ki je po revoluciji v kratkem času zamenjala kar nekaj direktorjev podjetja. Zadnji od njih je pred urednike stopil z revolucionarnim programom. »Nobenih knjig več!« jim je oznanil.

Zbegani člani redakcije so si strategijo razlagali po svoje. Ko pa so v časopisu prebrali, da politična stranka načrtuje prodajo založniške hiše vključno s pohištvom, so izgubili še zadnji kanček upanja.

Alberta je skrbel njegov rokopis.

Knjiga je sicer že bila navedena v založniškem načrtu, a to še nič ne pomeni. Najhuje je bilo to, da ni mogel najti nobene podrobnejše informacije. Zaman je poskušal priklicati urednico. Ko si je zamenjala telefonsko številko, se je odpravil na založbo.

Pisarne so bile zaklenjene.

Od starega vratarja je izvedel, da so zaposleni »uredniškega oddelka« (kot se je vratar, dotlej navajen na socialistični žargon, izrazil) sicer v pisarni, »ampak prav nikomur ne odpirajo«.

Obrnil se je na znanca pravnika. Ta mu je rekel, da za take zadeve nima časa. On se posveča samo tujim strankam. Kolega, ki ga je priporočil Albertu, pa je imel polne roke dela s prodajo livarn Rusom.

Ko je že izgubil upanje, da bi svoj rokopis sploh našel, je v uredništvu naletel na pozabljenega urednika. Mladi mož je bil pogumen in je rokopis naskrivaj odnesel iz uredništva.

Po propadu založbe je ustanovil majhno podjetje. Albert mu je iz hvaležnosti zaupal knjižico in tako je nekaj let kasneje – v malce zmedenem obdobju – vstopil v svet literature.

ŠE KAKO RAZVIT NAROD SMO

... je zavzdihnila Milena, ko ji je doktor Knot, gledaje v računalnik, sporočil fascinantno informacijo o tem, da, sodeč po raziskavi, češki moški (s 15 centimetri v stanju erekcije) spadajo v vrh imaginarne lestvice za Evropo.

»Bolje kot Evropejcem se godi kavkaškim tipom, ki pri erekciji dosegajo do 16,5 cm ...«

»Res?« je bila presenečena Milena.

»In tako imenovanim negroidnim tipom.«

»Črncem.«

»Predstavljajte si, da je povprečna dolžina penisa moških s celega sveta 13,97 cm.«

»Danes si bom domov vzela meter,« se je zasmejala Milena.

»Kaj pravite na tole,« je nadaljeval doktor, »kitajski cesar Čou-hsin iz dinastije Šang je imel sto žena, Don Juan nekaj sto, angleški pesnik George Byron petsto, toda slavni zapeljivec Casanova "samo" sto dvaintrideset.«

»No, to je nekaj ...« se je začudila Milena.

»In vi?« se je obrnila k Albertu.

»Ne vodim pisne evidence.«

»Česa ne poveste. To fantje zelo dobro vedo.«

Albert je skomignil z rameni.

Doktor Knot je zapadel v obveščevalno evforijo. S povzdignjenim glasom je razglasil, da šimpanzi spolno občujejo samo od štiri do šest sekund (čeprav do stokrat na dan). Seks prerijskih psov traja do štirideset ur (Milena je od začudenja plosknila z rokami). Povprečen Evropejec se v enem aktu ljubi sedemnajst minut in dve desetini. Triminutno poljubljanje sproži premikanje osemintridesetih mišic.

Albert je razgibal svoje nožne mišice in zapustil sobo.

Na stranišču je pokadil cigareto. Nekaj časa je brezciljno taval po hodniku. Ko se je na skrivaj priplazil nazaj v pisarno, je doktor Knot ravno naznanil tajnici osupljivo odkritje: ljudje pomislijo na seks vsake tri minute.

Milena je na računalu izračunala, da je to dvajsetkrat na uro. Kar se nje tiče, ima taka stanja samo ob sobotah. To je dan za čiščenje, pranje in seks. »Seveda,« je rekel doktor in se zopet zatopil v znanstveno delo. Njegov monolog se je spremenil v statistični tajfun.

»Enainpetdeset odstotkov žensk in enainštirideset odstotkov nemških moških je zadovoljnih s svojim spolnim življenjem. Sedemnajst celih in šest desetin minute traja ljubezenska igra v posteljah zahodnih Nemcev. Višjo frekvenco spolnih odnosov imajo bivši vzhodni Nemci. V Mecklenburg-Predpomorjanski je to stodvajsetkrat na leto, na Pfalškem samo sedemindevetdesetkrat.«

»Ubožčki!« je Milena pomilovala prebivalce Pfalške.

Doktor Knot se je čisto razživel. Pridobil je hitrost informacijske svetlobe.

Tudi med živalmi se najdejo geji. K istospolnim igram se najpogosteje zatekajo obmorske ptice, prav tako tudi ovce in orangutani. Orgazem odpravlja simptome nevroz in histerije. Ljudem, ki se enkrat ali dvakrat na teden prepustijo seksu, kroži v krvi več imunoglobina, ki zvišuje odpornost telesa. Iz raziskave sledi, da si samo polovica nemških žensk želi seksa tako pogosto kot njihovi partnerji.

Doktorjev napad je prebudil Albertovo domišljijo: Hitler je Evi Braun obljubil, da jo pelje na izlet takoj po osvojitvi Stalingrada. Stalin je z zanimanjem poslušal Berijevo poročilo o pohotnih zarotnikih. Izdajalci so napeljevali nepotešene sovhoznice k zunajzakonskemu občevanju in s tem kršili delavske predpise. Vestni člani stranke so dosegali zadovoljitev z obveznim krikom: »Naj živi veliki Stalin!« Sigmund Freud si je postavil generalni štab na Vinohradih. Notri je bil ogromen kavč. Hinavski znanstvenik je tja vabil pacientke na dunajski zrezek s krompirjevo solato. Prepoteni Romeo se je vrnil iz telovadnice in šepetal Juliji, da mu je zmanjkalo viagre. Hamlet je zamišljeno pregledoval zbirko svojih tablet in si postavljal vprašanje: »Vzeti ali ne vzeti?«

[Želite izvedeti, kaj se dogaja v svetu slavnih, uspešnih in priljubljenih? Sezite po naši reviji TEMPO ŽIVLJENJA!]

ALBERT JE ODGOVORIL

... Kokoški, Libuni, Zajčici in Zlatolaski.

S partnerjem sva skupaj šest let, je naznanila Zapeljivka (28 let, kuhanje, gimnastika, ljudske pesmi). Zadnji dve leti imava težave na intimnem področju (oz. se med nama skoraj nič ni zgodilo). Imava okrog trideset let.

Izraz »okrog trideset let« je Alberta spomnil na nekoč stokrat ponovljeno vojaško pesem »Okolo Hradce v malé zahrádce«¹.

Napisal je Zapeljivki: V zameno vam povem, da jih imam bruto okrog štirideset, od česar pa odštejem embalažo, kilometrino in zavarovanje. O težavah na intimnem področju ne morem soditi, raje se obrnite na kolega doktorja Knota, on je na tem področju lokalni prvak.

Dokončal je tekst in ga položil k svojim TAJNIM ODGOVOROM.

Hujša je bila Denisa (16 let, plavanje, chatanje, aerobika). Mam velk problem. Obračam se na uredništvo in se vam izpovedujem z zaupanjem, ker res ne vem, al nej hodim z Lojzom al z Jirkom. Doma tega ne morm povedat, ker so starci čist prot obema.

Alberta je jezila bralkina slovnica.

Za vsako slovnično napako bi ji dal deset mesecev. Brezpogojno. Kazen bi zaostril z obvezno prisotnostjo na urah slovnice. Zaporna kazen bi bila povezana z Inštitutom za češki jezik (prednji vhod za raziskovalce, zadnji za prestopnike).

Ker ni bil pri volji takoj odpisati Denisi in se je moral umiriti, je zase napisal TAJNI ODGOVOR:

Lahko bi živela tako z Lojzom kot z Jiříjem. Tukaj imaš urnik: od ponedeljka do četrtka Lojza, od petka do nedelje Jiří. Za veliko noč, božič, 1. maj in na ostale državne praznike vključno z dnem osvoboditve imata oba prosto. Takrat bi te lahko obiskal Petr. Je kakšno leto starejši, je pa zato erotoman. Zagotavljam ti, da bi se z njim počutila zakon. In z njim bi lahko praznovala svoj rojstni dan. Sicer se ne sekiraj.

Čauči, Albert.

[Naša bralka je aktivna ženska, ki je z vsem na tekočem: s svetom potrošnikov, z modo, s trendi in z življenjskim stilom.]

Okrog Gradca na majhnem vrtičku.

ALBERT JE ŽELEL

… svoji domišljiji dati prosto pot. Sanjaril je, da se povzpne nad vsakdanjo stvarnost, nad običajnost življenja in očara bralce s še neodkritim pogledom na kompleksnost obstajanja.

Žal se ni zmogel ukvarjati z ustvarjanjem v tolikšni meri, da bi znal ignorirati nujne vsakodnevne stvari. Že ena položnica od zavarovalnice mu je vzela navdih. Množica kilovatov na računu za elektriko z jasno označenim rokom plačila in številko bančnega računa je v trenutku utišala njegovo poetično razpoloženje. Poročilo o neplačilu je zadušilo idejo za aforizem.

Izkušeni pesnik si lahko izbere: ali naj prezira realnost in se osredotoči samo na svoje ustvarjanje ali pa naj se podredi banalnostim življenja. V prvem primeru se zateče k staršem, zaposleni partnerki, ženi ali na ministrstvo. S svojim delom je pripravljen izboljšati družbo in za to pričakuje nagrado. V drugem primeru pa zase poskrbi sam, vendar družba tvega, da bo umetnik otrpnil pod pritiskom materije in vsakodnevne rutine in ne bo objavil svojega duševnega zapisa o propadanju sveta.

Albert se je znašel na razpotju.

Prišel je do ugotovitve, da bo moral kmalu nekaj ukreniti glede samega sebe, saj bo drugače večno samo govoričil, da bo enkrat napisal roman.

Njegov ustvarjalni duh bo usahnil kakor nerodno regulirani potoček.

[Naše bralke ljubijo življenje v vsej njegovi širini. Rade imajo blišč in senzacionalnost, čutijo utrip časa.]

ALI VESTE, KAJ JE NOVEGA?

… je pri vratih pisarne glasno spregovorila Milena.

»Nimam pojma,« je rekel doktor Knot.

»Huber pride!«

»Kdo vam je to povedal?«

»Imam svoje špijone,« se je skrivnostno nasmehnila.

»Kdaj pa?«

»Tega ne vem. Lahko pa poizvem.«

Heinz Huber, zastopnik nemškega založnika Farben GmbH, je bil odgovoren za stik z uredništvi revij, ki jih je koncern izdajal po številnih državah. Po žametni revoluciji je podjetje prodrlo tudi na Češko in s svojimi revijami postalo največji založnik revij na tržišču.

Albert je opazil, da Milena nima namena oditi, in nekajkrat močneje pritisnil na tipko računalniške tipkovnice, da bi s tem dal vedeti, koliko dela ima.

»Vidim, da vas ta novica ni prav nič vznemirila,« se je začudila.

»Sploh ne.«

»Je sploh kaj, kar vas lahko vznemiri?« se je namrgodila.

»Milijon v gotovini.«

»Še kaj?«

»Temno spodnje perilo.«

»Žensko?«

»Na mladem transvestitu.«

»Lažnivec. Enkrat bi vas morala preizkusiti. Tihe vode me vznemirjajo.«

»Poročeni ste.«

»Pa kaj? Takšen skokec vnese v zakonsko sožitje vznemirjenje. To je dokazano.«

Albert je napisal dve vrstici črke x in vse skupaj podčrtal.

»Enkrat se bom posladkala z vami,« se je nasmehnila.

»Predvsem mi to povejte vnaprej.«

»Kako ste dolgočasni.«

Ošvrknila ga je s pogledom, zamigala z zadnjico kakor konjiček in zaloputnila z vrati.

[Želite izvedeti, kdo ima novo ljubezen? Kdo jo je izgubil? Kdo je uspešen? Vse to najdete samo v naši reviji!]

ŠEFICA JE VPADLA V PISARNO ...

… kakor tajfun.

»Kaj je tole?« je vprašala s papirjem v roki.

»Papir,« je rekel Albert.

»Ne delajte norca iz sebe. Preberite si!«

Spoštovana gospa urednica, je Albert bral natisnjen e-mail, že dolgo časa sem naročnica Vaše revije, ki jo bere tudi moja hčerka. Ta se je nedavno z zaupnim pismom obrnila po nasvet na urednika rubrike Ljubezen in odnosi. Vendar je doživela šok. Namesto da bi mlademu dekletu (16 let) prijazno pomagal razložiti njen problem, je napisal grobo in brezobzirno pismo. Prilagam ga v prilogi.

Obenem želim od urednika rubrike, da bi obrazložil svoje neprijazno in vulgarno obnašanje. Pričakujem pisno opravičilo uredništva. Predvidevam, da vas verjetno zanima, da je lastnik podjetja ICHETA, ki v vaši reviji redno objavlja oglase, moj mož.

Alberta je oblil znoj. Takoj je spoznal svoje pismo. Gotovo je namesto običajnega odgovora nehote poslal tajnega. Ni razumel, kako se je to lahko zgodilo.

»Kaj boste rekli o vsem tem?« je pomahala šefica s pismom.

»To je pomota. Nisem želel poslati tega.«

»In zakaj ste to naredili?«

»Ne vem, kako se je to lahko zgodilo.«

»Vi ste osel.«

»To je bil samo tajni odgovor.«

»Kaj??«

Šefica je imela oči kot Homer Simpson.

»Kdaj pa kdaj si kaj zabeležim. Kar tako.«

»Kar tako?«

»Zase.«

»Vi pišete sam sebi in na to odgovarjate?« je bila zaprepadena šefica.

»Občasno si zabeležim odgovor. Ampak ga seveda ne pošljem.«

»Tokrat ste ga poslali.«

»Nehote. To se mi še ni zgodilo.«

»Lahko pojasnite, kako lahko take bedarije sploh delate?«

Naj reče, da mu služba gre na živce? Da se s tem malo pomiri, ko občasno napiše TAJNI ODGOVOR?

»Čakam,« je zasikala šefica.

»Občasno se ... s tem nekoliko sprostim.«

»Od česa?«

Kako najti ustrezen odgovor? Šefice ni želel še bolj razburiti. Bila je popolnoma rdeča.

Moral je priznati. To je velikokrat lahko olajševalna okoliščina.

»Od pisem. Nekatera so ...«

»Kakšna?«

»Grozna ...«

Začela se je sprehajati po prostoru. Štiri korake proti vratom, štiri nazaj. Molčala je. Varčevala je z energijo. Šele čez trenutek je začela glasno ugotavljati, kako je grozno. Začela je z vremenom. Prešla na bolezni. Od gripe, pljučnice pa vse do raka. Govorila je o poškodbah na cestah in strmoglavljenjih letal. S poškodb je preskočila na finance. Obravnavala je dolgove in inflacijo. Sprehodila se je čez prostor in se zadržala pri lačnih otrocih v Afriki (pri oknu) in v Aziji (pri omari). Govorila je o poplavah, tajfunih in potresih. Na koncu je pristala pri mizi (Somalija, ki je prizadeta zaradi AIDS-a in rumene mrzlice).

»Na svetu je veliko groznih stvari. Ampak milijoni ljudi ne sedijo udobno v uredništvu, prijetno na toplem in suhem in ne dobivajo mesečne plače.«

Končala je govor in zahtevala od Alberta, da poišče izvirni e-mail bralke.

Našel jo je v mapi TAJNI ODGOVORI.

»Preberite,« mu je ukazala.

Ubogal je.

Lahko bi živela tako z Lojzom kot z Jiříjem. Tukaj imaš urnik: od ponedeljka do četrtka Lojza, od petka do nedelje Jiří. Za veliko noč, božič, 1. maj in na ostale državne praznike vključno z dnem osvoboditve, imata oba prosto. Takrat bi te lahko obiskal Petr. Je kakšno leto starejši, je pa zato erotoman. Zagotavljam ti, da bi se z njim počutila zakon. In z njim bi lahko praznovala svoj rojstni dan. Sicer se ne sekiraj.

Čauči, Albert.

»No, ste se pa izkazali ... »

Ogledala si je roke in poravnala velik prstan. Zasukala ga bo in me spremenila v davčno napoved. Iz mene bo ustvarila reklamni prospekt, prelistala me bo in me vrgla v koš, je razmišljal Albert.

»Poslušajte, takoj boste napisali opravičilo. Ampak besedilo želim videti, preden ga boste poslali, sva si na jasnem?«

»Seveda.«

»Kakšna bedarija.«

Pri vratih se je še enkrat ustavila.

»Ampak še enkrat vam rečem: če bomo zaradi tega sranja izgubili reklamo, si me ne želite. In če bo to imelo posledice, letite iz službe!«

To bi bila rešitev.

Poletel bi in zrasla bi mi krila.

[Revija samozavestne ženske.]

IZ ALBERTOVIH TAJNIH ODGOVOROV

Naročite se na našo revijo dosmrtno.

Če umrete in imate dosmrtno naročeno revijo, Vašo naročnino avtomatsko podedujejo vaši otroci. Svojka – dedinja naročnine avtomatsko dobi dvajsetodstotni popust na naročnino, pri tem pa je datum pričetka pogodbe pokojne naročnice nepomemben.

Dodatna prednost: če je bila pokojnica abonentka več kot dve leti, ima svojka možnost za dodaten popust – deset odstotkov za zvestobo. Če je pokojna naročnica prejemala revijo več kot pet let, svojka dobi zapovrh še štirinajstdnevno bivanje na Kanarskih otokih s povratno vožnjo in polnim penzionom v hotelu s štirimi zvezdicami, poleg tega pa še brezplačni digitalni fotoaparat.

Ne odlašajte in se dosmrtno naročite na našo revijo z obrazcem FOREVER.

KAKO SE OPRAVIČITI

Albert je celo popoldne zapravil za pisanje pisma.

V prvi verziji je zapisal, da mu je žal, da se je pustil zavesti slovničnim napakam bralke. Zaveda pa se, da niti to ni bil razlog za pisanje nespodobnega besedila.

V naslednji verziji je izbral drugačno metodo.

Priznal je, da mu je žal, da je napisal neprimerno pismo. Potem je poskušal razložiti razloge dejanja: bil je nekoliko izčrpan. Poleg tega je imel težave v družini.

Novo verzijo je začel s priznanjem: Žal mu je tega, do česar je prišlo …

To ni bilo res. Pravzaprav se pred dekletom zelo ponižuje.

Opravičuje se.

Želel bi si, da se stvar ne bi zgodila, ampak na žalost se je pripetila.

Besedilo je zvenelo enako nesmiselno kot govor politika, ki je poneveril sto milijonov in sedaj se trudi znova pridobiti simpatijo volivcev.

V življenju človeka so trenutki, ko si človek dopusti napake, čeprav se tega ne zaveda, čeprav se ne zaveda posledic –

Neznosno patetično. Ne pride v poštev. Za kaj pravzaprav gre? Za to, da bi zadovoljil šefico, pa se poleg tega postavil zase. Ni razloga, da bi se preveč poniževal. Če si ne bi privoščil napake, bi besedilo pravilno shranil in ga pomotoma ne bi poslal, se ne bi nič zgodilo. Nič se ne bi zgodilo, če mu bralka (v nadaljevanju samo krava) sploh ne bi pisala. Če bi se raje ukvarjala s slovnico. Če ne bi sedel v tem uredništvu …

Hotel je napisati: Ti krava, ne pišem zaradi sebe, ampak zaradi glavne urednice. In zaradi revije in predvsem zaradi reklame, s katero Tvoj oče financira našo revijo. V tej državi ogromno ljudi tajno financira marsikaj, pere denar in si zaradi tega lasti pravico vtikati se v karkoli. Kdor ima tukaj denar, ima ljudi v pesti.

Pokadil je cigareto in preizkusil nov koncept.

Opravičujem se za neumno šalo. Žal mi je, da sem Vas užalil. Prosim, da bi prijazno prejeli moje opravičilo in zagotovilo … .

Zakaj bi jo moral prositi? Pubertetnica ne ve, če bi hodila z Jirkom ali z Lojzom, piše kot analfabet in jaz jo moram prositi, da bi mi odpustila? Samo zato, da bi revija imela reklamo? Zato moram iz sebe naredili pokornega debila? Ne pride v poštev.

Draga Denisa, najprej se lepo nauči slovnico. Morala bi oceniti, če sploh kakšen Jirka oziroma Lojza s Teboj hoče hoditi.

Jirka in Lojza morata tudi biti bedaka, če jima ustreza takšno dekle.

Nič se ne da narediti.

Kljub vsemu mora zaprositi.

[Revija za žensko, ki ve, kaj hoče.]

ZAVEDAJTE SE

»… da gre za dosti« je zapela šefica z visokim glasom, ko je prebrala Albertovo opravičilo. »Ne morete napisati samo, da je šlo za šalo. To je premalo. Poleg tega je vaš humor neprimeren. Tudi jaz ga ne razumem. Če je to sploh humor, o čemer dvomim. In če to je humor, potem seveda ni normalen. Normalni humor poznam. In ne mislite si, da če napišete na koncu pisma iskreno, s spoštovanjem in s pozdravom, s tem dekle nekako pridobite na svojo stran. Morate poudariti, kako vam je žal.«

Za nalogo je dobil opravičilo prepisati.

Šefica mu je prebrala koncept lastnega opravičila kot vzgled.

Kot glavna urednica vem, da sem za to odgovorna. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo. Ni bilo nenamerno. Urednik je spodoben človek, ampak je impulziven intelektualec.

Intelektualec je zvenelo kot moteni človek.

Šefica je mislila na reklame. Zmožna bi bila napisati, da ima Albert lepro, samo da bi to pomirilo sponzorja.

Pisala je, da upa in verjame, da bo draga Denisa ostala zvesta reviji. Da bo sprejela opravičila. Da jo bo revija še naprej razveseljevala. Da bo našla v njej veliko zanimivega. Zaradi neprijetnosti ji ponuja letno naročnino zastonj. Kot gesto dobre volje.

»Tako nekako, razumete? Tako to prepišite!«

In dajte to podpisati staršem, je njen ukaz dopolnil Albert.

[Naročnina z odličnim nagradnim žrebanjem.]

TAJNI ODGOVORI

Poskusite si obuti teniske obratno.

Mogoče vas bo to malo nasmejalo.

Govorite nazaj.

Skuhajte, razkuhajte, kuhajte.

Izdelujte tekočine za vlaganje, prelive in izlive.

Postavite se pred ogledalo, poglejte se in si zaploskajte.

OPRAVIČILO

… je naredilo vtis.

Albert in šefica sta bila povabljena na večerno zabavo, ki jo je organiziral Denisin oče. Gospod Berger, podjetnik (jeklarne, rudniki, rafinerije, premoženje, ocenjeno na osemsto milijonov), ju je z zadovoljstvom sprejel v svoji vili.

Albert je njegovo ime že nekje videl. Imel je občutek, da je šlo za nekakšno povezavo z rusko mafijo in za podkupovanje politikov. Potekala je preiskava, nekajkrat se je prikladno zamenjal sodnik in postopek je bil prekinjen. Afera se je zadržala v medijih kot po navadi samo nekaj dni.

Hčerka se je priklatila po stopnicah.

Našobljena usta, mrk pogled, v ustih čigumi.

»Mama mi je dala tvoje pismo,« je rekla lenobno.

»Me veseli,« je rekel Albert.

Presenetilo ga ja, da ga punca tika.

(Otroci podjetnikov s kapitalom, večjim od tridesetih milijonov, lahko kogarkoli tikajo. Z večjim od petdeset milijonov si lahko privoščijo nekaznovan prometni prekršek.)

Denisa si je Alberta ogledala kot nekakšen ojačevalec. Žvečila je dalje.

»Denisa je prejela vaše opravičilo,« je rekla mama, očitno Denisina zastopnica.

(Dekleta, ki imajo starše z več kot dvesto milijoni, lahko varčujejo z besedami, kot se jim zazdi.)

»V redu je,« je žvečila hčerka.

Kakšna sreča, je ugotovil Albert.

»V nečem pa le imate prav. Morala bi se učiti češčino,« je dodala mama.

»Angla je pomembnejša,« je odločno trdila Denisa z balončkom v ustih.

»Angleščina je svetovni jezik,« je zadržano potrdila šefica.

Denisa jo je pogledala, ko pa je balonček počil, je krenila proti svoji sobi.

Avdienca se je končala.

Gospa Berger je goste povabila naprej.

V velikem salonu je bilo ducat ljudi. Gostiteljica jih je začela predstavljati.

»To je gospod Albert, urednik in nadebuden pisatelj,« ga je predstavila starejši ženski z velikim dekoltejem.

»Kaj pišete?« je vprašala.

»Delam na romanu.«

»Imate radi Coelha?«

»Nisem ga še bral.«

»Morali bi. Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod. To je iz Alkimista.«

»Aha,« je rekel Albert.

»Kaj pravite na Kundero?«

»Dober avtor je.«

»To je svetovni avtor!« je dekolte rekel z globokim glasom.

Prevode jemlje očitno kot podružnice uspešnega podjetja.

Čez trenutek se je pojavil dolgolas moški. Posnel je nekaj filmov o medčloveških odnosih, ki so imeli spodoben izkupiček. V enem filmu se je celo dotaknil preteklosti, ampak to je naredil tako spretno, ne da bi bil prizadet katerikoli gledalec in film je imel dobro obiskanost. Naklonjene recenzentke so dale delu petinosemdeset odstotkov.

V zadnjem času se je o njem veliko govorilo. Pojavljal se je na fotografijah z družabnih dogodkov in bil gost v talkshowu. V vseh pogovorih je ponavljal, da je našel novo, odlično snov za film. Za kaj gre, tega ne more zaupati. Družba je tako živela v negotovosti.

Sedel je zraven Alberta, položil na mizico svoj viski in si naravnal uhan v ušesu.

»Vi ste pol?« je vprašal Alberta.

»Nisem niti malo,« je rekel do sedaj popolnoma trezni Albert.

»To ni možno,« je podvomil umetnik.

Režiser se je z očmi zaletel v Albertov obraz in zahrepenel po velikem detajlu.

»Najprej sem si mislil, da ste sto odstotkov,« je rekel.

»Sploh nisem.«

Umetnik je gledal nezaupljivo. Pokazal je na žensko za šankom in utišal glas: »Tista umetnica tam je četrt. Zagotovo tega za njo ne bi rekli.«

Albert je pogledal dotično žensko.

»Mogoče je malo pretiravala,« si je dovolil.

»Vidite tega pevca v kotu? Ta je absolutno.«

Pevec je izgledal trezno.

»Ali pa tista igralka tam … tista je tudi četrt.«

Albert se je ozrl k ženski in skomignil z rameni.

»Jaz sem pol,« je naznanil režiser.

Albert ni vedel, kako naj reagira. Njegovi filmi so mu bili zoprni kot njihov režiser.

Umetnik je bil poln energije. Ponavljal je svojo presojo. Albert je zagotovo pol. Ne vidi razloga, zakaj ne bi mogel tega priznati. Saj se nima ničesar sramovati. »Nisem niti malo.« Če bi bil, zagotovo tega ne bi tajil in vsekakor se ne bi sramoval,« se je branil Albert.

Režiser je panoramično obrnil glavo in se razgledal po sobi. Popil je, odložil kozarček in se naslonil na Alberta.

»Moja žena je tudi pol. In – naš fant je četrt. Ime mu je Šalamoun,« je dodal z žarečimi očmi.

Albert je končno dojel, da ne gre za alkohol.

Petnajst do dvanajste je režiser ponovno ocenil, da je njegov sin četrt.

Albert se je šel poslovit od gostiteljice.

»Od glavne urednice imam vašo telefonsko številko. Pokličem vas glede Denise. Lahko bi ji pomagali s češčino, kaj pravite?« se mu je nasmehnila.

»Zagotovo,« je rekel Albert negotovo.

V sanjah je videl bodečo žico.

Vsaka bajta je bila označena z določenim odstotkom. Zagledal je režiserja, kako se obupano trudi razložiti pazniku, da ne spada na oddelek četrt, ampak pol.

Kaj se je izcimilo iz tega, ni ugotovil.

Zbudil se je že ob pol sedmih.

KAKO JE PRIŠEL NA SVET

… je izvedel po zaslugi nediskretnosti svoje sorodnice.

Mama je bila tajnica. Na usodni dan je podlegla doktorju filozofije v pisarni univerze. To naj bi se zgodilo med opoldanskim odmorom. Kasneje se je sorodnica trudila novico popraviti. V novi verziji, ki se je od prvotne razlikovala po kraju dejanja, je pravila, da je do spočetja prišlo, ko je mama spremljala profesorja v Poprad na kongres o razvoju socialistične literature.

Albertu se je način njegovega spočetja zdel mučen. Misel na to, da se je njegovo življenje začelo v bedni pisarni med zaprašenimi dokumenti, zavrnjenimi prošnjami in arhivom kadrovskih ocen študentov, je bila neznosna. Pomagala ni niti teoretična varianta, v kateri bi lahko imel vlogo sončni zahod, ki je skozi okno pronical do pisarne, niti predstava o aktu, okrepljenem s citati pesnika, čigar knjigo je filozof med vikendom naglo listal.

Filozof (izraz »oče« je Albertu zvenel neprimerno) je tajnico zapustil. Emigriral je v Italijo, kjer je uspešno predaval o socializmu s človeškim obrazom. Mama se je čez čas ponovno poročila s kanadskim diplomatom in se preselila v Ottawo.

Albert je živel na podeželju z babico, ki je z dušo in telesom sovražila komuniste in jih je neprestano preklinjala, in z dedkom, ki je bil aktivni funkcionar stranke in je vodil tamkajšnjo kmetijsko društvo. Članstvo v stranki in njegovo funkcijo je babica dedku spregledala zaradi občudovanja in večne ljubezni.

Tipična češka zgodba. Babica, o kateri se Boženi Němcovi ni niti sanjalo.

Po mnenju psihologov bi moral Albert v otroštvu trpeti. Moral bi imeti težave z nevrozo. Toda niti shizofrenični odnos njegovih starih staršev na njem ni pustil nobenih posledic.

Ko je odraščal, je na tisoče ljudi živelo dvojno življenje s takšno samoumevnostjo, da so tudi njihovi potomci to vzeli kot lokalni kolorit. Režim so dojemali kot vozni red, strankarsko legitimacijo kot delovno knjižico. Njihovi ideali so bili notranja oprema, izlet v Bolgarijo in mesto na čakalni listi za škodo.

Albert je bil kot vsak otrok. Ni dojemal niti časa niti političnega obdobja. Da se je počutil dobro, je zadoščalo že to, da je za njega skrbel nekdo, ki ga je imel rad.

Stare starše in idilično vasico je Albert zapustil ter odšel v Prago študirat bibliotekarstvo. Ko je po končanem študiju iskal delo, je bila edina možnost knjižnica v Kynšperku. Takrat se je prvič – in tudi nazadnje – uprl usodi in ponudbo zavrnil. Mučila ga je predstava, da bi založnikom pošiljal svoje bodoče delo z naslovom pošiljatelja od nekod nad reko Ohře.

Odločil se je, da bo ostal v Pragi. Iz študentske sobe se je preselil v majhno stanovanje na Vinohradih.

Od tukaj, s kraljevskih Vinohradov, se je odločil osvojiti literarno Prago.

DNEVNIK.DOC

Preventivno se ne roditi.

LAHKO BI KAJ SKUPAJ POČELA

... je predlagala gospa Berger.

Čeprav mu je zatrdila, da bo Denisa doma, to ni bilo res. Bila je na teniškem taboru v Švici, v Gstaadu.

(Ženam podjetnikov s prometom nad sto milijonov ni treba držati besede.)

Naravnala mu je ovratno ruto.

»Imam delo ... Veliko dela ...«

»In za vikend? Lahko bi šla do Kitzbühla.«

»Jaz ... jaz ne smučam ...«

Zavedel se je, da se ne obnaša normalno. Govori knjižno. Ali je dekle poslala na tenis, da bi bila sama z njim?

»Tam imamo kočo.«

Milijone ima. Mož je v naftnih poslih. Rudniki, energetika, jeklo. Je pri vsem in povsod. Samo v svoji postelji ni.

»Zdrav gorski zrak bi vam koristil. Izgledate utrujeno ...«

Opisala mu je kočo. V hiši ima savno. Džakuzi. Solarij. Ima vse. Manjka samo ena stvar. Za to mora najverjetneje poskrbeti on.

»Tudi pri Gardskem jezeru imamo vilo. Ste že bili tam?«

»Ne.«

»Tam je čudovito.«

Zakaj imam ravno jaz tako smolo? Saj ima lahko kogarkoli. V filmu je to vrtnar. Če je gospodarica bela, ima on široka ramena in je črn. Če je ona Američanka, je on po navadi Mehičan. Včasih je v tej vlogi prodajalec pic, drugič strokovnjak za bazene. Ima neverjeten prsni koš izjemne velikosti (velikost XXL) in je sprejemljivo brutalen. Kratka majica z napisom University of Texas na njem poka po šivih. Lastnico vile pripelje do vrhunca užitka par minut preden se pojavijo napisi in zaključna glasba.

»Igrate tenis?«

»Tenisa pa ne ... niti malo ...«

»Škoda. Jaz igram redno.«

Druga možnost. Fit in zagorel teniški trener z velikimi sončnimi očali. Prvi dvoboj se odvija na igrišču, drugi pod tušem, naslednji na vodni postelji. Pri postelji je zebrin kožuh. Kamera snema zdaj eno zdaj drugo kožo – zebro ter holivudske zvezde. Prizori morajo odgovarjati zakonu o predvajanju filmov po deseti uri zvečer.

»Tudi golf igram.«

»To poznam samo iz filmov.«

»Lahko bi vas naučila. Imam odličnega trenerja.«

Da učitelji golfa ne bi imeli takega uspeha pri nepotešenih ženskah kot teniški trenerji in vrtnarji? Kje so človekove pravice? Kako ohraniti združenje golfistov? In kaj si ti stari filmski producenti, ki porabijo toliko časa v urološki ordinaciji, sploh mislijo?

Trudil se ji je ne gledati v oči. Živčno je grizljal tortico.

Imela je volneno obleko. Iz nje je kipelo njeno s tenisom in golfom natrenirano telo. Velike prsi so spominjale na zračne blazine v avtomatskem šestcilindričnem mercedesu.

Zanimalo jo je, kako napreduje njegov roman. Roman je izgovorila ljubeče.

Rekel je, da počasi.

Prešla sta na gradnjo hiše. S tem je ogromno dela. Dala je povečati savno in džakuzi. Oba prostora sta združena.

Polovica erotičnih filmskih scen se dogaja v savni ali v kuhinji. Preostanek filmskih strasti izbruhne na robu bazena ali v dvigalu. Bulvarski časopisi o tem pišejo novice s fotografijami.

Vse o savni po mnenju gospe Berger: preprečuje prehlade. Tam si lahko odpočiješ. Človek se čudovito sprosti. Krči v mišicah in bolečine v sklepih popustijo. Pospeši se krvni obtok. Koža se zmehča. Po savni se je priporočljivo uleči.

Zagotovo.

Valujoče gibanje ameriških zvezd. Seznam prizorov, ki se jim je treba izogniti, da bi bili izpolnjeni moralni pogoji. Uganka: junak filma zapušča ljubimko na postelji, toda na sebi ima spodnjice. Kako se Američani sploh razmnožujejo? Razpisati moramo televizijsko nagradno igro.

Prva nagrada bo izlet na Florido.

Pohvalila je solarij. Božanski je. In bazen je sploh sanjski. Je prijetno ogrevan. Plavanje je čudovito za mišično vadbo. Celega telesa. In kaj šele džakuzi ...

Albert je rekel, da bo zares moral iti. Ima delo.

»Škoda.«

Hlinila je žalost.

Posnemala je neko igralko, njenega imena se ni mogel spomniti. Mogoče je to tista, ki je zaradi nekaj posnetkov hlinjenega orgazma postala zvezda. Zdaj se posveča dobrodelnosti. Kar naprej posvaja otroke. Otroci so različnih polti. Rjavi, črni, rumeni. Na las so podobni otrokom na nekdanjih socialističnih plakatih. Manjka samo slogan za svetovni mir.

Uvidela je, da se trudi zaman. Zavzdihnila je in ga pospremila do vrat. Mimogrede se ga je dotaknila z dojko.

Trčenje je bilo blago, zračna blazina je bil kakovosten izdelek z garancijo, ostal je na mestu.

»Oprostite.«

To je zvenelo prej kot vprašanje: Kaj praviš na to?

KRAJŠAM BESEDE

... je priznal pesnik. »Pometam izraze, odrgnjene od dolgoletne rabe, s pretečenim rokom uporabe.«

»Zakaj?« je vprašal Albert.

»Vse lahko razložimo. Izberemo, izmerimo in razporedimo. Skrbno razporejamo. Kar je uporabno, natrpamo v škatlico pojmovanja. Skrivnost, uganka ali domneva je smet. Imamo spreje in preparate za jezik. Redčimo ga, dokler ne popivnamo misli.«

Spil je požirek vina in zrl pred sebe.

Spet ima svoj dan, je pomislil Albert. V takih trenutkih ni govoril, prej grmel.

»Pometamo preteklost pod preprogo. Šest let nacizma in štirideset let totalitarizma je naredilo svoje. Ujeli smo virus iz stepe, kjer je stoletja bojar hodil po človeku in kjer je bilo dovolj se samo nekajkrat pokrižati in je to že bil greh. Pravičnost visi na kljuki in mi jo režemo na kose – za znance in prijatelje. Iz žameta smo si naredili zaveso. Igra poteka v zakulisju. Preprodajali smo svobodo.«

Albert se ni motil. Stari mož je spet imel svoj dan. Za trenutek je gledal predse, kot bi iskal besede.

Albert je čakal. Oceniti trenutek, ko bo pesnik končal svoj blues, ni bilo lahko.

»Kot kolesarji smo,« je dodal čez trenutek.

»Kolesarji?« se je začudil Albert.

»Zgoraj se ogibamo vetra plemstva in spodaj poganjamo dalje.«

DNEVNIK.DOC

Sramotno je, kako malo se znamo sramovati.



Majhen fantič piše Božičku: »Pošlji mi bratca!«

Božiček odgovori: »Pošlji mi mamo!«



(Jarmila, odgovorna za rubriki CHAT in STIKI ter za portal NAPIŠITE NAM SVOJO ZGODBO, ob 14.45)

ŽIVJO

… je pisala Pikapolonica (34 let, brez otrok, chatanje, meditacija). Kaj naj storim, če sem Milouša zasačila s Květo v kopalnici? Pa ravno s Květo, najboljšo prijateljico. Naj se bojujem za Milouša ali pa naj ga prepustim Květi, s katero ravno tako ne bo dolgo zdržal?

Namesto Milouša imaš lahko Bohouša. Ali pa Jarouša. Na razpolago je prav tako Matouš. Poišči Matouša, ki ne grize. Ampak pazi se Otouša.

Nasvet Pikapolonici se odloži na kasneje.

Mar ne bi moralo biti za poroko potrebno nekakšno dovoljenje – kot na primer vozniško dovoljenje? je vprašala Hudička (29 let, gospodinja, dvakrat ločena, latinskoameriški plesi).

Prepovedati ljudem zakonski stan je nesmisel, saj bodo takrat šele začutili željo po njem, se je glasil odgovor.

Albertu se prav tako ni dalo odgovarjati na vprašanje Pepelke (24 let, turistika, kuhanje, kvačkanje).

Kakšen je vaš pogled na zapeljevanje preko interneta? Ali je možno, da ima to psihične posledice?

Psihične posledice lahko pusti branje teh e-mailov, še posebej pa, če so napisani pod psevdonimom. V kratkem ga bo imel že vsak.

Minister za obrambo bo Puškica, predsednik vlade Stolček, šef policije pa Kaznilček. Cel narodek bo ena sama pomanjševalnička, se je domislil Albert, ko je Pepelkino pismo premaknil v mapo ZAENKRAT NEODGOVORJENO.

Vprašanje Rdeče kapice (36 let, prodajalka, joga, križanke), ki se ji pri seksu s partnerjem zdi, kakor da bi bil z mislimi odsoten in ne vem, kaj je vzrok za to, mogoče nezvestoba, pa vendar se ga bojim označiti za nezvestega – je poslal naravnost doktorju Knotu.

Po Rdeči kapici je prišla na vrsto Solistka (28 let, ločena, plavanje, diskoteka).

Na enmu žuru sem srečala enga tipa. Tut če sem tist cajt hodila z drugim, sva useen neki mela ... in to se je še kr nadaljevalo in tko še naprej na naslednjem žuru, fora je bla v tem, da je bla tam ena od mojih best frendic in njej je bil tud všeč, tko da sva ubistvu obe meli nekej z njim … Dol se pa nisva dale z njim, sam sem bla od tega par tednov čist paf. Isto se je ponovilo še na enmu žuru, na zadnem žuru že nismo mel nč več. Najhujš pr tem je, da je on praktično cel čas mel eno drugo, zakva je to pol delou?m

Solistka je vzela prevelik odmerek.

Draga Solistka, je bušnilo iz Alberta, ko je začel zase pisati TAJNI ODGOVOR, da bi se nekoliko pomiril, nism še sposoben napisat odgovor, k me je vaše sporočilo tko utrudlo. Če ma punco, mogoče hoče met dve. Dve in dve so štiri, ampak prosm, da mi neb pisale vse štiri. Zdej se bom mal pretegnu, moram se mal sprehodit, k drugače bi moral neki vzet in razbit, poteptat, raztrgat, pomendrat al pa vsaj pretepst …

Napisal je do konca, zaprl računalnik in odšel na kavo.

[Želite pokukati v zakulisje ljudi, ki so sedaj »in«? Vse izveste v naši reviji.]

PODPISOVANJE

… njegove druge knjige je bilo v veliki knjigarni.

Albert je sedel za mizico, na kateri je bila postavljena njegova knjiga kratkih zgodb, ki jo je zakrivala vaza s tulipani. Založnik je skupaj z lastnico knjigarne stal pri mizi s prigrizkom. Na mizi so bili vino, piškoti in arašidi.

Albert je odložil pero in si prižgal cigareto. Čez trenutek je presodil, da je bolje, če se malo sprehodi po knjigarni.

Na oddelku strokovne literature je pritegnila njegovo pozornost publikacija z naslovom Vizualna epoha ali vrnitev k slikovni pisavi.

Hotel jo je prelistati, a ga je neki kupec prosil, če bi mu lahko dal Atlas gob. Knjige ni dosegel. Uporabil je priročno lestev in mu ustregel.

»Kako je mogoče, da mi je knjiga o mravljah razpadla?« je Alberta nagovorila razburjena dama. Knjigo je prinesla nazaj v nakupovalni vrečki.

»To je pa res usmiljenja vredno,« je priznal.

»Pa še kako,« se je jezila mlada ženska.

Na srečo se je pojavila mlada prodajalka. Stranki je sporočila, da je Skrivnostno življenje mravelj že razprodano, in ji ponudila, da ji poškodovano knjigo o mravljah zamenja za Vse, kar ste želeli izvedeti o čebelah.

Stranka ni želela nič vedeti o čebelah. Sploh je niso zanimale. Vztrajala je pri mravljah, ampak samo pri takih, ki ne bi razpadle.

Albert je presodil, da je bolje, če se umakne, in se premaknil k mizici s prigrizkom. Založnik je pravkar razlagal lastnici trgovine, da je glavna težava v distribuciji.

Lastnica se je pritoževala, da ima visoko najemnino.

Založnik je rekel, da je to nezaslišano.

Vrnil ji je s tem, da ji je izdal, koliko je plačal za papir.

Albert je vrnil arašid na krožnik.

Ko se je pojavil interesent za podpis, je Albert pohitel do mize. Moški ni hotel podpisa v knjigo, marveč na štiri bele papirčke za svojo zbirko avtogramov.

»Knjigo sem pozabil doma,« je lagal v opravičilo.

Albert se je podpisal, kakor je želel moški. Na sredo papirja in z datumom. K mizi je prišel moški z očali.

»Mar me ne spoznaš?« je pobuljil v Alberta s svojimi očmi.

»Ne,« je priznal Albert.

»Spomni se, vojaške vaje rezervistov leta oseminosemdeset. Se ti že kaj svita?« je vprašal hudomušno.

Albert je neodločno zmignil z rameni.

»Ej, kaj se ne spominjaš tistega malega desetnika, ki nas je preganjal po repnem polju, stari?«

»Ne,« je rekel Albert.

Rezervist je vztrajal, da se mora spominjati, kako sta se izmikala temu govedarju pred več kot dvajsetimi leti na repnem polju.

Albert je rekel aha, vendar je vsa leta živel v prepričanju, da je bilo to polje krompirja.

Rezervista je to užalilo in vrnil je knjigo na pult.

Za njim je prišla mlada ženska.

»Ukvarjam se z esejem o pisateljih, ki se v svoji tvorbi gibljejo po fantazijskem polju in individualno usodo povzdigujejo do nadčasovne realnosti, kjer absurdnost paradoksno postaja resničnost,« je rekla v isti sapi.

Albert ji je ponudil cigareto.

»Hvala. Ne kadim. Lahko vam celo povem od kdaj: od trenutka, ko sem na fakulteti poslušala predavanje o tem, kako moderna proza bazira na vzajemnem pronikanju časovnih pasov.«

»Aha,« je rekel Albert, ki je brezupno čakal, da mu ženska ponudi knjigo za podpis. Toda nadaljevala je svoj monolog. Ko je razlagala, da filozofska refleksija in apelativni lirizem v resnici izoblikujeta literarni izraz, bolj izrazit kot je, bolj narašča avtentičnost avtorske izpovedi, ji je Albert raje izpulil knjigo iz roke.

Ko se je podpisoval, mu je še uspela reči, da so ji blizu literarni junaki, ki v travmatičnih situacijah doživljajo odtujenost človeške usode.

»Seveda,« je zašepetal Albert in zraven podpisa pripisal datum: tisoč osemsto devetindevetdeset.

ALBERT

… je ponovno obiskal Bergerjeve zaradi Denise. Z mamo se je pred tem dogovoril po telefonu. Šefica mu je položila na srce, naj podjetnikovi ženi ugodi in s tem pomiri svojo afero. Gre za milijonsko reklamo. Gre za proračun. Gre za naklado. Gre za konkurenco.

»Denisa je v Alpah,« ga je pozdravila gospa Berger z nasmehom.

»Mislil sem, da si bova pogledala to češčino.«

»To bo že. Ne bojte se. Hotela je le preizkusiti nove smuči. Kavico?«

»Z veseljem.«

»S konjakom?«

»Brez, prosim.«

»En kratki ne škodi.«

»Ne, hvala.«

Gostiteljica je pritisnila na telefon in prosila za kavo. Čez trenutek se je pojavil služabnik. Bil je širok v ramenih in močan. Deloval je kot varnostnik iz predmestnega nočnega kluba, iz četrti, kjer je težko odkriti kriminalno dejanje. Imel je karirast telovnik kot Saturnin.

»Konrad je hiter,« se je pohvalila gostiteljica.

Sluga se je poskusil nasmehniti. Ni mu uspelo. Njegove obrazne mišice na to niso bile navajene.

»Prinesite nama piškote.«

»Te b r i t a n s k e?« je vprašal.

Besedo britanske je izrekel razmaknjeno. Podjetnikova žena je prikimala.

»Konrad je čudo.«

Čudno je, da do sedaj še ni bil kaznovan, je pomislil Albert. Očitno je to bivši ostrostrelec ali pretepač.

»Je zanesljiv. Je Slovak. Ampak veste, kaj je smešno? Ime mu je pravzaprav Geza. Ampak mi mu pravimo Konrad.«

Albert je bil prepričan samo o tem, da mu sigurno ne bi hotel priti v roke. To ni bil človek za pogovor o postmodernizmu oziroma o zgradbi romana.

Geza s psevdonimom Konrad je prinesel piškote. Ko je odhajal, je po strani premeril Alberta.

»Denisa ni slaba, ampak trenutno so ji hormoni podivjali. Saj poznate to. Pokuriti mora energijo, zato sem jo pustila v gore …«

(Pri družinah, ki so v kratkem času dobile nekaj sto milijonov, otrokom podivjajo hormoni hitreje.)

»Uro imava lahko naslednjič, ampak rad bi to vedel vnaprej, da bi lahko s tem računal.«

»Zagotovo. Res nočete tega kratkega?«

»Ne, hvala.«

»V majhnih količinah je to zdravilo,« se je zasmejala.

Prekrižala je noge. Vlita obleka je obdajala boke in stegna kot vzpenjajoči se slak.

»Kaj je novega v literaturi?« si je obliznila ustnice.

»Temu ne sledim preveč,« je povedal po pravici.

»Poznate knjige Danielle Steel?«

»Ne.«

»Katerega avtorja radi berete?«

»Hrabala.«

»Poskusila sem ga. Ampak ima zelo dolge stavke.«

Dolgih stavkov nikoli. Dolge noge ja. Kratke odnose.

Prižgala je cigareto. Pridržala je vžigalnik pri Albertovi. Vžigalnik je bil zlat. Začutil je njen vonj. Verjetno Chanel.

»Berem rada. Mož se mi čudi. On bere samo borzne podatke. Vedno je nekje. Sedaj je v Londonu. Prejšnji teden je bil v Berlinu.«

Albert se je zavedel, da sta v hiši sama. Samo z Gezo, ki se skriva za identiteto Konrada, zna odlično izreči besedo »britanske« in z enim zamahom bi mirno podrl na tla tudi dva surrealista.

»Pred Deniso tega ne govorim, ampak dekle ima pravzaprav prav. Še bo potrebovala angleščino.«

»Zagotovo. Ampak češčina je njen materni jezik.«

»To je res. Gre tudi za to, da bi se lahko dogovorila s fantom. O bistvenem,« se je hripavo nasmejala.

Sklonila se je k njemu.

Mož je v Londonu. Dekle v Alpah.

»Žal mi je, ampak ker Denise ni tu, bom moral iti …«

Priprla je oči. Vedela je, da laže. Takoj se je pojavil umetni nasmeh.

»Vsem se mudi. Nihče nima časa. To je grozno.«

»Žal,« je zašepetal Albert.

»Boste nadaljevali roman?«

»Malo.«

»Upam, da mi boste knjigo podarili, ko bo končana.«

»Seveda.«

»Je avtobiografska?«

»Delno.«

»Bo tam kaj erotičnega?«

Zardel je.

»Izdali ste se,« se je veselo nasmejala, kot bi našla manjkajočo besedo v križanki.



Zakaj je papež priletel na Češko?

Zato, ker je Božji grob že videl, Božje telo tudi, ampak božjega trpljenja pa še ne!

(Šefica ob zaključku sestanka ob 10.20)



Pri ljubljenju se želi moja žena vedno pogovarjati z mano.

Nazadnje me je klicala iz hotela.

(Dr. Knot pet minut kasneje)

TAJNI ODGOVORI

Hočete z nekom živeti intimno?

To JE IZLOČENO.

Vse vemo.

Kar vemo, to objavimo.

Časar ne vemo, si izmislimo.

Veselite se naše nove rubrike RENTGENSKI POSNETKI SLAVNIH.

MOŽ

… je bil v Peterburgu.

Hčerka bi morala imeti uro češčine, ampak je bila v Parizu. Albert je bil v dnevni sobi njene matere.

»Imate radi Pariz?«

»Seveda. Kdo ga ne bi imel?«

Spet sta bila sama doma. Ženska, ki ima vse. Kar ne pristaja oziroma se ne izplača, to vrne, kot izdelek z garancijo kakovosti. Nima samo tega, za kar se ne daje potrdila. Mož naroča reklame. V dnevnem prostoru gre za milijone. Od Alberta je odvisna prihodnost revije TEMPO ŽIVLJENJA.

Albert je junak trenutka.

»Kaj bi rekli na to, da bi šla plavat?«

»Nimam kopalk …«

»Niso nujne …«

Šele na ulici mu je postalo jasno, kako pogumen je bil.

Rešil je finančne vire uredništva.

[Naša revija je namenjena ženskam, ki rade berejo zgodbe o prvih in poznejših ljubeznih in ljubijo zgodbe o želji, romantiki, sanjah, izpovedih in strasteh.]

DNEVNIK.DOC

Iz leksikona: Beseda »bulvar« je prvotno označevala široke mestne ulice. V današnji dobi je kot bulvar (bulvarne revije, bulvarni dnevniki) označen tisk, ki je specializiran za širitev senzacionalnih informacij, ki pogosto izhajajo iz dvomljivih virov in pogosto so celo izmišljene. Takšen tisk so v prejšnjih časih prodajali prav na ulicah prodajalci bulvarnih časopisov. Danes se prodaja v kioskih ali naročniško.

Preneseni pomen besede »bulvar« označuje posamezne bulvarne novice ne glede na način njihovega širjenja.

USPELA MI JE VELIKA POTEZA

… je navdušeno naznanjal založnik. »Z veliko trgovsko hišo sem se dogovoril za reklamno akcijo.«

Ko je Albert prišel na prizorišče, je bila realnost še slabša od tega, kar si je obetal. Tik ob oddelku s sesalci, pralnimi stroji in hladilniki so postavili majhen oder. Na rob podija so namestili mizo s knjigami in na sredino pripravili dva stola. Na njiju so posadili Alberta in še enega drugega avtorja. To je bil starejši gospod, tako nervozen, da Albert ni niti slišal njegovega imena, ko sta se drug drugemu predstavila. Albert se je izgubil za kopico svojih knjig kratkih zgodb, starejšega gospoda je zakrila gora potopisov.

Moderator je govoril po mikrofonu. Bil je izkušen prodajalec. Pred začetkom dogodka se je malce pobahal. Prejšnji teden je posipal preprogo s pepelom in z zmečkanimi papirčki in nato preprogo posesal s sesalcem znamke Tanasonic. »Ljudje so bili popolnoma paf. Prodali smo dvanajst kosov,« je ponosno sporočil avtorjem. Tokrat je imel drugačno nalogo. Na mizi nista bila niti zelenjava niti rezalnik, s katerim je nedavno sesekljal kup korenja in peteršilja, da bi osuplim kupcem pokazal, kako popolna je naprava, ampak dva kupčka knjig.

»Dame in gospodje, predstavljam vam avtorja, ki nas je obiskal, saj je spet napisal knjigo,« je oznanil s tonom, s kakršnim se govori o ljudeh, ki so ponovno začeli igrati karte ali piti.

»Gre za potopis z naslovom Potepanje po Sari …«

»po Sahari«, ga je popravil avtor.

»Pardon, Potepanje po Sahari,« se je popravil moderator. »Avtor je prepotoval celo Azijo …«

»… Afriko,« je rekel avtor in zardel.

»… Afriko in zabeležil je svoja doživetja na tem kontinentu, kjer je zelo vroče in kjer je, če bi tja šli na dopust, nujno imeti priročen ventilator, na primer ta odlični izdelek znamke Olinex, ki ima dve hitrosti in varovalno ohišje, možno ga je oprati in pri nas stane 670 kron.«

Moderator je opazil naraščajoče zanimanje kupcev in prižgal je velik ventilator. Opazil je, da se avtor potopisov poti, in obrnil napravo proti njemu.

»V kolikor gre za knjigo«, je energično nadaljeval, »je izdel-… mislim delo … resnično solidno delo. V knjigi boste našli dvainštirideset fotografij, od tega petnajst barvnih, ostale so črno-bele.«

Ena stranka je vzela knjigo v roke. Potežkala jo je in nekaj rekla možu. Avtor potopisov si je gladil prste.

»Ob tej priložnosti bi vas rad tudi opozoril na naš znižani fotoaparat Trendax. To je odličen izdelek, opremljen z zumom in teleobjektivom. Ko gre za svetlobo, razdaljo in čas, je popolnoma avtomatičen. Ta teden je v posebni ponudbi in stane samo 1980 kron, običajno stane 2180 kron. Tokrat dobite zraven zastonj še dva barvna filma znamke Agfeta, vsak ima kapaciteto štiriindvajset slik. Drugi izdel-… torej knjiga … stane sedemindevetdeset kron, je v poltrdi vezavi, ni preveč težka in je zanimiva od prve strani pa do konca, torej do strani sto enainsedemdeset. Knjigo lahko date takoj podpisati tukaj prisotnemu avtorju.« Moderator se je nasmehnil avtorju, ki si je gladil hlače.

Eden od kupcev je vzel v roke fotoaparat in skozi objektiv najprej pogledal svojo ženo in nato pisatelja.

Moderator mu je urno pokazal, kako se ravna z bleskom. Mož je poslikal vrsto pralnih strojev, ki so stali nekoliko vstran.

»Dovolite mi sedaj, da bi vam predstavil našega drugega avtorja, ki je napisal knjigo kratkih zgodb Popoldansko ječanje.«

»Sanje …« ga je popravil Albert.

»Tu je na primer zgodba o možu, ki roma po Krkonoših…«

»Po Vysočini,« je izustil s sopihajočim glasom Albert.

»… in v tem kraju, kot veste, je precej kruta zima. Knjiga stane sto sedemdeset kron, in to vključno s podpisom tukaj prisotnega avtorja. Ko že ravno govorim o zimi na Vysočini, bi vas rad opozoril na ta kakovostni in visoko storilni grelec znamke Termora. Je zelo praktičen, ima koleščke in je opremljen z reostatom. Knjiga je ilustrirana in ima dvanajst slikic. Pobarvanke za otroke, ki jih tukaj vidite, stanejo pičlih štirideset kron, vodene barvice z dvema čopičema sedemindvajset. Če kupite obe knjigi, dobite petnajstodstotni popust pri obeh avtorjih in to s podpisoma obeh. Pobarvanke lahko dobite tudi v večjem paketu in zraven dobite še set šestih pastelov, ki so že v ceni.«

Moški s klobukom je listal obe knjigi in nato kupil pobarvanke. Ženska z vozičkom si je ogledovala grelec in prosila moderatorja, da ji pokaže, kako delujejo koleščka. Moderator se je zapeljal z grelcem k Albertu, skrčenemu za gručo knjig. Izgledal je neodraslo.

»Za zaključek bi, spoštovane dame in gospodje, rad opozoril na to, da pri nakupu obeh knjig tukaj prisotnih avtorjev dobite kupon za žrebanje. Žrebanje bo jutri dopoldne in prva nagrada je tranzistor znamke Santyo, druga nagrada je čistilno sredstvo za preproge v velikem pakiranju. Tretja nagrada je mehanični lupilec za zelenjavo. Dame in gospodje, hvala vam za pozornost.«

Kupci so se razšli.

Albert je podpisal ženski z vozičkom tri pobarvanke.

Avtorju potopisov je postalo slabo. Odnesli so ga na zložljivi postelji znamke Ikerena na oddelek s klimatskimi napravami.

Knjiga je izšla pri založbi Academia, Praga, leta 2011.

Prevajalci so študentje ljubljanske bohemistike
Tina Guček,
Drejc Kokošar,
Ana Pauer in
Sabina Planinc.
Besedilo so prevajali v študijskem letu 2011/12 na študijski izmenjavi v Brnu na Češkem pod mentorstvom lektorice za slovenščino na Filozofski fakulteti Masarykove univerze v Brnu
Mateje Kosi.

MEGLA SE JE DVIGNILA

… in slika se je izostrila.

Albert je dojel, da ni v nebesih. Bil je v bolnišnični sobi.

»Zanič sem.«

Zopet je zaprl oči.

»Dobro jutro,« je pozdravila sestra.

Popravila mu je odejo in vzglavnik.

»Kako se počutite?«

»Ne prav dobro.«

»Bodite veseli, da se je tako končalo. Mnogi nimajo takšne sreče.«

Kakšne sreče? si ni upal reči naglas.

»Če boste kaj potrebovali, pozvonite,« se je nasmehnila pri vratih.

Sestre na tem oddelku so kot žarnice. Človeku naj bi dale voljo do življenja.

Ponovno je zaspal in sanjal o tem, da mu je poskus uspel.

V sanjah je postal dobre volje.

VSAK DAN

»... se na svetu zgodi okoli sto milijonov spolnih odnosov, pri katerih zanosi kakih milijon žensk,« je navdušeno naznanjal doktor Knot (seksolog, 49 let, tenis, francoska vina, nepremičninsko varčevanje). »Čeh ima v povprečju 125 spolnih odnosov na leto. To nam je prineslo sedmo mesto. Zmagali so Francozi (137 odnosov na leto), na drugem mestu so končali Grki (132) in tretje mesto so izenačeno zasedli Srbi, Črnogorci in Madžari (131).«

»Za Grke tega ne bi rekla,« se je čudila tajnica uredništva Milena (40 let, seks, pihalna godba, chat).

»So boljši od Jugoslovanov,« je doktor Knot pogledal na top lestvico v svoje papirje.

»Kakšno je svetovno poprečje?« je zanimalo Mileno.

»Poprečje je 103 ljubljenja na leto.«

»Koliko je to na teden?

»Trenutek ...« doktor je vzel v roke računalo in na rahlo odtipkal, »2,14 odnosa na teden.«

»Kaj pravite na to?« Milena se je obrnila k Albertu.

»Nič. Ne morem si predstaviti te štirinajstinke.«

»Tole je tudi zanimivo ...« se je zopet oglasil doktor Knot, »Francozinje se sicer ljubijo pogosteje, ampak v življenju zamenjajo manj partnerjev kot Čehinje. Razmerje je 3,3 proti 5,1. Pa še tole: če ste se pravkar zaljubili, vas bo zanimalo, da od prvega srečanja do prvega poljuba traja 7,8 dneva in 12,4 dneva do prvega seksa.«

»To pa je nekaj,« je bila presenečena Milena.

Vstala je in se popraskala po zadnjici.

Provokativno je pogledala Alberta in v tesnem mini krilu odcepetala proč.

[Naš tednik je namenjen vsem ženskam, ki živijo življenje NA POLNO in ga ne opazujejo samo od daleč.]

SEDMI DAN

... je Bog ustvaril človeka.

Po mnenju doktorja Knota si je tega dne izmislil svetovalnico.

Presenetite partnerja z izgledom, je svetoval zafrustrirani abonentki v novi številki revije TEMPO ŽIVLJENJA. Prelevite se v šolarko. Naredite si dva čopka. Oblecite kratko krilo in dokolenke. Presenečati, presenečati in ponovno presenečati.

Albert si je predstavljal seksologa v kratkih hlačah. Z vedrom in lopatko je hodil okrog peskovnika in poželjivo gledal deklice.

Doktor Knot ni zaznaval Čehov, Moravanov in Slovakov. Ljudi je delil glede na število spolnih odnosov. Državljanov ni ločeval na podjetnike, obrtnike, študente, zaposlene, umetnike in brezdomce. Videl je samo samce in samice. Svet je dojemal kot živalski vrt, kjer sta se v kletkah pojavljali le dve vrsti živali: potešene in nepotešene. V svoji stroki je bil idealen sodelavec tabloida.

Poleg dela z revijo je uspel še vsak mesec napisati nekaj erotičnih zgodbic. Podpisoval jih je s psevdonimi. Kot ŽIVAHNEŽ, MANIJAK in DIVJAK je literarno spodbujal želje in fantazije bralk. Tudi pri umetniški interpretaciji dogodkov je izhajal iz statistik, ki jih je imel vedno pri roki. Ko je ugotovil, da določeni odstotek žensk občasno v svoji fantaziji doživlja erotične pustolovščine z naključnim partnerjem, je napisal zgodbo o moškem, ki je v nočnem vlaku srečal žensko. Junakoma zgodbe se ni uspelo niti predstaviti. Vendar sta na poti na Slovaško v kupeju doživela »nekaj čudovitega in neopisljivega« ...

Večina doktorjevih zgodbic se je končala z nekaj enako velikimi pikami. Pomanjkanje domišljije ga ni oviralo, nadomeščal jo je s hitrim zaključkom zgodbe.

Po nepogrešljivih dveh odstavkih je dialog prešel na šuštenje perila. Iz tehničnih razlogov (omejen obseg na 3000 znakov, vključno s presledki) junakinja zgodbe ni imela veliko časa. Morala je doživeti orgazem na omejenem prostoru necelih dveh predpisanih normiranih strani. Vendarle je doktorju uspelo v zaključku spraviti v sestavek obvezno strokovno razlago in sporočiti bralkam tisto, česar si ženska, ki je pravkar z vlakom potovala v Zvolen, že leta ni drznila obetati: spoznanje, da nič drugega ne osveži dolgoročnega zakonskega sožitja bolj kot občasni seks z neznanim partnerjem.

Zgodba se je imenovala NOČNA VOŽNJA.

Doktor jo je dal prebrati Albertu in ga prosil, naj presodi literarno raven.

»Ne prizanašajte mi, bodite iskreni.«

Ko se je Albert prebil skozi tekst, je presodil, da je to preprosto sranje.

Vseeno je svoje mnenje formuliral drugače.

»Nekaj je na tem,« je lagal neprepričljivo.

Dolgo se je sramoval svoje strahopetnosti.

[Naša revija vam bo spremenila življenje. Prinaša intervjuje, članke, nasvete, informacije, turistiko, horoskope, nasvete seksologa, zanimivosti, življenjske zgodbe.]

POPOLDNE

… je napisal Albert Sneguljčici (30 let, risarka, joga, smučanje). Prosila ga je za nasvet, kako se spopasti s tem, da njen mož Václav (36 let, taksist, seks, fuzbal) pije pivo in jo s tem fizično odbija. Albert ji je svetoval, naj se o tem z možem iskreno pogovori. Zagotovo bosta našla rešitev. To je bil površen odgovor, ampak ni imel časa, da bi premislil o čem primernejšem.

Na njegovo reakcijo je že nestrpno čakala Princesa (32 let, ločena, brez hobijev). Na maturantskem večeru se je ponovno zaljubila v sošolca Luboša (34 let, podjetnik, tenis, golf), s katerim je prvič doživela orgazem.

Alberta je zamikalo, da bi ji za to čestital, a takšen odgovor bi bil nedopusten.

»Izgleda, da je Luboš vaša priložnost, ne oklevajte,« ji je napisal in zaželel veliko sreče.

Sledil je e-mail od Plesalke (22 let, prodajalka, disko, ples). Srečala je Ríša, ko ji je bilo 16. Zdelo se je, da jo ljubi tudi on, ampak se je zgodba nato razvila dramatično: v kinu mi je segel pod majčko in v gostilni me je božal po nogi. Ni ga motilo, ko je to videl natakar. Po nekaj tednih sem si rekla, da se mu predam cela. Zgodilo se je v parku, vsak je imel že pol litra polsuhega Vavřinca v riti. Čez teden dni je nato pripeljal prijateljico in jo tudi odpeljal v park. Zaradi tega sem bila resnično boga več kot leto. Sedaj se bojim naslednje zveze. Ko se pojavi nekdo, ki je simpatičen, nisem prepričana. Kako naj se znebim tega občutka?

Albert je bralki napisal, da je še mlada. Da naj ne bo potrta in naj se ne boji spustiti se v nov odnos. To je bil standardni odgovor na vsakdanje vprašanje. Nekajvrstični e-mail z jagodnim priokusom optimizma. Lahko prebavljiv, možno ga je prebrati lačen, posledice niso znane.

Končal je s pisanjem, odprl predal pisalne mize in navezal vroč odnos z becherovko.

[Moderna ženska bere našo revijo, ki jo informira, osreči in zabava.]

KO JE ROŽLJANJE KLJUČEV ZAMRLO

... je Albert oddal svojo knjigo. Založba, pri kateri naj bi zbirka novel izšla, se je že pred vojno ponašala s slavnimi pisatelji. Pripadala je politični stranki, ki je po revoluciji v kratkem času zamenjala kar nekaj direktorjev podjetja. Zadnji od njih je pred urednike stopil z revolucionarnim programom. »Nobenih knjig več!« jim je oznanil.

Zbegani člani redakcije so si strategijo razlagali po svoje. Ko pa so v časopisu prebrali, da politična stranka načrtuje prodajo založniške hiše vključno s pohištvom, so izgubili še zadnji kanček upanja.

Alberta je skrbel njegov rokopis.

Knjiga je sicer že bila navedena v založniškem načrtu, a to še nič ne pomeni. Najhuje je bilo to, da ni mogel najti nobene podrobnejše informacije. Zaman je poskušal priklicati urednico. Ko si je zamenjala telefonsko številko, se je odpravil na založbo.

Pisarne so bile zaklenjene.

Od starega vratarja je izvedel, da so zaposleni »uredniškega oddelka« (kot se je vratar, dotlej navajen na socialistični žargon, izrazil) sicer v pisarni, »ampak prav nikomur ne odpirajo«.

Obrnil se je na znanca pravnika. Ta mu je rekel, da za take zadeve nima časa. On se posveča samo tujim strankam. Kolega, ki ga je priporočil Albertu, pa je imel polne roke dela s prodajo livarn Rusom.

Ko je že izgubil upanje, da bi svoj rokopis sploh našel, je v uredništvu naletel na pozabljenega urednika. Mladi mož je bil pogumen in je rokopis naskrivaj odnesel iz uredništva.

Po propadu založbe je ustanovil majhno podjetje. Albert mu je iz hvaležnosti zaupal knjižico in tako je nekaj let kasneje – v malce zmedenem obdobju – vstopil v svet literature.

ŠE KAKO RAZVIT NAROD SMO

... je zavzdihnila Milena, ko ji je doktor Knot, gledaje v računalnik, sporočil fascinantno informacijo o tem, da, sodeč po raziskavi, češki moški (s 15 centimetri v stanju erekcije) spadajo v vrh imaginarne lestvice za Evropo.

»Bolje kot Evropejcem se godi kavkaškim tipom, ki pri erekciji dosegajo do 16,5 cm ...«

»Res?« je bila presenečena Milena.

»In tako imenovanim negroidnim tipom.«

»Črncem.«

»Predstavljajte si, da je povprečna dolžina penisa moških s celega sveta 13,97 cm.«

»Danes si bom domov vzela meter,« se je zasmejala Milena.

»Kaj pravite na tole,« je nadaljeval doktor, »kitajski cesar Čou-hsin iz dinastije Šang je imel sto žena, Don Juan nekaj sto, angleški pesnik George Byron petsto, toda slavni zapeljivec Casanova "samo" sto dvaintrideset.«

»No, to je nekaj ...« se je začudila Milena.

»In vi?« se je obrnila k Albertu.

»Ne vodim pisne evidence.«

»Česa ne poveste. To fantje zelo dobro vedo.«

Albert je skomignil z rameni.

Doktor Knot je zapadel v obveščevalno evforijo. S povzdignjenim glasom je razglasil, da šimpanzi spolno občujejo samo od štiri do šest sekund (čeprav do stokrat na dan). Seks prerijskih psov traja do štirideset ur (Milena je od začudenja plosknila z rokami). Povprečen Evropejec se v enem aktu ljubi sedemnajst minut in dve desetini. Triminutno poljubljanje sproži premikanje osemintridesetih mišic.

Albert je razgibal svoje nožne mišice in zapustil sobo.

Na stranišču je pokadil cigareto. Nekaj časa je brezciljno taval po hodniku. Ko se je na skrivaj priplazil nazaj v pisarno, je doktor Knot ravno naznanil tajnici osupljivo odkritje: ljudje pomislijo na seks vsake tri minute.

Milena je na računalu izračunala, da je to dvajsetkrat na uro. Kar se nje tiče, ima taka stanja samo ob sobotah. To je dan za čiščenje, pranje in seks. »Seveda,« je rekel doktor in se zopet zatopil v znanstveno delo. Njegov monolog se je spremenil v statistični tajfun.

»Enainpetdeset odstotkov žensk in enainštirideset odstotkov nemških moških je zadovoljnih s svojim spolnim življenjem. Sedemnajst celih in šest desetin minute traja ljubezenska igra v posteljah zahodnih Nemcev. Višjo frekvenco spolnih odnosov imajo bivši vzhodni Nemci. V Mecklenburg-Predpomorjanski je to stodvajsetkrat na leto, na Pfalškem samo sedemindevetdesetkrat.«

»Ubožčki!« je Milena pomilovala prebivalce Pfalške.

Doktor Knot se je čisto razživel. Pridobil je hitrost informacijske svetlobe.

Tudi med živalmi se najdejo geji. K istospolnim igram se najpogosteje zatekajo obmorske ptice, prav tako tudi ovce in orangutani. Orgazem odpravlja simptome nevroz in histerije. Ljudem, ki se enkrat ali dvakrat na teden prepustijo seksu, kroži v krvi več imunoglobina, ki zvišuje odpornost telesa. Iz raziskave sledi, da si samo polovica nemških žensk želi seksa tako pogosto kot njihovi partnerji.

Doktorjev napad je prebudil Albertovo domišljijo: Hitler je Evi Braun obljubil, da jo pelje na izlet takoj po osvojitvi Stalingrada. Stalin je z zanimanjem poslušal Berijevo poročilo o pohotnih zarotnikih. Izdajalci so napeljevali nepotešene sovhoznice k zunajzakonskemu občevanju in s tem kršili delavske predpise. Vestni člani stranke so dosegali zadovoljitev z obveznim krikom: »Naj živi veliki Stalin!« Sigmund Freud si je postavil generalni štab na Vinohradih. Notri je bil ogromen kavč. Hinavski znanstvenik je tja vabil pacientke na dunajski zrezek s krompirjevo solato. Prepoteni Romeo se je vrnil iz telovadnice in šepetal Juliji, da mu je zmanjkalo viagre. Hamlet je zamišljeno pregledoval zbirko svojih tablet in si postavljal vprašanje: »Vzeti ali ne vzeti?«

[Želite izvedeti, kaj se dogaja v svetu slavnih, uspešnih in priljubljenih? Sezite po naši reviji TEMPO ŽIVLJENJA!]

ALBERT JE ODGOVORIL

... Kokoški, Libuni, Zajčici in Zlatolaski.

S partnerjem sva skupaj šest let, je naznanila Zapeljivka (28 let, kuhanje, gimnastika, ljudske pesmi). Zadnji dve leti imava težave na intimnem področju (oz. se med nama skoraj nič ni zgodilo). Imava okrog trideset let.

Izraz »okrog trideset let« je Alberta spomnil na nekoč stokrat ponovljeno vojaško pesem »Okolo Hradce v malé zahrádce«¹.

Napisal je Zapeljivki: V zameno vam povem, da jih imam bruto okrog štirideset, od česar pa odštejem embalažo, kilometrino in zavarovanje. O težavah na intimnem področju ne morem soditi, raje se obrnite na kolega doktorja Knota, on je na tem področju lokalni prvak.

Dokončal je tekst in ga položil k svojim TAJNIM ODGOVOROM.

Hujša je bila Denisa (16 let, plavanje, chatanje, aerobika). Mam velk problem. Obračam se na uredništvo in se vam izpovedujem z zaupanjem, ker res ne vem, al nej hodim z Lojzom al z Jirkom. Doma tega ne morm povedat, ker so starci čist prot obema.

Alberta je jezila bralkina slovnica.

Za vsako slovnično napako bi ji dal deset mesecev. Brezpogojno. Kazen bi zaostril z obvezno prisotnostjo na urah slovnice. Zaporna kazen bi bila povezana z Inštitutom za češki jezik (prednji vhod za raziskovalce, zadnji za prestopnike).

Ker ni bil pri volji takoj odpisati Denisi in se je moral umiriti, je zase napisal TAJNI ODGOVOR:

Lahko bi živela tako z Lojzom kot z Jiříjem. Tukaj imaš urnik: od ponedeljka do četrtka Lojza, od petka do nedelje Jiří. Za veliko noč, božič, 1. maj in na ostale državne praznike vključno z dnem osvoboditve imata oba prosto. Takrat bi te lahko obiskal Petr. Je kakšno leto starejši, je pa zato erotoman. Zagotavljam ti, da bi se z njim počutila zakon. In z njim bi lahko praznovala svoj rojstni dan. Sicer se ne sekiraj.

Čauči, Albert.

[Naša bralka je aktivna ženska, ki je z vsem na tekočem: s svetom potrošnikov, z modo, s trendi in z življenjskim stilom.]

Okrog Gradca na majhnem vrtičku.

ALBERT JE ŽELEL

… svoji domišljiji dati prosto pot. Sanjaril je, da se povzpne nad vsakdanjo stvarnost, nad običajnost življenja in očara bralce s še neodkritim pogledom na kompleksnost obstajanja.

Žal se ni zmogel ukvarjati z ustvarjanjem v tolikšni meri, da bi znal ignorirati nujne vsakodnevne stvari. Že ena položnica od zavarovalnice mu je vzela navdih. Množica kilovatov na računu za elektriko z jasno označenim rokom plačila in številko bančnega računa je v trenutku utišala njegovo poetično razpoloženje. Poročilo o neplačilu je zadušilo idejo za aforizem.

Izkušeni pesnik si lahko izbere: ali naj prezira realnost in se osredotoči samo na svoje ustvarjanje ali pa naj se podredi banalnostim življenja. V prvem primeru se zateče k staršem, zaposleni partnerki, ženi ali na ministrstvo. S svojim delom je pripravljen izboljšati družbo in za to pričakuje nagrado. V drugem primeru pa zase poskrbi sam, vendar družba tvega, da bo umetnik otrpnil pod pritiskom materije in vsakodnevne rutine in ne bo objavil svojega duševnega zapisa o propadanju sveta.

Albert se je znašel na razpotju.

Prišel je do ugotovitve, da bo moral kmalu nekaj ukreniti glede samega sebe, saj bo drugače večno samo govoričil, da bo enkrat napisal roman.

Njegov ustvarjalni duh bo usahnil kakor nerodno regulirani potoček.

[Naše bralke ljubijo življenje v vsej njegovi širini. Rade imajo blišč in senzacionalnost, čutijo utrip časa.]

ALI VESTE, KAJ JE NOVEGA?

… je pri vratih pisarne glasno spregovorila Milena.

»Nimam pojma,« je rekel doktor Knot.

»Huber pride!«

»Kdo vam je to povedal?«

»Imam svoje špijone,« se je skrivnostno nasmehnila.

»Kdaj pa?«

»Tega ne vem. Lahko pa poizvem.«

Heinz Huber, zastopnik nemškega založnika Farben GmbH, je bil odgovoren za stik z uredništvi revij, ki jih je koncern izdajal po številnih državah. Po žametni revoluciji je podjetje prodrlo tudi na Češko in s svojimi revijami postalo največji založnik revij na tržišču.

Albert je opazil, da Milena nima namena oditi, in nekajkrat močneje pritisnil na tipko računalniške tipkovnice, da bi s tem dal vedeti, koliko dela ima.

»Vidim, da vas ta novica ni prav nič vznemirila,« se je začudila.

»Sploh ne.«

»Je sploh kaj, kar vas lahko vznemiri?« se je namrgodila.

»Milijon v gotovini.«

»Še kaj?«

»Temno spodnje perilo.«

»Žensko?«

»Na mladem transvestitu.«

»Lažnivec. Enkrat bi vas morala preizkusiti. Tihe vode me vznemirjajo.«

»Poročeni ste.«

»Pa kaj? Takšen skokec vnese v zakonsko sožitje vznemirjenje. To je dokazano.«

Albert je napisal dve vrstici črke x in vse skupaj podčrtal.

»Enkrat se bom posladkala z vami,« se je nasmehnila.

»Predvsem mi to povejte vnaprej.«

»Kako ste dolgočasni.«

Ošvrknila ga je s pogledom, zamigala z zadnjico kakor konjiček in zaloputnila z vrati.

[Želite izvedeti, kdo ima novo ljubezen? Kdo jo je izgubil? Kdo je uspešen? Vse to najdete samo v naši reviji!]

ŠEFICA JE VPADLA V PISARNO ...

… kakor tajfun.

»Kaj je tole?« je vprašala s papirjem v roki.

»Papir,« je rekel Albert.

»Ne delajte norca iz sebe. Preberite si!«

Spoštovana gospa urednica, je Albert bral natisnjen e-mail, že dolgo časa sem naročnica Vaše revije, ki jo bere tudi moja hčerka. Ta se je nedavno z zaupnim pismom obrnila po nasvet na urednika rubrike Ljubezen in odnosi. Vendar je doživela šok. Namesto da bi mlademu dekletu (16 let) prijazno pomagal razložiti njen problem, je napisal grobo in brezobzirno pismo. Prilagam ga v prilogi.

Obenem želim od urednika rubrike, da bi obrazložil svoje neprijazno in vulgarno obnašanje. Pričakujem pisno opravičilo uredništva. Predvidevam, da vas verjetno zanima, da je lastnik podjetja ICHETA, ki v vaši reviji redno objavlja oglase, moj mož.

Alberta je oblil znoj. Takoj je spoznal svoje pismo. Gotovo je namesto običajnega odgovora nehote poslal tajnega. Ni razumel, kako se je to lahko zgodilo.

»Kaj boste rekli o vsem tem?« je pomahala šefica s pismom.

»To je pomota. Nisem želel poslati tega.«

»In zakaj ste to naredili?«

»Ne vem, kako se je to lahko zgodilo.«

»Vi ste osel.«

»To je bil samo tajni odgovor.«

»Kaj??«

Šefica je imela oči kot Homer Simpson.

»Kdaj pa kdaj si kaj zabeležim. Kar tako.«

»Kar tako?«

»Zase.«

»Vi pišete sam sebi in na to odgovarjate?« je bila zaprepadena šefica.

»Občasno si zabeležim odgovor. Ampak ga seveda ne pošljem.«

»Tokrat ste ga poslali.«

»Nehote. To se mi še ni zgodilo.«

»Lahko pojasnite, kako lahko take bedarije sploh delate?«

Naj reče, da mu služba gre na živce? Da se s tem malo pomiri, ko občasno napiše TAJNI ODGOVOR?

»Čakam,« je zasikala šefica.

»Občasno se ... s tem nekoliko sprostim.«

»Od česa?«

Kako najti ustrezen odgovor? Šefice ni želel še bolj razburiti. Bila je popolnoma rdeča.

Moral je priznati. To je velikokrat lahko olajševalna okoliščina.

»Od pisem. Nekatera so ...«

»Kakšna?«

»Grozna ...«

Začela se je sprehajati po prostoru. Štiri korake proti vratom, štiri nazaj. Molčala je. Varčevala je z energijo. Šele čez trenutek je začela glasno ugotavljati, kako je grozno. Začela je z vremenom. Prešla na bolezni. Od gripe, pljučnice pa vse do raka. Govorila je o poškodbah na cestah in strmoglavljenjih letal. S poškodb je preskočila na finance. Obravnavala je dolgove in inflacijo. Sprehodila se je čez prostor in se zadržala pri lačnih otrocih v Afriki (pri oknu) in v Aziji (pri omari). Govorila je o poplavah, tajfunih in potresih. Na koncu je pristala pri mizi (Somalija, ki je prizadeta zaradi AIDS-a in rumene mrzlice).

»Na svetu je veliko groznih stvari. Ampak milijoni ljudi ne sedijo udobno v uredništvu, prijetno na toplem in suhem in ne dobivajo mesečne plače.«

Končala je govor in zahtevala od Alberta, da poišče izvirni e-mail bralke.

Našel jo je v mapi TAJNI ODGOVORI.

»Preberite,« mu je ukazala.

Ubogal je.

Lahko bi živela tako z Lojzom kot z Jiříjem. Tukaj imaš urnik: od ponedeljka do četrtka Lojza, od petka do nedelje Jiří. Za veliko noč, božič, 1. maj in na ostale državne praznike vključno z dnem osvoboditve, imata oba prosto. Takrat bi te lahko obiskal Petr. Je kakšno leto starejši, je pa zato erotoman. Zagotavljam ti, da bi se z njim počutila zakon. In z njim bi lahko praznovala svoj rojstni dan. Sicer se ne sekiraj.

Čauči, Albert.

»No, ste se pa izkazali ... »

Ogledala si je roke in poravnala velik prstan. Zasukala ga bo in me spremenila v davčno napoved. Iz mene bo ustvarila reklamni prospekt, prelistala me bo in me vrgla v koš, je razmišljal Albert.

»Poslušajte, takoj boste napisali opravičilo. Ampak besedilo želim videti, preden ga boste poslali, sva si na jasnem?«

»Seveda.«

»Kakšna bedarija.«

Pri vratih se je še enkrat ustavila.

»Ampak še enkrat vam rečem: če bomo zaradi tega sranja izgubili reklamo, si me ne želite. In če bo to imelo posledice, letite iz službe!«

To bi bila rešitev.

Poletel bi in zrasla bi mi krila.

[Revija samozavestne ženske.]

IZ ALBERTOVIH TAJNIH ODGOVOROV

Naročite se na našo revijo dosmrtno.

Če umrete in imate dosmrtno naročeno revijo, Vašo naročnino avtomatsko podedujejo vaši otroci. Svojka – dedinja naročnine avtomatsko dobi dvajsetodstotni popust na naročnino, pri tem pa je datum pričetka pogodbe pokojne naročnice nepomemben.

Dodatna prednost: če je bila pokojnica abonentka več kot dve leti, ima svojka možnost za dodaten popust – deset odstotkov za zvestobo. Če je pokojna naročnica prejemala revijo več kot pet let, svojka dobi zapovrh še štirinajstdnevno bivanje na Kanarskih otokih s povratno vožnjo in polnim penzionom v hotelu s štirimi zvezdicami, poleg tega pa še brezplačni digitalni fotoaparat.

Ne odlašajte in se dosmrtno naročite na našo revijo z obrazcem FOREVER.

KAKO SE OPRAVIČITI

Albert je celo popoldne zapravil za pisanje pisma.

V prvi verziji je zapisal, da mu je žal, da se je pustil zavesti slovničnim napakam bralke. Zaveda pa se, da niti to ni bil razlog za pisanje nespodobnega besedila.

V naslednji verziji je izbral drugačno metodo.

Priznal je, da mu je žal, da je napisal neprimerno pismo. Potem je poskušal razložiti razloge dejanja: bil je nekoliko izčrpan. Poleg tega je imel težave v družini.

Novo verzijo je začel s priznanjem: Žal mu je tega, do česar je prišlo …

To ni bilo res. Pravzaprav se pred dekletom zelo ponižuje.

Opravičuje se.

Želel bi si, da se stvar ne bi zgodila, ampak na žalost se je pripetila.

Besedilo je zvenelo enako nesmiselno kot govor politika, ki je poneveril sto milijonov in sedaj se trudi znova pridobiti simpatijo volivcev.

V življenju človeka so trenutki, ko si človek dopusti napake, čeprav se tega ne zaveda, čeprav se ne zaveda posledic –

Neznosno patetično. Ne pride v poštev. Za kaj pravzaprav gre? Za to, da bi zadovoljil šefico, pa se poleg tega postavil zase. Ni razloga, da bi se preveč poniževal. Če si ne bi privoščil napake, bi besedilo pravilno shranil in ga pomotoma ne bi poslal, se ne bi nič zgodilo. Nič se ne bi zgodilo, če mu bralka (v nadaljevanju samo krava) sploh ne bi pisala. Če bi se raje ukvarjala s slovnico. Če ne bi sedel v tem uredništvu …

Hotel je napisati: Ti krava, ne pišem zaradi sebe, ampak zaradi glavne urednice. In zaradi revije in predvsem zaradi reklame, s katero Tvoj oče financira našo revijo. V tej državi ogromno ljudi tajno financira marsikaj, pere denar in si zaradi tega lasti pravico vtikati se v karkoli. Kdor ima tukaj denar, ima ljudi v pesti.

Pokadil je cigareto in preizkusil nov koncept.

Opravičujem se za neumno šalo. Žal mi je, da sem Vas užalil. Prosim, da bi prijazno prejeli moje opravičilo in zagotovilo … .

Zakaj bi jo moral prositi? Pubertetnica ne ve, če bi hodila z Jirkom ali z Lojzom, piše kot analfabet in jaz jo moram prositi, da bi mi odpustila? Samo zato, da bi revija imela reklamo? Zato moram iz sebe naredili pokornega debila? Ne pride v poštev.

Draga Denisa, najprej se lepo nauči slovnico. Morala bi oceniti, če sploh kakšen Jirka oziroma Lojza s Teboj hoče hoditi.

Jirka in Lojza morata tudi biti bedaka, če jima ustreza takšno dekle.

Nič se ne da narediti.

Kljub vsemu mora zaprositi.

[Revija za žensko, ki ve, kaj hoče.]

ZAVEDAJTE SE

»… da gre za dosti« je zapela šefica z visokim glasom, ko je prebrala Albertovo opravičilo. »Ne morete napisati samo, da je šlo za šalo. To je premalo. Poleg tega je vaš humor neprimeren. Tudi jaz ga ne razumem. Če je to sploh humor, o čemer dvomim. In če to je humor, potem seveda ni normalen. Normalni humor poznam. In ne mislite si, da če napišete na koncu pisma iskreno, s spoštovanjem in s pozdravom, s tem dekle nekako pridobite na svojo stran. Morate poudariti, kako vam je žal.«

Za nalogo je dobil opravičilo prepisati.

Šefica mu je prebrala koncept lastnega opravičila kot vzgled.

Kot glavna urednica vem, da sem za to odgovorna. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo. Ni bilo nenamerno. Urednik je spodoben človek, ampak je impulziven intelektualec.

Intelektualec je zvenelo kot moteni človek.

Šefica je mislila na reklame. Zmožna bi bila napisati, da ima Albert lepro, samo da bi to pomirilo sponzorja.

Pisala je, da upa in verjame, da bo draga Denisa ostala zvesta reviji. Da bo sprejela opravičila. Da jo bo revija še naprej razveseljevala. Da bo našla v njej veliko zanimivega. Zaradi neprijetnosti ji ponuja letno naročnino zastonj. Kot gesto dobre volje.

»Tako nekako, razumete? Tako to prepišite!«

In dajte to podpisati staršem, je njen ukaz dopolnil Albert.

[Naročnina z odličnim nagradnim žrebanjem.]

TAJNI ODGOVORI

Poskusite si obuti teniske obratno.

Mogoče vas bo to malo nasmejalo.

Govorite nazaj.

Skuhajte, razkuhajte, kuhajte.

Izdelujte tekočine za vlaganje, prelive in izlive.

Postavite se pred ogledalo, poglejte se in si zaploskajte.

OPRAVIČILO

… je naredilo vtis.

Albert in šefica sta bila povabljena na večerno zabavo, ki jo je organiziral Denisin oče. Gospod Berger, podjetnik (jeklarne, rudniki, rafinerije, premoženje, ocenjeno na osemsto milijonov), ju je z zadovoljstvom sprejel v svoji vili.

Albert je njegovo ime že nekje videl. Imel je občutek, da je šlo za nekakšno povezavo z rusko mafijo in za podkupovanje politikov. Potekala je preiskava, nekajkrat se je prikladno zamenjal sodnik in postopek je bil prekinjen. Afera se je zadržala v medijih kot po navadi samo nekaj dni.

Hčerka se je priklatila po stopnicah.

Našobljena usta, mrk pogled, v ustih čigumi.

»Mama mi je dala tvoje pismo,« je rekla lenobno.

»Me veseli,« je rekel Albert.

Presenetilo ga ja, da ga punca tika.

(Otroci podjetnikov s kapitalom, večjim od tridesetih milijonov, lahko kogarkoli tikajo. Z večjim od petdeset milijonov si lahko privoščijo nekaznovan prometni prekršek.)

Denisa si je Alberta ogledala kot nekakšen ojačevalec. Žvečila je dalje.

»Denisa je prejela vaše opravičilo,« je rekla mama, očitno Denisina zastopnica.

(Dekleta, ki imajo starše z več kot dvesto milijoni, lahko varčujejo z besedami, kot se jim zazdi.)

»V redu je,« je žvečila hčerka.

Kakšna sreča, je ugotovil Albert.

»V nečem pa le imate prav. Morala bi se učiti češčino,« je dodala mama.

»Angla je pomembnejša,« je odločno trdila Denisa z balončkom v ustih.

»Angleščina je svetovni jezik,« je zadržano potrdila šefica.

Denisa jo je pogledala, ko pa je balonček počil, je krenila proti svoji sobi.

Avdienca se je končala.

Gospa Berger je goste povabila naprej.

V velikem salonu je bilo ducat ljudi. Gostiteljica jih je začela predstavljati.

»To je gospod Albert, urednik in nadebuden pisatelj,« ga je predstavila starejši ženski z velikim dekoltejem.

»Kaj pišete?« je vprašala.

»Delam na romanu.«

»Imate radi Coelha?«

»Nisem ga še bral.«

»Morali bi. Najtemnejša je ura, ki ji sledi sončni vzhod. To je iz Alkimista.«

»Aha,« je rekel Albert.

»Kaj pravite na Kundero?«

»Dober avtor je.«

»To je svetovni avtor!« je dekolte rekel z globokim glasom.

Prevode jemlje očitno kot podružnice uspešnega podjetja.

Čez trenutek se je pojavil dolgolas moški. Posnel je nekaj filmov o medčloveških odnosih, ki so imeli spodoben izkupiček. V enem filmu se je celo dotaknil preteklosti, ampak to je naredil tako spretno, ne da bi bil prizadet katerikoli gledalec in film je imel dobro obiskanost. Naklonjene recenzentke so dale delu petinosemdeset odstotkov.

V zadnjem času se je o njem veliko govorilo. Pojavljal se je na fotografijah z družabnih dogodkov in bil gost v talkshowu. V vseh pogovorih je ponavljal, da je našel novo, odlično snov za film. Za kaj gre, tega ne more zaupati. Družba je tako živela v negotovosti.

Sedel je zraven Alberta, položil na mizico svoj viski in si naravnal uhan v ušesu.

»Vi ste pol?« je vprašal Alberta.

»Nisem niti malo,« je rekel do sedaj popolnoma trezni Albert.

»To ni možno,« je podvomil umetnik.

Režiser se je z očmi zaletel v Albertov obraz in zahrepenel po velikem detajlu.

»Najprej sem si mislil, da ste sto odstotkov,« je rekel.

»Sploh nisem.«

Umetnik je gledal nezaupljivo. Pokazal je na žensko za šankom in utišal glas: »Tista umetnica tam je četrt. Zagotovo tega za njo ne bi rekli.«

Albert je pogledal dotično žensko.

»Mogoče je malo pretiravala,« si je dovolil.

»Vidite tega pevca v kotu? Ta je absolutno.«

Pevec je izgledal trezno.

»Ali pa tista igralka tam … tista je tudi četrt.«

Albert se je ozrl k ženski in skomignil z rameni.

»Jaz sem pol,« je naznanil režiser.

Albert ni vedel, kako naj reagira. Njegovi filmi so mu bili zoprni kot njihov režiser.

Umetnik je bil poln energije. Ponavljal je svojo presojo. Albert je zagotovo pol. Ne vidi razloga, zakaj ne bi mogel tega priznati. Saj se nima ničesar sramovati. »Nisem niti malo.« Če bi bil, zagotovo tega ne bi tajil in vsekakor se ne bi sramoval,« se je branil Albert.

Režiser je panoramično obrnil glavo in se razgledal po sobi. Popil je, odložil kozarček in se naslonil na Alberta.

»Moja žena je tudi pol. In – naš fant je četrt. Ime mu je Šalamoun,« je dodal z žarečimi očmi.

Albert je končno dojel, da ne gre za alkohol.

Petnajst do dvanajste je režiser ponovno ocenil, da je njegov sin četrt.

Albert se je šel poslovit od gostiteljice.

»Od glavne urednice imam vašo telefonsko številko. Pokličem vas glede Denise. Lahko bi ji pomagali s češčino, kaj pravite?« se mu je nasmehnila.

»Zagotovo,« je rekel Albert negotovo.

V sanjah je videl bodečo žico.

Vsaka bajta je bila označena z določenim odstotkom. Zagledal je režiserja, kako se obupano trudi razložiti pazniku, da ne spada na oddelek četrt, ampak pol.

Kaj se je izcimilo iz tega, ni ugotovil.

Zbudil se je že ob pol sedmih.

KAKO JE PRIŠEL NA SVET

… je izvedel po zaslugi nediskretnosti svoje sorodnice.

Mama je bila tajnica. Na usodni dan je podlegla doktorju filozofije v pisarni univerze. To naj bi se zgodilo med opoldanskim odmorom. Kasneje se je sorodnica trudila novico popraviti. V novi verziji, ki se je od prvotne razlikovala po kraju dejanja, je pravila, da je do spočetja prišlo, ko je mama spremljala profesorja v Poprad na kongres o razvoju socialistične literature.

Albertu se je način njegovega spočetja zdel mučen. Misel na to, da se je njegovo življenje začelo v bedni pisarni med zaprašenimi dokumenti, zavrnjenimi prošnjami in arhivom kadrovskih ocen študentov, je bila neznosna. Pomagala ni niti teoretična varianta, v kateri bi lahko imel vlogo sončni zahod, ki je skozi okno pronical do pisarne, niti predstava o aktu, okrepljenem s citati pesnika, čigar knjigo je filozof med vikendom naglo listal.

Filozof (izraz »oče« je Albertu zvenel neprimerno) je tajnico zapustil. Emigriral je v Italijo, kjer je uspešno predaval o socializmu s človeškim obrazom. Mama se je čez čas ponovno poročila s kanadskim diplomatom in se preselila v Ottawo.

Albert je živel na podeželju z babico, ki je z dušo in telesom sovražila komuniste in jih je neprestano preklinjala, in z dedkom, ki je bil aktivni funkcionar stranke in je vodil tamkajšnjo kmetijsko društvo. Članstvo v stranki in njegovo funkcijo je babica dedku spregledala zaradi občudovanja in večne ljubezni.

Tipična češka zgodba. Babica, o kateri se Boženi Němcovi ni niti sanjalo.

Po mnenju psihologov bi moral Albert v otroštvu trpeti. Moral bi imeti težave z nevrozo. Toda niti shizofrenični odnos njegovih starih staršev na njem ni pustil nobenih posledic.

Ko je odraščal, je na tisoče ljudi živelo dvojno življenje s takšno samoumevnostjo, da so tudi njihovi potomci to vzeli kot lokalni kolorit. Režim so dojemali kot vozni red, strankarsko legitimacijo kot delovno knjižico. Njihovi ideali so bili notranja oprema, izlet v Bolgarijo in mesto na čakalni listi za škodo.

Albert je bil kot vsak otrok. Ni dojemal niti časa niti političnega obdobja. Da se je počutil dobro, je zadoščalo že to, da je za njega skrbel nekdo, ki ga je imel rad.

Stare starše in idilično vasico je Albert zapustil ter odšel v Prago študirat bibliotekarstvo. Ko je po končanem študiju iskal delo, je bila edina možnost knjižnica v Kynšperku. Takrat se je prvič – in tudi nazadnje – uprl usodi in ponudbo zavrnil. Mučila ga je predstava, da bi založnikom pošiljal svoje bodoče delo z naslovom pošiljatelja od nekod nad reko Ohře.

Odločil se je, da bo ostal v Pragi. Iz študentske sobe se je preselil v majhno stanovanje na Vinohradih.

Od tukaj, s kraljevskih Vinohradov, se je odločil osvojiti literarno Prago.

DNEVNIK.DOC

Preventivno se ne roditi.

LAHKO BI KAJ SKUPAJ POČELA

... je predlagala gospa Berger.

Čeprav mu je zatrdila, da bo Denisa doma, to ni bilo res. Bila je na teniškem taboru v Švici, v Gstaadu.

(Ženam podjetnikov s prometom nad sto milijonov ni treba držati besede.)

Naravnala mu je ovratno ruto.

»Imam delo ... Veliko dela ...«

»In za vikend? Lahko bi šla do Kitzbühla.«

»Jaz ... jaz ne smučam ...«

Zavedel se je, da se ne obnaša normalno. Govori knjižno. Ali je dekle poslala na tenis, da bi bila sama z njim?

»Tam imamo kočo.«

Milijone ima. Mož je v naftnih poslih. Rudniki, energetika, jeklo. Je pri vsem in povsod. Samo v svoji postelji ni.

»Zdrav gorski zrak bi vam koristil. Izgledate utrujeno ...«

Opisala mu je kočo. V hiši ima savno. Džakuzi. Solarij. Ima vse. Manjka samo ena stvar. Za to mora najverjetneje poskrbeti on.

»Tudi pri Gardskem jezeru imamo vilo. Ste že bili tam?«

»Ne.«

»Tam je čudovito.«

Zakaj imam ravno jaz tako smolo? Saj ima lahko kogarkoli. V filmu je to vrtnar. Če je gospodarica bela, ima on široka ramena in je črn. Če je ona Američanka, je on po navadi Mehičan. Včasih je v tej vlogi prodajalec pic, drugič strokovnjak za bazene. Ima neverjeten prsni koš izjemne velikosti (velikost XXL) in je sprejemljivo brutalen. Kratka majica z napisom University of Texas na njem poka po šivih. Lastnico vile pripelje do vrhunca užitka par minut preden se pojavijo napisi in zaključna glasba.

»Igrate tenis?«

»Tenisa pa ne ... niti malo ...«

»Škoda. Jaz igram redno.«

Druga možnost. Fit in zagorel teniški trener z velikimi sončnimi očali. Prvi dvoboj se odvija na igrišču, drugi pod tušem, naslednji na vodni postelji. Pri postelji je zebrin kožuh. Kamera snema zdaj eno zdaj drugo kožo – zebro ter holivudske zvezde. Prizori morajo odgovarjati zakonu o predvajanju filmov po deseti uri zvečer.

»Tudi golf igram.«

»To poznam samo iz filmov.«

»Lahko bi vas naučila. Imam odličnega trenerja.«

Da učitelji golfa ne bi imeli takega uspeha pri nepotešenih ženskah kot teniški trenerji in vrtnarji? Kje so človekove pravice? Kako ohraniti združenje golfistov? In kaj si ti stari filmski producenti, ki porabijo toliko časa v urološki ordinaciji, sploh mislijo?

Trudil se ji je ne gledati v oči. Živčno je grizljal tortico.

Imela je volneno obleko. Iz nje je kipelo njeno s tenisom in golfom natrenirano telo. Velike prsi so spominjale na zračne blazine v avtomatskem šestcilindričnem mercedesu.

Zanimalo jo je, kako napreduje njegov roman. Roman je izgovorila ljubeče.

Rekel je, da počasi.

Prešla sta na gradnjo hiše. S tem je ogromno dela. Dala je povečati savno in džakuzi. Oba prostora sta združena.

Polovica erotičnih filmskih scen se dogaja v savni ali v kuhinji. Preostanek filmskih strasti izbruhne na robu bazena ali v dvigalu. Bulvarski časopisi o tem pišejo novice s fotografijami.

Vse o savni po mnenju gospe Berger: preprečuje prehlade. Tam si lahko odpočiješ. Človek se čudovito sprosti. Krči v mišicah in bolečine v sklepih popustijo. Pospeši se krvni obtok. Koža se zmehča. Po savni se je priporočljivo uleči.

Zagotovo.

Valujoče gibanje ameriških zvezd. Seznam prizorov, ki se jim je treba izogniti, da bi bili izpolnjeni moralni pogoji. Uganka: junak filma zapušča ljubimko na postelji, toda na sebi ima spodnjice. Kako se Američani sploh razmnožujejo? Razpisati moramo televizijsko nagradno igro.

Prva nagrada bo izlet na Florido.

Pohvalila je solarij. Božanski je. In bazen je sploh sanjski. Je prijetno ogrevan. Plavanje je čudovito za mišično vadbo. Celega telesa. In kaj šele džakuzi ...

Albert je rekel, da bo zares moral iti. Ima delo.

»Škoda.«

Hlinila je žalost.

Posnemala je neko igralko, njenega imena se ni mogel spomniti. Mogoče je to tista, ki je zaradi nekaj posnetkov hlinjenega orgazma postala zvezda. Zdaj se posveča dobrodelnosti. Kar naprej posvaja otroke. Otroci so različnih polti. Rjavi, črni, rumeni. Na las so podobni otrokom na nekdanjih socialističnih plakatih. Manjka samo slogan za svetovni mir.

Uvidela je, da se trudi zaman. Zavzdihnila je in ga pospremila do vrat. Mimogrede se ga je dotaknila z dojko.

Trčenje je bilo blago, zračna blazina je bil kakovosten izdelek z garancijo, ostal je na mestu.

»Oprostite.«

To je zvenelo prej kot vprašanje: Kaj praviš na to?

KRAJŠAM BESEDE

... je priznal pesnik. »Pometam izraze, odrgnjene od dolgoletne rabe, s pretečenim rokom uporabe.«

»Zakaj?« je vprašal Albert.

»Vse lahko razložimo. Izberemo, izmerimo in razporedimo. Skrbno razporejamo. Kar je uporabno, natrpamo v škatlico pojmovanja. Skrivnost, uganka ali domneva je smet. Imamo spreje in preparate za jezik. Redčimo ga, dokler ne popivnamo misli.«

Spil je požirek vina in zrl pred sebe.

Spet ima svoj dan, je pomislil Albert. V takih trenutkih ni govoril, prej grmel.

»Pometamo preteklost pod preprogo. Šest let nacizma in štirideset let totalitarizma je naredilo svoje. Ujeli smo virus iz stepe, kjer je stoletja bojar hodil po človeku in kjer je bilo dovolj se samo nekajkrat pokrižati in je to že bil greh. Pravičnost visi na kljuki in mi jo režemo na kose – za znance in prijatelje. Iz žameta smo si naredili zaveso. Igra poteka v zakulisju. Preprodajali smo svobodo.«

Albert se ni motil. Stari mož je spet imel svoj dan. Za trenutek je gledal predse, kot bi iskal besede.

Albert je čakal. Oceniti trenutek, ko bo pesnik končal svoj blues, ni bilo lahko.

»Kot kolesarji smo,« je dodal čez trenutek.

»Kolesarji?« se je začudil Albert.

»Zgoraj se ogibamo vetra plemstva in spodaj poganjamo dalje.«

DNEVNIK.DOC

Sramotno je, kako malo se znamo sramovati.



Majhen fantič piše Božičku: »Pošlji mi bratca!«

Božiček odgovori: »Pošlji mi mamo!«



(Jarmila, odgovorna za rubriki CHAT in STIKI ter za portal NAPIŠITE NAM SVOJO ZGODBO, ob 14.45)

ŽIVJO

… je pisala Pikapolonica (34 let, brez otrok, chatanje, meditacija). Kaj naj storim, če sem Milouša zasačila s Květo v kopalnici? Pa ravno s Květo, najboljšo prijateljico. Naj se bojujem za Milouša ali pa naj ga prepustim Květi, s katero ravno tako ne bo dolgo zdržal?

Namesto Milouša imaš lahko Bohouša. Ali pa Jarouša. Na razpolago je prav tako Matouš. Poišči Matouša, ki ne grize. Ampak pazi se Otouša.

Nasvet Pikapolonici se odloži na kasneje.

Mar ne bi moralo biti za poroko potrebno nekakšno dovoljenje – kot na primer vozniško dovoljenje? je vprašala Hudička (29 let, gospodinja, dvakrat ločena, latinskoameriški plesi).

Prepovedati ljudem zakonski stan je nesmisel, saj bodo takrat šele začutili željo po njem, se je glasil odgovor.

Albertu se prav tako ni dalo odgovarjati na vprašanje Pepelke (24 let, turistika, kuhanje, kvačkanje).

Kakšen je vaš pogled na zapeljevanje preko interneta? Ali je možno, da ima to psihične posledice?

Psihične posledice lahko pusti branje teh e-mailov, še posebej pa, če so napisani pod psevdonimom. V kratkem ga bo imel že vsak.

Minister za obrambo bo Puškica, predsednik vlade Stolček, šef policije pa Kaznilček. Cel narodek bo ena sama pomanjševalnička, se je domislil Albert, ko je Pepelkino pismo premaknil v mapo ZAENKRAT NEODGOVORJENO.

Vprašanje Rdeče kapice (36 let, prodajalka, joga, križanke), ki se ji pri seksu s partnerjem zdi, kakor da bi bil z mislimi odsoten in ne vem, kaj je vzrok za to, mogoče nezvestoba, pa vendar se ga bojim označiti za nezvestega – je poslal naravnost doktorju Knotu.

Po Rdeči kapici je prišla na vrsto Solistka (28 let, ločena, plavanje, diskoteka).

Na enmu žuru sem srečala enga tipa. Tut če sem tist cajt hodila z drugim, sva useen neki mela ... in to se je še kr nadaljevalo in tko še naprej na naslednjem žuru, fora je bla v tem, da je bla tam ena od mojih best frendic in njej je bil tud všeč, tko da sva ubistvu obe meli nekej z njim … Dol se pa nisva dale z njim, sam sem bla od tega par tednov čist paf. Isto se je ponovilo še na enmu žuru, na zadnem žuru že nismo mel nč več. Najhujš pr tem je, da je on praktično cel čas mel eno drugo, zakva je to pol delou?m

Solistka je vzela prevelik odmerek.

Draga Solistka, je bušnilo iz Alberta, ko je začel zase pisati TAJNI ODGOVOR, da bi se nekoliko pomiril, nism še sposoben napisat odgovor, k me je vaše sporočilo tko utrudlo. Če ma punco, mogoče hoče met dve. Dve in dve so štiri, ampak prosm, da mi neb pisale vse štiri. Zdej se bom mal pretegnu, moram se mal sprehodit, k drugače bi moral neki vzet in razbit, poteptat, raztrgat, pomendrat al pa vsaj pretepst …

Napisal je do konca, zaprl računalnik in odšel na kavo.

[Želite pokukati v zakulisje ljudi, ki so sedaj »in«? Vse izveste v naši reviji.]

PODPISOVANJE

… njegove druge knjige je bilo v veliki knjigarni.

Albert je sedel za mizico, na kateri je bila postavljena njegova knjiga kratkih zgodb, ki jo je zakrivala vaza s tulipani. Založnik je skupaj z lastnico knjigarne stal pri mizi s prigrizkom. Na mizi so bili vino, piškoti in arašidi.

Albert je odložil pero in si prižgal cigareto. Čez trenutek je presodil, da je bolje, če se malo sprehodi po knjigarni.

Na oddelku strokovne literature je pritegnila njegovo pozornost publikacija z naslovom Vizualna epoha ali vrnitev k slikovni pisavi.

Hotel jo je prelistati, a ga je neki kupec prosil, če bi mu lahko dal Atlas gob. Knjige ni dosegel. Uporabil je priročno lestev in mu ustregel.

»Kako je mogoče, da mi je knjiga o mravljah razpadla?« je Alberta nagovorila razburjena dama. Knjigo je prinesla nazaj v nakupovalni vrečki.

»To je pa res usmiljenja vredno,« je priznal.

»Pa še kako,« se je jezila mlada ženska.

Na srečo se je pojavila mlada prodajalka. Stranki je sporočila, da je Skrivnostno življenje mravelj že razprodano, in ji ponudila, da ji poškodovano knjigo o mravljah zamenja za Vse, kar ste želeli izvedeti o čebelah.

Stranka ni želela nič vedeti o čebelah. Sploh je niso zanimale. Vztrajala je pri mravljah, ampak samo pri takih, ki ne bi razpadle.

Albert je presodil, da je bolje, če se umakne, in se premaknil k mizici s prigrizkom. Založnik je pravkar razlagal lastnici trgovine, da je glavna težava v distribuciji.

Lastnica se je pritoževala, da ima visoko najemnino.

Založnik je rekel, da je to nezaslišano.

Vrnil ji je s tem, da ji je izdal, koliko je plačal za papir.

Albert je vrnil arašid na krožnik.

Ko se je pojavil interesent za podpis, je Albert pohitel do mize. Moški ni hotel podpisa v knjigo, marveč na štiri bele papirčke za svojo zbirko avtogramov.

»Knjigo sem pozabil doma,« je lagal v opravičilo.

Albert se je podpisal, kakor je želel moški. Na sredo papirja in z datumom. K mizi je prišel moški z očali.

»Mar me ne spoznaš?« je pobuljil v Alberta s svojimi očmi.

»Ne,« je priznal Albert.

»Spomni se, vojaške vaje rezervistov leta oseminosemdeset. Se ti že kaj svita?« je vprašal hudomušno.

Albert je neodločno zmignil z rameni.

»Ej, kaj se ne spominjaš tistega malega desetnika, ki nas je preganjal po repnem polju, stari?«

»Ne,« je rekel Albert.

Rezervist je vztrajal, da se mora spominjati, kako sta se izmikala temu govedarju pred več kot dvajsetimi leti na repnem polju.

Albert je rekel aha, vendar je vsa leta živel v prepričanju, da je bilo to polje krompirja.

Rezervista je to užalilo in vrnil je knjigo na pult.

Za njim je prišla mlada ženska.

»Ukvarjam se z esejem o pisateljih, ki se v svoji tvorbi gibljejo po fantazijskem polju in individualno usodo povzdigujejo do nadčasovne realnosti, kjer absurdnost paradoksno postaja resničnost,« je rekla v isti sapi.

Albert ji je ponudil cigareto.

»Hvala. Ne kadim. Lahko vam celo povem od kdaj: od trenutka, ko sem na fakulteti poslušala predavanje o tem, kako moderna proza bazira na vzajemnem pronikanju časovnih pasov.«

»Aha,« je rekel Albert, ki je brezupno čakal, da mu ženska ponudi knjigo za podpis. Toda nadaljevala je svoj monolog. Ko je razlagala, da filozofska refleksija in apelativni lirizem v resnici izoblikujeta literarni izraz, bolj izrazit kot je, bolj narašča avtentičnost avtorske izpovedi, ji je Albert raje izpulil knjigo iz roke.

Ko se je podpisoval, mu je še uspela reči, da so ji blizu literarni junaki, ki v travmatičnih situacijah doživljajo odtujenost človeške usode.

»Seveda,« je zašepetal Albert in zraven podpisa pripisal datum: tisoč osemsto devetindevetdeset.

ALBERT

… je ponovno obiskal Bergerjeve zaradi Denise. Z mamo se je pred tem dogovoril po telefonu. Šefica mu je položila na srce, naj podjetnikovi ženi ugodi in s tem pomiri svojo afero. Gre za milijonsko reklamo. Gre za proračun. Gre za naklado. Gre za konkurenco.

»Denisa je v Alpah,« ga je pozdravila gospa Berger z nasmehom.

»Mislil sem, da si bova pogledala to češčino.«

»To bo že. Ne bojte se. Hotela je le preizkusiti nove smuči. Kavico?«

»Z veseljem.«

»S konjakom?«

»Brez, prosim.«

»En kratki ne škodi.«

»Ne, hvala.«

Gostiteljica je pritisnila na telefon in prosila za kavo. Čez trenutek se je pojavil služabnik. Bil je širok v ramenih in močan. Deloval je kot varnostnik iz predmestnega nočnega kluba, iz četrti, kjer je težko odkriti kriminalno dejanje. Imel je karirast telovnik kot Saturnin.

»Konrad je hiter,« se je pohvalila gostiteljica.

Sluga se je poskusil nasmehniti. Ni mu uspelo. Njegove obrazne mišice na to niso bile navajene.

»Prinesite nama piškote.«

»Te b r i t a n s k e?« je vprašal.

Besedo britanske je izrekel razmaknjeno. Podjetnikova žena je prikimala.

»Konrad je čudo.«

Čudno je, da do sedaj še ni bil kaznovan, je pomislil Albert. Očitno je to bivši ostrostrelec ali pretepač.

»Je zanesljiv. Je Slovak. Ampak veste, kaj je smešno? Ime mu je pravzaprav Geza. Ampak mi mu pravimo Konrad.«

Albert je bil prepričan samo o tem, da mu sigurno ne bi hotel priti v roke. To ni bil človek za pogovor o postmodernizmu oziroma o zgradbi romana.

Geza s psevdonimom Konrad je prinesel piškote. Ko je odhajal, je po strani premeril Alberta.

»Denisa ni slaba, ampak trenutno so ji hormoni podivjali. Saj poznate to. Pokuriti mora energijo, zato sem jo pustila v gore …«

(Pri družinah, ki so v kratkem času dobile nekaj sto milijonov, otrokom podivjajo hormoni hitreje.)

»Uro imava lahko naslednjič, ampak rad bi to vedel vnaprej, da bi lahko s tem računal.«

»Zagotovo. Res nočete tega kratkega?«

»Ne, hvala.«

»V majhnih količinah je to zdravilo,« se je zasmejala.

Prekrižala je noge. Vlita obleka je obdajala boke in stegna kot vzpenjajoči se slak.

»Kaj je novega v literaturi?« si je obliznila ustnice.

»Temu ne sledim preveč,« je povedal po pravici.

»Poznate knjige Danielle Steel?«

»Ne.«

»Katerega avtorja radi berete?«

»Hrabala.«

»Poskusila sem ga. Ampak ima zelo dolge stavke.«

Dolgih stavkov nikoli. Dolge noge ja. Kratke odnose.

Prižgala je cigareto. Pridržala je vžigalnik pri Albertovi. Vžigalnik je bil zlat. Začutil je njen vonj. Verjetno Chanel.

»Berem rada. Mož se mi čudi. On bere samo borzne podatke. Vedno je nekje. Sedaj je v Londonu. Prejšnji teden je bil v Berlinu.«

Albert se je zavedel, da sta v hiši sama. Samo z Gezo, ki se skriva za identiteto Konrada, zna odlično izreči besedo »britanske« in z enim zamahom bi mirno podrl na tla tudi dva surrealista.

»Pred Deniso tega ne govorim, ampak dekle ima pravzaprav prav. Še bo potrebovala angleščino.«

»Zagotovo. Ampak češčina je njen materni jezik.«

»To je res. Gre tudi za to, da bi se lahko dogovorila s fantom. O bistvenem,« se je hripavo nasmejala.

Sklonila se je k njemu.

Mož je v Londonu. Dekle v Alpah.

»Žal mi je, ampak ker Denise ni tu, bom moral iti …«

Priprla je oči. Vedela je, da laže. Takoj se je pojavil umetni nasmeh.

»Vsem se mudi. Nihče nima časa. To je grozno.«

»Žal,« je zašepetal Albert.

»Boste nadaljevali roman?«

»Malo.«

»Upam, da mi boste knjigo podarili, ko bo končana.«

»Seveda.«

»Je avtobiografska?«

»Delno.«

»Bo tam kaj erotičnega?«

Zardel je.

»Izdali ste se,« se je veselo nasmejala, kot bi našla manjkajočo besedo v križanki.



Zakaj je papež priletel na Češko?

Zato, ker je Božji grob že videl, Božje telo tudi, ampak božjega trpljenja pa še ne!

(Šefica ob zaključku sestanka ob 10.20)



Pri ljubljenju se želi moja žena vedno pogovarjati z mano.

Nazadnje me je klicala iz hotela.

(Dr. Knot pet minut kasneje)

TAJNI ODGOVORI

Hočete z nekom živeti intimno?

To JE IZLOČENO.

Vse vemo.

Kar vemo, to objavimo.

Časar ne vemo, si izmislimo.

Veselite se naše nove rubrike RENTGENSKI POSNETKI SLAVNIH.

MOŽ

… je bil v Peterburgu.

Hčerka bi morala imeti uro češčine, ampak je bila v Parizu. Albert je bil v dnevni sobi njene matere.

»Imate radi Pariz?«

»Seveda. Kdo ga ne bi imel?«

Spet sta bila sama doma. Ženska, ki ima vse. Kar ne pristaja oziroma se ne izplača, to vrne, kot izdelek z garancijo kakovosti. Nima samo tega, za kar se ne daje potrdila. Mož naroča reklame. V dnevnem prostoru gre za milijone. Od Alberta je odvisna prihodnost revije TEMPO ŽIVLJENJA.

Albert je junak trenutka.

»Kaj bi rekli na to, da bi šla plavat?«

»Nimam kopalk …«

»Niso nujne …«

Šele na ulici mu je postalo jasno, kako pogumen je bil.

Rešil je finančne vire uredništva.

[Naša revija je namenjena ženskam, ki rade berejo zgodbe o prvih in poznejših ljubeznih in ljubijo zgodbe o želji, romantiki, sanjah, izpovedih in strasteh.]

DNEVNIK.DOC

Iz leksikona: Beseda »bulvar« je prvotno označevala široke mestne ulice. V današnji dobi je kot bulvar (bulvarne revije, bulvarni dnevniki) označen tisk, ki je specializiran za širitev senzacionalnih informacij, ki pogosto izhajajo iz dvomljivih virov in pogosto so celo izmišljene. Takšen tisk so v prejšnjih časih prodajali prav na ulicah prodajalci bulvarnih časopisov. Danes se prodaja v kioskih ali naročniško.

Preneseni pomen besede »bulvar« označuje posamezne bulvarne novice ne glede na način njihovega širjenja.

USPELA MI JE VELIKA POTEZA

… je navdušeno naznanjal založnik. »Z veliko trgovsko hišo sem se dogovoril za reklamno akcijo.«

Ko je Albert prišel na prizorišče, je bila realnost še slabša od tega, kar si je obetal. Tik ob oddelku s sesalci, pralnimi stroji in hladilniki so postavili majhen oder. Na rob podija so namestili mizo s knjigami in na sredino pripravili dva stola. Na njiju so posadili Alberta in še enega drugega avtorja. To je bil starejši gospod, tako nervozen, da Albert ni niti slišal njegovega imena, ko sta se drug drugemu predstavila. Albert se je izgubil za kopico svojih knjig kratkih zgodb, starejšega gospoda je zakrila gora potopisov.

Moderator je govoril po mikrofonu. Bil je izkušen prodajalec. Pred začetkom dogodka se je malce pobahal. Prejšnji teden je posipal preprogo s pepelom in z zmečkanimi papirčki in nato preprogo posesal s sesalcem znamke Tanasonic. »Ljudje so bili popolnoma paf. Prodali smo dvanajst kosov,« je ponosno sporočil avtorjem. Tokrat je imel drugačno nalogo. Na mizi nista bila niti zelenjava niti rezalnik, s katerim je nedavno sesekljal kup korenja in peteršilja, da bi osuplim kupcem pokazal, kako popolna je naprava, ampak dva kupčka knjig.

»Dame in gospodje, predstavljam vam avtorja, ki nas je obiskal, saj je spet napisal knjigo,« je oznanil s tonom, s kakršnim se govori o ljudeh, ki so ponovno začeli igrati karte ali piti.

»Gre za potopis z naslovom Potepanje po Sari …«

»po Sahari«, ga je popravil avtor.

»Pardon, Potepanje po Sahari,« se je popravil moderator. »Avtor je prepotoval celo Azijo …«

»… Afriko,« je rekel avtor in zardel.

»… Afriko in zabeležil je svoja doživetja na tem kontinentu, kjer je zelo vroče in kjer je, če bi tja šli na dopust, nujno imeti priročen ventilator, na primer ta odlični izdelek znamke Olinex, ki ima dve hitrosti in varovalno ohišje, možno ga je oprati in pri nas stane 670 kron.«

Moderator je opazil naraščajoče zanimanje kupcev in prižgal je velik ventilator. Opazil je, da se avtor potopisov poti, in obrnil napravo proti njemu.

»V kolikor gre za knjigo«, je energično nadaljeval, »je izdel-… mislim delo … resnično solidno delo. V knjigi boste našli dvainštirideset fotografij, od tega petnajst barvnih, ostale so črno-bele.«

Ena stranka je vzela knjigo v roke. Potežkala jo je in nekaj rekla možu. Avtor potopisov si je gladil prste.

»Ob tej priložnosti bi vas rad tudi opozoril na naš znižani fotoaparat Trendax. To je odličen izdelek, opremljen z zumom in teleobjektivom. Ko gre za svetlobo, razdaljo in čas, je popolnoma avtomatičen. Ta teden je v posebni ponudbi in stane samo 1980 kron, običajno stane 2180 kron. Tokrat dobite zraven zastonj še dva barvna filma znamke Agfeta, vsak ima kapaciteto štiriindvajset slik. Drugi izdel-… torej knjiga … stane sedemindevetdeset kron, je v poltrdi vezavi, ni preveč težka in je zanimiva od prve strani pa do konca, torej do strani sto enainsedemdeset. Knjigo lahko date takoj podpisati tukaj prisotnemu avtorju.« Moderator se je nasmehnil avtorju, ki si je gladil hlače.

Eden od kupcev je vzel v roke fotoaparat in skozi objektiv najprej pogledal svojo ženo in nato pisatelja.

Moderator mu je urno pokazal, kako se ravna z bleskom. Mož je poslikal vrsto pralnih strojev, ki so stali nekoliko vstran.

»Dovolite mi sedaj, da bi vam predstavil našega drugega avtorja, ki je napisal knjigo kratkih zgodb Popoldansko ječanje.«

»Sanje …« ga je popravil Albert.

»Tu je na primer zgodba o možu, ki roma po Krkonoših…«

»Po Vysočini,« je izustil s sopihajočim glasom Albert.

»… in v tem kraju, kot veste, je precej kruta zima. Knjiga stane sto sedemdeset kron, in to vključno s podpisom tukaj prisotnega avtorja. Ko že ravno govorim o zimi na Vysočini, bi vas rad opozoril na ta kakovostni in visoko storilni grelec znamke Termora. Je zelo praktičen, ima koleščke in je opremljen z reostatom. Knjiga je ilustrirana in ima dvanajst slikic. Pobarvanke za otroke, ki jih tukaj vidite, stanejo pičlih štirideset kron, vodene barvice z dvema čopičema sedemindvajset. Če kupite obe knjigi, dobite petnajstodstotni popust pri obeh avtorjih in to s podpisoma obeh. Pobarvanke lahko dobite tudi v večjem paketu in zraven dobite še set šestih pastelov, ki so že v ceni.«

Moški s klobukom je listal obe knjigi in nato kupil pobarvanke. Ženska z vozičkom si je ogledovala grelec in prosila moderatorja, da ji pokaže, kako delujejo koleščka. Moderator se je zapeljal z grelcem k Albertu, skrčenemu za gručo knjig. Izgledal je neodraslo.

»Za zaključek bi, spoštovane dame in gospodje, rad opozoril na to, da pri nakupu obeh knjig tukaj prisotnih avtorjev dobite kupon za žrebanje. Žrebanje bo jutri dopoldne in prva nagrada je tranzistor znamke Santyo, druga nagrada je čistilno sredstvo za preproge v velikem pakiranju. Tretja nagrada je mehanični lupilec za zelenjavo. Dame in gospodje, hvala vam za pozornost.«

Kupci so se razšli.

Albert je podpisal ženski z vozičkom tri pobarvanke.

Avtorju potopisov je postalo slabo. Odnesli so ga na zložljivi postelji znamke Ikerena na oddelek s klimatskimi napravami.

Knjiga je izšla pri založbi Academia, Praga, leta 2011.

Prevajalci so študentje ljubljanske bohemistike
Tina Guček,
Drejc Kokošar,
Ana Pauer in
Sabina Planinc.
Besedilo so prevajali v študijskem letu 2011/12 na študijski izmenjavi v Brnu na Češkem pod mentorstvom lektorice za slovenščino na Filozofski fakulteti Masarykove univerze v Brnu
Mateje Kosi.