Marko je stal na pručki sredi cerkve, bogato okrašene z božičnimi lučkami, korak proč od jaslic. V nos mu je silil vonj kadila in ga uspaval. Vse oči si bile uprte vanj, ki bi moral recitirati nabožno božično recitacijo o božjem sinu, ki je prišel rešit grešne duše na ta svet.
Marko je zmogel le naslov in prvi dve vrstici, potem pa se je ustavilo in ni vedel nadaljevanja. Pozabil je besede, ki jih je doma tolikokrat ponovil pod budnim maminim nadzorom. Ni se niti trudil, da bi se jih spomnil, oči so mu lezle skupaj in prisebni župnik, ki je stal v bližini, je preprečil padec. Marko je v mislih spet zagledal očitajoče in prestrašene mamine oči. Rada bi mu pomagala, pesem je znala tudi ona na pamet, a klop, v kateri je sedela, je bila preveč oddaljena. Namesto da bi se postavila s svojim sinom pred sosedami, jo je ta razočaral. Pa tako dobro je znal! Mama Anica od takrat ni nikoli več obiskala nobene prireditve, na kateri je nastopal Marko. Izkušnja božičnega večera se zlepa ni hotela umakniti iz njene zavesti v skrito podzavest.
Veselinova trobenta je utihnila in v Markovi notranjosti naenkrat ni bilo več slišati najlepše simfonije – pesmi s kora domače cerkve in spomin na njegov neuspešni božični nastop so potonili v skrito globino. Kot so se umaknili speči vojaki vsak v svoj sanjski svet.
Dežurni Marko je kot senca hodil po spalnicah, ugašal luči in mrmral nič kaj po vojaško: »Spavaj, vojsko! Veselin je odsvirao!«
Prvi božični praznik, ki ga je Marko preživel v vojski, je ostal zapisan z zelo grenkim priokusom. Drugi del praznične noči je prebedel. Na hodnikih se je pogovarjal s požarnimi in nadziral njihovo delo, bil je odgovoren tudi, da so vojaki pravočasno vstali in stekli na jutranjo telovadbo, da so vsi po pravilih službe pospravili postelje in se pravočasno postavili v postroj za učne ure in da se je vse odvijalo po strogem vojaškem redu, dokler besede niso prevzeli poveljujoči. Božič je bil povsem navaden učni in delovni dan.
Nazadnje je prižgal luč v spalnici, kjer je spal njegov vod: »Ustaj, vojsko, nema više snova, ima nov dan! Fiskultura u košuljama na krugu,« je na svoj način prebujal tovariše.
Vojaki so skakali iz postelj, omotični so iskali svojo obleko, jo vlačili nase in tekli iz sobe, da ne bi zamudili na telovadbo. Vsi so vstali in se podvizali, le v kotu na spodnji postelji, ki jo je zasedal vojak Marniku Ljuš, je bilo v rjuhe in vojaško odejo zavito Albančevo telo.
»Marniku, ustaj!« ga je za ramo potresel Marko.
»Neču! Pusti me! Danas imate Janezi praznik, zato nemoj, da me zajebavaš!« se je Ljuš obrnil na drugo stran.
Marku je močneje zaokrožila kri po žilah: »Boš vstal ali ne?« ga je kar po domače nadrl, zgrabil ga je za vrat in kot da bi bil pišče, omahujočega potegnil iz toplega gnezda. »Brzo na fiskulturu!« ga je nagnal še v uradnem vojaškem jeziku.
Marniku se je spačil, ker ni pričakoval tako odločnega Markovega posega. Ni bil pripravljen stopiti na trd in mrzel parket, se hitro obleči in steči na jutranjo telovadbo, raje bi še užival med toplimi rjuhami.
»Nemoj, da me jebeš. U pičku materinu, ubit ću te! Potražit ću te makar posle deset godina i ubit ću te!« je piskal Ljuš s tankim glasom, ki ga je slišal tudi dežurni oficir, ki je bil tokrat kot nalašč – Albanec.
»Marniku, idi na fiskulturu!« je rekel svojemu rojaku z mirnim glasom. »A ti, dežurni, pazi kako pričaš sa svojim drugovima! Trebao bih te prijaviti pukovniku Bremcu! Voljno!« je grozeče zavpil nad Markom, ki mu ni preostalo drugega, kot da mu salutira z obveznim:
»Razumem!«
Dežurni častnik Albanec je odšel nadzirat jutranjo telovadbo, Marniku Ljuš se je počasi odvlekel proti umivalnici, v Marku pa sta prekipevali jeza in užaljenost. In novo spoznanje, da ni ob vsakem času najboljše vse narediti natančno in po pravilih službe. Skoraj bi se mu zgodila krivica, ker se je obnašal po zakonu tistih, ki so ga napisali, a je bil tokrat usmerjen proti njim. Zapleteno.
»Sneži tako kot včasih pri nas doma,« je Dušan sporočal Marku, ko so se vojaki vrnili s telovadbe in so postiljali ter napenjali rjuhe in odeje, da so bile postelje kot iz škatlice. Marko je Dušanu potihoma razlagal, kaj se mu je zgodilo in kako mu je dežurni oficir zagrozil s polkovnikom Bremcem.
»Ne razburjaj se,« je tiho rekel Dušan. »Skrajni čas je že, da se seznanimo s tem Bremcem, s katerim nas vsak dan strašijo. Ta mora biti naš rojak.«
/…/
Ob navadnih šolskih alarmih so se vojaki po uri pešačenja vrnili v tople postelje, tokrat pa je pred četo stopil stotnik, poklical je četnega zapisnikarja in rezko ukazal: »Slušaj ovamo! Nije to obična uzbuna. Čato, čitaj zapovest!«
Pred vrsto je pomembno stopil četni zapisnikar in začel s papirja brati razne nesmisle o napadu neprijatelja, da se mora naš bataljon umakniti na kotu to i to in da bo potem neprijatelja napadel sa leđa in mu s tem pripravil minu iznenađenja.
Vojaki so poslušali le napol, saj so vsi vedeli, da je to zaključna vaja in da se bo z njo končalo obdobje osnovnega vojaškega učenja. Vsi so že sanjali o prekomandi in si želeli, da bi bili premeščeni v mesto, ki je čim bližje njihovemu domu.
Nadaljevali so pot. Vsako uro je bilo na vrsti pet minut odmora, za kosilo pol urice in potem spet hitro naprej. Vse do poznega popoldneva, ko so jim ukazali na zapuščeni goličavi postaviti šotore. Noč je bila kratka in zjutraj so nadaljevali pot. Marko je tiho računal, deset ur so hodili, vsaj štiri kilometre na uro. Tistih štirideset kilometrov bi moralo biti že doseženih, a so se ustavili šele pozno popoldne na prostoru, ki je bil namenjen vojaškim vajam, saj je bil ves prepreden z jarki.
Postavili so šotore, zjutraj jih je čakalo bojevo gađanje.
Kljub mladosti in z urjenjem pridobljeni moči so bili Marko in njegovi tovariši vojaki po celodnevnih zahtevnih vajah, po plazenju skozi labirinte prenizko izkopanih rovov, po streljanju s pravimi naboji v tarče s človeškimi oblikami in obveznem čiščenju orožja zelo utrujeni in so zvečer z ožuljenimi nogami kot muhe popadali v odrešujoč spanec v zavetju, ki jim ga je nudil zapuščeni skedenj.
Kot bi mignil, se je naredilo jutro. In zadoneli so novi ukazi. Vpitje in neurejeno urejeno vojaško vrvenje je nepričakovano prekinil mogočen, visoko doneči glas stotnika Vasiljevića: »Vojnik Poljanič, odmah na raport kod pukovnika Bremca! Brzo, brzo, pukovnik čeka vani!« Stotnik je prišel do Marka, ki je z obleke zaspano čistil ostanke slame. Ostro ga je pogledal: »Zakopčaj se! Brzo!« Drugi vojaki, ki so to slišali, so se tiho čudili: »Kaj neki je ušpičil Marko, da ga kliče k sebi ta visoka živina?«
Marko ni preveč razmišljal, saj ni bilo časa, ker mu je za hrbtom stal živčni stotnik, a vseeno ga je premagovala radovednost, kaj bo.
Polkovnik se je sprehajal po dvorišču. Roke je imel sklenjene na hrbtu, pogled pa usmerjen proti nebu. Marko je strumno pristopil, pozdravil in se predstavil tako, kot so ga naučili poveljniki. Bremec ga je radovedno pogledal in z gibom roke pokazal stotniku, da ni zaželen. Ta je strumno salutiral, se po vojaško obrnil na levo krug in izginil za vogalom.
Še zmeraj po strogih vojaških pravilih se je polkovnik zadrl v radovednega Marka: »Odakle si?«
Spraševal ga je o njegovem domačem kraju in videti je bilo, da ga dobro pozna. Počasi je vojaška drža prehajala v civilno, skorajda prijateljsko, in beseda se je iz uradnega srbskega mimogrede spremenila v domač jezik. Sprehajala sta se, nič kaj po vojaško, po dvorišču, od daleč pa so ju opazovali vojaki in oficirji.
»Včeraj sem pregledoval četo, ki se bo na današnji vaji branila in je v ta namen kopala obrambne jarke, pa sem zaslišal slovensko besedo in meni znano narečje,« je rekel Bremec.
Marku je bilo takoj jasno, da so bili to Stane in še druga dva fanta izpod Krna.
»Od fantov, ki so kopali jarek in pri svojem delu po domače preklinjali, sem izvedel, da je v Gospiću tudi nekdo, ki je doma iz vasi, kjer sem bil jaz partizan,« je nadaljeval Bremec. Marku je polkovnik postajal čedalje bolj všeč in pogovor je kmalu stekel, kot bi se srečala stara znanca. Bremec je bil rojen v sosednji vasi in z Markom sta odkrila kup skupnih znancev.
»Tvoj priimek mi je znan, da nisi ti doma v tisti hiši, kjer smo imeli partizani – topničarji svoj štab, in Tončka, ki je skrbela za nas kot za svoje, bi bila lahko tvoja stara mama?« je spraševal in istočasno skoraj z zanesljivostjo ugotavljal polkovnik. Marko je polkovniku potrdil njegove domneve.
Zaustavila sta se. »Veš, tam, na vrhu stopnic; sedaj so verjetno vse že spremenili; je bila ena skrinja, v kateri je Tončka hranila suhe hruške. Jaz, mlad in zmeraj lačen fant, sem to odkril in hruške so se selile v moj lačen želodec.«
Marko se je dobro spominjal materine stare skrinje na sali, kot so rekli temu hišnemu kotičku, in milo se mu je storilo, da se o tem pogovarja z nekom, ki ga tako rekoč ne pozna, petsto kilometrov daleč od doma.
»Tončka me je nekoč presenetila, ko sem se sladkal ob skrinji. Nič drugega kot: ’Pusti še nam kakšno hruško,’ ni rekla. Pa bi me lahko ovadila komandantu. Za take kraje so partizani takrat tatu ustrelili!« je Bremec pogledal s strani proti Marku. »Kako sem ji hvaležen!« je še rekel in Marko se je počutil, kot bi bil spovednik.
»Saj tiste naše hruške niso bile nič kaj prida in veliko smo jih imeli!« je tolažil polkovnika, katerega pogled je razkrival veselje in odrešujoče zadovoljstvo, ker si je s spovedjo in priznanjem Tončkinemu vnuku tako olajšal svojo tatinsko dušo.
Odlomka
Marko je stal na pručki sredi cerkve, bogato okrašene z božičnimi lučkami, korak proč od jaslic. V nos mu je silil vonj kadila in ga uspaval. Vse oči si bile uprte vanj, ki bi moral recitirati nabožno božično recitacijo o božjem sinu, ki je prišel rešit grešne duše na ta svet.
Marko je zmogel le naslov in prvi dve vrstici, potem pa se je ustavilo in ni vedel nadaljevanja. Pozabil je besede, ki jih je doma tolikokrat ponovil pod budnim maminim nadzorom. Ni se niti trudil, da bi se jih spomnil, oči so mu lezle skupaj in prisebni župnik, ki je stal v bližini, je preprečil padec. Marko je v mislih spet zagledal očitajoče in prestrašene mamine oči. Rada bi mu pomagala, pesem je znala tudi ona na pamet, a klop, v kateri je sedela, je bila preveč oddaljena. Namesto da bi se postavila s svojim sinom pred sosedami, jo je ta razočaral. Pa tako dobro je znal! Mama Anica od takrat ni nikoli več obiskala nobene prireditve, na kateri je nastopal Marko. Izkušnja božičnega večera se zlepa ni hotela umakniti iz njene zavesti v skrito podzavest.
Veselinova trobenta je utihnila in v Markovi notranjosti naenkrat ni bilo več slišati najlepše simfonije – pesmi s kora domače cerkve in spomin na njegov neuspešni božični nastop so potonili v skrito globino. Kot so se umaknili speči vojaki vsak v svoj sanjski svet.
Dežurni Marko je kot senca hodil po spalnicah, ugašal luči in mrmral nič kaj po vojaško: »Spavaj, vojsko! Veselin je odsvirao!«
Prvi božični praznik, ki ga je Marko preživel v vojski, je ostal zapisan z zelo grenkim priokusom. Drugi del praznične noči je prebedel. Na hodnikih se je pogovarjal s požarnimi in nadziral njihovo delo, bil je odgovoren tudi, da so vojaki pravočasno vstali in stekli na jutranjo telovadbo, da so vsi po pravilih službe pospravili postelje in se pravočasno postavili v postroj za učne ure in da se je vse odvijalo po strogem vojaškem redu, dokler besede niso prevzeli poveljujoči. Božič je bil povsem navaden učni in delovni dan.
Nazadnje je prižgal luč v spalnici, kjer je spal njegov vod: »Ustaj, vojsko, nema više snova, ima nov dan! Fiskultura u košuljama na krugu,« je na svoj način prebujal tovariše.
Vojaki so skakali iz postelj, omotični so iskali svojo obleko, jo vlačili nase in tekli iz sobe, da ne bi zamudili na telovadbo. Vsi so vstali in se podvizali, le v kotu na spodnji postelji, ki jo je zasedal vojak Marniku Ljuš, je bilo v rjuhe in vojaško odejo zavito Albančevo telo.
»Marniku, ustaj!« ga je za ramo potresel Marko.
»Neču! Pusti me! Danas imate Janezi praznik, zato nemoj, da me zajebavaš!« se je Ljuš obrnil na drugo stran.
Marku je močneje zaokrožila kri po žilah: »Boš vstal ali ne?« ga je kar po domače nadrl, zgrabil ga je za vrat in kot da bi bil pišče, omahujočega potegnil iz toplega gnezda. »Brzo na fiskulturu!« ga je nagnal še v uradnem vojaškem jeziku.
Marniku se je spačil, ker ni pričakoval tako odločnega Markovega posega. Ni bil pripravljen stopiti na trd in mrzel parket, se hitro obleči in steči na jutranjo telovadbo, raje bi še užival med toplimi rjuhami.
»Nemoj, da me jebeš. U pičku materinu, ubit ću te! Potražit ću te makar posle deset godina i ubit ću te!« je piskal Ljuš s tankim glasom, ki ga je slišal tudi dežurni oficir, ki je bil tokrat kot nalašč – Albanec.
»Marniku, idi na fiskulturu!« je rekel svojemu rojaku z mirnim glasom. »A ti, dežurni, pazi kako pričaš sa svojim drugovima! Trebao bih te prijaviti pukovniku Bremcu! Voljno!« je grozeče zavpil nad Markom, ki mu ni preostalo drugega, kot da mu salutira z obveznim:
»Razumem!«
Dežurni častnik Albanec je odšel nadzirat jutranjo telovadbo, Marniku Ljuš se je počasi odvlekel proti umivalnici, v Marku pa sta prekipevali jeza in užaljenost. In novo spoznanje, da ni ob vsakem času najboljše vse narediti natančno in po pravilih službe. Skoraj bi se mu zgodila krivica, ker se je obnašal po zakonu tistih, ki so ga napisali, a je bil tokrat usmerjen proti njim. Zapleteno.
»Sneži tako kot včasih pri nas doma,« je Dušan sporočal Marku, ko so se vojaki vrnili s telovadbe in so postiljali ter napenjali rjuhe in odeje, da so bile postelje kot iz škatlice. Marko je Dušanu potihoma razlagal, kaj se mu je zgodilo in kako mu je dežurni oficir zagrozil s polkovnikom Bremcem.
»Ne razburjaj se,« je tiho rekel Dušan. »Skrajni čas je že, da se seznanimo s tem Bremcem, s katerim nas vsak dan strašijo. Ta mora biti naš rojak.«
/…/
Ob navadnih šolskih alarmih so se vojaki po uri pešačenja vrnili v tople postelje, tokrat pa je pred četo stopil stotnik, poklical je četnega zapisnikarja in rezko ukazal: »Slušaj ovamo! Nije to obična uzbuna. Čato, čitaj zapovest!«
Pred vrsto je pomembno stopil četni zapisnikar in začel s papirja brati razne nesmisle o napadu neprijatelja, da se mora naš bataljon umakniti na kotu to i to in da bo potem neprijatelja napadel sa leđa in mu s tem pripravil minu iznenađenja.
Vojaki so poslušali le napol, saj so vsi vedeli, da je to zaključna vaja in da se bo z njo končalo obdobje osnovnega vojaškega učenja. Vsi so že sanjali o prekomandi in si želeli, da bi bili premeščeni v mesto, ki je čim bližje njihovemu domu.
Nadaljevali so pot. Vsako uro je bilo na vrsti pet minut odmora, za kosilo pol urice in potem spet hitro naprej. Vse do poznega popoldneva, ko so jim ukazali na zapuščeni goličavi postaviti šotore. Noč je bila kratka in zjutraj so nadaljevali pot. Marko je tiho računal, deset ur so hodili, vsaj štiri kilometre na uro. Tistih štirideset kilometrov bi moralo biti že doseženih, a so se ustavili šele pozno popoldne na prostoru, ki je bil namenjen vojaškim vajam, saj je bil ves prepreden z jarki.
Postavili so šotore, zjutraj jih je čakalo bojevo gađanje.
Kljub mladosti in z urjenjem pridobljeni moči so bili Marko in njegovi tovariši vojaki po celodnevnih zahtevnih vajah, po plazenju skozi labirinte prenizko izkopanih rovov, po streljanju s pravimi naboji v tarče s človeškimi oblikami in obveznem čiščenju orožja zelo utrujeni in so zvečer z ožuljenimi nogami kot muhe popadali v odrešujoč spanec v zavetju, ki jim ga je nudil zapuščeni skedenj.
Kot bi mignil, se je naredilo jutro. In zadoneli so novi ukazi. Vpitje in neurejeno urejeno vojaško vrvenje je nepričakovano prekinil mogočen, visoko doneči glas stotnika Vasiljevića: »Vojnik Poljanič, odmah na raport kod pukovnika Bremca! Brzo, brzo, pukovnik čeka vani!« Stotnik je prišel do Marka, ki je z obleke zaspano čistil ostanke slame. Ostro ga je pogledal: »Zakopčaj se! Brzo!« Drugi vojaki, ki so to slišali, so se tiho čudili: »Kaj neki je ušpičil Marko, da ga kliče k sebi ta visoka živina?«
Marko ni preveč razmišljal, saj ni bilo časa, ker mu je za hrbtom stal živčni stotnik, a vseeno ga je premagovala radovednost, kaj bo.
Polkovnik se je sprehajal po dvorišču. Roke je imel sklenjene na hrbtu, pogled pa usmerjen proti nebu. Marko je strumno pristopil, pozdravil in se predstavil tako, kot so ga naučili poveljniki. Bremec ga je radovedno pogledal in z gibom roke pokazal stotniku, da ni zaželen. Ta je strumno salutiral, se po vojaško obrnil na levo krug in izginil za vogalom.
Še zmeraj po strogih vojaških pravilih se je polkovnik zadrl v radovednega Marka: »Odakle si?«
Spraševal ga je o njegovem domačem kraju in videti je bilo, da ga dobro pozna. Počasi je vojaška drža prehajala v civilno, skorajda prijateljsko, in beseda se je iz uradnega srbskega mimogrede spremenila v domač jezik. Sprehajala sta se, nič kaj po vojaško, po dvorišču, od daleč pa so ju opazovali vojaki in oficirji.
»Včeraj sem pregledoval četo, ki se bo na današnji vaji branila in je v ta namen kopala obrambne jarke, pa sem zaslišal slovensko besedo in meni znano narečje,« je rekel Bremec.
Marku je bilo takoj jasno, da so bili to Stane in še druga dva fanta izpod Krna.
»Od fantov, ki so kopali jarek in pri svojem delu po domače preklinjali, sem izvedel, da je v Gospiću tudi nekdo, ki je doma iz vasi, kjer sem bil jaz partizan,« je nadaljeval Bremec. Marku je polkovnik postajal čedalje bolj všeč in pogovor je kmalu stekel, kot bi se srečala stara znanca. Bremec je bil rojen v sosednji vasi in z Markom sta odkrila kup skupnih znancev.
»Tvoj priimek mi je znan, da nisi ti doma v tisti hiši, kjer smo imeli partizani – topničarji svoj štab, in Tončka, ki je skrbela za nas kot za svoje, bi bila lahko tvoja stara mama?« je spraševal in istočasno skoraj z zanesljivostjo ugotavljal polkovnik. Marko je polkovniku potrdil njegove domneve.
Zaustavila sta se. »Veš, tam, na vrhu stopnic; sedaj so verjetno vse že spremenili; je bila ena skrinja, v kateri je Tončka hranila suhe hruške. Jaz, mlad in zmeraj lačen fant, sem to odkril in hruške so se selile v moj lačen želodec.«
Marko se je dobro spominjal materine stare skrinje na sali, kot so rekli temu hišnemu kotičku, in milo se mu je storilo, da se o tem pogovarja z nekom, ki ga tako rekoč ne pozna, petsto kilometrov daleč od doma.
»Tončka me je nekoč presenetila, ko sem se sladkal ob skrinji. Nič drugega kot: ’Pusti še nam kakšno hruško,’ ni rekla. Pa bi me lahko ovadila komandantu. Za take kraje so partizani takrat tatu ustrelili!« je Bremec pogledal s strani proti Marku. »Kako sem ji hvaležen!« je še rekel in Marko se je počutil, kot bi bil spovednik.
»Saj tiste naše hruške niso bile nič kaj prida in veliko smo jih imeli!« je tolažil polkovnika, katerega pogled je razkrival veselje in odrešujoče zadovoljstvo, ker si je s spovedjo in priznanjem Tončkinemu vnuku tako olajšal svojo tatinsko dušo.
