Tisti pogovor takrat ob reki, tako neobetaven: dolgo sem čakala na njegov klic, živčna, ker še nisem jedla, sicer čisto mirno sedeč na stolu, potegnjenemu čisto zraven mize, na kateri je čakal črn mobitel, na štedilniku je v pripravljenosti stala ponev z olivnim oljem, na pultu še ne razbiti jajci in nenarezana zelenjava. Ni zamujal, saj sploh nisva bila dogovorjena za uro, vendar nisem želela začeti nekaj delati, da bi potem morala vmes odnehati in odhiteti. Zato sem raje sedela, z glavo podprto na rokah (komolec je mečkal rumen prt), pogledujoč skozi kuhinjsko okno v modro pomladno nebo, v oblak, ki se je plazil mimo, vsake toliko so oči pomignile proti tihemu mobitelu. Ko je končno poklical, sem s knjigo v roki odhitela iz stanovanja in čez cesto, takoj ko sem ga zagledala, se je roka samodejno premaknila proti njemu: »Glej jo, kar tako bi me odpikala – tukaj imaš knjigo, adijo, ali kaj?! --- Kako si?« Po začetni izmenjavi banalnosti o vsakdanjosti in obveznostih je kmalu pričel zastavljati svoja ‘čudna’ vprašanja (meni so prav ta na njemu tako všeč, veliko drugih ga zaradi njih sploh ne prenese). »Veš, saj mi ne rabiš odgovarjati, to kar tako govorim.« Pa sem mu vseeno poskušala. »Pridi.« – Odšla sva proti tržnici, vendar ni našel, kar je iskal, se ustavila na sredini mostu, da bi si zvil cigareto, me za nekaj trenutkov zapustil, da bi pri komu našel vžigalnik, nato sva nekaj časa klepetala --- ne, temu se ne reče tako. Veliko mi je govoril o sebi, še zdaj me to nadvse čudi, o tem, kakšen je, kako deluje, o svojih težavah z ljudmi. Trdila bi, da je eden najbolj socialnih ljudi, kar jih poznam, saj je vedno lahkotno krožil med njimi, pa mi je kmalu poskušal dokazati nasprotno: eno je, da si družaben, nekaj čisto drugega, da si družabno spreten. Predobro se je zavedal, da ljudi s svojimi vprašanji spravlja ob živce, a zakaj? Jih naj sprašuje le o vremenu? In potem ga čudno pogledajo ali pa se mu posmehovalno smejijo. Dejala bi, da iz njega seva otožnost, pa bi se v naslednjem trenutku popravila in zanikala: vselej sem bila obupna pri branju značajev ljudi, ne znam brati njihovih misli (pri njem sicer pogosto sploh ni bilo težav, ker jih je preprosto povedal na glas). V nekem trenutku, ravno med govorom, iz katerega sem sklepala na neko žalost in odmik, sem bleknila: »Midva sva si čisto preveč podobna.« Takoj mi je bilo žal. (Vendar sem mislila na neko drugo sebe, ki je zdaj vsake toliko trkala iz spomina, tisto bolj melanholično, bolj ne-socializirano, nesrečnejšo, šibkejšo...) Nekako prisiljeno se je nasmehnil ali pa se je le meni tako zazdelo, dokončno sva prečkala most in se usedla na neko napol uničeno klopco. Oboževala sem tisti dan, ki je bil tako pomladno toplo lep, sonce in polno mesto sta name delovala olajševalno in okrepčujoče, zanj pa sem bila prepričana, da ali lepote sploh ni opazil ali pa ima nanj ravno nasproten učinek. Sam mi je nekoč dejal, da ne razlikuje med dobrimi in slabimi dnevi – čeprav ali je sploh lahko mislil resno, drugič je namreč priznal, da ima vedno skrajne vzpone in padce v razpoloženju?! »Povej mi, zakaj ljudje hodijo po lokalih, se dobivajo na kavicah, klepetajo – o čem? Saj se sploh ne pogovarjajo, ne spoznavajo …« Zanj je bil pomemben človek, človek kot tak, kaj pa naj bi bili pogovori drugega kot spoznavanje prav tega, takšnega in ne drugačnega človeka kot takega, ki sedi pred tabo, ali samega sebe, ki sediš pred njim. Morda ponovno napačno interpretiram njegove misli: ali imam pravico vzeti iz njih, kar mi je blizu? Tako rada sem se nasmejala njegovim izjavam in nevsakdanjim vprašanjem, vendar nisem želela, da moj smeh napačno razume – to bi mu morala nekoč povedati. Ljudje se mu preveč smejijo, češ kakšna čudna, brezzvezna vprašanja postavlja, iz njihovega postrani nasmeha čuti zaničevalno posmehovanje. A moj smeh… ne, zaradi netaktnosti ga kvečjemu občudujem, če že nič drugega, je vsaj osvežujoč: ‘takšne ljudi redko srečaš’ --- in takrat je šlo še za nekaj več. Druženje z njim je bilo tako lahko, včasih je bil tečen ali pa je hitro izpadel nasilno vsiljiv in sploh ni odnehal ali pa je deloval naveličano odrezav, pa vseeno je bilo z njim lažje. Lahko sem bila sproščena, si z njim privoščila skrajne neumnosti, tudi tečnosti in naveličanosti, da mi je potem simpatično rekel: »Danes si pa tečka, kaj?« In vedno sem vedela, pri čem sem, ker ni igral komedij.
Ne da bi bila zaljubljena in ne da bi bila posebno dobra prijatelja, sva razvila (ali pa sem vsaj jaz čutila tako) nekakšno čudno zavezništvo (pa tudi to ni prava beseda), ki bi lahko trajalo dolgo, neomejeno, ne glede na to, kako pogosto bi se videla ali slišala (kar je bilo dejansko redko) – sam mi je dejal, kako nepomembno je to. In zato mu nisem lagala, čeprav sem odgovorila nekoliko v šali, ko me je vprašal, ali ga imam rada: seveda. Najhitreje si je pridobil moje zaupanje, preden sem se tega sploh zavedala, sproščeno sem se pogovarjala, ne da bi sploh pazila, kaj in koliko mu povem. Nenavadno je, kako nepričakovano lahko nekdo s svojo odkritostjo in direktnostjo povzroči, da si tudi ti popolnoma iskren do njega … nevarno: kaj vse bi mu lahko povedala. Všeč mi je bil, seveda, da pa sem zaljubljena, se ne bi strinjala (čeprav bi po vseh definicijah morala biti); tej označbi sem se močno upirala, čeprav je bil edini, za katerega sem vedela, kolikor sem si sploh priznala, da bi bila takoj z njim, če bi le pomignil s prstom.
Ne, pa vendar, nisem bila zaljubljena. Šlo je za fasciniranost, občudovanje unikatnega karakterja, moči, ki jo je kazal, naklonjenosti, ki jo je včasih izkazoval s svojimi bežnimi dotiki ali tesnimi norčavimi objemi, njegovih besed in misli, sproščenosti, ki je vladala v njegovi bližini, prijetnega občutka, ki se je vsakič pojavil ob njegovem glasu ali pojavi. In tole najino zavezništvo – v resnici sploh ni bilo to: hotela sem se čutiti mu blizu, v resnici pa sva si bila preveč oddaljena. Ko si to priznam, me obide žalost, nostalgija po tistih nekaj popoldanskih minutah …
Šele čez nekaj tednov, mesec dni ali še več sem ob nekem drugem toplem popoldnevu, na travi v senci nekega drevesa začutila, kako mi je zlezel pod kožo, presenetljivo vznemirjenost ob pogledu nanj. Teden dni kasneje sem se že spraševala, zakaj sem mu to dovolila – vse je bilo uničeno, nonšalantna sproščenost je iz moje strani izginila. Mene je bolelo, on se ni zmenil; zame se je vse spremenilo, on je nevedno ostajal enako ravnodušen kot vedno.
MI IN ONI
»Ali sem tudi jaz pingvin?«
»Ne, ti si bela lisica.«
In on beli medved, najhujši vzvišeni plenilec med smiselnimi žrtvami. Malo prej mu je dejala, da je to oksimoron ---
»Enkrat se boš morala odločiti …«
Izbrati stran, biti z njimi kot naivna potencialna žrtev ali se končno postaviti proti, prenehati s svojim hinavskim prehajanjem med obema, kakor ji pač ugaja, se končati praktično obnašati nasprotno, kot se teoretično predstavlja, izgubiti svojo z neodločnostjo zasvojeno udobnost – karkoli bi že bil rezultat.
In če to pomeni zanikati vse… ?
»Pusti družino…« In kaj še? »… kolikor je sploh meni to uspelo …« Koliko je ona česa takega sploh zmožna?
Nič več ni bilo političnega in družbenega, razsežnosti so ostajale v ozadju, nekje na tistem pločniku, kjer se je vse začelo z razbito steklenico in nepotrebnim priznanjem norosti, kjer se je vse začelo z osebnim, zato da se je zdaj na koncu – zgolj zanjo – lahko tja spet vrnilo. On je bil doma v tem socialno angažiranem revolucionarstvu, tej ‘možnosti upora’, ki je zanjo v njenem egocentrizmu ostajala uganka, katere rešitvi se je vztrajno izogibala.
Vsi smo nori. »V tej družbi si nor, če si normalen --- ti si nora, ker si normalna.« Ne – si res mogel?! Izreči edino stvar, ki jo uspe prizadeti?! Ker se je ponavljala, tisočkrat slišana, na različne načine, nekajkrat s preznanimi glasovi notranjosti, enkrat, tik preden te je srečala, z drugimi besedami od nekoga, katerega status počasi pridobivaš… Zakaj ni še sama v tistem trenutku razbila steklenice, zakaj je raje iz nje naredila nov požirek?
Bi zopet ponovila svoj dobro znani postopek izpostavljanja vsega, za kar ve, da drugega moti na njej?! Kako naj poudari svojo malomeščanskost – ali je bila prava buržoaznost? Z opozarjanjem – saj veste – na vse, kar ni lepo. Začni!: Oditi morava --- imaš denar --- mraz je --- pazi, da ne poliješ ---
ŽIVI
Ko je tako na trdi, mrzli, hrapavi skali pod zimzelenim borovcem opazovala morje, se ji je zazdelo kot množica posameznikov, ki želijo biti opaženi, se trudijo priti na vrh, prebiti se višje od povprečne gladine: nekateri ostanejo na dnu ali vsaj zgolj nekje pri površini, drugi pa imajo srečo in postanejo izbranci – veter jih ponese in ljudje jih opazijo, se čudijo in navdušujejo nad njimi, dokler morda s svojo vnemo kot cunamiji vsega ne uničijo. Sila razmer jo je prisilila k premiku, nasilnemu umiku bi si dejala, na poti po s kamenčki in kamni posutim peskom je pogled le poskušala odmakniti od valujočega morja, včasih ga je dobrodelno zakril pramen črnih las, nihajočih v osvežujoči sapi, za trenutek so njeno pozornost ugrabile kaplje (slane ali pa je bil tu že začetek plohe?) … In prav to neenakomerno, na videz bojevito, nihanje valov jo je znova opozarjalo na vse njene nesposobnosti, zaradi katerih se je borbi s čimerkoli zunanjim tolikokrat odpovedala, s tisto lastno notranjo pa bila skorajda zasvojena, odvisna od ponavljajočih se porazov. Pa ni bila nesrečna, vsaj ta trenutek ne, pa niti verjela ni zares v takšen pojem, ampak ali se ne vpraša vsak včasih, zakaj mu je tako nemogoče izpolniti lastne želje, zakaj se cilji, ko se približajo, pokažejo kot preveliki, zakaj zamrzne v trenutku, ko sanjarije postanejo vsemogočna resničnost. Bilo je preprosto: vse, kar jo je potrlo, je bila zgolj občutenje lastne nezmožnosti v čimerkoli, kar šteje, zanjo šteje. Naj se odpove vsem želenim poklicem zgolj iz prepričanosti, da jim ne bo nič doprinesla, da je največ, česar je sposobna biti, zgolj njihova nema karikatura? Izraziti te skrbi naglas bi bilo absurdno, ljudje bi jo v tolažbi spodbujali, ne da bi razumeli. Že leta se je poskušala sprijazniti s tem, da pač ni pametna, da pač premalo ve in zna, da pač nekatere stvari niso zanjo, da mora pač najti nekaj drugega… vsakič naleti na isto težavo. Zakaj ne bi obupala, preden jo preinteligentni izrazi in podatki dokončno pokopljejo, in sprejela službo, v kateri bi lahko povsem vsakdanje uživala v njenem nenaporu, in potem doma, v prostem času izpolnjevala svoja hrepenenja brez pričakovanj?, je pomislila, ko je iz majhne potke zavila navzgor proti stopnicam in se z nasmehom ozrla na razgled, ki se ji je ponujal iz terase – borovec pri borovcu, sama temna zelena na sivem ozadju – »Saj ne potrebujem veliko denarja…«. (Zakaj se preprosto ne more odreči veličini, nekemu višjemu življenju in se pridružiti trumi povprečnežev, zaživeti naivneje, a srečneje?) Veter ji je povsem razmršil še mokre razpuščene lase; tako kot se je v poznem popoldnevu nastavljala toplemu soncu, ji je zdaj ugajala hladilna moč oblastnih sunkov. Odpovedala bi se strastni karieri, ne da bi se odpovedala strastem, vodila bi svojo naivnost, ne da bi kdorkoli pričakoval rezultate. Zanje je bila preveč vodljiva in nesamostojna v mišljenju; pogosto posluša, kaj govorijo, in nato obdeluje podatke – prehitro se da prepričati: sofisti bi imeli z njo malo dela – in preveč bere, kaj so ugotavljali ostali, šele potem sama začenja razmišljati. Zato obožuje citate, ki vse tako bolje povedo, tisto, o čemer lahko ona le na dolgo in široko razglablja. Morda je bila prav prevelika strast njena težava. Na njeno razpoloženje in mišljenje v nekem določenem trenutku najbolj vpliva dejstvo, kaj v tistem obdobju bere ali posluša. In to masivno vpliva – kot da sama ne bi znala čutiti nič in zato požira čustva iz umetnosti (misli iz filozofije), kakor da bi bila od nje odvisna, da bi se brez nje izgubila, da bi sebe brez nje izgubila; včasih se ji zgodi, da ima že na pol erotičen odnos do nje. Tako ji trenutni pisatelj ali obdelano književno obdobje ponuja vse vrednote in začasno najbolj primeren odnos do resnice, ali pa tisti filozof ponuja najboljšo razlago etike, umetnosti, ljubezni, resnice, vesolja… Kaplje so pridobivale na odločnosti, veter je postajal hladnejši, zopet ji je bilo žal, ko se je morala zaradi bližajoče se nevihte (nad horizontom je že ujela nekaj strel, zagotovo jih bo kmalu tudi zaslišala) umakniti v notranjost hiške. Bližajoči se večer je bil popoln za kakšno tiho meditacijo; z vsem bitjem je čutila hvaležnost, da je dan lahko preživela v samoti… saj se ji bo kmalu že nekdo pridružil, a za zdaj ima vse to le zase. Šele nedolgo nazaj se je začela zavedati lepote in bogastva nevihtnih večerov; prej se jih je bala, celo mrzila jih je. Zdaj pa je opazila, da ji ponujajo neomejeno svobodo, saj je ob takih trenutkih najlažje, najuspešneje in, kar je najlepše, z največjim užitkom brala ali razmišljala. Prinesli so ji mir, ki ga je tako potrebovala, ob gledanju spreminjanja barv oblakov in prisluškovanju tihega (ali glasnejšega) škrebljanja dežnih kapelj, pa tudi veličasten navdih, ne samo delovni, predvsem tisti življenjski. Vendar pa, si je priznala, je še vedno grozljivo, če te sredi noči zbudi močan grom ali ko začutiš, da vse vibrira zaradi vztrajnosti mučnega zvoka. Tokrat se ne bo prepustila žalosti ali melanholiji, ozračje je bilo za kaj takega preveč idilično, in tokrat je vedela, da lahko tudi s svojimi omejenimi sposobnostmi uživa življenje, mogoče prav zaradi njih. Kar v resnici šteje, je zgolj strastno občutenje v njeni dejavnosti – zakaj bi moral zanjo vedeti kdorkoli drug, zakaj bi morala nekoga prepričevati v to, da razume, če ji je dovolj, da občuti? V resnici ne ve, ali si sploh želi kariere, kot nekdo, ki ni pripravljen zares delati, ki potrebuje čas, da se zapre… »Odvrzi cilje in zgolj deluj…«: v tem primeru sedenja na pletenem gugalniku, s pogledom še vedno skozi okno in veje uprtim v nebo, a že s knjigo v roki, je to delovanje pomenilo branje in vse, kar ji tekoča beseda lahko prinese – tisto, kar ji nihče ne more odvzeti, če je imela njena babica prav, nekoč takrat v otroštvu, ko jo je povsem nepotrebno spodbujala k učenju. Za trenutek je misli prevzela podoba, v naslednjem je že podoba zbudila novo misel. Za velik dosežek si šteje, če ima prazno glavo, nič ne razmišlja, le gleda v svet. Ker je to zanjo težko kot sto petdeset zlatih hroščev. Vseeno pa bi znorela, če bi ji misli otopele za dalj časa: če bi izgubila sebe, tako pomemben del sebe, da nič drugega ne bi pomenilo več kakor nepopisani koščki umazanega papirja. Mislim, torej živim – He! Teženje, hrepenenje, gledanje naprej, obračanje nazaj, levo in desno, vrteti se okoli okoli in opazovati vse naokoli, dvigniti pogled navzgor, odleteti tam gor, potovati po nebu, se naučiti vsakič znova pristati na trdih tleh, ker točno veš, kje je tvoja trdna točka. Že po Descartesu je lahko le ena. (Ampak ne – slaba primerjava, tu nikakor ne gre za nek subjekt, mislečo substanco, karkoli podobnega…) In iz tega si naj naredi poklic?! Saj je s svojimi vprašanji nagovarjala zgolj sebe, s svojimi oznakami menila le sebe. Ni je zanimalo ‘kaj je človek?’, ampak ‘kdo sem?’ – pa čeprav je res, da je tisto, v čemer si najbolj individualno poseben, na tebi tudi najbolj klišejsko človeško... Sicer pa ni šlo zgolj za delo in kariero, celotno življenje ji je opredeljevala njena neodločnost, neki stalni ne zmorem dovolj, večno nezadovoljstvo in zahtevanje po več in še (toliko strahov je imela, da se je strah pred smrtjo med njimi izgubil) … razen v trenutkih, ko se je življenju prepustila, ko ga je znala tako užiti v vsej vznemirjeni umirjenosti, ko je lahko za trenutek pustila analiziranje samemu sebi – a takrat ni šlo za podobo, ki bi ji obvladala misli, temveč za globoko občutenje, zaradi katerega so bile le-te precej preprostejše. Prvi glasnejši grom je za sekundo zaustavil čas, potem pa na videz vse pospešil: veter je izgubil ovire in dež vsakršno zavoro, strele svojo oddaljenost. Narava te ob takem vremenu prisili, da si tu. Trud je napaka, si je dejala, trud je preblizu razčlenjevanju, z njima prehitro nisi več tu, odpoveš se možnosti sreče. (In včasih je prisegala na trud, na ‘TRUD, trud, trud!’, ki bi zadostoval.) Izpljuni, izpljuni. Odpihni. Sproži. Sreča, ljubezen… vse tisto, v kar ne verjame in si hkrati obupano želi, da se ji potem včasih zazdi, da je točno tisti trenutek, ko nehaš verjeti v srečo, ljubezen… točno isti trenutek, ko si vse to šele zares začneš želeti, globoko in iskreno, ker se šele v tistem trenutku lahko začne hrepenenje. Romantiki, ki ob trku z realnostjo postanejo idealisti. Nihče drug ne ve bolje, da ljubezen in sreča ne obstajata, da sta zgolj podobi, malomeščanski vrednoti, v svojem uporu proti njima pa se ju z nenehnim poudarjanjem, blebetanjem, kolovratenjem okoli njiju ravno najbolj oklenejo; goli besednjak jim najprej vdre v misli in kri, nato ukorenini v kipečih pljučih in gorečem srcu. Ni čudno, da se jim malomeščani smejijo, jim pravijo bedaki, ki so bolj kot oni sami nasedli lepi podobi, ki kot sprejeta laž vsem olajša življenje, upornikom, ki jo sprejmejo kot lažno resnico pa ga neozdravljivo zagreni. Kot tak idealizem ne more biti nič drugega kot pekel. (Dodajmo še ščepec svobode.) --- In tisto čudenje (morda prav nad tole razkošno kažočo se močjo narave) kot izvor vsega vrednega, kot pogon in počutje?! To thaumazein … nek lik realista bi mu rekel ne. Čudenje izžene bit. Biti pomeni zgolj biti, biti v pri z to vse… Nepopravljiva napaka filozofov (in umetnikov?) je ta korak ven s prvim začudenim pogledom, ki ni zgolj občudujoč, in prvim zastavljenim vprašanjem, s katerim preprosto biti ni dovolj. Krog se ji je tako razodel v novi podobi, ki se izrisuje z vedno novimi čudenji in vprašanji, koraki, ki imajo zgolj dve izbiri: hodi naprej po stranici vse do konca, ki je bil začetek, ali pa se ustavi nekje vmes in ga pusti nedokončanega. Nazaj pa ne gre, za vsakim korakom se takoj postavi neprehoden zid. Vrnitve ni, a če želiš, lahko nekaj trenutkov ali večno uživaš v udobnosti zidovja, ki s svojo trdno varnostjo daje občutek, da ti je vsaj za zdaj vse jasno. Če ne ali dokler spet ne začutiš žgočega hrepenenja, ki žene naprej proti svojemu izvoru. Tisti lik realista pa ni nikoli naredil tega koraka, je kot človek, ki je ušel izgonu iz raja in ki ga zato v nasprotju z ostalimi ne spremlja nenasitni ponos in hkratni neutišljivi sram, ki zasledujeta večni občutek krivde. In tako niti mistika ni nič posebnega, le da koraka bolj zaverovano in z manj želje po odgovorih, njo motivira zgolj podoba, ki se ji s svojim približevanjem oddaljuje. In končno upanje je lahko le, da korakanje ne preide v navado, da v svojem slepem hitenju in sanjavi počasnosti ne pozabiš obstati na cilju, ravno zato ker je vsak konec nov začetek. Odložila je knjigo in prižgala glasbo. Nevihta se je umirila, potuhnila, prepustila glasbi ves njen prostor. Minevale so minute, v katerih se je izgubljala. Ob poslušanju glasbe in z zaprtimi očmi je občutila neskončnost, večnost (– lepota), črno praznost ali prazno črnino, kot da mene ni ali pa da je vse, močan občutek smrti, (ne le njene bližine, ampak vseprisotnosti) (– bežen strah), ki pa je znotraj vseeno polna življenja. (Čigav vpliv?!)
TOLIKIČ
Drugič: je sedela na robu postelje, s čudnim občutkom popolnega nerazumevanja dogajanja; kako se je znašla tukaj, na robu lastne postelje, kako ni sanjala, da nekdo leži zraven nje po nečem, v kar se ni spominjala, da bi privolila… verjetno že, kdaj, kako, nekje. Tokrat sta celo zaspala in se polovično še bolj zmedeno zbudila. Spomni se že, ampak mislila je, da se ni zares zgodilo. Še en manični narcis, ki naj ji bo v navdih: kaj naj nato? Zaradi moških v svojem življenjem se bo morda končno naučila, da naj vse visi navzdol po svoje, da naj ji bo po punkovsko prekleto vseeno za norme, pa naj si kdorkoli misli, kar si pač že želi. Iz izgubljenosti v dolgčasu brezdelne študentske buržoazije, kronične lenobnosti in samotnosti pride vzklik: »Hočem, da se mi spipa, pizda!« – ne iz filmov, iz večernega programa na radiu, ki naj bi ga nihče ne poslušal. To jutro upa, da bodo zavrteli rock’n’rollovski rock, blues po waitsko. Prižge ga in zasliši neko elektroniko… Tipične krize mladostnih let se ne rešujejo z delom, resnim študijem, učenjem na polno, intenzivnim branjem, kje ste že to videli? Vsak dan se pogleduje po filmih, ki naj okupirajo tvoje misli in ti diktirajo razpoloženje, po glasbi, s katero se želiš obsedeti, po omami, ki ni umetna po izvoru, ampak po goli igri videza, po družbi, ki ti niti malo ne paše, samo zato da lahko vse zapustiš, da rečeš, danes nisem komunikativno naravnan, in ponavljaš isto dan za dnem: Življenje ni zame. Obnavljaš svojo šestnajstletnost, ker nekaj-čez-dvajset-letnost zahteva delovanje, ti pa bi se rad zgolj umaknil, se odločil in izgnal. Kaj potem počne ta človek na njeni posteljnini, jo tako nemarno maže s svojim smrčanjem? Hočem biti nihče za druge! Imam pogum?! Naj se zbudi in odide, kot da je nevidna, in za njim ne bo vrgla polne skodelice kave. Trdnost, vztrajnost, aktivni nihilizem, nekaj pač, kar naj ji vrne voljo, da propade in zaživi. Ne gre za to, da te je strah; to hočeš biti bolj kot vse, hočeš, kar veš, da se ne odobrava, kar niti sam kot superego morda ne odobravaš. Pasti in ne vstati, v tem je lepota: ne v Feniksu, ampak v pepelu. Zakaj odreči se trpljenju, ki je življenje, če pomeni zgolj nenehno zasledovanje želje, kar je enako: sledenje vsemu, kar je? Namesto svojih obveznosti futraj radovednost in lakoto. Po vseh kaotičnih občutkih jeze, zamer, krivde in obžalovanj se začni poslavljati in šele čez nekaj tednov pogrešati, sesuj se takoj, prepričaj se, da si šibek in si takoj zatem dokaži nasprotno, si vzemi dva tedna totalno hudega tripa, brez substanc, razen občasnega kozarca rdečega vina, namenoma pozabi na nekatere zaključke in se vračaj nazaj, na prej od prej – potem šele pojdi za eno noč ali jutro odločno naprej. Dvakrat torej.
Tretjič: se je na svoji postelji zbudila sama, hvaležna za samotno pitje vroče kave, ki je sledilo. Tokrat se ni mislila vračati, človek je odšel, še preden bi mu to zabičala, čeprav tega niti ni več nameravala. Izbrisati še praznino, ki ostane, kot nihče in nedelujoči izbrati svoj aktivni nihilizem... nekaj, da lahko zaživiš v družbi, ne da bi ti na ustnice vselej prihajali kvazi samomorilski stavki, ki jih sam ne razumeš ubijajoče. Delovati pritlehno morda. Kaj to pomeni namesto nedelovanja? Včerajšnji film z razbitim stanovanjem za konec ji ponuja nek odgovor --- ali tale mili jazz, s katerim so ji danes ustregli na radiu? Jezne množice so se zbrale na ulicah Evrope… Jeza?! Kakor da je ne bi čutila, je zaprta v svojo sobo preživela najbolj medel dan tistega tedna, se odpravila ven, ko so se množice skupaj z njenimi zavednimi sovrstniki poskrile in so ulicam zavladali navadni ljudje, ki so spregledali njene zmešane poglede in neujemanje – implikacije te besede ji naslednje jutro niso dale miru. Zamera ali lastna krivda?! Nevidnost kot obrambni mehanizem, njen evolucijski prispevek, ki ga verjetno ne bo nikomur zapustila --- ji bodo oprostili njegovo hinavščino? Kaj se futra, ko ni več lakote? Sili se ali životari. Ji je od kreposti še kaj ostalo? Drži se revščine… Ko ne poznaš več zvestobe, ti drugega ne preostane. Vzeti za svoje laži: gledati, videti, čutiti, da so tu, vedeti, da so tu, samo da so zdaj tu, upati, da bodo zmeraj tu! da obstanemo? Notranje gniti. Umolkni, odpovej se služenju, prepusti se posmehu in znori.
Šestič: je bila njena postelja prazna, potem ko je že poskrbela sama zase. Nikogar doma, miren večer, potem nekakšen psihoanalitični preboj in nespečnost. Odločilne točke življenja in takšne banalnosti determinirajo?! In nato kakšna težka veriga manj? Brez dodajanja topovskih krogel, prosim. Biti sam sebi dostojen terapevt ha! Lebdeti v čudnem niču tesnobe, da ugotoviš, da so pod tabo tla in nad tabo oblaki in okoli tebe... kje so zidovi?! Stene so že izginile, vrat ni več, okna so odprta --- odvrzi ključe, ko postanejo brezsmiselni – brez! Ne izstopati skozi glavna vrata, hoditi ob glavnih poteh, gledati v oči in oditi, preden izvedo, kdo si. Naslednji večer jo bo zaskrbelo, ali ni tik pred padcem v večno brezno noči – izgublja krmilo, bo imela vzmet? Mogoče pa tako resnično življenje v resnici je, tale rob, hoja ob prepadu, stanovati na pobočjih Vezuva, nikoli ne čisto vedeti, kaj sledi iz tebe, ker vzorci racionalnosti in navade iz strahu ne delujejo več. Ko ni superega, zavlada id, in potem se mogoče sčasoma uveljaviš ti. In kdo naj bi to bil? Noče biti tista gosenica, tako zagledana vase, da pozablja postati metulj. Naj mirno stoji na dežju – naj se nedolžne kaplje pregrešijo, dotaknejo grešnega telesa in ga --- očistijo sledi izvirnega greha?! Ne: naj jih pustijo, naj se spominjajo, naj le podoživljajo! Mokra trava, hitra misel, skrivališče je drevo … In zdaj naj iz tega gradi svoj svet, ob zimzeleni glasbi na radiu celo zapleše, pokliče nekoga, ki ne izpade. Ne gre za to, da lahko jaz vse premagam, ampak da mene nihče ne more prehiteti. Kaj je človek z ideali, kaj življenje s popolno strastjo? »Kup nekoristne šare in nepotrebne krame.« Osvoboditi se kot človek in končno pisati. Jutro dočakaš z bledim obrazom in globokimi podočnjaki, pozabiš na nemoč otroka, usahlih lic, žarečih oči korakaš po mestu, pogleduješ v enolične izraze in kimajoč zažvižgaš. Vidiš v izničenosti?
Prvič: se je ob robu postelje razbil svečnik.
IZPOVED NORCA
»--- življenje kot plovba med Scilo in Karibdo, poskušati priti čez --- v bistvu ne, čakati, ker (intuitivno) poznaš nevarnost, potem pa zaradi svojega močnega stremljenja, hrepenenja, ne moreš več obstati, večno krožiti pred njima in tvegaš --- od katere žrtev želiš biti? …. Je od tu ta strah pred življenjem, ker čim začneš živeti, poslušati tisto nenavadno slo, si obsojen na nihanje med norostjo in smrtjo? Na dve plati enega neobstoja? Ker imam občutek, da se odločam med dvema breznoma, vržena v njuno sredino, ki je tako prazna, da ji hočem za vsako ceno uiti in začutiti veličino (prostega) padanja, ker morda sploh nimam izbire - tudi če ne zberem poguma za skok, me bo sredina uspavala, tako omamila, da bom nezavestno vseeno padla. V vsakem primeru pa je sredina ozka in spolzka, tudi čista sredina je že rob, nenehna bližina prepada, vedno znova me zaniha v smer k enemu, vedno znova kot protinapad k drugemu. In vedno znova drega neznana sila, da ne morem obstati na mestu, se za nekaj trenutkov usesti, uleči, zaspati, se zbrati in pomiriti, ne prenese miru, ne prenese obstanka, ob živce jo spravlja moje ravnotežje – pusti mi ga za kakšen trenutek – nekoč je bila tako prijazna, da ga je pustila nekaj mesecev, podaljšala na nekaj let, in potem udarila z obnovljeno močjo: morala sem se pridržati na nekem kamnu, na nekem listu rastline, papirja… gledala sem v temo in nisem vedela, ali zrem v smrt ali pa izgubljam vid, izgubljam pamet … nisem izgubljala sluha, ne tipa, ne vonja, mislim, da sem celo okušala z jezikom – čutila preveč, ohromela, križalo se je --- ker nikoli ne veš, kateri prepad je katera izguba, veš? Kako govoriti nato o odločitvi, o svobodi…? Morda to pride z leti, izkušnjami, nekoč pogledaš navzdol in prepoznaš, kaj tam umanjka, kaj ti kaže. In tukaj ni prostora, me razumeš? Zdaj govorim, ti govorim – kam? ---«
VSEBINA + OBLIKA
Pred leti sem našla svojo štiriperesno deteljico – in s tem iztrošila vso srečo. Takrat sem se sprehajala po dokaj čistem travniku, po soncu, prekritem le z redkimi oblaki, precej bele barve. Nisem je iskala, če mi verjamete ali ne. Zelena bilk in modra neba sta mi bili dovolj, vsebina, vsebina, polna vsebina, ni me zanimala oblika. Potem so se pred mano, ko bi jih skoraj pohodila, pojavili štirje majhni listi v obliki srca. Oblika me je v trenutku zaslepila, zatrla sijaj vsebine, ki še zdaj v meni vpije: »Zakaj nisi tistih štirih peresnih src raje pohodila? Zahtevam pojasnilo! Slišiš?! ...«. Skoraj omamljena sem zaslišala glasek, ki mi je dovolil rastlinski poganjek odtrgati. Kje sem imela razum, kajne? Utrgati poganjek, ali ne pomeni to --- ubiti ga?! Kal iztrgati hranilni prsti, ga prepustiti žgočemu soncu, neizprosnim plenilcem. Ampak to je bilo takrat, tista preteklost, ki se je nenehno oklepam, ker mislim, da mi je z nujnostjo svojega obstoja determinirala zdaj: zdaj, ko hodim, dokler me ne prime teči, ko tečem, dokler se nekje ne zrušim, po travniku, ki je kot za šalo vedno bolj poln deteljic, deteljic, ki dušijo travo in katerih srca se raje parijo neparno. Muči me neskončni pogled na sama trojna peresa in včasih se vprašam, ali ni bila parnost moje prve zgolj privid, nujna zabloda uma, da lahko zdaj kroži v svoji iluziji. Mojo deteljico sem namreč nekje izgubila, jo morda pozabila, ko je bila tako ali tako že vsa posušena in skremžljena, in zdaj nimam več dokaza, da je obstajala, točno taka kot si jo zamišljam. Lahko vam je reči, da je vse to nepomembno, da naj se z odsotnostjo dokaza zruši vsa teorija in opusti vso raziskovanje, dokler ne dobi morda spet svojega temelja. A zame moja deteljica ni le nemočna hipoteza. Ne ni bila, ni.
TISTI
Tisti pogovor takrat ob reki, tako neobetaven: dolgo sem čakala na njegov klic, živčna, ker še nisem jedla, sicer čisto mirno sedeč na stolu, potegnjenemu čisto zraven mize, na kateri je čakal črn mobitel, na štedilniku je v pripravljenosti stala ponev z olivnim oljem, na pultu še ne razbiti jajci in nenarezana zelenjava. Ni zamujal, saj sploh nisva bila dogovorjena za uro, vendar nisem želela začeti nekaj delati, da bi potem morala vmes odnehati in odhiteti. Zato sem raje sedela, z glavo podprto na rokah (komolec je mečkal rumen prt), pogledujoč skozi kuhinjsko okno v modro pomladno nebo, v oblak, ki se je plazil mimo, vsake toliko so oči pomignile proti tihemu mobitelu. Ko je končno poklical, sem s knjigo v roki odhitela iz stanovanja in čez cesto, takoj ko sem ga zagledala, se je roka samodejno premaknila proti njemu: »Glej jo, kar tako bi me odpikala – tukaj imaš knjigo, adijo, ali kaj?! --- Kako si?« Po začetni izmenjavi banalnosti o vsakdanjosti in obveznostih je kmalu pričel zastavljati svoja ‘čudna’ vprašanja (meni so prav ta na njemu tako všeč, veliko drugih ga zaradi njih sploh ne prenese). »Veš, saj mi ne rabiš odgovarjati, to kar tako govorim.« Pa sem mu vseeno poskušala. »Pridi.« – Odšla sva proti tržnici, vendar ni našel, kar je iskal, se ustavila na sredini mostu, da bi si zvil cigareto, me za nekaj trenutkov zapustil, da bi pri komu našel vžigalnik, nato sva nekaj časa klepetala --- ne, temu se ne reče tako. Veliko mi je govoril o sebi, še zdaj me to nadvse čudi, o tem, kakšen je, kako deluje, o svojih težavah z ljudmi. Trdila bi, da je eden najbolj socialnih ljudi, kar jih poznam, saj je vedno lahkotno krožil med njimi, pa mi je kmalu poskušal dokazati nasprotno: eno je, da si družaben, nekaj čisto drugega, da si družabno spreten. Predobro se je zavedal, da ljudi s svojimi vprašanji spravlja ob živce, a zakaj? Jih naj sprašuje le o vremenu? In potem ga čudno pogledajo ali pa se mu posmehovalno smejijo. Dejala bi, da iz njega seva otožnost, pa bi se v naslednjem trenutku popravila in zanikala: vselej sem bila obupna pri branju značajev ljudi, ne znam brati njihovih misli (pri njem sicer pogosto sploh ni bilo težav, ker jih je preprosto povedal na glas). V nekem trenutku, ravno med govorom, iz katerega sem sklepala na neko žalost in odmik, sem bleknila: »Midva sva si čisto preveč podobna.« Takoj mi je bilo žal. (Vendar sem mislila na neko drugo sebe, ki je zdaj vsake toliko trkala iz spomina, tisto bolj melanholično, bolj ne-socializirano, nesrečnejšo, šibkejšo...) Nekako prisiljeno se je nasmehnil ali pa se je le meni tako zazdelo, dokončno sva prečkala most in se usedla na neko napol uničeno klopco. Oboževala sem tisti dan, ki je bil tako pomladno toplo lep, sonce in polno mesto sta name delovala olajševalno in okrepčujoče, zanj pa sem bila prepričana, da ali lepote sploh ni opazil ali pa ima nanj ravno nasproten učinek. Sam mi je nekoč dejal, da ne razlikuje med dobrimi in slabimi dnevi – čeprav ali je sploh lahko mislil resno, drugič je namreč priznal, da ima vedno skrajne vzpone in padce v razpoloženju?! »Povej mi, zakaj ljudje hodijo po lokalih, se dobivajo na kavicah, klepetajo – o čem? Saj se sploh ne pogovarjajo, ne spoznavajo …« Zanj je bil pomemben človek, človek kot tak, kaj pa naj bi bili pogovori drugega kot spoznavanje prav tega, takšnega in ne drugačnega človeka kot takega, ki sedi pred tabo, ali samega sebe, ki sediš pred njim. Morda ponovno napačno interpretiram njegove misli: ali imam pravico vzeti iz njih, kar mi je blizu? Tako rada sem se nasmejala njegovim izjavam in nevsakdanjim vprašanjem, vendar nisem želela, da moj smeh napačno razume – to bi mu morala nekoč povedati. Ljudje se mu preveč smejijo, češ kakšna čudna, brezzvezna vprašanja postavlja, iz njihovega postrani nasmeha čuti zaničevalno posmehovanje. A moj smeh… ne, zaradi netaktnosti ga kvečjemu občudujem, če že nič drugega, je vsaj osvežujoč: ‘takšne ljudi redko srečaš’ --- in takrat je šlo še za nekaj več. Druženje z njim je bilo tako lahko, včasih je bil tečen ali pa je hitro izpadel nasilno vsiljiv in sploh ni odnehal ali pa je deloval naveličano odrezav, pa vseeno je bilo z njim lažje. Lahko sem bila sproščena, si z njim privoščila skrajne neumnosti, tudi tečnosti in naveličanosti, da mi je potem simpatično rekel: »Danes si pa tečka, kaj?« In vedno sem vedela, pri čem sem, ker ni igral komedij.
Ne da bi bila zaljubljena in ne da bi bila posebno dobra prijatelja, sva razvila (ali pa sem vsaj jaz čutila tako) nekakšno čudno zavezništvo (pa tudi to ni prava beseda), ki bi lahko trajalo dolgo, neomejeno, ne glede na to, kako pogosto bi se videla ali slišala (kar je bilo dejansko redko) – sam mi je dejal, kako nepomembno je to. In zato mu nisem lagala, čeprav sem odgovorila nekoliko v šali, ko me je vprašal, ali ga imam rada: seveda. Najhitreje si je pridobil moje zaupanje, preden sem se tega sploh zavedala, sproščeno sem se pogovarjala, ne da bi sploh pazila, kaj in koliko mu povem. Nenavadno je, kako nepričakovano lahko nekdo s svojo odkritostjo in direktnostjo povzroči, da si tudi ti popolnoma iskren do njega … nevarno: kaj vse bi mu lahko povedala. Všeč mi je bil, seveda, da pa sem zaljubljena, se ne bi strinjala (čeprav bi po vseh definicijah morala biti); tej označbi sem se močno upirala, čeprav je bil edini, za katerega sem vedela, kolikor sem si sploh priznala, da bi bila takoj z njim, če bi le pomignil s prstom.
Ne, pa vendar, nisem bila zaljubljena. Šlo je za fasciniranost, občudovanje unikatnega karakterja, moči, ki jo je kazal, naklonjenosti, ki jo je včasih izkazoval s svojimi bežnimi dotiki ali tesnimi norčavimi objemi, njegovih besed in misli, sproščenosti, ki je vladala v njegovi bližini, prijetnega občutka, ki se je vsakič pojavil ob njegovem glasu ali pojavi. In tole najino zavezništvo – v resnici sploh ni bilo to: hotela sem se čutiti mu blizu, v resnici pa sva si bila preveč oddaljena. Ko si to priznam, me obide žalost, nostalgija po tistih nekaj popoldanskih minutah …
Šele čez nekaj tednov, mesec dni ali še več sem ob nekem drugem toplem popoldnevu, na travi v senci nekega drevesa začutila, kako mi je zlezel pod kožo, presenetljivo vznemirjenost ob pogledu nanj. Teden dni kasneje sem se že spraševala, zakaj sem mu to dovolila – vse je bilo uničeno, nonšalantna sproščenost je iz moje strani izginila. Mene je bolelo, on se ni zmenil; zame se je vse spremenilo, on je nevedno ostajal enako ravnodušen kot vedno.
MI IN ONI
»Ali sem tudi jaz pingvin?«
»Ne, ti si bela lisica.«
In on beli medved, najhujši vzvišeni plenilec med smiselnimi žrtvami. Malo prej mu je dejala, da je to oksimoron ---
»Enkrat se boš morala odločiti …«
Izbrati stran, biti z njimi kot naivna potencialna žrtev ali se končno postaviti proti, prenehati s svojim hinavskim prehajanjem med obema, kakor ji pač ugaja, se končati praktično obnašati nasprotno, kot se teoretično predstavlja, izgubiti svojo z neodločnostjo zasvojeno udobnost – karkoli bi že bil rezultat.
In če to pomeni zanikati vse… ?
»Pusti družino…« In kaj še? »… kolikor je sploh meni to uspelo …« Koliko je ona česa takega sploh zmožna?
Nič več ni bilo političnega in družbenega, razsežnosti so ostajale v ozadju, nekje na tistem pločniku, kjer se je vse začelo z razbito steklenico in nepotrebnim priznanjem norosti, kjer se je vse začelo z osebnim, zato da se je zdaj na koncu – zgolj zanjo – lahko tja spet vrnilo. On je bil doma v tem socialno angažiranem revolucionarstvu, tej ‘možnosti upora’, ki je zanjo v njenem egocentrizmu ostajala uganka, katere rešitvi se je vztrajno izogibala.
Vsi smo nori. »V tej družbi si nor, če si normalen --- ti si nora, ker si normalna.« Ne – si res mogel?! Izreči edino stvar, ki jo uspe prizadeti?! Ker se je ponavljala, tisočkrat slišana, na različne načine, nekajkrat s preznanimi glasovi notranjosti, enkrat, tik preden te je srečala, z drugimi besedami od nekoga, katerega status počasi pridobivaš… Zakaj ni še sama v tistem trenutku razbila steklenice, zakaj je raje iz nje naredila nov požirek?
Bi zopet ponovila svoj dobro znani postopek izpostavljanja vsega, za kar ve, da drugega moti na njej?! Kako naj poudari svojo malomeščanskost – ali je bila prava buržoaznost? Z opozarjanjem – saj veste – na vse, kar ni lepo. Začni!: Oditi morava --- imaš denar --- mraz je --- pazi, da ne poliješ ---
ŽIVI
Ko je tako na trdi, mrzli, hrapavi skali pod zimzelenim borovcem opazovala morje, se ji je zazdelo kot množica posameznikov, ki želijo biti opaženi, se trudijo priti na vrh, prebiti se višje od povprečne gladine: nekateri ostanejo na dnu ali vsaj zgolj nekje pri površini, drugi pa imajo srečo in postanejo izbranci – veter jih ponese in ljudje jih opazijo, se čudijo in navdušujejo nad njimi, dokler morda s svojo vnemo kot cunamiji vsega ne uničijo. Sila razmer jo je prisilila k premiku, nasilnemu umiku bi si dejala, na poti po s kamenčki in kamni posutim peskom je pogled le poskušala odmakniti od valujočega morja, včasih ga je dobrodelno zakril pramen črnih las, nihajočih v osvežujoči sapi, za trenutek so njeno pozornost ugrabile kaplje (slane ali pa je bil tu že začetek plohe?) … In prav to neenakomerno, na videz bojevito, nihanje valov jo je znova opozarjalo na vse njene nesposobnosti, zaradi katerih se je borbi s čimerkoli zunanjim tolikokrat odpovedala, s tisto lastno notranjo pa bila skorajda zasvojena, odvisna od ponavljajočih se porazov. Pa ni bila nesrečna, vsaj ta trenutek ne, pa niti verjela ni zares v takšen pojem, ampak ali se ne vpraša vsak včasih, zakaj mu je tako nemogoče izpolniti lastne želje, zakaj se cilji, ko se približajo, pokažejo kot preveliki, zakaj zamrzne v trenutku, ko sanjarije postanejo vsemogočna resničnost. Bilo je preprosto: vse, kar jo je potrlo, je bila zgolj občutenje lastne nezmožnosti v čimerkoli, kar šteje, zanjo šteje. Naj se odpove vsem želenim poklicem zgolj iz prepričanosti, da jim ne bo nič doprinesla, da je največ, česar je sposobna biti, zgolj njihova nema karikatura? Izraziti te skrbi naglas bi bilo absurdno, ljudje bi jo v tolažbi spodbujali, ne da bi razumeli. Že leta se je poskušala sprijazniti s tem, da pač ni pametna, da pač premalo ve in zna, da pač nekatere stvari niso zanjo, da mora pač najti nekaj drugega… vsakič naleti na isto težavo. Zakaj ne bi obupala, preden jo preinteligentni izrazi in podatki dokončno pokopljejo, in sprejela službo, v kateri bi lahko povsem vsakdanje uživala v njenem nenaporu, in potem doma, v prostem času izpolnjevala svoja hrepenenja brez pričakovanj?, je pomislila, ko je iz majhne potke zavila navzgor proti stopnicam in se z nasmehom ozrla na razgled, ki se ji je ponujal iz terase – borovec pri borovcu, sama temna zelena na sivem ozadju – »Saj ne potrebujem veliko denarja…«. (Zakaj se preprosto ne more odreči veličini, nekemu višjemu življenju in se pridružiti trumi povprečnežev, zaživeti naivneje, a srečneje?) Veter ji je povsem razmršil še mokre razpuščene lase; tako kot se je v poznem popoldnevu nastavljala toplemu soncu, ji je zdaj ugajala hladilna moč oblastnih sunkov. Odpovedala bi se strastni karieri, ne da bi se odpovedala strastem, vodila bi svojo naivnost, ne da bi kdorkoli pričakoval rezultate. Zanje je bila preveč vodljiva in nesamostojna v mišljenju; pogosto posluša, kaj govorijo, in nato obdeluje podatke – prehitro se da prepričati: sofisti bi imeli z njo malo dela – in preveč bere, kaj so ugotavljali ostali, šele potem sama začenja razmišljati. Zato obožuje citate, ki vse tako bolje povedo, tisto, o čemer lahko ona le na dolgo in široko razglablja. Morda je bila prav prevelika strast njena težava. Na njeno razpoloženje in mišljenje v nekem določenem trenutku najbolj vpliva dejstvo, kaj v tistem obdobju bere ali posluša. In to masivno vpliva – kot da sama ne bi znala čutiti nič in zato požira čustva iz umetnosti (misli iz filozofije), kakor da bi bila od nje odvisna, da bi se brez nje izgubila, da bi sebe brez nje izgubila; včasih se ji zgodi, da ima že na pol erotičen odnos do nje. Tako ji trenutni pisatelj ali obdelano književno obdobje ponuja vse vrednote in začasno najbolj primeren odnos do resnice, ali pa tisti filozof ponuja najboljšo razlago etike, umetnosti, ljubezni, resnice, vesolja… Kaplje so pridobivale na odločnosti, veter je postajal hladnejši, zopet ji je bilo žal, ko se je morala zaradi bližajoče se nevihte (nad horizontom je že ujela nekaj strel, zagotovo jih bo kmalu tudi zaslišala) umakniti v notranjost hiške. Bližajoči se večer je bil popoln za kakšno tiho meditacijo; z vsem bitjem je čutila hvaležnost, da je dan lahko preživela v samoti… saj se ji bo kmalu že nekdo pridružil, a za zdaj ima vse to le zase. Šele nedolgo nazaj se je začela zavedati lepote in bogastva nevihtnih večerov; prej se jih je bala, celo mrzila jih je. Zdaj pa je opazila, da ji ponujajo neomejeno svobodo, saj je ob takih trenutkih najlažje, najuspešneje in, kar je najlepše, z največjim užitkom brala ali razmišljala. Prinesli so ji mir, ki ga je tako potrebovala, ob gledanju spreminjanja barv oblakov in prisluškovanju tihega (ali glasnejšega) škrebljanja dežnih kapelj, pa tudi veličasten navdih, ne samo delovni, predvsem tisti življenjski. Vendar pa, si je priznala, je še vedno grozljivo, če te sredi noči zbudi močan grom ali ko začutiš, da vse vibrira zaradi vztrajnosti mučnega zvoka. Tokrat se ne bo prepustila žalosti ali melanholiji, ozračje je bilo za kaj takega preveč idilično, in tokrat je vedela, da lahko tudi s svojimi omejenimi sposobnostmi uživa življenje, mogoče prav zaradi njih. Kar v resnici šteje, je zgolj strastno občutenje v njeni dejavnosti – zakaj bi moral zanjo vedeti kdorkoli drug, zakaj bi morala nekoga prepričevati v to, da razume, če ji je dovolj, da občuti? V resnici ne ve, ali si sploh želi kariere, kot nekdo, ki ni pripravljen zares delati, ki potrebuje čas, da se zapre… »Odvrzi cilje in zgolj deluj…«: v tem primeru sedenja na pletenem gugalniku, s pogledom še vedno skozi okno in veje uprtim v nebo, a že s knjigo v roki, je to delovanje pomenilo branje in vse, kar ji tekoča beseda lahko prinese – tisto, kar ji nihče ne more odvzeti, če je imela njena babica prav, nekoč takrat v otroštvu, ko jo je povsem nepotrebno spodbujala k učenju. Za trenutek je misli prevzela podoba, v naslednjem je že podoba zbudila novo misel. Za velik dosežek si šteje, če ima prazno glavo, nič ne razmišlja, le gleda v svet. Ker je to zanjo težko kot sto petdeset zlatih hroščev. Vseeno pa bi znorela, če bi ji misli otopele za dalj časa: če bi izgubila sebe, tako pomemben del sebe, da nič drugega ne bi pomenilo več kakor nepopisani koščki umazanega papirja. Mislim, torej živim – He! Teženje, hrepenenje, gledanje naprej, obračanje nazaj, levo in desno, vrteti se okoli okoli in opazovati vse naokoli, dvigniti pogled navzgor, odleteti tam gor, potovati po nebu, se naučiti vsakič znova pristati na trdih tleh, ker točno veš, kje je tvoja trdna točka. Že po Descartesu je lahko le ena. (Ampak ne – slaba primerjava, tu nikakor ne gre za nek subjekt, mislečo substanco, karkoli podobnega…) In iz tega si naj naredi poklic?! Saj je s svojimi vprašanji nagovarjala zgolj sebe, s svojimi oznakami menila le sebe. Ni je zanimalo ‘kaj je človek?’, ampak ‘kdo sem?’ – pa čeprav je res, da je tisto, v čemer si najbolj individualno poseben, na tebi tudi najbolj klišejsko človeško... Sicer pa ni šlo zgolj za delo in kariero, celotno življenje ji je opredeljevala njena neodločnost, neki stalni ne zmorem dovolj, večno nezadovoljstvo in zahtevanje po več in še (toliko strahov je imela, da se je strah pred smrtjo med njimi izgubil) … razen v trenutkih, ko se je življenju prepustila, ko ga je znala tako užiti v vsej vznemirjeni umirjenosti, ko je lahko za trenutek pustila analiziranje samemu sebi – a takrat ni šlo za podobo, ki bi ji obvladala misli, temveč za globoko občutenje, zaradi katerega so bile le-te precej preprostejše. Prvi glasnejši grom je za sekundo zaustavil čas, potem pa na videz vse pospešil: veter je izgubil ovire in dež vsakršno zavoro, strele svojo oddaljenost. Narava te ob takem vremenu prisili, da si tu. Trud je napaka, si je dejala, trud je preblizu razčlenjevanju, z njima prehitro nisi več tu, odpoveš se možnosti sreče. (In včasih je prisegala na trud, na ‘TRUD, trud, trud!’, ki bi zadostoval.) Izpljuni, izpljuni. Odpihni. Sproži. Sreča, ljubezen… vse tisto, v kar ne verjame in si hkrati obupano želi, da se ji potem včasih zazdi, da je točno tisti trenutek, ko nehaš verjeti v srečo, ljubezen… točno isti trenutek, ko si vse to šele zares začneš želeti, globoko in iskreno, ker se šele v tistem trenutku lahko začne hrepenenje. Romantiki, ki ob trku z realnostjo postanejo idealisti. Nihče drug ne ve bolje, da ljubezen in sreča ne obstajata, da sta zgolj podobi, malomeščanski vrednoti, v svojem uporu proti njima pa se ju z nenehnim poudarjanjem, blebetanjem, kolovratenjem okoli njiju ravno najbolj oklenejo; goli besednjak jim najprej vdre v misli in kri, nato ukorenini v kipečih pljučih in gorečem srcu. Ni čudno, da se jim malomeščani smejijo, jim pravijo bedaki, ki so bolj kot oni sami nasedli lepi podobi, ki kot sprejeta laž vsem olajša življenje, upornikom, ki jo sprejmejo kot lažno resnico pa ga neozdravljivo zagreni. Kot tak idealizem ne more biti nič drugega kot pekel. (Dodajmo še ščepec svobode.) --- In tisto čudenje (morda prav nad tole razkošno kažočo se močjo narave) kot izvor vsega vrednega, kot pogon in počutje?! To thaumazein … nek lik realista bi mu rekel ne. Čudenje izžene bit. Biti pomeni zgolj biti, biti v pri z to vse… Nepopravljiva napaka filozofov (in umetnikov?) je ta korak ven s prvim začudenim pogledom, ki ni zgolj občudujoč, in prvim zastavljenim vprašanjem, s katerim preprosto biti ni dovolj. Krog se ji je tako razodel v novi podobi, ki se izrisuje z vedno novimi čudenji in vprašanji, koraki, ki imajo zgolj dve izbiri: hodi naprej po stranici vse do konca, ki je bil začetek, ali pa se ustavi nekje vmes in ga pusti nedokončanega. Nazaj pa ne gre, za vsakim korakom se takoj postavi neprehoden zid. Vrnitve ni, a če želiš, lahko nekaj trenutkov ali večno uživaš v udobnosti zidovja, ki s svojo trdno varnostjo daje občutek, da ti je vsaj za zdaj vse jasno. Če ne ali dokler spet ne začutiš žgočega hrepenenja, ki žene naprej proti svojemu izvoru. Tisti lik realista pa ni nikoli naredil tega koraka, je kot človek, ki je ušel izgonu iz raja in ki ga zato v nasprotju z ostalimi ne spremlja nenasitni ponos in hkratni neutišljivi sram, ki zasledujeta večni občutek krivde. In tako niti mistika ni nič posebnega, le da koraka bolj zaverovano in z manj želje po odgovorih, njo motivira zgolj podoba, ki se ji s svojim približevanjem oddaljuje. In končno upanje je lahko le, da korakanje ne preide v navado, da v svojem slepem hitenju in sanjavi počasnosti ne pozabiš obstati na cilju, ravno zato ker je vsak konec nov začetek. Odložila je knjigo in prižgala glasbo. Nevihta se je umirila, potuhnila, prepustila glasbi ves njen prostor. Minevale so minute, v katerih se je izgubljala. Ob poslušanju glasbe in z zaprtimi očmi je občutila neskončnost, večnost (– lepota), črno praznost ali prazno črnino, kot da mene ni ali pa da je vse, močan občutek smrti, (ne le njene bližine, ampak vseprisotnosti) (– bežen strah), ki pa je znotraj vseeno polna življenja. (Čigav vpliv?!)
TOLIKIČ
Drugič: je sedela na robu postelje, s čudnim občutkom popolnega nerazumevanja dogajanja; kako se je znašla tukaj, na robu lastne postelje, kako ni sanjala, da nekdo leži zraven nje po nečem, v kar se ni spominjala, da bi privolila… verjetno že, kdaj, kako, nekje. Tokrat sta celo zaspala in se polovično še bolj zmedeno zbudila. Spomni se že, ampak mislila je, da se ni zares zgodilo. Še en manični narcis, ki naj ji bo v navdih: kaj naj nato? Zaradi moških v svojem življenjem se bo morda končno naučila, da naj vse visi navzdol po svoje, da naj ji bo po punkovsko prekleto vseeno za norme, pa naj si kdorkoli misli, kar si pač že želi. Iz izgubljenosti v dolgčasu brezdelne študentske buržoazije, kronične lenobnosti in samotnosti pride vzklik: »Hočem, da se mi spipa, pizda!« – ne iz filmov, iz večernega programa na radiu, ki naj bi ga nihče ne poslušal. To jutro upa, da bodo zavrteli rock’n’rollovski rock, blues po waitsko. Prižge ga in zasliši neko elektroniko… Tipične krize mladostnih let se ne rešujejo z delom, resnim študijem, učenjem na polno, intenzivnim branjem, kje ste že to videli? Vsak dan se pogleduje po filmih, ki naj okupirajo tvoje misli in ti diktirajo razpoloženje, po glasbi, s katero se želiš obsedeti, po omami, ki ni umetna po izvoru, ampak po goli igri videza, po družbi, ki ti niti malo ne paše, samo zato da lahko vse zapustiš, da rečeš, danes nisem komunikativno naravnan, in ponavljaš isto dan za dnem: Življenje ni zame. Obnavljaš svojo šestnajstletnost, ker nekaj-čez-dvajset-letnost zahteva delovanje, ti pa bi se rad zgolj umaknil, se odločil in izgnal. Kaj potem počne ta človek na njeni posteljnini, jo tako nemarno maže s svojim smrčanjem? Hočem biti nihče za druge! Imam pogum?! Naj se zbudi in odide, kot da je nevidna, in za njim ne bo vrgla polne skodelice kave. Trdnost, vztrajnost, aktivni nihilizem, nekaj pač, kar naj ji vrne voljo, da propade in zaživi. Ne gre za to, da te je strah; to hočeš biti bolj kot vse, hočeš, kar veš, da se ne odobrava, kar niti sam kot superego morda ne odobravaš. Pasti in ne vstati, v tem je lepota: ne v Feniksu, ampak v pepelu. Zakaj odreči se trpljenju, ki je življenje, če pomeni zgolj nenehno zasledovanje želje, kar je enako: sledenje vsemu, kar je? Namesto svojih obveznosti futraj radovednost in lakoto. Po vseh kaotičnih občutkih jeze, zamer, krivde in obžalovanj se začni poslavljati in šele čez nekaj tednov pogrešati, sesuj se takoj, prepričaj se, da si šibek in si takoj zatem dokaži nasprotno, si vzemi dva tedna totalno hudega tripa, brez substanc, razen občasnega kozarca rdečega vina, namenoma pozabi na nekatere zaključke in se vračaj nazaj, na prej od prej – potem šele pojdi za eno noč ali jutro odločno naprej. Dvakrat torej.
Tretjič: se je na svoji postelji zbudila sama, hvaležna za samotno pitje vroče kave, ki je sledilo. Tokrat se ni mislila vračati, človek je odšel, še preden bi mu to zabičala, čeprav tega niti ni več nameravala. Izbrisati še praznino, ki ostane, kot nihče in nedelujoči izbrati svoj aktivni nihilizem... nekaj, da lahko zaživiš v družbi, ne da bi ti na ustnice vselej prihajali kvazi samomorilski stavki, ki jih sam ne razumeš ubijajoče. Delovati pritlehno morda. Kaj to pomeni namesto nedelovanja? Včerajšnji film z razbitim stanovanjem za konec ji ponuja nek odgovor --- ali tale mili jazz, s katerim so ji danes ustregli na radiu? Jezne množice so se zbrale na ulicah Evrope… Jeza?! Kakor da je ne bi čutila, je zaprta v svojo sobo preživela najbolj medel dan tistega tedna, se odpravila ven, ko so se množice skupaj z njenimi zavednimi sovrstniki poskrile in so ulicam zavladali navadni ljudje, ki so spregledali njene zmešane poglede in neujemanje – implikacije te besede ji naslednje jutro niso dale miru. Zamera ali lastna krivda?! Nevidnost kot obrambni mehanizem, njen evolucijski prispevek, ki ga verjetno ne bo nikomur zapustila --- ji bodo oprostili njegovo hinavščino? Kaj se futra, ko ni več lakote? Sili se ali životari. Ji je od kreposti še kaj ostalo? Drži se revščine… Ko ne poznaš več zvestobe, ti drugega ne preostane. Vzeti za svoje laži: gledati, videti, čutiti, da so tu, vedeti, da so tu, samo da so zdaj tu, upati, da bodo zmeraj tu! da obstanemo? Notranje gniti. Umolkni, odpovej se služenju, prepusti se posmehu in znori.
Šestič: je bila njena postelja prazna, potem ko je že poskrbela sama zase. Nikogar doma, miren večer, potem nekakšen psihoanalitični preboj in nespečnost. Odločilne točke življenja in takšne banalnosti determinirajo?! In nato kakšna težka veriga manj? Brez dodajanja topovskih krogel, prosim. Biti sam sebi dostojen terapevt ha! Lebdeti v čudnem niču tesnobe, da ugotoviš, da so pod tabo tla in nad tabo oblaki in okoli tebe... kje so zidovi?! Stene so že izginile, vrat ni več, okna so odprta --- odvrzi ključe, ko postanejo brezsmiselni – brez! Ne izstopati skozi glavna vrata, hoditi ob glavnih poteh, gledati v oči in oditi, preden izvedo, kdo si. Naslednji večer jo bo zaskrbelo, ali ni tik pred padcem v večno brezno noči – izgublja krmilo, bo imela vzmet? Mogoče pa tako resnično življenje v resnici je, tale rob, hoja ob prepadu, stanovati na pobočjih Vezuva, nikoli ne čisto vedeti, kaj sledi iz tebe, ker vzorci racionalnosti in navade iz strahu ne delujejo več. Ko ni superega, zavlada id, in potem se mogoče sčasoma uveljaviš ti. In kdo naj bi to bil? Noče biti tista gosenica, tako zagledana vase, da pozablja postati metulj. Naj mirno stoji na dežju – naj se nedolžne kaplje pregrešijo, dotaknejo grešnega telesa in ga --- očistijo sledi izvirnega greha?! Ne: naj jih pustijo, naj se spominjajo, naj le podoživljajo! Mokra trava, hitra misel, skrivališče je drevo … In zdaj naj iz tega gradi svoj svet, ob zimzeleni glasbi na radiu celo zapleše, pokliče nekoga, ki ne izpade. Ne gre za to, da lahko jaz vse premagam, ampak da mene nihče ne more prehiteti. Kaj je človek z ideali, kaj življenje s popolno strastjo? »Kup nekoristne šare in nepotrebne krame.« Osvoboditi se kot človek in končno pisati. Jutro dočakaš z bledim obrazom in globokimi podočnjaki, pozabiš na nemoč otroka, usahlih lic, žarečih oči korakaš po mestu, pogleduješ v enolične izraze in kimajoč zažvižgaš. Vidiš v izničenosti?
Prvič: se je ob robu postelje razbil svečnik.
IZPOVED NORCA
»--- življenje kot plovba med Scilo in Karibdo, poskušati priti čez --- v bistvu ne, čakati, ker (intuitivno) poznaš nevarnost, potem pa zaradi svojega močnega stremljenja, hrepenenja, ne moreš več obstati, večno krožiti pred njima in tvegaš --- od katere žrtev želiš biti? …. Je od tu ta strah pred življenjem, ker čim začneš živeti, poslušati tisto nenavadno slo, si obsojen na nihanje med norostjo in smrtjo? Na dve plati enega neobstoja? Ker imam občutek, da se odločam med dvema breznoma, vržena v njuno sredino, ki je tako prazna, da ji hočem za vsako ceno uiti in začutiti veličino (prostega) padanja, ker morda sploh nimam izbire - tudi če ne zberem poguma za skok, me bo sredina uspavala, tako omamila, da bom nezavestno vseeno padla. V vsakem primeru pa je sredina ozka in spolzka, tudi čista sredina je že rob, nenehna bližina prepada, vedno znova me zaniha v smer k enemu, vedno znova kot protinapad k drugemu. In vedno znova drega neznana sila, da ne morem obstati na mestu, se za nekaj trenutkov usesti, uleči, zaspati, se zbrati in pomiriti, ne prenese miru, ne prenese obstanka, ob živce jo spravlja moje ravnotežje – pusti mi ga za kakšen trenutek – nekoč je bila tako prijazna, da ga je pustila nekaj mesecev, podaljšala na nekaj let, in potem udarila z obnovljeno močjo: morala sem se pridržati na nekem kamnu, na nekem listu rastline, papirja… gledala sem v temo in nisem vedela, ali zrem v smrt ali pa izgubljam vid, izgubljam pamet … nisem izgubljala sluha, ne tipa, ne vonja, mislim, da sem celo okušala z jezikom – čutila preveč, ohromela, križalo se je --- ker nikoli ne veš, kateri prepad je katera izguba, veš? Kako govoriti nato o odločitvi, o svobodi…? Morda to pride z leti, izkušnjami, nekoč pogledaš navzdol in prepoznaš, kaj tam umanjka, kaj ti kaže. In tukaj ni prostora, me razumeš? Zdaj govorim, ti govorim – kam? ---«
VSEBINA + OBLIKA
Pred leti sem našla svojo štiriperesno deteljico – in s tem iztrošila vso srečo. Takrat sem se sprehajala po dokaj čistem travniku, po soncu, prekritem le z redkimi oblaki, precej bele barve. Nisem je iskala, če mi verjamete ali ne. Zelena bilk in modra neba sta mi bili dovolj, vsebina, vsebina, polna vsebina, ni me zanimala oblika. Potem so se pred mano, ko bi jih skoraj pohodila, pojavili štirje majhni listi v obliki srca. Oblika me je v trenutku zaslepila, zatrla sijaj vsebine, ki še zdaj v meni vpije: »Zakaj nisi tistih štirih peresnih src raje pohodila? Zahtevam pojasnilo! Slišiš?! ...«. Skoraj omamljena sem zaslišala glasek, ki mi je dovolil rastlinski poganjek odtrgati. Kje sem imela razum, kajne? Utrgati poganjek, ali ne pomeni to --- ubiti ga?! Kal iztrgati hranilni prsti, ga prepustiti žgočemu soncu, neizprosnim plenilcem. Ampak to je bilo takrat, tista preteklost, ki se je nenehno oklepam, ker mislim, da mi je z nujnostjo svojega obstoja determinirala zdaj: zdaj, ko hodim, dokler me ne prime teči, ko tečem, dokler se nekje ne zrušim, po travniku, ki je kot za šalo vedno bolj poln deteljic, deteljic, ki dušijo travo in katerih srca se raje parijo neparno. Muči me neskončni pogled na sama trojna peresa in včasih se vprašam, ali ni bila parnost moje prve zgolj privid, nujna zabloda uma, da lahko zdaj kroži v svoji iluziji. Mojo deteljico sem namreč nekje izgubila, jo morda pozabila, ko je bila tako ali tako že vsa posušena in skremžljena, in zdaj nimam več dokaza, da je obstajala, točno taka kot si jo zamišljam. Lahko vam je reči, da je vse to nepomembno, da naj se z odsotnostjo dokaza zruši vsa teorija in opusti vso raziskovanje, dokler ne dobi morda spet svojega temelja. A zame moja deteljica ni le nemočna hipoteza. Ne ni bila, ni.
