Žametnice, ve cvetlice,
vrtne grede mi krasite
z barvno pisano preprogo
in še z vonjem jih žlahtnite,
ki pa ni škodljivcem všeč,
zato odganjate jih preč.
Tudi pisne cvetke moje
so po malem samosvoje:
niso trajne, niso nežne,
misli so le mimobežne;
čim rodé se, že podijo
s špičasto se ironijo
za dogodki v veku tem,
ki ni prijazen nam ljudem.
PUŠČICE
Moje puščíce
so kakor osíce,
njih dom je širjava, dolina in breg.
Saj niso hudobne
in tudi ne zlobne,
če prosto frčijo, brenčijo vsevprek.
A, če jih kaj zmoti
na njihovi poti,
s konico – bodico pospremijo kreg.
MOJ MOTTO
Kar napišem, še ni pesem,
rimane so misli moje,
malce grešne, malce smešne
iščejo si tarče svoje
v naših hibah in slabostih
pa v premnogih še norostih,
ki ta ljubi svet vrtijo
in življenje nam pestrijo.
UČITELJEVA MEVŽÁVOST
Šolniki smo čudna branža,
stokamo – in delamo;
ko smo najbolj bojeviti,
rep med noge stisnemo...
Smo pač tisti del Slovencev,
nad katerim Kristus joče;
drugi del, ki krade, ropa,
sladko v brk se nam krohoče.
Kdor le bogateti zna,
tisti danes kaj velja...
FAVŠIJA
Ker minister nam je plače
zvišal kot nihče do zdaj,
bo prenekateri zlobnež
stegnil jezik, da le kaj.
No zavist pač vedno cv?te,
toda šolnik sam le ve,
kak napor je učenosti
v mlade vtepati glave.
Da zares bil čas je skrajni,
mi(ni)ster novi je spoznal;
ko bo naš poklic bolj cenjen,
bo od sebe še več dal.
KUŠTRAVCI
Normalno vsak ded ima kratke lase,
po prsih in stasu pa dlake, se ve.
A ti dolgolasci v »pragozd« so se skrili
z izgledom dvospolnim vso moškost zgubili...
FEBRUARSKA
Ej, ta mesec februar
je med mesci superstar;
že zato, ker je najkrajši,
ga imamo vsi najrajši,
za povrh še simpatije,
v njem so prazniki kar trije:
prvi praznik, dan Prešerna,
nam s kulturo bo laskal,
pa čeprav premnog Slovenec
bi za špricar jo prodal;
drugi, Valentinov praznik,
nas z ljubeznijo zasuje,
mar ne ve, da nas Slovence
zdraharstvo bolj navdihuje?
Končno mesec ta najkrajši
se v kurenta našemi,
z zvonci kravjimi pozvanja
in v karnevalski vnemi
zimski čas od nas odganja
in morda še up zbudi,
da vigred nas spet pomladi.
PESNIKU OB 200-LETNICI ROJSTVA
Naš Prešeren veliki je pesnik,
prevetril nam pekél je in nebo
in z blagoglasno himnično Zdravljico
nam je »srce razjasnil in oko«.
Pel je, ko še tuja je gosposka
velela, kaj bi naj naš človek bil:
kot sluga, dekla ali kot oproda
pred gospodarjem hrbet bo krivil.
Črpal moč je iz domače grude
za misli in umetniške besede
ter s tem dotlej neznane nas Slovence
povzdignil med evropske je sosede.
Nam iz srcá trpečega je pesmi
prelil v doto za vse žive dni.
Bil kakor školjka je, ki z bolečino
živi in mr? – in biser porudi.
Pa vendar mimo velikih stvaritev
je v pesmi tudi veder in zbadljiv,
saj zvitosti rojakov in zablodam
je snopič pikrih verzov posvetil.
Njegove sanje so pomlad prinesle,
v svobodni zdaj živimo domovini;
a kaj dejal bi, ko nam lastne zdrahe
groze, da up v prihodnosti se razblini?
KURENTOVSKA ROTITEV
Kurent, Kurent, kje si ti,
huda zima na pesti;
ti naš dobri stari duh,
ki si vedno poln vseh muh,
pridi, mrho to odžagaj
in devize pri nas vlagaj
indaj moč nam, da v tem letu,
vsi osveščeni v zaletu
tujce osvojimo z morjem,
z dobro strežbo, ne s humorjem,
da v turizmu on le vžge,
ki vse rekorde cen podre.
UTRINEK S POČITNIŠKEGA JADRANA
Če letos dopust v morskem kampu loviš,
cel kup presenečenj vsak dan doživiš.
Pa greva po vrsti: če greš v trgovine,
kjer spretne trgovke vsevprek goljufajo,
navdušenje morsko pri priči te mine,
ker veš, da zdaj v pasti te svoji imajo.
In čudiš se: tujci še hodijo k nam,
čeprav vedno daljši pritožb je seznam,
vrag vedi, zakaj ne gredo kam drugam...?
Res, zanje revij je in časnikov več,
zato pa nam z revščino znajo postreč',
saj Delo, Večer tam prehitro »skopni«,
papirja za WC pa zjutraj še ni.
No svetla je točka te morske dileme:
na plažah je toliko golih deklet,
da, če si zijalo, pozabiš jih štet' –
bo »zgoraj brez« rešil turizma probleme...?
OB TEDNU ZDRAVJA
Svetovni dan zdravja je bil – in minil je,
ostal opomin je, da naše ravnanje
do sebe, do družbe, do varstva okolja
v tem času zašlo je že v kritično stanje.
Že prav, da Ženeva je v ljudski naravi
odkrila za zdravje potrebno vso moč,
a kdo naj politikom pamet ozdravi,
ko stiskajo zemljo v ognjeni obroč?
Če tristo pa štiriinšestdeset dni
svet v senci raket išče trajne rešitve,
en dan naj nam vero v bodočnost budi,
da dvajseti vek tudi vek bo streznitve?
TEK Z EVROPO
Ker res me ne daje še huda senilnost,
ne gane me dinarja konvertibilnost.
Te zgodbice nisem posebej vesel,
češ dinar bo z marko Evropo ujel.
Saj sanje to lepe so, vendar balkanske,
zato tembolj zdijo se megalomanske.
Dokler namreč »vožd« tam na vzhodu države
kolo zgodovine nazaj bo vrtel,
dotlej naš občan bo v Yu – domovini
na repu Evrope izgubo le štel.
LORDI ZAHODA
Ko pri nas se vojna širi
in grozi, da povampiri
se v zloglasni Libanon,
je prišel lord Carington.
Kaj želi nam ta velmož?
Je rešitelj naših kož?
Če res diplomat izjemen
bil za afriški je jug,
pa na našem evro-jugu
bo izpadel kot - prismuk.
DOHTARSKA PRAVDA (PROSTO PO PREŠERNU)
Al' prav se piše doktor al' zdravnik,
se družba dohtarjev brez »dr.« srdita
z zakonom krega novega kopita,
kdo prav trdi, sprašuje se bolnik.
Po pameti umesten je namig:
če doktorska bo skrb bolj celovita,
za zdravje vseh dostopna, plemenita,
naj se le piše doktor, ne zdravnik.
Če pa je titel dolg zdravniški modi,
ki zdravju ne koristi in ne škodi,
navdaja misel pacientke taka:
da pravzaprav tu prave ni dileme,
če dohtar al' zdravnik res brez izjeme
pozdravi bogatina al' s'romaka.
LASÁNJE
Če v Rušah šest frizerjev je preveč,
zna občina z nasveti le postreč:
»Če kšefta« ni, pač naj na borzo odcapljájo,
če to ne vžge, pa naj se med seboj – zlasájo...!
ŠNOPSARSKI BRATCI
Ko šnopsek mi škodi,
v pogubo me vodi,
vesel – uh, se lažem! – ti flašo ga dam.
Ker žgan ni za tvoj miks,
še manj pa za »aufbiks«
naravnega cucljaj ga z ženko – ne sam!
Šnops taka je rihta,
še vsakega zrihta,
ki pravi, brez njega živeti ne znam.
PRVA URA
Prva luknja premalo, druga luknja preveč,
ko vmesno usekam, pa pas se razpoči –
in že ga ni več...
In ura?
No, revica mala
na tleh je pristala
pa pridno in točno
še čas je kazála.
Pa jaz?
Ko oče to vidi, preveč ni bil hud,
za tako nerodnost dajal ni klofut.
EPITAF PRIJATELJU
Veter tvoje verze zdaj naj šepeta,
ki kot potoček vreli so ti iz srca.
Z željami, da prijatelje razveseljuješ,
da čuješ njihov smeh, življenja se raduješ.
ŽAMETNICE
Žametnice, ve cvetlice,
vrtne grede mi krasite
z barvno pisano preprogo
in še z vonjem jih žlahtnite,
ki pa ni škodljivcem všeč,
zato odganjate jih preč.
Tudi pisne cvetke moje
so po malem samosvoje:
niso trajne, niso nežne,
misli so le mimobežne;
čim rodé se, že podijo
s špičasto se ironijo
za dogodki v veku tem,
ki ni prijazen nam ljudem.
PUŠČICE
Moje puščíce
so kakor osíce,
njih dom je širjava, dolina in breg.
Saj niso hudobne
in tudi ne zlobne,
če prosto frčijo, brenčijo vsevprek.
A, če jih kaj zmoti
na njihovi poti,
s konico – bodico pospremijo kreg.
MOJ MOTTO
Kar napišem, še ni pesem,
rimane so misli moje,
malce grešne, malce smešne
iščejo si tarče svoje
v naših hibah in slabostih
pa v premnogih še norostih,
ki ta ljubi svet vrtijo
in življenje nam pestrijo.
UČITELJEVA MEVŽÁVOST
Šolniki smo čudna branža,
stokamo – in delamo;
ko smo najbolj bojeviti,
rep med noge stisnemo...
Smo pač tisti del Slovencev,
nad katerim Kristus joče;
drugi del, ki krade, ropa,
sladko v brk se nam krohoče.
Kdor le bogateti zna,
tisti danes kaj velja...
FAVŠIJA
Ker minister nam je plače
zvišal kot nihče do zdaj,
bo prenekateri zlobnež
stegnil jezik, da le kaj.
No zavist pač vedno cv?te,
toda šolnik sam le ve,
kak napor je učenosti
v mlade vtepati glave.
Da zares bil čas je skrajni,
mi(ni)ster novi je spoznal;
ko bo naš poklic bolj cenjen,
bo od sebe še več dal.
KUŠTRAVCI
Normalno vsak ded ima kratke lase,
po prsih in stasu pa dlake, se ve.
A ti dolgolasci v »pragozd« so se skrili
z izgledom dvospolnim vso moškost zgubili...
FEBRUARSKA
Ej, ta mesec februar
je med mesci superstar;
že zato, ker je najkrajši,
ga imamo vsi najrajši,
za povrh še simpatije,
v njem so prazniki kar trije:
prvi praznik, dan Prešerna,
nam s kulturo bo laskal,
pa čeprav premnog Slovenec
bi za špricar jo prodal;
drugi, Valentinov praznik,
nas z ljubeznijo zasuje,
mar ne ve, da nas Slovence
zdraharstvo bolj navdihuje?
Končno mesec ta najkrajši
se v kurenta našemi,
z zvonci kravjimi pozvanja
in v karnevalski vnemi
zimski čas od nas odganja
in morda še up zbudi,
da vigred nas spet pomladi.
PESNIKU OB 200-LETNICI ROJSTVA
Naš Prešeren veliki je pesnik,
prevetril nam pekél je in nebo
in z blagoglasno himnično Zdravljico
nam je »srce razjasnil in oko«.
Pel je, ko še tuja je gosposka
velela, kaj bi naj naš človek bil:
kot sluga, dekla ali kot oproda
pred gospodarjem hrbet bo krivil.
Črpal moč je iz domače grude
za misli in umetniške besede
ter s tem dotlej neznane nas Slovence
povzdignil med evropske je sosede.
Nam iz srcá trpečega je pesmi
prelil v doto za vse žive dni.
Bil kakor školjka je, ki z bolečino
živi in mr? – in biser porudi.
Pa vendar mimo velikih stvaritev
je v pesmi tudi veder in zbadljiv,
saj zvitosti rojakov in zablodam
je snopič pikrih verzov posvetil.
Njegove sanje so pomlad prinesle,
v svobodni zdaj živimo domovini;
a kaj dejal bi, ko nam lastne zdrahe
groze, da up v prihodnosti se razblini?
KURENTOVSKA ROTITEV
Kurent, Kurent, kje si ti,
huda zima na pesti;
ti naš dobri stari duh,
ki si vedno poln vseh muh,
pridi, mrho to odžagaj
in devize pri nas vlagaj
indaj moč nam, da v tem letu,
vsi osveščeni v zaletu
tujce osvojimo z morjem,
z dobro strežbo, ne s humorjem,
da v turizmu on le vžge,
ki vse rekorde cen podre.
UTRINEK S POČITNIŠKEGA JADRANA
Če letos dopust v morskem kampu loviš,
cel kup presenečenj vsak dan doživiš.
Pa greva po vrsti: če greš v trgovine,
kjer spretne trgovke vsevprek goljufajo,
navdušenje morsko pri priči te mine,
ker veš, da zdaj v pasti te svoji imajo.
In čudiš se: tujci še hodijo k nam,
čeprav vedno daljši pritožb je seznam,
vrag vedi, zakaj ne gredo kam drugam...?
Res, zanje revij je in časnikov več,
zato pa nam z revščino znajo postreč',
saj Delo, Večer tam prehitro »skopni«,
papirja za WC pa zjutraj še ni.
No svetla je točka te morske dileme:
na plažah je toliko golih deklet,
da, če si zijalo, pozabiš jih štet' –
bo »zgoraj brez« rešil turizma probleme...?
OB TEDNU ZDRAVJA
Svetovni dan zdravja je bil – in minil je,
ostal opomin je, da naše ravnanje
do sebe, do družbe, do varstva okolja
v tem času zašlo je že v kritično stanje.
Že prav, da Ženeva je v ljudski naravi
odkrila za zdravje potrebno vso moč,
a kdo naj politikom pamet ozdravi,
ko stiskajo zemljo v ognjeni obroč?
Če tristo pa štiriinšestdeset dni
svet v senci raket išče trajne rešitve,
en dan naj nam vero v bodočnost budi,
da dvajseti vek tudi vek bo streznitve?
TEK Z EVROPO
Ker res me ne daje še huda senilnost,
ne gane me dinarja konvertibilnost.
Te zgodbice nisem posebej vesel,
češ dinar bo z marko Evropo ujel.
Saj sanje to lepe so, vendar balkanske,
zato tembolj zdijo se megalomanske.
Dokler namreč »vožd« tam na vzhodu države
kolo zgodovine nazaj bo vrtel,
dotlej naš občan bo v Yu – domovini
na repu Evrope izgubo le štel.
LORDI ZAHODA
Ko pri nas se vojna širi
in grozi, da povampiri
se v zloglasni Libanon,
je prišel lord Carington.
Kaj želi nam ta velmož?
Je rešitelj naših kož?
Če res diplomat izjemen
bil za afriški je jug,
pa na našem evro-jugu
bo izpadel kot - prismuk.
DOHTARSKA PRAVDA (PROSTO PO PREŠERNU)
Al' prav se piše doktor al' zdravnik,
se družba dohtarjev brez »dr.« srdita
z zakonom krega novega kopita,
kdo prav trdi, sprašuje se bolnik.
Po pameti umesten je namig:
če doktorska bo skrb bolj celovita,
za zdravje vseh dostopna, plemenita,
naj se le piše doktor, ne zdravnik.
Če pa je titel dolg zdravniški modi,
ki zdravju ne koristi in ne škodi,
navdaja misel pacientke taka:
da pravzaprav tu prave ni dileme,
če dohtar al' zdravnik res brez izjeme
pozdravi bogatina al' s'romaka.
LASÁNJE
Če v Rušah šest frizerjev je preveč,
zna občina z nasveti le postreč:
»Če kšefta« ni, pač naj na borzo odcapljájo,
če to ne vžge, pa naj se med seboj – zlasájo...!
ŠNOPSARSKI BRATCI
Ko šnopsek mi škodi,
v pogubo me vodi,
vesel – uh, se lažem! – ti flašo ga dam.
Ker žgan ni za tvoj miks,
še manj pa za »aufbiks«
naravnega cucljaj ga z ženko – ne sam!
Šnops taka je rihta,
še vsakega zrihta,
ki pravi, brez njega živeti ne znam.
PRVA URA
Prva luknja premalo, druga luknja preveč,
ko vmesno usekam, pa pas se razpoči –
in že ga ni več...
In ura?
No, revica mala
na tleh je pristala
pa pridno in točno
še čas je kazála.
Pa jaz?
Ko oče to vidi, preveč ni bil hud,
za tako nerodnost dajal ni klofut.
EPITAF PRIJATELJU
Veter tvoje verze zdaj naj šepeta,
ki kot potoček vreli so ti iz srca.
Z željami, da prijatelje razveseljuješ,
da čuješ njihov smeh, življenja se raduješ.
