Med sovraštvom in ljubeznijo,
na meji,
ki je tanjša od niti,
ta kraljuje,
močnejša od skal.
Če usahne
njena moč
v labirintu
človeških hotenj,
patina bo
prekrila sovraštvo,
zasenčila ljubezen,
zavladala bo
ravnodušnost
in od življenja,
polnega različnosti,
bo naredila
sivo
nebo brezosebnosti.
SPLETIČNA
Mojemu (s)lepemu prijatelju
Noč,
izbrala si
temo za bivališče.
Hvala ti,
da si stopila
na mojo stran.
IZID
Ekscenter
življenjske galaksije
nas odnaša
daleč
od izhodišča,
da bi se
po izrisani logiki,
podobni ekliptiki,
s hitrostjo misli,
po silnem iskanju,
ponovno
znašli na mestu,
kjer vse asociira
na mladost,
stare prijatelje,
in kot da nam
nikamor
ni bilo treba iti.
JUGO
Južni
veter v mestu,
december,
toplo je,
kiklice
se vihajo,
lica rdijo.
Nasmeh
se mi obraza drži,
rad imam tega
prismuknjenca,
virtuoz,
orkester
suhih vej
širi glasbo.
Zdaj
pišeš pesem,
vedre
tone,
daj, ljubica,
prosim,
nič žalosti,
če sem
v njej jaz.
IZ RECYCLE BIN
(iz koša za izbrisano)
Moram se spomniti, kaj sem ti že hotel povedati?
Kako pridobiti čas, da jezik popusti zavore?
Da skorja velikih možganov dovoli organu za izdelavo
tonov – nadaljevanje proizvodnje.
Smisel?
To pa je stopnica višje.
Neverjetna je lahkotnost oblikovanja značilnih grimas.
Prepričevanje poslušalca, da sem ravno to hotel povedati, ampak
on tega ni prepoznal.
Samo meni znano dvoglasje mimike in tona ni
uspelo.
Spremljam naval misli, pokorno verjamem, da imajo
smisla.
Ravnokar dosegam stopnjo korektnega pojmovanja stvarnosti
in globine resnice.
Pijan?!
Koliko je to daleč od zvoka budilke ob pol petih?
Ali prazna denarnica razume utrujenega delavca,
moje polnočno spravljanje iz sebe vsega,
kar se je nabralo v življenju?
Globoko spoštovanje roke, ki je tudi mene gor spravila –
trezni.
Zaradi strahospoštovanja izgubljam kapital, dosežen
z enormno količino alkohola. Mešam substanco
z realnostjo, dostopno vsem mediokritetom,
vpetim
v sistem države, in sužnjem, lojalnim življenjski
šabloni.
Ah, ne!
Ne pride v poštev iskanje inspiracije v novem
dotakanju pijače.
Ta dva svetova je treba pomiriti.
Treba je narediti prebavljive, z alkoholnim pogumom
vzpostavljene predpostavke.
Teorije? Trditve?
Kaprica z metodologijo prebujene emocije.
Pozabiti? Prespati?
Saj je šele to poraz!
Kruta stvarnost bo vsak hip kapitulirala,
jaz pa naj bi odnehal?
Pritisni delete!
Poln mehur mi prekinja misel.
Ki je tako močna! Globoka!
Brez nje ta zgodba izgublja smisel!
Pritisni delete!
Najmočnejša misel mi uhaja! Rešitev problema!
Enostaven ključ do uspeha.
Čaka me slava!
Priložnost, da pokažem brezmejno skromnost.
Tega ne smem spustiti iz rok!
Ampak!
Jutro je pametnejše od večera! Ali pa je tudi, po malem,
pod njegovim vplivom.
Ah! Delete.
UMSKA PODOBA
Ali si res lepa
Ali pa si meni taka potrebna
Te drugi tako vidijo
Ali si le moja osebna
Umska podoba moja
Samo gledanje je premalo
Da bi tako
Razkošje nastalo
Ali si res tako lepa
Ali te le jaz tako občudujem
Umska podoba
Ki te brezmejno potrebujem
Spredena iz misli
Si del mojih sanj postala
Življenje je hotelo
Da boš v meni za zmeraj ostala
Med sovraštvom in ljubeznijo,
na meji,
ki je tanjša od niti,
ta kraljuje,
močnejša od skal.
Če usahne
njena moč
v labirintu
človeških hotenj,
patina bo
prekrila sovraštvo,
zasenčila ljubezen,
zavladala bo
ravnodušnost
in od življenja,
polnega različnosti,
bo naredila
sivo
nebo brezosebnosti.
SPLETIČNA
Mojemu (s)lepemu prijatelju
Noč,
izbrala si
temo za bivališče.
Hvala ti,
da si stopila
na mojo stran.
IZID
Ekscenter
življenjske galaksije
nas odnaša
daleč
od izhodišča,
da bi se
po izrisani logiki,
podobni ekliptiki,
s hitrostjo misli,
po silnem iskanju,
ponovno
znašli na mestu,
kjer vse asociira
na mladost,
stare prijatelje,
in kot da nam
nikamor
ni bilo treba iti.
JUGO
Južni
veter v mestu,
december,
toplo je,
kiklice
se vihajo,
lica rdijo.
Nasmeh
se mi obraza drži,
rad imam tega
prismuknjenca,
virtuoz,
orkester
suhih vej
širi glasbo.
Zdaj
pišeš pesem,
vedre
tone,
daj, ljubica,
prosim,
nič žalosti,
če sem
v njej jaz.
IZ RECYCLE BIN
(iz koša za izbrisano)
Moram se spomniti, kaj sem ti že hotel povedati?
Kako pridobiti čas, da jezik popusti zavore?
Da skorja velikih možganov dovoli organu za izdelavo
tonov – nadaljevanje proizvodnje.
Smisel?
To pa je stopnica višje.
Neverjetna je lahkotnost oblikovanja značilnih grimas.
Prepričevanje poslušalca, da sem ravno to hotel povedati, ampak
on tega ni prepoznal.
Samo meni znano dvoglasje mimike in tona ni
uspelo.
Spremljam naval misli, pokorno verjamem, da imajo
smisla.
Ravnokar dosegam stopnjo korektnega pojmovanja stvarnosti
in globine resnice.
Pijan?!
Koliko je to daleč od zvoka budilke ob pol petih?
Ali prazna denarnica razume utrujenega delavca,
moje polnočno spravljanje iz sebe vsega,
kar se je nabralo v življenju?
Globoko spoštovanje roke, ki je tudi mene gor spravila –
trezni.
Zaradi strahospoštovanja izgubljam kapital, dosežen
z enormno količino alkohola. Mešam substanco
z realnostjo, dostopno vsem mediokritetom,
vpetim
v sistem države, in sužnjem, lojalnim življenjski
šabloni.
Ah, ne!
Ne pride v poštev iskanje inspiracije v novem
dotakanju pijače.
Ta dva svetova je treba pomiriti.
Treba je narediti prebavljive, z alkoholnim pogumom
vzpostavljene predpostavke.
Teorije? Trditve?
Kaprica z metodologijo prebujene emocije.
Pozabiti? Prespati?
Saj je šele to poraz!
Kruta stvarnost bo vsak hip kapitulirala,
jaz pa naj bi odnehal?
Pritisni delete!
Poln mehur mi prekinja misel.
Ki je tako močna! Globoka!
Brez nje ta zgodba izgublja smisel!
Pritisni delete!
Najmočnejša misel mi uhaja! Rešitev problema!
Enostaven ključ do uspeha.
Čaka me slava!
Priložnost, da pokažem brezmejno skromnost.
Tega ne smem spustiti iz rok!
Ampak!
Jutro je pametnejše od večera! Ali pa je tudi, po malem,
pod njegovim vplivom.
Ah! Delete.
UMSKA PODOBA
Ali si res lepa
Ali pa si meni taka potrebna
Te drugi tako vidijo
Ali si le moja osebna
Umska podoba moja
Samo gledanje je premalo
Da bi tako
Razkošje nastalo
Ali si res tako lepa
Ali te le jaz tako občudujem
Umska podoba
Ki te brezmejno potrebujem
Spredena iz misli
Si del mojih sanj postala
Življenje je hotelo
Da boš v meni za zmeraj ostala
