(*15. marec 1883, Slovenji Plajberk/Windisch Bleiburg, Kraljevina Avstroogrska–†24. april 1961, Prevalje, Jugoslavija) se je bil do leta 1918 pisal Wieser in potem prevzel priimek po hišnem imenu. Maturiral je leta 1904 in služil vojsko. Študiral je pravo v Pragi. Po diplomi je delal od 1911 na deželnem sodišču v Celovcu in položil višji sodni izpit v Gradcu leta 1914. Služil je v avstrijski vojski v času prve svetovne vojne in po vojni delal kot sodnik v Velikovcu. Po plebiscitu preselil leta 1920 v Slovenijo, na Prevalje, kjer se je poročil z učiteljico Terezijo Filipowsky. Delal je kot starešina sodišča v Šmarjah pri Jelši od 1922 do 1936 in od 1936 do 1946 kot sodnik na okrožnem sodišču v Ljubljani. Po upokojitvi 1. marca leta 1946 se je vrnil na Prevalje in tam živel do smrti. Že v času službovanja na Koroškem je deloval ljudskoprosvetno v Planinskem društvu, v Ciril-Metodovi družbi, pisal po raznih glasilih in sodeloval pri ustanovitvi prvega Sokolskega društva na Koroškem leta 1908. V Sloveniji je deloval na področju pravne pomočjo kmetom, v Slovenskem planinskem društvu, Jadranski straži in Sokolskem društvu s pisanjem, z organizacijo ljudskih iger in z ustanovitvijo sokolske glasbene kapele. Ukvarjal se je z narodopisjem, zgodovino, jezikoslovjem, toponomastiko in pravnozgodovinskimi temami. Objavljal je prispevke v Slovenskem etnografu, Planinskem vestniku, Koledarju slovenske Koroške, Koroškem koledarju in v časopisu Mladi rod.
Publikacije:
NARODNO BLAGO IZ ROŽA, Zgodovinsko društvo v Mariboru, Maribor 1936-1937
SPISI, S. l., s. n., 1949-1967
KOROŠKE PRIPOVEDKE, zapisala Vinko Möderndorfer in Josip Šašel, izbral in uredil Stanko Kotnik, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972, 21977. 149 str.
SPOMINI I, dokumentarna proza, Slovenski narodopisni inštitut in društvo Urban Jarnik, Slovenski znanstveni inštitut, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Mohorjeva družba, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 2007
SPOMINI II, dokumentarna proza, Mohorjeva družba, Celovec 2012
