Nadzor nad plakati,
pritrjenimi na leseno kožo
valja s stožcem na vrhu,
ki spominja na raketo -
delo za medobčinskega inšpektorja.
Imajo štampiljko občinske uprave?
Jim je rok potekel?
Je kakšen nameščen čez drugega?
Nadzor pri mestu,
kjer je plakat iz kože
prvič objel koščeni valj v recesiji.
Konjunktura ga je izstrelila
daleč nad poletno deželo,
ki jo je žled recesije
strastno oklepal še naprej.
Nadzor nad plakati na valju.
Nekateri so sveže pritrjeni,
objem nekaterih je raztrgal čas.
In naložil delo medobčinskemu inšpektorju.
BLOK PRI POŠTI
Blok pri pošti.
Na bledosivi fasadi so še vidni
rjavkasti sledovi divje trte,
ki ga je objemala.
Več let se je razraščala po njem;
z gladkimi bleščavimi zelenimi listi
prekrivala njegovo hrapavo sivino;
ga ščitila pred poletno vročino
in ledeno kožo zime,
mu dala rdeč jesenski žar;
se vzpenjala k soncu, luni in ozonski luknji;
noč in dan vztrajala prilepljena nanj.
Ostanki vitic s prisesnimi ploščicami,
ki se trmasto upirajo pozabi,
kazijo fasado kot mozolji.
Blok pri pošti.
Zbuja ga pasji lajež.
V njegovem drobovju vonj po pohanju -
tukaj radi pohajo;
tu in tam tudi
kakšni špageti in juha iz bučk.
Njegovi stanovalci so čebele,
ki zjutraj vzletajo
iz njegovih zehajočih ust
in se vračajo z nabranimi zgodbami.
Včasih okusijo med,
včasih mravljinčno kislino.
Včasih med dozori v kislino.
Tu in tam kak dražeč tujek
zaide v njegove dihalne poti.
V kratkem času ga odstrani
silovit kih.
Blok, ki se je zdel
tako velik otroškim očem,
je študentski koži pretesen.
Odsotnost dvigala postaja
vedno bolj boleča za noge,
ki korakajo k lastnim ruševinam.
Blok, mimo katerega hodi nek moški v službo.
Na bledosivi fasadi so še vidni
rjavkasti sledovi divje trte,
ki ga je objemala.
DIMNIK SLADKORNE TOVARNE
Si dimnik sladkorne tovarne.
Ormoški Eifflov stolp,
brez katerega obraz
mesteca ob Dravi ne bi bil enak.
Slamica, po kateri ilovnata tla
srkajo barvo golega neba.
Znamenitost Ormoža,
vidna nad vrhovi dreves,
ko se peljem proti njemu.
Dimnik, viden tudi ponoči,
ko rdeči lučki
tik pod njegovim vrhom
opozarjata nočne letalce
na nevarnost trčenja.
Dimnik, ki me zasleduje,
ko se peljem
iz mesteca vina in rokometa
in mu kažem hrbet.
Med sprehodom ob jezeru
je njegova podoba najbliže.
Sem trgovinica pri zdravstvenem domu;
tista neopazna v pritličju bloka,
kamor si vstopila,
mogoče iz radovednosti,
mogoče iz želje po sladkarijah,
mogoče si šla s pregleda.
Sladko si pozdravila,
se razgledala po policah,
bolj praznih kot polnih,
in jih odišavila s pristnostjo.
Nisi našla nobenega izdelka,
zaradi katerega bi se vračala?
Na eni od polic,
(tisti nad štajersko ostro moko),
zbira prah paket
sladkornih kristalov besed.
Ostanek časa,
ko se iz dimnika
še ni kadil
modrooki molk.
SPREHOD OB ORMOŠKEM JEZERU
Tekla si pred obadi.
Sproščujoč poletni sprehod ob jezeru
je postal finale olimpijskega teka na sto metrov.
V svoji svetli koži si tekmovala
s samimi temnopoltimi krilatimi dirkači.
Race iz občinstva
so prestrašene pretepale zrak.
Dimnik sladkorne je stal pri miru.
Že nekaj sladkih evropskih let
ne da več nobenega dima iz sebe.
Ubežala si obadom
in roki,
ki jih je odganjala
s tvojih nog in hrbta.
Roki,
spremenjeni v rdečo vrtnico.
Tečem pred obadi,
prilepljenimi na možgansko skorjo,
ki pikajo tudi pozimi.
Iz obglavljene vrtnice
tečejo črne kaplje krvi
s polomljenimi krili.
SLADOLEDAR PRI AVTOBUSNI POSTAJI
Stavek
iz poletnih ust
je avtobus,
ki vozi
po cesti,
položeni
skozi glavo.
Zlizane gume
so polizale
kepico upanja
na odhod
iz zimskega
mesteca
ednine.
ŠTORKLJINO GNEZDO NA KERENČIČEVEM TRGU
Dež mehča zemljo,
poraščeno z zelenimi dlakami.
Ne brijem se več
ob deževnih jutrih.
Niti ob sončnih.
Zemlja je mehka,
poletje pod trdim marmorjem.
Dež pere štorkljino gnezdo,
ki ga gledam skozi okno krste.
Štorklja je odletela
s kratkim krilom.
PROMETNI ZNAKI
Vedel sem,
da moram z desno nogo
pobožati pedal za zavoro,
če zagledam okrogel bel znak
z rdečim robom in številko 40;
vedel sem,
kaj pomeni moder štirikotnik
z belo puščico;
v avtošoli so me naučili,
da moram spustiti predse avtobus,
ki se s postajališča
vključuje v promet;
vedel sem,
komu moram v križiščih dati prednost
in kam moram zaviti.
Sedaj vem le,
da me je cesta pripeljala
do rdečega osemkotnika z belim napisom,
ki ga je upravljavec cest
dal postaviti na obraz,
ki je vame natakal bencin,
ki ni vplival na segrevanje planeta.
In da se veljavnost vozniškega dovoljenja
iz
te
k
a
VALJ ZA PLAKATIRANJE PRI CERKVI SVETEGA JAKOBA
Nadzor nad plakati,
pritrjenimi na leseno kožo
valja s stožcem na vrhu,
ki spominja na raketo -
delo za medobčinskega inšpektorja.
Imajo štampiljko občinske uprave?
Jim je rok potekel?
Je kakšen nameščen čez drugega?
Nadzor pri mestu,
kjer je plakat iz kože
prvič objel koščeni valj v recesiji.
Konjunktura ga je izstrelila
daleč nad poletno deželo,
ki jo je žled recesije
strastno oklepal še naprej.
Nadzor nad plakati na valju.
Nekateri so sveže pritrjeni,
objem nekaterih je raztrgal čas.
In naložil delo medobčinskemu inšpektorju.
BLOK PRI POŠTI
Blok pri pošti.
Na bledosivi fasadi so še vidni
rjavkasti sledovi divje trte,
ki ga je objemala.
Več let se je razraščala po njem;
z gladkimi bleščavimi zelenimi listi
prekrivala njegovo hrapavo sivino;
ga ščitila pred poletno vročino
in ledeno kožo zime,
mu dala rdeč jesenski žar;
se vzpenjala k soncu, luni in ozonski luknji;
noč in dan vztrajala prilepljena nanj.
Ostanki vitic s prisesnimi ploščicami,
ki se trmasto upirajo pozabi,
kazijo fasado kot mozolji.
Blok pri pošti.
Zbuja ga pasji lajež.
V njegovem drobovju vonj po pohanju -
tukaj radi pohajo;
tu in tam tudi
kakšni špageti in juha iz bučk.
Njegovi stanovalci so čebele,
ki zjutraj vzletajo
iz njegovih zehajočih ust
in se vračajo z nabranimi zgodbami.
Včasih okusijo med,
včasih mravljinčno kislino.
Včasih med dozori v kislino.
Tu in tam kak dražeč tujek
zaide v njegove dihalne poti.
V kratkem času ga odstrani
silovit kih.
Blok, ki se je zdel
tako velik otroškim očem,
je študentski koži pretesen.
Odsotnost dvigala postaja
vedno bolj boleča za noge,
ki korakajo k lastnim ruševinam.
Blok, mimo katerega hodi nek moški v službo.
Na bledosivi fasadi so še vidni
rjavkasti sledovi divje trte,
ki ga je objemala.
DIMNIK SLADKORNE TOVARNE
Si dimnik sladkorne tovarne.
Ormoški Eifflov stolp,
brez katerega obraz
mesteca ob Dravi ne bi bil enak.
Slamica, po kateri ilovnata tla
srkajo barvo golega neba.
Znamenitost Ormoža,
vidna nad vrhovi dreves,
ko se peljem proti njemu.
Dimnik, viden tudi ponoči,
ko rdeči lučki
tik pod njegovim vrhom
opozarjata nočne letalce
na nevarnost trčenja.
Dimnik, ki me zasleduje,
ko se peljem
iz mesteca vina in rokometa
in mu kažem hrbet.
Med sprehodom ob jezeru
je njegova podoba najbliže.
Sem trgovinica pri zdravstvenem domu;
tista neopazna v pritličju bloka,
kamor si vstopila,
mogoče iz radovednosti,
mogoče iz želje po sladkarijah,
mogoče si šla s pregleda.
Sladko si pozdravila,
se razgledala po policah,
bolj praznih kot polnih,
in jih odišavila s pristnostjo.
Nisi našla nobenega izdelka,
zaradi katerega bi se vračala?
Na eni od polic,
(tisti nad štajersko ostro moko),
zbira prah paket
sladkornih kristalov besed.
Ostanek časa,
ko se iz dimnika
še ni kadil
modrooki molk.
SPREHOD OB ORMOŠKEM JEZERU
Tekla si pred obadi.
Sproščujoč poletni sprehod ob jezeru
je postal finale olimpijskega teka na sto metrov.
V svoji svetli koži si tekmovala
s samimi temnopoltimi krilatimi dirkači.
Race iz občinstva
so prestrašene pretepale zrak.
Dimnik sladkorne je stal pri miru.
Že nekaj sladkih evropskih let
ne da več nobenega dima iz sebe.
Ubežala si obadom
in roki,
ki jih je odganjala
s tvojih nog in hrbta.
Roki,
spremenjeni v rdečo vrtnico.
Tečem pred obadi,
prilepljenimi na možgansko skorjo,
ki pikajo tudi pozimi.
Iz obglavljene vrtnice
tečejo črne kaplje krvi
s polomljenimi krili.
SLADOLEDAR PRI AVTOBUSNI POSTAJI
Stavek
iz poletnih ust
je avtobus,
ki vozi
po cesti,
položeni
skozi glavo.
Zlizane gume
so polizale
kepico upanja
na odhod
iz zimskega
mesteca
ednine.
ŠTORKLJINO GNEZDO NA KERENČIČEVEM TRGU
Dež mehča zemljo,
poraščeno z zelenimi dlakami.
Ne brijem se več
ob deževnih jutrih.
Niti ob sončnih.
Zemlja je mehka,
poletje pod trdim marmorjem.
Dež pere štorkljino gnezdo,
ki ga gledam skozi okno krste.
Štorklja je odletela
s kratkim krilom.
PROMETNI ZNAKI
Vedel sem,
da moram z desno nogo
pobožati pedal za zavoro,
če zagledam okrogel bel znak
z rdečim robom in številko 40;
vedel sem,
kaj pomeni moder štirikotnik
z belo puščico;
v avtošoli so me naučili,
da moram spustiti predse avtobus,
ki se s postajališča
vključuje v promet;
vedel sem,
komu moram v križiščih dati prednost
in kam moram zaviti.
Sedaj vem le,
da me je cesta pripeljala
do rdečega osemkotnika z belim napisom,
ki ga je upravljavec cest
dal postaviti na obraz,
ki je vame natakal bencin,
ki ni vplival na segrevanje planeta.
In da se veljavnost vozniškega dovoljenja
iz
te
k
a
