ZAKAJ TUKAJ DANES GOVORIMO O SODOBNIH IN POLPRETEKLIH PRETOKIH?
Dober dan in pozdravljeni, gospa direktorica, dr. Zdenka Petermanec,
gospa vodja Avstrijske Čitalnice, gospa Mateja Pongrac,
pozdravljeni organizatorji in cenjeni soreferentje in moderator mag. Franci Pivec, gospe Veronika Haring, dr. Karmen Kopecky, Anja Urekar, gospodje Pungartnik, Partljič in Protner, cenjena gospoda Primož in dr. Božidar Debenjak, gospa dr. Polona Pivec,
dovolite mi, naj se najprej spominsko zahvalim za znanstvo gospe Doris Debenjak, zaradi katere smo se danes tukaj zbrali. Kot mladostno, nasmejano, energično osebo sem jo smela spoznati leta 2003, ko sem za Društvo slovenskih pisateljev in Goethe Institut pripravljala program za otvoritveni teden v Sloveniji – in smo gospo Doris vključili s povabilom. Izbrane nemške pisatelje in urednike ter direktorja Goethe Instituta, gospoda Abeda Naumanna, smo peljali na Kočevsko in gospa Doris nas je peljala v muzej Krapflern / Občice ter na pokopališče. Spoznali smo tedaj še edinega živečega govorca kočevarskega idioma. Kočevarsko občinstvo nemških literatov jezikovno ni prav dobro razumelo, kar nas je vse presenetilo. Asimilacija v slovenščino je v stoletju uspela. A nove generacije so se izginjajoča jezik in kulturo odločile iztrgati iz pozabe – otroci in odrasli so se hodili učit nemščine, prihajal je učitelj iz Novega mesta. Ne še dovolj za razumevanje literature v nemščini, pa vendarle.
Sedeti v avtu z Doris in poslušati žuboreče navdušeno pripovedovanje je bilo za nas vse doživetje. Pozneje sva se še srečevali v Ljubljani, tudi polihistorja profesorja Božidarja – obe sva poročili filozofa. Obe sva bili zaradi spoštovanja kočevarske kulture tudi deležni medijskih ošvrkov. Jaz sicer enkrat samkrat in še to v prikupno neznatni meri v meni dotlej še kar ljubi Mladini – samo zato, ker sem kot selektorica programa Republike Slovenije na Mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu v program vključila mednarodni disput zgodovinarjev o Kočevarjih. Mladina je bila namreč mnenja, da so bili vsi Kočevarji nacisti, skratka, nekaj ostudnega.
Več o semenih ideologije nekoliko pozneje.
Doris Debenjak je seveda kot kolegica germanistka in vodilna avtorica nemško-slovenskega in slovensko-nemškega slovarja v mojem prevajalskem življenju in delu prisotna vsak dan.
Zelo mi je žal, da gospe Doris ni več med nami.
*
Zakaj tukaj danes govorimo o sodobnih in polpreteklih pretokih? Pričujoče kratko predavanje je načrtovano kot kontrapunkt ostalim po opisovanju tekočih pretokov. Struge pretokov v nasprotno smer (da namreč le malo vemo o nemških literatih Maribora/Marburga?) so še precej suhe, ta simpozij jih skuša oživiti. Jaz torej ne bom govorila o nemški literaturi Marburga/Maribora, temveč sem bila kot medkulturna posrednica in slovensko-nemška dvoživka naprošena, da spregovorim o tem, kako si v stvarnosti samostojnih kultur in držav zadnjih desetletij izmenjavamo izkušnje ter vplivamo drug na drugega. Sodobni pretoki med slovensko in nemško (avstrijsko, švicarsko) književnostjo so namreč bogati, plodni, živi stoletja v preteklost – že od prvih ohranjenih dokumentov slovenščine, ki so jih našli v Freisingu na Bavarskem nedaleč od letališča München! Res je, imamo slovensko ime za ta kraj – Brižine. Pozneje bomo videli, da imamo tudi tujejezična imena za praktično vsak slovenski kraj. O plodnem sovplivanju kultur na primeru začetka slovenske pisane besede v protestantizmu pa je bilo povedanega že veliko.
Za pretoke danes ob posameznikih skrbijo predvsem avstrijski državni urad KulturKontakt, švicarska Pro Helvetia, Goethe Institut Ljubljana, oddelka za germanistiko in prevodoslovna oddelka na Filozofskih fakultetah, mariborska Avstrijska čitalnica, Österreichischer Lesesaal in nenazadnje avstrijski in nemški lektorji in lektorice. Poleg teh pa tudi veleposlaništva s kulturnimi atašeji Avstrije, Nemčije in Švice v Sloveniji ter slovenska v teh državah (do nedavnega večinoma brez kulturnih atašejev, ker to očitno ni ena od naših zunanjepolitičnih prioritet. Pred kratkim pa smo dobili dva slovenska kulturna informacijska centra v tujini, in sicer junija 2011 na Dunaju in od letos junija tudi v Berlinu, poimenovana SKICA, vendar z nič več kot dvema zaposlenima uradnikoma v pisarni veleposlaništva, brez javnih prostorov. Država Avstrija je po nekaj letih delovanja ustanove Avstrijski inštitut v Ljubljani pri Križankah in na Cankarjevem nabrežju, kjer smo našli dom za marsikatero prireditev ali srečanje, center iz varčevalnih razlogov žal zaprla. Enako velja za Zvezno republiko Nemčijo in Nemško čitalnico oziroma knjižnico. Slovenija je zaprla Slovensko čitalnico v Regensburgu, nove, morda v Berlinu, še ni odprla.
Avstrijska čitalnica v Mariboru pa je bila ena prvih prog teh pretokov, v moderni knjižnici, ki smo jo meščani v živi verigi nekega veselega gimnazijskega dne selili skozi staro mestno jedro, podajajoč si knjige. Meni je zelo pomagala pri intelektualnem in estetskem zorenju.
*
Podobno kot sta se Anton Tomaž Linhart alias Anton Thomas Lienhardt ter Anna Wambrechtsamer trudila za svojo slovensko omiko ter začela pisati v slovenščini svoja poznejša dela, in kot je Doris Debenjak ohranjala spomin na izumirajoči jezik Gottschee, je kar nekaj naših živih ali žal že pokojnih sodobnikov posvetilo življenja pretokom med nemško – avstrijsko, zvezno nemško in švicarsko – ter slovensko kulturo. In vsi mi smo le drobni pritoki reke, ki bo še močneje povezala z lastnimi zgodovinskimi napakami razdružene bregove.
Rekli smo, da pretoka v poznavanju nemško pišočih avtorjev Maribora ni dovolj. Sicer pa tudi o slovenskih mariborskih piscih iz davne preteklosti vemo le malo.
A vrnimo se k sodobnim izmenjavam med kulturama. Le-te lahko vsebujejo tragikomične prvine.
Mene so, porojeno v nemško-slovensko družino, v jugoslovanskem vrtcu sedemdesetih let naučili, kaj je prav, in tako sem ubogo omo Paulo Has, nemško babico, včasih gledala postrani, ker ni znala slovensko in sem z njo, ob njej pa tudi z mamo Herto, morala govoriti njen jezik. In ko so me pred šolo dali k pouku nemščine, sem se z vsemi štirimi upirala, češ da je to jezik umazanih nacistov, torej nekaj ostudnega.
Da mama kot otrok po vojni na ulici ni smela govoriti svojega maternega (nemškega) jezika, se mi takrat ni niti sanjalo.
Omi sem se veliko pozneje postumno opravičila z diplomo iz germanistike in nanjo ter na mamo mislim vsak dan pri delu prevajalke iz dveh krasnih, ljubih mi jezikov – slovenščine in nemščine. Posvečam jima tudi prizadevanje za doktorat.
Po dvajsetih letih Ljubljane, Bleda in Berlina spet selitev v Maribor. Mesto, kjer so bili nekdaj vsi prebivalci dvojezični, multikulturni, in je bila to najnaravnejša stvar na svetu. Da je kmalu po avstroogrskem zatajevanju v Sloveniji (SHS) slovenščina postala uradni jezik univerz, uradov, sodišč, bolnišnic, gledališč in akademije znanosti in umetnosti, si pred tem verjetno nihče ni upal sanjati. Kot ne nekdaj dvojezični Maribor/Marburg, ki v 50. letih 20. stoletja še ni imel svoje univerze, danes pa nas tukaj kopica s ponosom predava.
Ideološko povojno pustošenje je po svoji podobi brisalo tudi tista imena, ki so bila izrazito zavezana slovanskemu duhu mesta v bojevitem nasprotovanju nemški kulturi – takšen primer je obsežno preimenovanje mariborskih ulic leta 1947, ki je, denimo, z imenom tridesetletnega tržaškega heroja jelo nadomestiti celo ime panslovanskega buditelja Stanka Vraza oziroma po nemško Jakoba Frassa, kakor se je imenoval, preden se je pri svojih 26. letih preimenoval v ilirsko različico. Istega leta pa je izumil tudi slovansko ime za mesto Marburg, kjer je končal gimnazijo - Marbor. No, Vraza so iz centra ob parku, kjer je v njegovi ulici v beli hiši na številki 11 pred drugo vojno živela Herta Haas, o kateri bo poročal gospod Partljič, prestavili na rob mesta na Pobrežju ter mu tam namenili novo Vrazovo ulico, kjer je pozneje odraščal eden največjih romanopiscev Evrope, Drago Jančar. Heroj pa ima v neposredni bližini še eno ulico, poimenovano po svojem priimku. Ulica heroja Tomšiča in Tomšičeva ulica, drevored. – Ime Tomšič me od mladih nog spremlja tudi v Ljubljani, kjer je naš dom literatov in prevajalcev, Mikija in Pena nastanjen na številki 12 in kjer se je v mojem življenju zgodilo ducat pomembnih reči pretoka – od sreče na plesišču literarnih zabav pozno ponoči, stanovskih moderacij, prijateljskih in intelektualnih globokih pogovorov v različnih jezikih, novinarskih konferenc našega Festivala Pranger, dolgih prevodnih analiz z umetniškim mentorjem Hartingerjem v rani dobi, odličnih kosil in večerij v prvem nadstropju pri Mikiju, do podelitve državne nagrade v dvoranici v pritličju, …
*
Diskurz zmerjanja z nacisti je izbruh čustev, ne razuma. Ne posluša in ne vidi ničesar, s čimer bi mu hotel dokazati zmoto. V Mariboru in Sloveniji so tovrstni resentimenti še zelo živi. Nedavno tega, ko smo pokopavali mamo Herto, jo je v grob pospremila protestantska pastorka. Obred je bil v slovenščini in v nemščini, na starem pobreškem pokopališču. Naslednji dan so se oglasili glasovi sorodstva, z maternim ali družinskim jezikom nemščino, ki so ga v rajnki Jugoslaviji pod negativnim vplivom okolja pregnali iz sebe do te mere, da se jim je božja beseda v nemščini zazdela »nemškutarska«. (!) –
In enako se dogaja Koroškim Slovencem v Avstriji in vsem drugim pripadnikom manjšin na svetu. Nekateri Koroški Slovenci so jezik potlačili in pregnali iz sebe, ga poimenovali »vindiš« … A prihajajo nove generacije, dvojezični vrtci gostijo tudi enojezične avstrijske napredne družine z otroki, ki odraščajo tudi s slovenščino … Koliko časa bo moralo preteči v Mariboru za kaj takega? Marburg an der Drau je naša korenina, dolga in razvejana stoletja dlje kot Vrazovo slovensko ime. Mar ni to velika dragocenost? Česa točno se bojimo – in ali je strah počelo teh dejanj ali pa morda vendarle slovenski homo homini lupus? Nasilje do sebe kot govorca nekega jezika prevzameš v (morda animalični) želji po miru in sprejetosti. Saj bom priden, nič hudega nočem, nisem drugačen, govorim vaš jezik, ne bom vztrajal/a pri kulturi prednikov …
To je tako vkoreninjeno, da je treba danes v Sloveniji za vsak javni govor, namenjen komu z nemškim pedigrejem iz naše nekdanje države – tudi na primer za Anno Wambrechtsamer – poudarjati, da je imel do slovenščine in Slovencev dober odnos. Ali pa, da je bil skromen, reven in ponižen, kot viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff. In se meni večkrat zdi, da moram ob nemški omi omeniti tudi slovensko, Ano Černe, ki je bila kot imetnica ciklostilne tiskarne Slovenskega poročevalca v Ljubljani poslana v Ravensbrück, in omeniti njenega brata Alojza Cimpermana, ki so ga Nemci ustrelili v Ulici talcev v Mariboru, njegovo ime pa je napisano tudi na legendarnem Tihčevem Kojaku. (Se je babičina rodbina s Polzele v Savinjski dolini – Heilenstein im Sanntal – nekdaj imenovala Zimmermann? Tako kot Bob Dylan? So bili torej v srednjem veku tesarji? So bili Judje? Ali pa je bil priimek Zimpermann – preobčutljivček? Slovenski priimek je vsekakor znak asimilacije.) Zato ob nemških koreninah omeniti zavednega očeta, ki je bil kurirček v okupirani Ljubljani in klene pradede in prastare mame Černe z blejskega kota, imetnike in imetnice avstrijske pošte Ober-Göriach bei Veldes. Pa smo spet pri dvojezičnih izvorih … Mar nimamo mi vsi dvo- ali večjezičnih korenin? Mar nismo brali Jančarjevega Severnega sija (mračno, res, ampak koliko pestrih prebivalcev različnih nacij je imelo mesto), bili kdaj v Murski Soboti, v Piranu. Živé naj vsi naródi …
*
Naj končam z nečim na pogled povsem drugim – z opozorilom na pretekle generacije, da ne gredo v pozabo. Med izrazitejšimi graditelji mostov med kulturama so prevajalci. Zanesenjaki, ki skušajo družiti duhove, navdušeni so nad izhodiščno kulturo in navdušeni so nad ciljno, svojo materno. Mariborčan in Bežigrajčan Kajetan Kovič je takole ubesedil odnos med kulturama ter med prevajalcem in avtorjem:
DVOGOVOR
I (prevajalec pesniku)
Ti si kot vrt s tisoč in eno rožo.
Usojam si postati tvoj vrtnar.
Posojam ti srce, razum in kožo.
Služabnik sem in ti si gospodar.
Tam, kjer stoji pri tebi zadnja pika,
se moj spopad z oblikami začne.
Nesem te v zibel drugega jezika,
kjer nisi, dokler jaz ne rečem: je.
Kdo torej ukazuje, kdo uboga?
Kdo iz oblike sklepne govori?
Mogoče sva med pikami na i
le dve neznatni na obodu kroga,
ki v njem drugačen jezik žubori
nekoga, ki se z nama samo žoga.
DVOGOVOR
II (pesnik prevajalcu)
Kdo si, ki trkaš na odprta vrata?
Naključni potnik? Radovedni gost?
Te mikata drugačnost in novost?
Ali je v tebi tudi nekaj brata?
Ta hiša ti je dana v uporabo.
Tu južna luč, tam severna temà.
Nastani se, kjer boš najbolj doma.
Jaz bom kot hišni duh bedel nad tabo.
Naj prva najdba te ne preslepi.
Nikoli ni storjena zadnja pika
v podzemeljskih delavnicah jezika.
Zaupam ti. To je tvoj del poti.
Od tu, kjer se je zdelo vse končano,
odhajam s tabo spet na pot v neznano.
Za konec torej obujam spomin na akterje literarnih pretokov, in ker smo v tem mestu, naj kratko zadnjo minuto namenim ustvarjalcem v njem. Vsi štirje so žal pokojni.
Prvi je Stanko Jarc.
Bil je nestor prevajanja za televizijo, prevedel je več kot 150 filmov in nadaljevank. Osebno ga žal nikoli nisem utegnila spoznati, oče pa me je opozoril na njegovo avtobiografijo Človek obrača, bog obrne, spomini na otroštvo. Poklonil mu jo je nečak Stanka Jarca, ki ima trgovino z avtomobili, Avto Jarc – nečak je namreč financiral izid knjige pri Književni zadrugi leta 2000.
Ob branju Jarčevih spominov in njegovi razlagi obsesije z vojnimi romani, ki jih je izbiral ter kar po vrsti ponujal založbam in prevajal, se mi je utrnil davni spomin na lastno otroštvo ter obsesivno obiskovanje Pionirske knjižnice. Vsake toliko mi je starejši brat poveril tudi nalogo, da mu prinesem »kakšnega Kirsta«. In tako sem dekletce brskala tudi po policah za starejše bralce, knjige so bile debele in imele so temačne ovitke. Bili so vojni romani. Knjige za fante, sem si mislila. Knjige, ki sem jih brala jaz, na primer hlastno in zapovrstjo Ericha Kästnerja, so bile oblikovane v meni ljubi oranžni barvi, prevajali pa so jih starejši gospodje znamenitih imen, Fran Bradač, Mile Klopčič, Vital Klabus, Rudolf Kresal, Jože Šmit, pa tudi dve dami, Ivanka Mohor in Vera Detela. A ta imena sem spoznala šele pozneje.
Drugi velik mariborski prevajalec je dr. Bruno Hartman – ustvarjal je predvsem za gledališče, bil pa pomemben tudi kot ravnatelj institucije, ki nas gosti.
Tretji je bil Franc Šrimpf – med drugim je prevajal Hesseja, bil pa je tudi publicist – Jarc v spominih piše o fantovskem burkaštvu v času, ko je bil Šrimpf direktor mariborskega radia.
Četrti prevajalec, ki skoraj povsem potonil v pozabo, je dr. Anton Jehart (1881-1948) – znameniti teolog, ki je poleg tega, da je bil profesor za Staro zavezo na mariborskem bogoslovju, prevedel kar nekaj literarnih del v slovenščino, in sicer iz nemščine, francoščine, angleščine in španščine. Jehart je bil edini prevajalec Karla Maya v slovenščino, ki se je dokaj zvesto držal nemškega besedila, kot je pokazala študija dr. Nike Kocijančič Pokorn. Njegov prevod je nastal pred drugo svetovno vojno leta 1931. Objavljen je bil v dvajsetih delih pri tiskarni Sv. Cirila v Mariboru.
Žal med gospodi ni bilo nobene dame, a sčasoma se je spremenilo.
Naj tukajle sklenem pripoved o tokih mehko ali valovito tekočih rek, z brzicami, ribami ali brez, v obe smeri, močneje sicer v eno, pa vendarle.
Hvala za pozornost in posluh, tudi v prenesenem pomenu.
Dober dan in pozdravljeni, gospa direktorica, dr. Zdenka Petermanec,
gospa vodja Avstrijske Čitalnice, gospa Mateja Pongrac,
pozdravljeni organizatorji in cenjeni soreferentje in moderator mag. Franci Pivec, gospe Veronika Haring, dr. Karmen Kopecky, Anja Urekar, gospodje Pungartnik, Partljič in Protner, cenjena gospoda Primož in dr. Božidar Debenjak, gospa dr. Polona Pivec,
dovolite mi, naj se najprej spominsko zahvalim za znanstvo gospe Doris Debenjak, zaradi katere smo se danes tukaj zbrali. Kot mladostno, nasmejano, energično osebo sem jo smela spoznati leta 2003, ko sem za Društvo slovenskih pisateljev in Goethe Institut pripravljala program za otvoritveni teden v Sloveniji – in smo gospo Doris vključili s povabilom. Izbrane nemške pisatelje in urednike ter direktorja Goethe Instituta, gospoda Abeda Naumanna, smo peljali na Kočevsko in gospa Doris nas je peljala v muzej Krapflern / Občice ter na pokopališče. Spoznali smo tedaj še edinega živečega govorca kočevarskega idioma. Kočevarsko občinstvo nemških literatov jezikovno ni prav dobro razumelo, kar nas je vse presenetilo. Asimilacija v slovenščino je v stoletju uspela. A nove generacije so se izginjajoča jezik in kulturo odločile iztrgati iz pozabe – otroci in odrasli so se hodili učit nemščine, prihajal je učitelj iz Novega mesta. Ne še dovolj za razumevanje literature v nemščini, pa vendarle.
Sedeti v avtu z Doris in poslušati žuboreče navdušeno pripovedovanje je bilo za nas vse doživetje. Pozneje sva se še srečevali v Ljubljani, tudi polihistorja profesorja Božidarja – obe sva poročili filozofa. Obe sva bili zaradi spoštovanja kočevarske kulture tudi deležni medijskih ošvrkov. Jaz sicer enkrat samkrat in še to v prikupno neznatni meri v meni dotlej še kar ljubi Mladini – samo zato, ker sem kot selektorica programa Republike Slovenije na Mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu v program vključila mednarodni disput zgodovinarjev o Kočevarjih. Mladina je bila namreč mnenja, da so bili vsi Kočevarji nacisti, skratka, nekaj ostudnega.
Več o semenih ideologije nekoliko pozneje.
Doris Debenjak je seveda kot kolegica germanistka in vodilna avtorica nemško-slovenskega in slovensko-nemškega slovarja v mojem prevajalskem življenju in delu prisotna vsak dan.
Zelo mi je žal, da gospe Doris ni več med nami.
*
Zakaj tukaj danes govorimo o sodobnih in polpreteklih pretokih? Pričujoče kratko predavanje je načrtovano kot kontrapunkt ostalim po opisovanju tekočih pretokov. Struge pretokov v nasprotno smer (da namreč le malo vemo o nemških literatih Maribora/Marburga?) so še precej suhe, ta simpozij jih skuša oživiti. Jaz torej ne bom govorila o nemški literaturi Marburga/Maribora, temveč sem bila kot medkulturna posrednica in slovensko-nemška dvoživka naprošena, da spregovorim o tem, kako si v stvarnosti samostojnih kultur in držav zadnjih desetletij izmenjavamo izkušnje ter vplivamo drug na drugega. Sodobni pretoki med slovensko in nemško (avstrijsko, švicarsko) književnostjo so namreč bogati, plodni, živi stoletja v preteklost – že od prvih ohranjenih dokumentov slovenščine, ki so jih našli v Freisingu na Bavarskem nedaleč od letališča München! Res je, imamo slovensko ime za ta kraj – Brižine. Pozneje bomo videli, da imamo tudi tujejezična imena za praktično vsak slovenski kraj. O plodnem sovplivanju kultur na primeru začetka slovenske pisane besede v protestantizmu pa je bilo povedanega že veliko.
Za pretoke danes ob posameznikih skrbijo predvsem avstrijski državni urad KulturKontakt, švicarska Pro Helvetia, Goethe Institut Ljubljana, oddelka za germanistiko in prevodoslovna oddelka na Filozofskih fakultetah, mariborska Avstrijska čitalnica, Österreichischer Lesesaal in nenazadnje avstrijski in nemški lektorji in lektorice. Poleg teh pa tudi veleposlaništva s kulturnimi atašeji Avstrije, Nemčije in Švice v Sloveniji ter slovenska v teh državah (do nedavnega večinoma brez kulturnih atašejev, ker to očitno ni ena od naših zunanjepolitičnih prioritet. Pred kratkim pa smo dobili dva slovenska kulturna informacijska centra v tujini, in sicer junija 2011 na Dunaju in od letos junija tudi v Berlinu, poimenovana SKICA, vendar z nič več kot dvema zaposlenima uradnikoma v pisarni veleposlaništva, brez javnih prostorov. Država Avstrija je po nekaj letih delovanja ustanove Avstrijski inštitut v Ljubljani pri Križankah in na Cankarjevem nabrežju, kjer smo našli dom za marsikatero prireditev ali srečanje, center iz varčevalnih razlogov žal zaprla. Enako velja za Zvezno republiko Nemčijo in Nemško čitalnico oziroma knjižnico. Slovenija je zaprla Slovensko čitalnico v Regensburgu, nove, morda v Berlinu, še ni odprla.
Avstrijska čitalnica v Mariboru pa je bila ena prvih prog teh pretokov, v moderni knjižnici, ki smo jo meščani v živi verigi nekega veselega gimnazijskega dne selili skozi staro mestno jedro, podajajoč si knjige. Meni je zelo pomagala pri intelektualnem in estetskem zorenju.
*
Podobno kot sta se Anton Tomaž Linhart alias Anton Thomas Lienhardt ter Anna Wambrechtsamer trudila za svojo slovensko omiko ter začela pisati v slovenščini svoja poznejša dela, in kot je Doris Debenjak ohranjala spomin na izumirajoči jezik Gottschee, je kar nekaj naših živih ali žal že pokojnih sodobnikov posvetilo življenja pretokom med nemško – avstrijsko, zvezno nemško in švicarsko – ter slovensko kulturo. In vsi mi smo le drobni pritoki reke, ki bo še močneje povezala z lastnimi zgodovinskimi napakami razdružene bregove.
Rekli smo, da pretoka v poznavanju nemško pišočih avtorjev Maribora ni dovolj. Sicer pa tudi o slovenskih mariborskih piscih iz davne preteklosti vemo le malo.
A vrnimo se k sodobnim izmenjavam med kulturama. Le-te lahko vsebujejo tragikomične prvine.
Mene so, porojeno v nemško-slovensko družino, v jugoslovanskem vrtcu sedemdesetih let naučili, kaj je prav, in tako sem ubogo omo Paulo Has, nemško babico, včasih gledala postrani, ker ni znala slovensko in sem z njo, ob njej pa tudi z mamo Herto, morala govoriti njen jezik. In ko so me pred šolo dali k pouku nemščine, sem se z vsemi štirimi upirala, češ da je to jezik umazanih nacistov, torej nekaj ostudnega.
Da mama kot otrok po vojni na ulici ni smela govoriti svojega maternega (nemškega) jezika, se mi takrat ni niti sanjalo.
Omi sem se veliko pozneje postumno opravičila z diplomo iz germanistike in nanjo ter na mamo mislim vsak dan pri delu prevajalke iz dveh krasnih, ljubih mi jezikov – slovenščine in nemščine. Posvečam jima tudi prizadevanje za doktorat.
Po dvajsetih letih Ljubljane, Bleda in Berlina spet selitev v Maribor. Mesto, kjer so bili nekdaj vsi prebivalci dvojezični, multikulturni, in je bila to najnaravnejša stvar na svetu. Da je kmalu po avstroogrskem zatajevanju v Sloveniji (SHS) slovenščina postala uradni jezik univerz, uradov, sodišč, bolnišnic, gledališč in akademije znanosti in umetnosti, si pred tem verjetno nihče ni upal sanjati. Kot ne nekdaj dvojezični Maribor/Marburg, ki v 50. letih 20. stoletja še ni imel svoje univerze, danes pa nas tukaj kopica s ponosom predava.
Ideološko povojno pustošenje je po svoji podobi brisalo tudi tista imena, ki so bila izrazito zavezana slovanskemu duhu mesta v bojevitem nasprotovanju nemški kulturi – takšen primer je obsežno preimenovanje mariborskih ulic leta 1947, ki je, denimo, z imenom tridesetletnega tržaškega heroja jelo nadomestiti celo ime panslovanskega buditelja Stanka Vraza oziroma po nemško Jakoba Frassa, kakor se je imenoval, preden se je pri svojih 26. letih preimenoval v ilirsko različico. Istega leta pa je izumil tudi slovansko ime za mesto Marburg, kjer je končal gimnazijo - Marbor. No, Vraza so iz centra ob parku, kjer je v njegovi ulici v beli hiši na številki 11 pred drugo vojno živela Herta Haas, o kateri bo poročal gospod Partljič, prestavili na rob mesta na Pobrežju ter mu tam namenili novo Vrazovo ulico, kjer je pozneje odraščal eden največjih romanopiscev Evrope, Drago Jančar. Heroj pa ima v neposredni bližini še eno ulico, poimenovano po svojem priimku. Ulica heroja Tomšiča in Tomšičeva ulica, drevored. – Ime Tomšič me od mladih nog spremlja tudi v Ljubljani, kjer je naš dom literatov in prevajalcev, Mikija in Pena nastanjen na številki 12 in kjer se je v mojem življenju zgodilo ducat pomembnih reči pretoka – od sreče na plesišču literarnih zabav pozno ponoči, stanovskih moderacij, prijateljskih in intelektualnih globokih pogovorov v različnih jezikih, novinarskih konferenc našega Festivala Pranger, dolgih prevodnih analiz z umetniškim mentorjem Hartingerjem v rani dobi, odličnih kosil in večerij v prvem nadstropju pri Mikiju, do podelitve državne nagrade v dvoranici v pritličju, …
*
Diskurz zmerjanja z nacisti je izbruh čustev, ne razuma. Ne posluša in ne vidi ničesar, s čimer bi mu hotel dokazati zmoto. V Mariboru in Sloveniji so tovrstni resentimenti še zelo živi. Nedavno tega, ko smo pokopavali mamo Herto, jo je v grob pospremila protestantska pastorka. Obred je bil v slovenščini in v nemščini, na starem pobreškem pokopališču. Naslednji dan so se oglasili glasovi sorodstva, z maternim ali družinskim jezikom nemščino, ki so ga v rajnki Jugoslaviji pod negativnim vplivom okolja pregnali iz sebe do te mere, da se jim je božja beseda v nemščini zazdela »nemškutarska«. (!) –
In enako se dogaja Koroškim Slovencem v Avstriji in vsem drugim pripadnikom manjšin na svetu. Nekateri Koroški Slovenci so jezik potlačili in pregnali iz sebe, ga poimenovali »vindiš« … A prihajajo nove generacije, dvojezični vrtci gostijo tudi enojezične avstrijske napredne družine z otroki, ki odraščajo tudi s slovenščino … Koliko časa bo moralo preteči v Mariboru za kaj takega? Marburg an der Drau je naša korenina, dolga in razvejana stoletja dlje kot Vrazovo slovensko ime. Mar ni to velika dragocenost? Česa točno se bojimo – in ali je strah počelo teh dejanj ali pa morda vendarle slovenski homo homini lupus? Nasilje do sebe kot govorca nekega jezika prevzameš v (morda animalični) želji po miru in sprejetosti. Saj bom priden, nič hudega nočem, nisem drugačen, govorim vaš jezik, ne bom vztrajal/a pri kulturi prednikov …
To je tako vkoreninjeno, da je treba danes v Sloveniji za vsak javni govor, namenjen komu z nemškim pedigrejem iz naše nekdanje države – tudi na primer za Anno Wambrechtsamer – poudarjati, da je imel do slovenščine in Slovencev dober odnos. Ali pa, da je bil skromen, reven in ponižen, kot viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff. In se meni večkrat zdi, da moram ob nemški omi omeniti tudi slovensko, Ano Černe, ki je bila kot imetnica ciklostilne tiskarne Slovenskega poročevalca v Ljubljani poslana v Ravensbrück, in omeniti njenega brata Alojza Cimpermana, ki so ga Nemci ustrelili v Ulici talcev v Mariboru, njegovo ime pa je napisano tudi na legendarnem Tihčevem Kojaku. (Se je babičina rodbina s Polzele v Savinjski dolini – Heilenstein im Sanntal – nekdaj imenovala Zimmermann? Tako kot Bob Dylan? So bili torej v srednjem veku tesarji? So bili Judje? Ali pa je bil priimek Zimpermann – preobčutljivček? Slovenski priimek je vsekakor znak asimilacije.) Zato ob nemških koreninah omeniti zavednega očeta, ki je bil kurirček v okupirani Ljubljani in klene pradede in prastare mame Černe z blejskega kota, imetnike in imetnice avstrijske pošte Ober-Göriach bei Veldes. Pa smo spet pri dvojezičnih izvorih … Mar nimamo mi vsi dvo- ali večjezičnih korenin? Mar nismo brali Jančarjevega Severnega sija (mračno, res, ampak koliko pestrih prebivalcev različnih nacij je imelo mesto), bili kdaj v Murski Soboti, v Piranu. Živé naj vsi naródi …
*
Naj končam z nečim na pogled povsem drugim – z opozorilom na pretekle generacije, da ne gredo v pozabo. Med izrazitejšimi graditelji mostov med kulturama so prevajalci. Zanesenjaki, ki skušajo družiti duhove, navdušeni so nad izhodiščno kulturo in navdušeni so nad ciljno, svojo materno. Mariborčan in Bežigrajčan Kajetan Kovič je takole ubesedil odnos med kulturama ter med prevajalcem in avtorjem:
DVOGOVOR
I (prevajalec pesniku)
Ti si kot vrt s tisoč in eno rožo.
Usojam si postati tvoj vrtnar.
Posojam ti srce, razum in kožo.
Služabnik sem in ti si gospodar.
Tam, kjer stoji pri tebi zadnja pika,
se moj spopad z oblikami začne.
Nesem te v zibel drugega jezika,
kjer nisi, dokler jaz ne rečem: je.
Kdo torej ukazuje, kdo uboga?
Kdo iz oblike sklepne govori?
Mogoče sva med pikami na i
le dve neznatni na obodu kroga,
ki v njem drugačen jezik žubori
nekoga, ki se z nama samo žoga.
DVOGOVOR
II (pesnik prevajalcu)
Kdo si, ki trkaš na odprta vrata?
Naključni potnik? Radovedni gost?
Te mikata drugačnost in novost?
Ali je v tebi tudi nekaj brata?
Ta hiša ti je dana v uporabo.
Tu južna luč, tam severna temà.
Nastani se, kjer boš najbolj doma.
Jaz bom kot hišni duh bedel nad tabo.
Naj prva najdba te ne preslepi.
Nikoli ni storjena zadnja pika
v podzemeljskih delavnicah jezika.
Zaupam ti. To je tvoj del poti.
Od tu, kjer se je zdelo vse končano,
odhajam s tabo spet na pot v neznano.
Za konec torej obujam spomin na akterje literarnih pretokov, in ker smo v tem mestu, naj kratko zadnjo minuto namenim ustvarjalcem v njem. Vsi štirje so žal pokojni.
Prvi je Stanko Jarc.
Bil je nestor prevajanja za televizijo, prevedel je več kot 150 filmov in nadaljevank. Osebno ga žal nikoli nisem utegnila spoznati, oče pa me je opozoril na njegovo avtobiografijo Človek obrača, bog obrne, spomini na otroštvo. Poklonil mu jo je nečak Stanka Jarca, ki ima trgovino z avtomobili, Avto Jarc – nečak je namreč financiral izid knjige pri Književni zadrugi leta 2000.
Ob branju Jarčevih spominov in njegovi razlagi obsesije z vojnimi romani, ki jih je izbiral ter kar po vrsti ponujal založbam in prevajal, se mi je utrnil davni spomin na lastno otroštvo ter obsesivno obiskovanje Pionirske knjižnice. Vsake toliko mi je starejši brat poveril tudi nalogo, da mu prinesem »kakšnega Kirsta«. In tako sem dekletce brskala tudi po policah za starejše bralce, knjige so bile debele in imele so temačne ovitke. Bili so vojni romani. Knjige za fante, sem si mislila. Knjige, ki sem jih brala jaz, na primer hlastno in zapovrstjo Ericha Kästnerja, so bile oblikovane v meni ljubi oranžni barvi, prevajali pa so jih starejši gospodje znamenitih imen, Fran Bradač, Mile Klopčič, Vital Klabus, Rudolf Kresal, Jože Šmit, pa tudi dve dami, Ivanka Mohor in Vera Detela. A ta imena sem spoznala šele pozneje.
Drugi velik mariborski prevajalec je dr. Bruno Hartman – ustvarjal je predvsem za gledališče, bil pa pomemben tudi kot ravnatelj institucije, ki nas gosti.
Tretji je bil Franc Šrimpf – med drugim je prevajal Hesseja, bil pa je tudi publicist – Jarc v spominih piše o fantovskem burkaštvu v času, ko je bil Šrimpf direktor mariborskega radia.
Četrti prevajalec, ki skoraj povsem potonil v pozabo, je dr. Anton Jehart (1881-1948) – znameniti teolog, ki je poleg tega, da je bil profesor za Staro zavezo na mariborskem bogoslovju, prevedel kar nekaj literarnih del v slovenščino, in sicer iz nemščine, francoščine, angleščine in španščine. Jehart je bil edini prevajalec Karla Maya v slovenščino, ki se je dokaj zvesto držal nemškega besedila, kot je pokazala študija dr. Nike Kocijančič Pokorn. Njegov prevod je nastal pred drugo svetovno vojno leta 1931. Objavljen je bil v dvajsetih delih pri tiskarni Sv. Cirila v Mariboru.
Žal med gospodi ni bilo nobene dame, a sčasoma se je spremenilo.
Naj tukajle sklenem pripoved o tokih mehko ali valovito tekočih rek, z brzicami, ribami ali brez, v obe smeri, močneje sicer v eno, pa vendarle.
Hvala za pozornost in posluh, tudi v prenesenem pomenu.
