TO JUTRO MI JE KAVA GRENKA

Grenka mi je to jutro kava močnega vonja
Ne da se mi dodati sladkor
Ne dovolj topla in mleko se mi zdi postano
Usrano se je spet začel dan
Nekoč sem delal za sebe zdaj za druge
Ne gre se mi na posel

Ne bi šel niti v pokoj razžrl bi me dolgčas
Karkoli počnem prazna mi je listnica

NE GOVORI ZJUTRAJ

Prija jutranja kava s vonjem obranih polj
Tišina jutra polzi
Dim cigarete se prosto dimi modro naokrog
Kolobarji plešejo po ustih
Okušam vonje s tišino cvrkutanja zalotenih ptic
Misli mi prosto letijo

Ne govori niti z mislimi o jutru ali dnevu
Režim na jutranje pripovedovanje

GANOTJE NA KORENINI ZAČETKA

Pulim si z umom korenine skozi žile še z zrnci krvi tekoče
Trgam nagubano kožo z očnjakom
Obstajam menda zato da se valjam po trnju z golo ritjo belo
Obrnil bi sam sebi vrat obrnjeno in gledal sebi za hrbet
Stopil navzgor da navzdol prej pridem

Prav na koncu razvejane korenine svojega utrujenega začetka
Ubit od sebe brez novega začetka

O MENI TIHO PIŠEJO Z USTNICAMI

Molčim o sebi svoj obstoj in svoje življenjsko delovanje
Vedno skromno in samozatajevalno
O meni z ustnicami mnogi pišejo mojo biografijo
Vse o meni vedo
A tisto, česar ne vedo, si vešče izmislijo in sami dodajo
Prepričani v svojo resnico

Hranijo se z mojim življenjem in debelijo svoj ego
Ko zdravijo svoje frustracije

ŽONGLIRANJE Z ŽIVLJENJEM

Letel visoko ali padal nizko
Zvezde v blatu
Smejal se ali jokal grenko
S solzo v morju
Žalost goltal in srečo ljubil
Z ustnicami v žrelu

Žongliranju z življenjem ni konca
Niti v deželi lažnega raja

ZJUTRAJ KRMEŽLJAV ZIJAM

Zjutraj spet krmežljav zijam v podočnjake
Črno so modro otekli
Oči modre so se zameglile v zrcalu ko iščem s pogledom
Bistrost zenice težke veke
S prsi na pamet gladim lase pred temenom
Navajen na gladkost plešavosti

Straniščni pokrov spuščam na školjko zaspano
Samo da še ne ugovarja tudi tega jutra

UTEŽ IN PERO

V meni je precep grobo krvav in nežno plah
Polovici dve različni
Ne bojujeta se temveč upirata na tehtnici
Utež težka in lahko pero
Enkrat udarjam s čvrstostjo pesti
Razbijam moško

Drugič nežnost darujem z dušo
Zajočem z žensko solzo

ČAS JE ODITI

razširil sem se po preprogi livade z roso
pomladnega jutra
nebo mi modro barva zenice z očmi
metuljem mežikam
jutro mi je posušilo solze s toploto sonca
barvam se toplo

čas je oditi po novem dnevu s čvrstim
korakom v jutri

TANGO SMRTI EMOTIVNEGA KLOVNA

Sem mar ravno emotivni klovn z velikim nosom
S poslikanim rdečim obrazom
Prevara me vedno neka ljubka mačkica
S svojim krznom lažnim
In se za fini honorar ljubezni in napitnino krvi
Naivno vedno dajem

Plešem nad breznom na vrhu igle z njimi
Tango Smrti

EN USRAN DAN

Požgalo je sonce grčavo popokano prst žejno kaplje
Ventilator vrti mlačen veter
Skoraj gol hladim obraz s kocko topne ledenice
Razpokane ustnice žejajo
Kot slika s poroke se mi prikazuješ čisto naga
Dvignjena z belino prsi

En usran dan ne grem na dojko
Pa ni niti 13-ti niti petek

HOMO HOMINI LUPUS

Psu sem danes daroval belo kost
Zakopal jo je za srečo
Mački sem natočil mlačnega mleka
Ljubko mi je po nogi zdrsnila
Pticam sem drobtine skozi okno podaril
Pele so zadovoljno

Samo me je človek prevaral s svojim nasmeškom
Ko sem mu srce daroval

S TEBOJ BREZ TEBE

Zaradi tebe se brijem in ne brijem pogosto
V mislih obremenjen
In kavo s pivom brez gušta in z guštom
V kafiču zaradi tebe pijem
In rumene imam prste od cigaret strupa rumenega
Z dimom te slikam

Spim in ne spim ko s teboj ležim
Na žuljavi klopi

S KONCEM SEM ZAČETEK

Kot pesek sem v peščeni uri
Curljam čas
Pri zadnjem zrnu me samo obrni
Usipam se od začetka
Kot voda sem z izvora bistrega hladnega
Plujem kapljice

Izhlapel od sonca slikam oblake
Z dežjem se vračam

DUŠO S PESMIJO PIŠEM

Drobim te in pritiskam na trdi papir
z konicami prstov zlagam
Muze vpijem ponoči na mesec
Jutra kradem
Izčrpan od uma domišljijo volji prepuščam
in izpisujem stih

Svojo dušo kakršna je moja je
S pesmijo pišem.