»S kakšno muko človek nekaj iztrga pozabi in oživi za tiste, ki bodo prišli za nami!« TONE SVETINA
(Bled, 15. novembra 1925–14. aprila 1998)
Tone Svetina je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napisal pravo literarno uspešnico – roman Ukana, ki še danes velja za enega najbolje prodajanih slovenskih del. S pisanjem se je začel ukvarjati v partizanih, ko je na mitingih nastopal s svojimi pesmimi. Narodnoosvobodilni vojski, natančneje Prešernovi brigadi, jurišnemu bataljonu 31. divizije, o katerem je kasneje napisal vojni roman v več delih, se je pridružil decembra
1943, ko je uspel pobegniti iz nemške vojske, kamor so ga mobilizirali februarja istega leta in poslali v Francijo.
Po vojni je v letih 1948–52 delal na ministrstvu za gospodarstvo kot načelnik personalne službe, nato 14 let na Gozdnem gospodarstvu Bled kot vodja organizacijsko-kadrovskega sektorja, ob delu pa je tudi končal srednjo ekonomsko šolo v Kranju in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, vendar študija filozofije in pedagogike ni končal. Zgodaj se je invalidsko upokojil (v vojni je bil dvakrat ranjen) in začel pisati romane in oblikovati skulpture. Pri pripravi romanov mu je bila nenadomestljiva pomočnica žena Vera, s katero se je poročil leta 1952. Dve leti kasneje se jima je rodil sin, ki sta mu dala očetovo partizansko ime Vojko.
Tone Svetina je bil dober planinec in lovec; v sedemdesetih letih je tudi urejal revijo Lovec. O svojem odnosu do narave in vsega bivajočega v njej je pisal v svojih prvih knjigah: planinski povesti Lovčeva hči (1957), zbirki pripovedk Orlovo gnezdo (1963) in drugih, njegove lovske zgodbe pa so izšle po njegovi smrti v zbirki V kraljestvu zlatoroga (2007). Odmeven je bil njegov roman Stena (1973) o slovenskih alpinistih Klementu Jugu, Ivanu Bučerju in Jožu Čopu (po njem so kasneje poimenovali Čopov steber), ki so poskušali osvojiti do takrat nepremagljivo triglavsko severno steno.
Najbolj znan pa je po svojem romanu Ukana, ki je izšel v petih delih v letih 1965, 67, 69, 85 in 87. Avtor je najprej hotel napisati trilogijo o partizanskem boju z Nemci in domobranci na Gorenjskem in Primorskem v zadnjih dveh letih vojne in zajetne prve tri knjige (vsaka ima vsaj 800 strani) obravnavajo to obdobje. Potem pa je, spodbujen z uspehom prvih treh knjig, napisal še nadaljevanji: Ukano 4 in 5. Še posebej je zanimiva Ukana 4, ki govori o povojnih socialnih razmerah, hkrati pa je roman o romanu, saj v njem pisatelj pripoveduje, kako je nastajala vojna trilogija, s kakšnimi dilemami se je soočal pri pisanju ter s kakšnimi stiskami in bojaznimi po izidu knjig. Izvemo, da so mu grozili celo s smrtjo, in to vse tri v vojno vpletene strani, saj je bil kritičen do vseh; romaneskni junaki so predstavljeni večplastno, posebej nemški major Wolf kot ena osrednjih figur; dotaknil se je tudi zmot in zablod v partizanskem bojevanju, spregovoril o pobojih domobrancev po vojni in Golem otoku. Marsikaj izvemo tudi o navdušenih in odklonilnih bralskih odzivih na Ukano. Celo predsednik Tito, ki je pisatelja osebno poznal, saj sta šla večkrat skupaj na lov, je bil navdušen nad romanom, imel je le nekaj pripomb na opise vojaških strategij. Taras Kermauner je razloge za tako navdušenje nad knjigo videl v tem, da je »iz realističnih osnov zmitizirana zgodovina, ki oživlja dramatičnost, tragiko in herojstvo. Posameznike dviga iz celote in dolgočasne povprečnosti. /…/ Ob vsak dan bolj brezobzirni, brezbrižni in profitarski potrošniški družbi potrebujemo herojske vzore,« je še zapisal avtorju v posebno beležko.
Kako naporno je bilo za Toneta Svetino pisanje teh romanov, pove naslednji avtorjev citat: »Kakor po vsaki knjigi je tudi po tej otrpnil kot metulj, ki ga dobi mraz na planem. Zbolel je, porabil preveč energije naenkrat in baterije so se izpraznile.«
Ukana je bila prevedena v več jezikov (sbh, češčino, ruščino, poljščino), predelana je bila v radijsko igro in slikanico, bila pa je tudi dramatizirana (v ljubljanski Drami so jo uprizorili leta 1975).
Za svoja dela, posebej za Ukano, je bil pisatelj večkrat nagrajen. Med drugim je leta 1970 dobil nagrado Prešernovega sklada, kasneje še Kajuhovo nagrado in Prešernovo nagrado Gorenjske.
Pomembno je tudi njegovo kiparsko delo. Po Sloveniji, nekdanji skupni državi in tudi drugje po svetu so razstavljene njegove varjene skulpture iz drobcev granat in drugega orožja. Med najbolj znanimi sta spomenik padlim borcem 3. bataljona Prešernove brigade na Pokljuki (1968) in spomenik otrokom Kozare na Kozari (1993), ki je težek kar 3,5 tone. Avtor sam je v Ukani 4 obrazložil, zakaj dela take skulpture: »Vse premine, skulpture ostanejo. Zato bom delal iz teh jeklenih drobcev skulpture, ki bodo same zase govorile o tesnobi in grozi, ki jo prinašajo vojna, smrt in opustošenje. Simboli ( kosci jekla) absurda se bodo v mojih rokah spremenili v simbole miru, v opozorilo ljudem, naj se ne igrajo z ognjem.«
Svoja dela je razstavljal na skupinskih in več kot štiridesetih samostojnih razstavah doma in v tujini pa tudi v svoji galeriji na Bledu, ki pa je danes žal ni več. Na pisatelja spominja samo skromen grob na pokopališču, za katerega naj bi skrbela blejska občina.
(Bled, 15. novembra 1925–14. aprila 1998)
Tone Svetina je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja napisal pravo literarno uspešnico – roman Ukana, ki še danes velja za enega najbolje prodajanih slovenskih del. S pisanjem se je začel ukvarjati v partizanih, ko je na mitingih nastopal s svojimi pesmimi. Narodnoosvobodilni vojski, natančneje Prešernovi brigadi, jurišnemu bataljonu 31. divizije, o katerem je kasneje napisal vojni roman v več delih, se je pridružil decembra
1943, ko je uspel pobegniti iz nemške vojske, kamor so ga mobilizirali februarja istega leta in poslali v Francijo.
Po vojni je v letih 1948–52 delal na ministrstvu za gospodarstvo kot načelnik personalne službe, nato 14 let na Gozdnem gospodarstvu Bled kot vodja organizacijsko-kadrovskega sektorja, ob delu pa je tudi končal srednjo ekonomsko šolo v Kranju in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, vendar študija filozofije in pedagogike ni končal. Zgodaj se je invalidsko upokojil (v vojni je bil dvakrat ranjen) in začel pisati romane in oblikovati skulpture. Pri pripravi romanov mu je bila nenadomestljiva pomočnica žena Vera, s katero se je poročil leta 1952. Dve leti kasneje se jima je rodil sin, ki sta mu dala očetovo partizansko ime Vojko.
Tone Svetina je bil dober planinec in lovec; v sedemdesetih letih je tudi urejal revijo Lovec. O svojem odnosu do narave in vsega bivajočega v njej je pisal v svojih prvih knjigah: planinski povesti Lovčeva hči (1957), zbirki pripovedk Orlovo gnezdo (1963) in drugih, njegove lovske zgodbe pa so izšle po njegovi smrti v zbirki V kraljestvu zlatoroga (2007). Odmeven je bil njegov roman Stena (1973) o slovenskih alpinistih Klementu Jugu, Ivanu Bučerju in Jožu Čopu (po njem so kasneje poimenovali Čopov steber), ki so poskušali osvojiti do takrat nepremagljivo triglavsko severno steno.
Najbolj znan pa je po svojem romanu Ukana, ki je izšel v petih delih v letih 1965, 67, 69, 85 in 87. Avtor je najprej hotel napisati trilogijo o partizanskem boju z Nemci in domobranci na Gorenjskem in Primorskem v zadnjih dveh letih vojne in zajetne prve tri knjige (vsaka ima vsaj 800 strani) obravnavajo to obdobje. Potem pa je, spodbujen z uspehom prvih treh knjig, napisal še nadaljevanji: Ukano 4 in 5. Še posebej je zanimiva Ukana 4, ki govori o povojnih socialnih razmerah, hkrati pa je roman o romanu, saj v njem pisatelj pripoveduje, kako je nastajala vojna trilogija, s kakšnimi dilemami se je soočal pri pisanju ter s kakšnimi stiskami in bojaznimi po izidu knjig. Izvemo, da so mu grozili celo s smrtjo, in to vse tri v vojno vpletene strani, saj je bil kritičen do vseh; romaneskni junaki so predstavljeni večplastno, posebej nemški major Wolf kot ena osrednjih figur; dotaknil se je tudi zmot in zablod v partizanskem bojevanju, spregovoril o pobojih domobrancev po vojni in Golem otoku. Marsikaj izvemo tudi o navdušenih in odklonilnih bralskih odzivih na Ukano. Celo predsednik Tito, ki je pisatelja osebno poznal, saj sta šla večkrat skupaj na lov, je bil navdušen nad romanom, imel je le nekaj pripomb na opise vojaških strategij. Taras Kermauner je razloge za tako navdušenje nad knjigo videl v tem, da je »iz realističnih osnov zmitizirana zgodovina, ki oživlja dramatičnost, tragiko in herojstvo. Posameznike dviga iz celote in dolgočasne povprečnosti. /…/ Ob vsak dan bolj brezobzirni, brezbrižni in profitarski potrošniški družbi potrebujemo herojske vzore,« je še zapisal avtorju v posebno beležko.
Kako naporno je bilo za Toneta Svetino pisanje teh romanov, pove naslednji avtorjev citat: »Kakor po vsaki knjigi je tudi po tej otrpnil kot metulj, ki ga dobi mraz na planem. Zbolel je, porabil preveč energije naenkrat in baterije so se izpraznile.«
Ukana je bila prevedena v več jezikov (sbh, češčino, ruščino, poljščino), predelana je bila v radijsko igro in slikanico, bila pa je tudi dramatizirana (v ljubljanski Drami so jo uprizorili leta 1975).
Za svoja dela, posebej za Ukano, je bil pisatelj večkrat nagrajen. Med drugim je leta 1970 dobil nagrado Prešernovega sklada, kasneje še Kajuhovo nagrado in Prešernovo nagrado Gorenjske.
Pomembno je tudi njegovo kiparsko delo. Po Sloveniji, nekdanji skupni državi in tudi drugje po svetu so razstavljene njegove varjene skulpture iz drobcev granat in drugega orožja. Med najbolj znanimi sta spomenik padlim borcem 3. bataljona Prešernove brigade na Pokljuki (1968) in spomenik otrokom Kozare na Kozari (1993), ki je težek kar 3,5 tone. Avtor sam je v Ukani 4 obrazložil, zakaj dela take skulpture: »Vse premine, skulpture ostanejo. Zato bom delal iz teh jeklenih drobcev skulpture, ki bodo same zase govorile o tesnobi in grozi, ki jo prinašajo vojna, smrt in opustošenje. Simboli ( kosci jekla) absurda se bodo v mojih rokah spremenili v simbole miru, v opozorilo ljudem, naj se ne igrajo z ognjem.«
Svoja dela je razstavljal na skupinskih in več kot štiridesetih samostojnih razstavah doma in v tujini pa tudi v svoji galeriji na Bledu, ki pa je danes žal ni več. Na pisatelja spominja samo skromen grob na pokopališču, za katerega naj bi skrbela blejska občina.
