Po bratsko
sva si razdelila
svet in vesolje:
ti s podobo,
jaz z besedo.
Potem sva nekega dne,
molče sedela na klopi
v bolnišniškem parku
in strmela v grm
forsitije, ki je pred nama
rumenela v vsej svoji
sončni rumenosti.
Tvoja roka tedaj
že ni več obvladala čopiča,
težko si sestavljal besede
in s težavo si izustil:
Kako rad bi to naslikal ...
Bilo je to zadnje,
kar si mi povedal.
Kmalu potem si
odšel iz zamolkle
modrine tega sveta
v sončno rumeno
Deželo kapljic
tvojih sanjskih svetov.
PALČEK IZPOD BOČA
Odkod si se vzel,
ko sem te srečal
na lapornati poti
ob vinogradu
na pobočju Boča?
Bil si manjši od mene,
nedoraslega otroka,
imel si starikav obraz,
pošvedran klobuček na glavi
in nekaj si mi hotel povedati
z brezzobimi usti.
Jaz pa sem v strahu
pred tabo zbežal.
Globoko vklesan si
v mojem spominu,
globlje, kot vse druge
otroške zaznave.
Vem, da nisi bil privid
in se še danes vprašujem,
kaj si mi hotel povedati,
palček izpod Boča?
STRMIM VATE
Mama, na starost
sem odkril tvojo
mladostno fotografijo,
porumenelo od časa
in tako majhno,
da sem šele z lupo
natanko uzrl tvoj obraz.
Strmim vate presenečen,
saj te imam v spominu
sivolaso in od krutosti
življenja zgubanega lica.
Zagledan v tvojo
mladostno podobo
šele zdaj spoznavam,
da si najlepša ženska,
kar sem jih videl na svetu
in sem te najbrž iskal
v vseh ljubljenih ljubih
mojega življenja.
Kako mi je žal,
da ti tega še živi
nisem povedal.
DEKLE Z MORSKIMI OČMI
Odkrila si mi morje,
ki sem ga z dedinskim spominom
svojega tržaškega očeta,
doživel kot nekaj
že davno znanega.
In zdelo se mi je,
da kot morje poznam,
tudi tvoje modre oči.
Ob slovesu
si mi rekla, naj tedaj,
kadar mi bo hudo
in ne bo nikogar,
komur bi to zaupal,
vzamem papir in ti pišem.
Pisal sem ti nešteto pisem
in ti si jih pisala meni;
dopisovala sva si leta in leta
in tkala neko nežno
pisemsko ljubezen.
Še danes, vsakokrat
kadar morje uzrem,
morje, ki je v meni
kot pračutenje
maternice človeštva,
vidim tvoje morske oči
in pogrešam davni čas,
ko sem s teboj prvič
zaplaval v morjevino
Kvarnerskega zaliva.
VERA
Prinesla si mi, vojaku,
granatno jabolko
iz tvojega vrta.
Na ograji mostu
čez Neretvo sva slonela,
tvoje oči so imele
zeleno modri lesk reke,
tvoji poljubi
so bili topli kot veter,
ki je pihal z morja.
Ne vem, čemu sem te vprašal,
kje so vsi moški,
ki jih tedaj ni bilo videti
v tvojem kraju.
Tam zgoraj, v breznih, s
i odgovorila
in pokazala na krševita pobočja
nad mestom, ki so jih,
vsaka na svojem griču,
kronale: džamija,
pa pravoslavna
in katoliška cerkev.
Pobili so se zaradi vere,
si še rekla,
in da si zaradi tega
postala brezverka,
čeprav ti je ime Vera.
Vera, dala si mi
granatno jabolko,
prve poljube
in vero v ljubezen.
BLIŽAVA
Na spominskem vlaku,
ki se je vračal
iz kraja najinega
nekdanjega izgnanstva
med drugo vojno sveta,
sva gledala zvezde
in se šepetaje vpraševala,
ali so še vedno iste,
kot sva jih
kot otroka videvala
v tistih hudih vojskinih časih.
Vlak je sopihal v noč
čez slavonske ravnice,
najin šepet je zamrl
in se nenadoma prelil
v poljube in mrzlične dotike,
ki si jih ljudje izmenjujemo
samo v najgloblji ljubezni ...
Tako sva si bila blizu,
da naju je razklenil
šele vrisk vlaka,
ki je ob prvem svitu
prihajal na mariborsko postajo.
Potem sva se razšla,
kot tujca odšla
vsak na svojo stran
in sploh več ne vem,
čemu ostala
si v mojih pogrešanjih.
SAMOTNI KURENT
Samotni ptujskopoljski kurent,
ki si priropotal z zvonci
iz gozda in v teku
trikrat obkrožil njivo,
ostal si mi v spominu
s svojim obrednim plesom
kot prabitni budilec pomladi
in plodnosti zemlje.
Začaral si me tako močno,
da sem naslednje leto o pustu
oblekel kurentsko opravo
in do onemoglosti tekal
po ptujskih ulicah v želji
do konca spoznati
skrivnostni čar kurentije.
Še nikoli nisem bil in ne bom
tako svoboden in tako ujet,
kot takrat v ovčjem kožuhu,
opasan z zaklenjeno zvončno verigo,
z ježevko v roki
in operjeno larfo na glavi.
Še dandanes, ko vidim,
folklorne kurentske jate,
pogrešam tvojo čarovnijo,
samotni ptujskopoljski kurent.
POD TVOJIM TIGROM SPIM
Prijatelj moj stari,
spim pod tvojim tigrom,
ki preseva skozi ogolelo
vejevje v izprano modri barvi.
Spim in sanjam danitve
na Cerkniškem jezeru,
ko je bilo vse tako tiho,
da nisva ne šepetala,
ne premaknila vesel,
samo nemo sva
čemela v čolnu,
čakajoč svit,
ščebet jezerskih ptic
in prvo ribo,
ki bo izpljusknila iz vode ...
Sanjam, kako sva
v kočevskem pragozdu
zvečer pekla polhe,
sanjam čudežna svitanja
v pokljuških gozdovih,
ko so se na jasi nenadoma
zabelikali klobuki gobanov ...
Sanjam o najini tovarišiji,
nastajanju tvojih slik
od kozmičnega jajca,
osredja kvarka,
do cvetličnih ljudi ...
Potem se zbudim in vprašujem,
kako je lahko vsakdanja ničevost
zastrla najino prijateljstvo?
TAKO KRHKA SI
Tako krhka si,
tako drobna in mila,
da strmim,
od kod jemlješ moč
in trmo, da hočeš
premakniti svet
in tvoja pesemska beseda
sega od angelske strune
do krutega zvena
demonskega dna.
In ne gre mi v glavo,
da iz tega
ponorelega časa,
najdevaš stik
z mojim
pogrešanim svetom
in pevsko samoto.
IKSIA
Dala si mi
gomolje iksie,
rože, o kateri
sem mislil,
da jo dobro poznam.
Pognala je v vrtu
suličaste liste,
podobne močvirski travi;
nič posebnega,
lahko bi bil tudi plevel.
Nekega sončnega jutra
pa se je odprl čudovit cvet,
nežno belikavo rumen,
z rahlim vonjem mane.
Sledili so cvetovi rožnati, modri,
pisani, iksia se je razcvetela
v mavrično socvetje,
odpirajoče se v sončevini
in zapirajoče ob mraku.
Kazalo je že, da ne bo
in ne bo konca cvetenja,
a je končno odcvetela iznenada,
tako kot včasih ovenijo čustva.
Mislil sem, da o iksii vse vem.
Zdaj vem, da ne vem ničesar.
POBRAL SEM TE
Močvirska sklednica,
pobral sem te
s ceste na barje
pred težkimi prekucniki,
naloženimi s smetmi,
pod katerih kolesih
ne bi preživela.
Odnesel sem te
v svoj ograjeni vrt,
te poimenoval Rea
in se počasi navezal nate –
in ti name.
Kadar sem v senci
cigarovca pisal,
si prikolovratila k meni,
me zvedavo gledala,
in imel sem občutek,
da prisluškuješ mojim mislim.
Sčasoma si nehala
skrivati glavo v oklep,
kadar sem te pobožal,
in jedla si mi iz roke,
tako sva se zbližala ...
Pred zimo sem ti v kleti,
v zaboju med mahom in slamo,
pripravil prezimovališče.
Kmalu potem se mi je
neke noči živó sanjalo,
da si prilezla do mene
in hitro odracala
do zaprtih vrtnih vrat,
kjer si zastala in me proseče
gledala s solznimi očmi ...
Zdrznil sem se iz sna
in v hipu pomislil,
da te moram odnesti
nazaj na barje,
kjer se boš po svoje zakopala
v glen in prezimila.
Toda zjutraj sem si premislil.
Preveč bi najbrž pogrešal
tvojo navzočnost.
Upal sem, da bova
ostala še dolgo skupaj,
kajti želve
živijo dlje kot ljudje.
Bila je dolga,
zelo dolga zima.
Osušila si se v kleti,
kot mumija
v svojem oklepu.
Oprosti mi, Rea,
da sem preslišal
tvojo pradavno
plazilsko govorico.
POGLED V VSEMIRJE
Si se tudi ti,
ki prvi krajec lune
opažaš sredi belega dne,
nocoj ozrla v nebo?
Krajec lune lebdi na zahodu.
Mirijade zvezd mežika na svodu
in če ne bi vmes pobliskovale
luči ponočnih potniških letal,
bi bilo vse spet kot takrat,
ko sem kot otrok
zrl v pajčolan Rimske ceste.
Presunjen strmim
v čudež nad sabo,
kajti v poplavi
umetnih luči,
ne vidimo več
tako jasnih zvezd.
Je ta nenadna jasnina
morda omen konca sveta
po majevskem oraklju,
ali me je pretresel
pogled v vsemirje,
kakršnega že dolgo,
dolgo pogrešam?
Si se tudi ti,
ki hočeš na nebu
vse zvezde prešteti,
čeprav znaš šteti
le do devet,
nocoj zazrla v nebo?
Pesmi so iz zbirke Pogrešanja, ki jo je avtor izdal v samozaložbi ob koncu leta 2012.
DEŽELA KAPLJIC
Po bratsko
sva si razdelila
svet in vesolje:
ti s podobo,
jaz z besedo.
Potem sva nekega dne,
molče sedela na klopi
v bolnišniškem parku
in strmela v grm
forsitije, ki je pred nama
rumenela v vsej svoji
sončni rumenosti.
Tvoja roka tedaj
že ni več obvladala čopiča,
težko si sestavljal besede
in s težavo si izustil:
Kako rad bi to naslikal ...
Bilo je to zadnje,
kar si mi povedal.
Kmalu potem si
odšel iz zamolkle
modrine tega sveta
v sončno rumeno
Deželo kapljic
tvojih sanjskih svetov.
PALČEK IZPOD BOČA
Odkod si se vzel,
ko sem te srečal
na lapornati poti
ob vinogradu
na pobočju Boča?
Bil si manjši od mene,
nedoraslega otroka,
imel si starikav obraz,
pošvedran klobuček na glavi
in nekaj si mi hotel povedati
z brezzobimi usti.
Jaz pa sem v strahu
pred tabo zbežal.
Globoko vklesan si
v mojem spominu,
globlje, kot vse druge
otroške zaznave.
Vem, da nisi bil privid
in se še danes vprašujem,
kaj si mi hotel povedati,
palček izpod Boča?
STRMIM VATE
Mama, na starost
sem odkril tvojo
mladostno fotografijo,
porumenelo od časa
in tako majhno,
da sem šele z lupo
natanko uzrl tvoj obraz.
Strmim vate presenečen,
saj te imam v spominu
sivolaso in od krutosti
življenja zgubanega lica.
Zagledan v tvojo
mladostno podobo
šele zdaj spoznavam,
da si najlepša ženska,
kar sem jih videl na svetu
in sem te najbrž iskal
v vseh ljubljenih ljubih
mojega življenja.
Kako mi je žal,
da ti tega še živi
nisem povedal.
DEKLE Z MORSKIMI OČMI
Odkrila si mi morje,
ki sem ga z dedinskim spominom
svojega tržaškega očeta,
doživel kot nekaj
že davno znanega.
In zdelo se mi je,
da kot morje poznam,
tudi tvoje modre oči.
Ob slovesu
si mi rekla, naj tedaj,
kadar mi bo hudo
in ne bo nikogar,
komur bi to zaupal,
vzamem papir in ti pišem.
Pisal sem ti nešteto pisem
in ti si jih pisala meni;
dopisovala sva si leta in leta
in tkala neko nežno
pisemsko ljubezen.
Še danes, vsakokrat
kadar morje uzrem,
morje, ki je v meni
kot pračutenje
maternice človeštva,
vidim tvoje morske oči
in pogrešam davni čas,
ko sem s teboj prvič
zaplaval v morjevino
Kvarnerskega zaliva.
VERA
Prinesla si mi, vojaku,
granatno jabolko
iz tvojega vrta.
Na ograji mostu
čez Neretvo sva slonela,
tvoje oči so imele
zeleno modri lesk reke,
tvoji poljubi
so bili topli kot veter,
ki je pihal z morja.
Ne vem, čemu sem te vprašal,
kje so vsi moški,
ki jih tedaj ni bilo videti
v tvojem kraju.
Tam zgoraj, v breznih, s
i odgovorila
in pokazala na krševita pobočja
nad mestom, ki so jih,
vsaka na svojem griču,
kronale: džamija,
pa pravoslavna
in katoliška cerkev.
Pobili so se zaradi vere,
si še rekla,
in da si zaradi tega
postala brezverka,
čeprav ti je ime Vera.
Vera, dala si mi
granatno jabolko,
prve poljube
in vero v ljubezen.
BLIŽAVA
Na spominskem vlaku,
ki se je vračal
iz kraja najinega
nekdanjega izgnanstva
med drugo vojno sveta,
sva gledala zvezde
in se šepetaje vpraševala,
ali so še vedno iste,
kot sva jih
kot otroka videvala
v tistih hudih vojskinih časih.
Vlak je sopihal v noč
čez slavonske ravnice,
najin šepet je zamrl
in se nenadoma prelil
v poljube in mrzlične dotike,
ki si jih ljudje izmenjujemo
samo v najgloblji ljubezni ...
Tako sva si bila blizu,
da naju je razklenil
šele vrisk vlaka,
ki je ob prvem svitu
prihajal na mariborsko postajo.
Potem sva se razšla,
kot tujca odšla
vsak na svojo stran
in sploh več ne vem,
čemu ostala
si v mojih pogrešanjih.
SAMOTNI KURENT
Samotni ptujskopoljski kurent,
ki si priropotal z zvonci
iz gozda in v teku
trikrat obkrožil njivo,
ostal si mi v spominu
s svojim obrednim plesom
kot prabitni budilec pomladi
in plodnosti zemlje.
Začaral si me tako močno,
da sem naslednje leto o pustu
oblekel kurentsko opravo
in do onemoglosti tekal
po ptujskih ulicah v želji
do konca spoznati
skrivnostni čar kurentije.
Še nikoli nisem bil in ne bom
tako svoboden in tako ujet,
kot takrat v ovčjem kožuhu,
opasan z zaklenjeno zvončno verigo,
z ježevko v roki
in operjeno larfo na glavi.
Še dandanes, ko vidim,
folklorne kurentske jate,
pogrešam tvojo čarovnijo,
samotni ptujskopoljski kurent.
POD TVOJIM TIGROM SPIM
Prijatelj moj stari,
spim pod tvojim tigrom,
ki preseva skozi ogolelo
vejevje v izprano modri barvi.
Spim in sanjam danitve
na Cerkniškem jezeru,
ko je bilo vse tako tiho,
da nisva ne šepetala,
ne premaknila vesel,
samo nemo sva
čemela v čolnu,
čakajoč svit,
ščebet jezerskih ptic
in prvo ribo,
ki bo izpljusknila iz vode ...
Sanjam, kako sva
v kočevskem pragozdu
zvečer pekla polhe,
sanjam čudežna svitanja
v pokljuških gozdovih,
ko so se na jasi nenadoma
zabelikali klobuki gobanov ...
Sanjam o najini tovarišiji,
nastajanju tvojih slik
od kozmičnega jajca,
osredja kvarka,
do cvetličnih ljudi ...
Potem se zbudim in vprašujem,
kako je lahko vsakdanja ničevost
zastrla najino prijateljstvo?
TAKO KRHKA SI
Tako krhka si,
tako drobna in mila,
da strmim,
od kod jemlješ moč
in trmo, da hočeš
premakniti svet
in tvoja pesemska beseda
sega od angelske strune
do krutega zvena
demonskega dna.
In ne gre mi v glavo,
da iz tega
ponorelega časa,
najdevaš stik
z mojim
pogrešanim svetom
in pevsko samoto.
IKSIA
Dala si mi
gomolje iksie,
rože, o kateri
sem mislil,
da jo dobro poznam.
Pognala je v vrtu
suličaste liste,
podobne močvirski travi;
nič posebnega,
lahko bi bil tudi plevel.
Nekega sončnega jutra
pa se je odprl čudovit cvet,
nežno belikavo rumen,
z rahlim vonjem mane.
Sledili so cvetovi rožnati, modri,
pisani, iksia se je razcvetela
v mavrično socvetje,
odpirajoče se v sončevini
in zapirajoče ob mraku.
Kazalo je že, da ne bo
in ne bo konca cvetenja,
a je končno odcvetela iznenada,
tako kot včasih ovenijo čustva.
Mislil sem, da o iksii vse vem.
Zdaj vem, da ne vem ničesar.
POBRAL SEM TE
Močvirska sklednica,
pobral sem te
s ceste na barje
pred težkimi prekucniki,
naloženimi s smetmi,
pod katerih kolesih
ne bi preživela.
Odnesel sem te
v svoj ograjeni vrt,
te poimenoval Rea
in se počasi navezal nate –
in ti name.
Kadar sem v senci
cigarovca pisal,
si prikolovratila k meni,
me zvedavo gledala,
in imel sem občutek,
da prisluškuješ mojim mislim.
Sčasoma si nehala
skrivati glavo v oklep,
kadar sem te pobožal,
in jedla si mi iz roke,
tako sva se zbližala ...
Pred zimo sem ti v kleti,
v zaboju med mahom in slamo,
pripravil prezimovališče.
Kmalu potem se mi je
neke noči živó sanjalo,
da si prilezla do mene
in hitro odracala
do zaprtih vrtnih vrat,
kjer si zastala in me proseče
gledala s solznimi očmi ...
Zdrznil sem se iz sna
in v hipu pomislil,
da te moram odnesti
nazaj na barje,
kjer se boš po svoje zakopala
v glen in prezimila.
Toda zjutraj sem si premislil.
Preveč bi najbrž pogrešal
tvojo navzočnost.
Upal sem, da bova
ostala še dolgo skupaj,
kajti želve
živijo dlje kot ljudje.
Bila je dolga,
zelo dolga zima.
Osušila si se v kleti,
kot mumija
v svojem oklepu.
Oprosti mi, Rea,
da sem preslišal
tvojo pradavno
plazilsko govorico.
POGLED V VSEMIRJE
Si se tudi ti,
ki prvi krajec lune
opažaš sredi belega dne,
nocoj ozrla v nebo?
Krajec lune lebdi na zahodu.
Mirijade zvezd mežika na svodu
in če ne bi vmes pobliskovale
luči ponočnih potniških letal,
bi bilo vse spet kot takrat,
ko sem kot otrok
zrl v pajčolan Rimske ceste.
Presunjen strmim
v čudež nad sabo,
kajti v poplavi
umetnih luči,
ne vidimo več
tako jasnih zvezd.
Je ta nenadna jasnina
morda omen konca sveta
po majevskem oraklju,
ali me je pretresel
pogled v vsemirje,
kakršnega že dolgo,
dolgo pogrešam?
Si se tudi ti,
ki hočeš na nebu
vse zvezde prešteti,
čeprav znaš šteti
le do devet,
nocoj zazrla v nebo?
Pesmi so iz zbirke Pogrešanja, ki jo je avtor izdal v samozaložbi ob koncu leta 2012.
